koliko je psihičnega nasilja med otroci
Zanima me kakšne izkušnje imate s psihičnim nasiljem nad vašim otrokom.
Ali je vaš otrok večkrat prišel iz šole in rekel na primer. otroci me zafrkavajo, da sem debel?
Kako odreagirate na takšne besede?
Ga potolažite?
Zdi se mi, da je vsak otrok prej kot slej tarča kakšnega drugega otroka, da čuti takšno ali drugačno zafrkavanje ali posmehovanje …
Prej ko slej srečaš človeka, ki se spravi nate. Je pa vprašanje, če znaš tisti trenutek odreagirat, se postavit zase ipd. Nekaterim uspe to samim, nekaterim z minimalno pomočjo staršev, nekaterim starši niso sposobni pomagati, nekateri predolgo čakajo z zaupanjem svojih težav staršem, ker sebe krivijo, nekaterim pa starši želijo pomagati in se trudijo po svojih močeh, a jim ne uspe.
Problem ni v žrtvah, problem je v starših in šolah. Šole se sicer nekaj trudijo, a zmaguje pravilo, da se s svojo preveliko pasivnostjo postavijo na stran močnejšega, torej na stran otroka, ki bulira, ker je ta praviloma iz “boljše” familije in ima meddrugim tudi zaradi buliranja boljši učni uspeh. Podobno ravnajo starši aktivnih in pasivnih bulerjev, torej večina vseh. Lažje jim je nič narediti, prvo pravilo neukrepanja okolice, ki spremlja nasilje, dalje gleda vsak na svojo rit, ker je varneje potegniti z močnejšim. Jaz sem vredu, ti si vredu je ena dobra knjiga, ki opisuje, kako funkcioniramo, kako si lažemo, kako najdemo tisoč in en razlog, da ne rabimo ukrepati in se izpostaviti v primerih nasilja, saj je nasilnež vedno močnejši od žrtve, kako pravzaprav gledamo na svojo rit, ker smo prisiljeni, ker ni pravne države in še noben zdravnik ni šel v zapor in še nobena šola ni plačala odškodnine ker ni preprečila nasilja ker pač pravosodni sistem ne funkcionira in so šibke žrtve prepuščene same sebi. Nobeno društvo nima dovolj denarja, da bi jim plačalo odvetnika, brezplačne pravne pomoči ne dobiš, evropska sodišča tudi oddajajo sumljiv vonj…
tega je veliko,spomnim se nekoc ko mi je kolegica govorila o nekem otroku iz sole,sta se stepla in je prisel eden od starsev v solo z vprasanjem kdo in kaj je storil njegovemu otroku,ko je uciteljica odgovorila in povedala,da je prav njegov otrok zacel pretep,je bil odgovor starsa -da ga ne zanima kaj je njegov storil ,ampak kaj je bilo storjeno njegovemu..se cudite,da je potem tako,jaz sploh ne.
res je veliko tega. men se še huje zdi pri deklicah k si že sam z pogledi med sabo povejo:”Zgin!!”
Mah, v bistvu je vsako buliranje boleče, majhno ali veliko, vsakega boli.
No, tud moji otroc so bili zbulirani, pa sem dost hitr opazla in jih začela “jačat” v smislu izgradnje pozitivnega odnosa do sebe (da ga imava starša neizmerno rada tazga kt je, da ima vsak pravico do svojga mnenja in se ne rabi opravičevat, če ne misli enako kot “vodja skupine”, da se ima rad četudi mu rečejo, da je zahojen,…)
Res sva oba z možem intenzivno delala na tem in zdaj se kažejo rezultati (bi lahko rekla, da po cca 3-eh letih) – da imam občutek, da so “močne”.
Jaz mislim, da je to prvo kar je treba naredit. Z močnejšo osebnostjo se bo tudi vedno večkrat drznil zase se postavit.
Pa še to jim rečem, da življenje ni vedno pravično: da npr. učiteljica odloči narobe v prid drugega otroka… hja, tud to se dogaja, in je treba sprejet in it dalje na karseda najboljši način.
Tud moji otroc se zbutajo in ko rešujem sceno je najmanj en manj kriv ko drugi, kaznovani so vsi isto… – torej je scena nepravična – in mi to tud očitajo. “Življenje pogosto ni pravično!” je vse kar lohk rečem
Mi smo imeli s tem velike težave, potencirali pa so jih ravno učitelji, ki so hote ali nehote verbalno, psihično nasilje celo spodbujali.
