Berem na tem forumu in poslušam prijatelje, znance in sosede, ki imajo majhne otroke, da so popoldne v glavnem ˝razvaževalci˝ svojih potomcev na 100 in eno aktivnost. Sama imam tudi svoje hobije in potrebe in ne bi si rada del življenja (ki je lahko kar dolg) zapomnila samo po tem, da sem cele popoldneve vozila svoje otroke z aktivnosti na aktivnost. Absolutno podpiram, da se otroci ukvarjajo s kakšnim športom, glasbeno, karkoli in seveda, da se jih pelje, počaka in odpelje domov, če so še tako majhni oz. če poteka to daleč od doma ali pa če je pot nevarna (neosvetljena,…). Nekateri se mi pa zdi, da v tem, da bi otrokom nudili kar čimveč, enostavno ne poznajo več prave mere. Kar pa se vidi tudi pri decembrskem nakupovanju daril!

Teoretiziraš, o praksi pa pojma nimaš. Otroka bi dala na šport in v glasbeno, vozila pa ga ne bi?

Če otroka vpišeš v glasbeno šolo, pomeni to v najslabšem primeru obisk trikrat tedensko.

Kako boš to izvedela brez vožnje? Pa si predstavljaj, da imaš dva.

Ne delaj tragedije tam, kjer je ni.

Če karkoli trenira na pol resno, so tudi to trije treningi na teden. Zdaj si pa izračunaj.

Tako pač je, vzemi ali pusti.

Ja in kaj čmo zdaj?

Ne vem zakaj si delaš probleme, ki te ne zadevajo, lahko pa se poundiš kakšni prijateljici in ji priskočiš kdaj na pomoč pri razvažanju otrok:)

Ali pa si hotela le moralizirati?

To je pač tako – moja dva imata vsak le eno popoldansko aktivnost, pa to pomeni razvažanje 4X tedensko. S tem, da sem še dogovorjena z mamicami tako, da ena odpelje otroke na aktivnost, druga jih pa gre iskat. Kljub temu, da je vse v domačem kraju, ti vzame nekaj časa. Ni pa nobena težava, če si to mislila. saj se človek navadi.
Glede decembrskih daril – z možem sva ugotavljala, da imata vsega preveč. Ampak kaj je merilo – otroci, ki nimajo ničesar, midva z možem pred tridesetimi leti, sosedov otrok, ki ima vsega še več? Tukaj je težko postaviti meje, sploh če veš, da ti nakup ne predstavlja problema. ne jemljem pa kreditov za darila in tako. Če ne bi imela, bi jima to tudi povedala. Zdaj pa jima težko rečem, da nimam, ker pač nekaj imam. Ko pa se mi zdi, da je dovolj, pa jima tudi povem, da neskončno denarja nimam in da vsega ne moreta dobiti.

Glej, jaz jih tudi ne razvažam. Zakaj?

Ker živimo v kraju, kjer imata vse svoje dejavnosti (nogomet, hip-hop, taborniki,…) na dosegu roke. Enako je s šolo, vrtcem, gladališčem, trgovino, ZD,pošto….vse nam je v radiju 300-500m. In sem zato ful hvaležna. Za enkrat ga še pospremimo (7let), kjub temu, da gremo peš, sem že čez 5 minut doma.

Eni pač take sreče nimajo in morajo otroke peljati,…..to je res smotano, ampak kaj pa naj bi naredili po tvoje?

Jap, tako je to. Taxi služba. No, ko so večji, marsikdaj grejo sami, ob slabem vremenu pa se še vedno raje peljejo :-). Ni to tako kot včasih, ko smo povsod hodili sami, že od prvih razredov naprej. Moja mama se zgraža, jaz pa ji odgovarjam, da je bila ona na komot. Prišla iz službe in ji je dol viselo, kako, če sploh, bom šla v glasbeno šolo oz. na rokomet (oboje sem imela celotno osnovno šolo).

No, moji so veliko sportali na solskih krozkih. Res je, da na mojo zalost niso sportno zainteresirani in nadarjeni, ampak trenirajo pa ze vsa leta 3x na teden v soli. Mislim, da v prvih razredih OS solsko sportanje zadostuje. Otroci itak pokazejo svoje talente sele po 10. letu.

Moje prijateljice imajo zdaj otroke od 0 do 5 let in so stalno v pogonu, plesne, gimnastika, telovadba, plavanje in ce ni nic na sporedu, potem je obisk vrtcevskih sosolcev, cez vikend obvezno dopoldanske predstave v BTCju, nedelja izleti…
Jaz jih obcudujem in pomilujem – kot prvo, meni se ne bi dalo biti non stop v pogonu, kot drugo pa, otrok potrebuje dolgcas, da sam poisce resitve, da razvije domisljijo, da udahne…

Ne moraliziram, tudi sama razvažam, da ne bo pomote. Bolj mislim na to, da nekateri so toliko okupirani s svojimi otroki, kot bi jim hoteli nuditi vse na tem svetu, ob tem pa pozabljajo nase in na svoje potrebe. Npr. moja soseda. Mož cele dneve v službi, ona tudi v službi, potem šola, vrtec in popoldne z ene dejavnosti na drugo. Zvečer hitro večerja, naloge, tuširanje, otroci spat. Verjamem ji, da ona samo še dol pade. S tem, da potarna, da pogreša stvari, s katerimi se je včasih ukvarjala. Jasno, da se ne bo posvečala samo temu, če ima majhne otroke, ampak nekaj se mi pa zdi, da si le moramo vzet zase.

