Pozdravljeni,

Zanima me kje naj pridobim drugo mnenje, ker mislim, da nimam psihoze temveč posttravmatski sindrom. Naj malo razložim. Sama imam hude travme zaradi ponavljajočega nasilja nad mano, poleg tega pa sem večkrat bila tudi priča hudemu nasilju, ki bi se v vsaj dveh primerih lahko končal s smrtjo. Prosim za pomoč, ker me to spravlja v stisko, saj me zdravijo za psihozo (obiskujem psihiatra, ki me zdravi za to diagnozo), nihče pa se ne pogovori z menoj zaradi travm. Rada bi individualno terapijo, pa zanjo nimam denarja. Vsi me obravnavajo kot psihičnega bolnika, zraven pa govorijo, da izgledam dobro za takega bolnika. Prosim za pomoč, kam naj se obrnem, da bom deležna individualne psihoterapije, oz. zakaj ni psihoterapija dostopna na napotnico in jo moram sama plačati? Mogoče pa vi veste kako bi lahko prišla do psihoterapije zaradi travm in ne zaradi psihoze?!

Lp

Draga “kajnaj1169”!

Vesela sem, da si se obrnila na naš Forum! Upam, da ti bom z odgovorom vsaj malo pomagala olajšati stisko, v kateri si se znašla. Ni mi prav “fino” brati tega o nasilju, tebi pa je to najbrž še dosti težje prenašati.

Vedno znova si želim, da bi bilo nasilja čim manj, vendar če že je, je sreča v nesreči, da obstajajo strokovnjaki, na katere se človek lahko obrne po pomoč.

Lej, predlagam ti, da za začetek pokličeš na FRANČIŠKANSKI DRUŽINSKI INŠTITUT: 01/200-6760 in jim poveš, za kaj gre. Prepričana sem, da ti bodo znali svetovati za naprej: Morda bi lahko hodila po pomoč k njim ali pa ti bodo znali povedati, na koga se lahko še obrneš.

Če te bo zanimalo še kaj, se oglasi!

Mislim nate!

Maja

Draga kajnaj1169!
Tudi mene so več kot leto zdravili za psihozo, pa dvomim, da sem to doživela. Imam bolj občutek, da sem imela anksiozo, napade panike in derealizacijo/depersonalizacijo.
Psihiater te itak našopa s tabletami, tale Frančiškanski inštutut pa ne želi pomagati pri takih problemih. V bistvu sem bila že pri treh psihologih ali psihoterapevtih in niti en od njih si ni zaslužil svojega naziva. Ena je več mescev govorila kako je treba vstopiti v njeno ordinacijo, kam je treba obesiti oblačila in kako moram pazit na napotnico (in to pol ure vedno znova in znova), druga je govorila z mano kot da bi bili prijateljici na kavi in me non stop zafrkavala o fantih. Vsakega psihologa je lahko SRAM! Niti en se ni z mano resno pogovoril! Kako naj človek prej reši težave, če imamo pa take psihologe ki delajo pri nas. SRAMOTA!

Veš kako si boš, draga kajnaj1169 najbolj pomagala? SAMA. Poslušaj se, poskusi prebroditi probleme ko pride do njih v tvoji glavi sama, začni vrjet vase, predelaj v glavi vse slabo, odpuščaj, pojdi na sprehod, poveži se z naravo, razmišljaj pozitivno, rekreiraj se, druži se s pravimi ljudmi, smej se, uživaj življenje! Vem da je včasih hudo, vem da življenje boli kot strela, ampak je to tudi vse kar imamo…

Srečno!

Draga “Mašaaa1”!

Zelo sem bila vesela tvojega sporočila – zato, ker rada dobim feedback na prvotno sporočilo in tudi na moj odgovor potem.

Kar se pa Frančiškanskega inštituta tiče, sem presenečena, da si tako napisala. Ali je to prav tvoja osebna izkušnja iz prve roke? 1 izmed naših uporabnic sem namreč 1x napotila k njim in so jo vzeli v terapijo in ji je bilo celo zelo všeč, vendar kasneje ni bila dovolj motivirana za nadaljevanje.

Ko pišeš o psihologih ali psihoterapevtih, bi pa rekla, da je za vsakega od nas najbolj pomembno, da si v okviru tega poklica oz. usposobljenosti izberemo nekoga, ki nam ustreza kot človek, ki je naša krvna skupina, s katerim nas veže prava kemija. Lahko, da so bile vse osebe, h katerim si šla, po svoje OK, vendar ti niso bile pisane na kožo, ni preskočila iskrica in je to potem tako, da ti takšen človek ne more pomagati. Za koga drugega je pa najbrž tak strokovnjak na pol nadčlovek.

Še najbolj sem bila pa navdušena nad zadnjim delom tvojega sporočila, katerega “point” je, da v sebi poskušamo najti tisto največ, kar nas bo rešilo, potegnilo ven iz pekla. Ni zastonj pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Če nimaš sebe, ti še tako uau “stručko” ne zaleže. Res pa je, da smo včasih že tako izčrpani od vrtenja v začaranem korgu, da enostavno potrebujemo roko nekoga drugega, da nas potegne ven iz luknje, nam da jesti in piti, nas okopa, nalepi obliže itd. – vse to v simboličnem pomenu – da potem po svoji poti naprej odidemo sami.

Toliko mojega dodatnega razmišljanja…

Maja

kajnaj1169 ti sv e t u j e m da upoštevaš,da je tvoja osebnost samo tvoja in si sama izbereš,kako se boš odpravila v svet pomaga ,da si ogledaš ,da obstajajo raznolike vrste psihoterapij
Najbole je ,da greš na individualnoKAM sam se še najbolje spoznaš,kaj pomaga
priporočam g.MOŽINA MIRANA ,ki je prvi psihoterapevt in im svoj inštitut v LJ-VIČ poglej v TIS
vse lepo ti želiva maj in maja