Naša hči je namreč zelo eksploziven otrok in kar dela , dela zelo intenzivno in iskreno. Ni diplomat in ne pada na vračanje besed z besedami. Ko je sošolka nad njo non stop izvajala verbalno nasilje, jo šikanirala in izključevala iz družbe se jo je naša enostavno lotila s pestmi. Seveda je bilo verbalno nasilje izvedeno za hrbtom učiteljice, zelo hinavsko in prefinjeno, ko pa je prišlo do pretepa ki ga je začela seveda naša, pa so to videli vsi.
Sledil je podpis VEDNO SAMO NAŠI zaradi nasilja, provokatorca je VEDNO izpadla kot žrtev in Vedno so se potem pogovarjali o dogodku v razredu na ta način, da je bil naš otrok izpostavljen kot agresor ki je naredil nekaj nesprejemljivega in vrednega obsojanja in kazni. Provokatorica se je potem veselo hahljala ob sladki zmagi saj je učiteljica PRED CELIM RAZREDOM dovolila da je kazen dobila izključno naša pretepačica, s tem pa pošiljala v razred sporočila da ni važno če se nad teboj kdo verbalno izživlja, tepst se ne smemo. Njen komenter ko sem ji povedala svoje mnenje je bil: ja če jo je sošolka izzivala besedno se mora vaša naučit da ji vrne z besedami, ne pa s pestmi.
Torej ŽIVELO VERBALNO NASILJE. Potem pa šola govori da ima ničelno toleranco do nasilja.
Seveda. Potem pa svizec zavije čokolado….
Ja in ti si bila vedno poleg, ko se je to dogajalo????
Ponavadi tisti otroci, ki nikoli ne zmerjajo, tudi niso tarča verbalnega nasilja. soudeleženci verbalnega in fizičnega nasilja so največkrat eni in isti, samo žal je teh vedno več.
Se pa strinjam, da morajo biti kaznovani VSI.[/quote]
Če sodim po našem razredu, so bili tarča verbalnega in fizičnega nasilja le in izključno tisti, ki nikoli niso provocirali oz. kako drugače sami spodbudili izpadov. Recimo je otrok samo stal poleg, ko so se trije prepirali in ko je eden od treh popenil je fizično obračunal s tistim, ki je bil ves čas tiho, ker je bil najšibkejši. Vem, da je ta zgodbica resnična, ker so jo potrdili vsi štirje otroci, no..seveda so si najprej izmišljali, na koncu pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila zgodba žrtve resniča. Ali pa je ta žrtev samo stala in gledala kaj piše na oglasni deski in bum od zadaj, presekana ustnica, otečena kolena….ni to tako kot pri zakoncih ko žena lahko da jezika in jo mož udari..ne poznaš sovrstniškega nasilja
No, jaz grem pa ravno danes v šolo, da se skupaj pogovorimo moja prvošolka, njena učiteljica podaljšanega bivanja in fant, ki jo je zmerjal in baje tepel (učiteljica baje ni nič videla). Hočem, da otrok ve, da ga jemljem resno, ampak sama tudi vem, da tudi moja hči provocira, zato želim, da vidi, da je treba resnico povedati in da bo skušali za prihodnje take konflikte z obema razčistiti, kako bi lahko oba drugače reagirala, da do njih ne bi prišlo. Res ne kapiram, zakaj se morejo od prvega razreda naprej imeti v šoli nekaj več o spoštovanju drugačnosti drugega sošolca itd. Mlajša hči to v vrtcu ima in so bistveno boljši odnosi.
No, očitno so pa pri nas otroci še vedno pošteni in fašejo samo tisti, ki provocirajo:). Samo kaj ko (še enkrat ponavljam), je tega vedno več, dandanes je redek tisti, ki mu ni mar, kakšen je njegov sošolec, ki se ne pusti zmesti in biti v isti čredi kot ostale ovce. Imam dva šolarja. Prvi je, hvala ne vem komu, eden izmed redkih, ki ni niti verbalni niti fizični nasilnež niti tarča, drugi pa njegovo pravo nasprotje (no, vsaj tako pravijo učiteljice).
In ja, poznam zelo dobro nasilje med učenci.