Stara sem 25 let. Ko sem bila v osnovni šoli, sem tako v šolo, kot na vse popoldanske dejavnosti hodila sama. Samostojno. Najprej 500 metrov peš do avtobusa, nato z avtobusom. Današnji starši pa niste normalni. Osnovnošolci so kot nekakšni invalidi. Brez mamice ne morejo nikamor. Vozite jih sem in tja, čakate in ujčkate, pri tem pa ves svoj prosti čas zabijete za to, da ste “HALO MAMA, TAXI PROSIM.

Potem ste pa v stredu, pa nimate časa za kuhanje, pa pospravljanje, pa posvečanje partnerju, pa kvalitetnega časa za preživaljanje z otroki. Samo hitite. Iz točke A, so točke B in naprej do točke C, življenje pa polzi mimo vas.

Ni šans, da bi svoje otroke cele dneve prevažala sem in tja. Al bodo hodili sami, al bodo pa doma.

Zdaj mora kar vsak hodit v glasbeno šolo, pa na balet, pa na fuzbal, pa ne vem kam še vse. In na koncu noben izmed teh otrok ne bo ne prima balerina, ne Maradona in ne svetovni pianist. Torej škoda časa, denarja in živcev. Rajši jih doma naučite delovnih navad, bo bolj koristno tako za njih, kot za družbo.

Hehe, bomo videli 🙂

Lahko je biti teoretik. Praksa pa pokaže svoje, tudi pri najbolj glasnih in načelnih.

Joj, tole si natisni in shrani, nato pa spet preberi, ko boš imela otroke. Se boš narežala in najedla zarečenega kruha, da bo joj. Z veseljem jih boš vozila in solze boš imela v očeh, ko jih boš videla tekmovat/nastopat/karkoli že.

Joj, tole si natisni in shrani, nato pa spet preberi, ko boš imela otroke. Se boš narežala in najedla zarečenega kruha, da bo joj. Z veseljem jih boš vozila in solze boš imela v očeh, ko jih boš videla tekmovat/nastopat/karkoli že.[/quote]

Bomo videli.

Večkrat sem že slišala, da se ljudje, ko imajo otroke podebilijo in da ženski ob vsaki nosečnosti oziroma porodu odmre določen procent možganskih celic.

Je pa res, da tudi hormoni naredijo svoje. Narava že ve zakaj. Če ne bi bilo tako, veliko ljudi takšnega presinga ne bi preživelo.

No, moji so veliko sportali na solskih krozkih. Res je, da na mojo zalost niso sportno zainteresirani in nadarjeni, ampak trenirajo pa ze vsa leta 3x na teden v soli. Mislim, da v prvih razredih OS solsko sportanje zadostuje. Otroci itak pokazejo svoje talente sele po 10. letu.

Moje prijateljice imajo zdaj otroke od 0 do 5 let in so stalno v pogonu, plesne, gimnastika, telovadba, plavanje in ce ni nic na sporedu, potem je obisk vrtcevskih sosolcev, cez vikend obvezno dopoldanske predstave v BTCju, nedelja izleti…
Jaz jih obcudujem in pomilujem – kot prvo, meni se ne bi dalo biti non stop v pogonu, kot drugo pa, otrok potrebuje dolgcas, da sam poisce resitve, da razvije domisljijo, da udahne…[/quote]

Vidiš, tega jaz ne razumem. Toliko se jim dogaja, da sami sebe komaj srečajo. Kje je tukaj spontanost? Ali je to, da pride sosedov otrok na vrata, da bi se igral, že izumrla navada? Pri nas še ne-vsi obožujemo dneve, ko nimamo ničesar v planu in vsak počne, kar si pač v tistem trenutku želi. Tudi ˝praskanje po riti˝, kot smo včasih rekli, je občasno koristno!