Kako pa potem lahko rečeš, da večina provocira, da si zasluži nasilje, če to ni res? To je tipičen izgovor vseh, ki so obtoženi aktivnega ali pasivnega nasilja. Ker če ne narediš nič oz. večina jih pomaga zapostavljati otroke žrtve sovrstniškega nasilja npr. z izključevanjem, s smehom, z druženjem z nasilneži…
potem najdeš vsemogoče butaste izgovore in verjameš nasilnežu ki govori da je bil nasilen ker ga je drugi izzval..to pa pri otrocih nikoli ni! Me je razkurla zadnjič ena, ki se mora po službeni dolžnosti prijazno pogovarjati z učitelji in je tudi verjela enemu od učiteljev, da si je bila moja hčera sama kriva ker bi naj jezikala kar pa sploh ni bilo res. Še tisti, ki sploh niso neposredna okolica verjamejo nasilnežem in učiteljem ki nimajo interesa se izpostavljati, ker so otroci bulerji praviloma bulerji ker so iz vplivnih družin.
Edini nacin, da se izognes psihicnemu (ali fizicnemu) nasilju nad svojim ortokom je ta, da otroka naucis, da se postavi zase in da ga naucis, da se spostuje, da naucis otroka, da pozna svojo ceno, ker potem se ob vseh zbadljivkah ne bo pocutil slabo.
Ne gre to pri dveh letih in pri sestih verjetno tudi ne v popolnosti, je pa bistevno lazje predelati zbadljivke, ce se spostujes. Pri 12-13ih pa sploh ne reagiras vec na zbadanje, ker ti je nepomembno in neumestno.
To je ena pot, a ni rečeno, da velja za vse, da vsem lahko uspe na tak način. Otrokom je okolica pomembna. Po 15. letu najpomembnejša stvar, starši izgubijo vpliv. Brez sodelovanja celotne okolice ne gre.[/quote]
Ce imas privzgojeno zdravo samopodobo, te tudi puberteta ne sesuva.
Res je, da je takrat mnenje vrstnikov hudo pomembno in da si takrat v velikih dilemah in da te vetrovi odrascanja sibajo sem in tja v iskanju lastne identitete, ampak ce so ti starsi pomagali do dobre samopodobe, ti bo veliko lazje najti samega sebe in veliko lazje preneses tudi negativno mnenje vrstnikov.
Ja in ti si bila vedno poleg, ko se je to dogajalo????
Ponavadi tisti otroci, ki nikoli ne zmerjajo, tudi niso tarča verbalnega nasilja. soudeleženci verbalnega in fizičnega nasilja so največkrat eni in isti, samo žal je teh vedno več.
Se pa strinjam, da morajo biti kaznovani VSI.[/quote]
Kakšne neumnosti pišeš.
Ponavadi je tako, da so tarča nasilja ravno tisti otroci, ki nikoli ne zmerjajo, ki so tihi in mirni.
Kje ti živiš, da tega ne veš??????
Včasih smo se otroc med sabo skregali, spljuvali, fantje maleček obdelali,…..prfoksi so znoreli, starši enako, pa je bilo…..starši niso odvetnikov v šole pošiljali, učitelju so lahko tudi komu ušesa navili, skratka odrastli smo bili avtoritete otrokom….potem je prišlo obdobje, ko so otroci imeli otroke in že se vsak drugi starš igra odvetnika svojemu sončku, ki je seveda najbolj nedolžen jagenjček……
Vse preveč je vpletanja nas odrastlih….ščepec zdrave kmečke pameti ne bi škodil……
predvsem se dons mladina ne zna nč sama zment med sabo, tud odrasli ne, včash k je pa kej blo, smo si skočil v lase, se stepl, pol je bil pa en cajt mir, pa pol spet itn. če je kdo pizdarijo naredu ga je pa fotr doma čez rit.
pa tudi če ga ni čez rit……takrat pač ni bilo takšne potuhe za neumnosti sončkov kot danes……in starši so podprli učitelja (ok, so bili tudi ekstremno šarf učitelji, pa jim starši vseeno niso šli v šolo težit)……
Zanimivo kako se dnadanes poudarja premalo vzgojnega programa v šoli…ja kako se ga bo pa izvajalo, če starši v isti sapi z odvetnikom hodijo na govorilne, da nau sonček trpel terorja učiteljev…….
pa tudi če ga ni čez rit……takrat pač ni bilo takšne potuhe za neumnosti sončkov kot danes……in starši so podprli učitelja (ok, so bili tudi ekstremno šarf učitelji, pa jim starši vseeno niso šli v šolo težit)……
Zanimivo kako se dnadanes poudarja premalo vzgojnega programa v šoli…ja kako se ga bo pa izvajalo, če starši v isti sapi z odvetnikom hodijo na govorilne, da nau sonček trpel terorja učiteljev…….[/quote]
dons hočjo po en stran, da fokse pa foksi naučijo sončke vse od a do ž, mal manj da ne še rit brisat itn. po drug stran pa k “gre kej narobe” pa koj odvetnike pa tožbe in premeščanja.