Določeno obdobje je v mnogih primerih res tako, ampak na srečo ne traja večno (no, če imaš deset otrok, si s tem zaslužiš penzijo).
Pri nas je preveč nevarna cesta, da bi otroci hodili sami po temi in tudi ne zdi se mi, da se jaz čoham doma na toplem, oni pa utrujeni s treninga pešaka. Jaz bi bila užaljena, če me v takšnem primeru recimo partner ne bi bil pripravljen prit iskat.
Marsikdaj bi se dalo zmenit in kombinirat s prevozi z drugimi starši, samo malo dobre volje je treba pokazat. Ali pa poiskat variante, ko je dejavnost za več starostnih skupin hkrati in tako na en mah “oddelaš” dva ali tri otroke. Samo eni enostavno komplicirajo – moji znanci vozijo predšolskega otroka raje 15 km daleč za tričetrt ure na plesno delavnico, ker je seveda “in” in ko povedo ime, vsi točno vedo, za kaj gre, čeprav imajo v radiju 8 km kar nekaj drugih podobnih možnosti, samo pač niso tako ugledne. Tako da v tem se strinjam s tabo – da včasih bi se dalo tudi preprosteje, pa raje kompliciramo.
Meni ni težko otroke vozit naokrog, da le počnejo nekaj in jim je to v veselje.

Mislim, da tukaj sploh ni neke misterioznosti. Zakaj se dandanašnji starši prelevijo v taksiste? Zato, ker je standard toliko narasel, da si to lahko privoščijo. 20 ali 30 let nazaj marsikdo preprosto ni imel toliko denarja, da bi ga frčkal za gorivo. Resno, vem, kako je bilo. Še v službo smo marsikdaj raje šli peš kot da bi zjutraj vžigali avto. Ne gre za to, da so bili starši včasih bolj ‘na komot’ in flegmatični.

Imam otroka, hodi v glasbeno šolo – dvakrat tedensko (v enem dnevu nauku o glasbi sledi ura inštrumenta).
Do glasbene šole imamo 20 minut hoda.
Prva leta (1. in 2. razred) smo ga spremljali (peš ali s kolesom), nato je hodil sam – celo inštrument je uspel sam nositi.

Nikoli ga nismo vozili z avtom, ker se mi zdi neumno čas, ko se otrok malo premiga, zapraviti za 2-minutno sedenje v avtu.

Torej, tudi brez vožnje gre :).

In ti boš reskirala in vseeno zanosila, se mar ne bojiš, da se ti bo IQ drastično znižal?

Hmmmm… Na tole mnenje boš kompetentno odgovarjala čez ene deset dvanajst, petenjst let. Do takrat o marsičem nimaš pojna.

Jaz sem bila tudi tako pametna, dokler nisem imela svojih otrok. Zdaj imam štiri. Do šole so imeli zlato otroštvo (no, najmlajša ga še ima), kar pomeni, da so bili popoldne prosti.

Zdaj so stari 14, 12 in 9. (+ predšolska) Vsi hodijo v glasbeno šolo (skupaj 9x na taden, starejša poje v dveh zborih skupaj 2x na taden, pred nastopi ustrezno večkrat, sin pleza 3x na taden, verouk 3x na teden, skavti 2x na teden) Skupaj torej 19 stvari, če ni še česa nepredvidenega (korepeticije, tekmovanja, nastopi…) Vozit jih ne treba od tega na 8 stvari. Žal ni vsega pred hišnim pragom, javnega prevoza pa ni! Pa pozimi mi ni otrok puščat za ponoči same hodit okrog. Zaradi teme namreč!
Nič ne jamram, ker je res, da se enih stvari navadiš. In če so otroci pridni in uspešni – zakaj ne? Imam pa še vedno svoje hobije, res pa je, da ko imaš enkrat družino nisi več samo ti na svetu in se moraš malo pač prilagodit. Včasih sem zmatrana za znoret, drugič pa gre vse čisto komot in spotoma. V glavnem je k sreči več tega zadnjega…

Sama ima 3 otroke (od 11 do 17 let) in nikoli jih nisem nikamor vozila, ker ni bilo možnosti (urnik službe ni dovoljeval). Otroci so sicer imeli včasih kakšno željo (glasbena itd..), pa so videli da ne bo šlo. Vključeni so bili vsi trije v šolske pevske zbore in to je to.
Sama tudi nisem imela možnosti za glasbeno ipd.
Pa sva z bratom nabirala (25 let nazaj) razne zadeve ki so se takrat dobro prodajale (smrekovi češarki, krhlika ipd.). S temi prihranki sem kupila kitaro, en prijatelj mi je pokazal nekaj akordov (prijemov) in ker sem imela veliko željo igrati sem se naučila do te mere da sem vedno zabavala kakšno družbo.
Tudi moji otroci znajo igrati na “sintisajzer”-akorde sem jim pokazala, ostalo po posluhu.
Uživamo sto na uro – za svojo dušo znamo dovolj.
Ne morem si zamišljat da bi jih stalno nekam vozila-res ne.
Opažam tudi sama da so starši izmučeni. Vsak teden (ko grem na svoj “konjiček”) prihajajo v našo skupino tudi starši ki jamrajo da so do 19.ure hodili naokrog in so čisto izmučeni zaradi prevozov.
Človek mora imeti pri vsaki stvari mero: pri hrani, hobijih, seksu, delu…