Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj 8 let in imava leto dni staro hčerko. Sprva sem bila z njim srečna – dokler sva “hodila” je bilo lepo na vseh ravneh odnosa. Kasneje sva zaživela skupaj, kmalu je v službi začel več delati – delal je veliko na “terenu”, kar je pomenilo, da je prihajal zvečer pozno domov in sva se videla skoraj samo čez vikend. Nato je menjal službo, kjer je manj delal, a je ob delu študiral naslednja tri leta. Medtem sem zanosila in rodila hčerko. Zdi se,da je iz leta slabše, imava namreč zelo malo časa zase.Študij je končal, ima pa nekaj projektov, ljudem težko reče ne, ko ga kaj prosijo, tako da ima vedno veliko za delat. Enkrat letno si privoščiva dopust in greva 1-2krat na leto na kakšen popoldanski izlet; ob tem mogoče enkrat na tedensko greva skupaj na sprehod. Jaz bi želela več. Vikend bi želela preživeti z možem in večkrat iti kam – kajti doma je vedno kakšno delo in kar zmanjka časa za pogovor, sprostitev.. Ko sva bila sama, me vse to še ni tako motilo, tudi ko sem bila noseča, mi ni bil problem, da sem večino časa sama. Toda z rojstvom hčerke se je moja toleranca do njegovega deloholizma znižala. Dokler sem bila na porodniškem dopustu sem vse, kar je bilo povezano z gospodinjstvom in hčerko postorila sama. Nekako sem si prigovarjala, da sem zato tudi doma. Saj se rad ukvarja s hčerko, a je tega skupaj na teden realno kakšnih 5-6 ur. Sedaj pa že mesec dni delam in stanje ostaja podobno.
Ne bi več naštevala podrobnosti, dejstvo pa je, da sem v najinem odnosu osamljena. Predstavljala sem si, da bomo vsaj vikende preživljali skupaj, da si bova skrb za hčerko delila, da bova skratka uživala življenje kot družinica in tudi kot mož in žena. Mož tega problema nekako ne zaznava – očitno mu tudi dello pomeni veliko in zato s tem nima težav. Imava različne poglede na odnos in na družino. Nočem ga spreminjati, vendar kje pa so moje želje, moja pričakovanja? Utrujena sem od dela, mnogih neprespanih noči, pomanjkanja bližine in pogovora z možem. Vsi poskusi dogovorov in pogovorov se končajo tako, da ugotoviva, da imava različne poglede in predstave. Živiva vsaksebi – počutim se, kot bi bila mati samohranilka, ki mora skrbeti še za eno odraslo osebo.
Vsako mnenje ali izkušnja mi bo pomagala. Mislite, da je sploh možno, da se stvari pri naju spremenijo? Je možno, da se na kakšen način zbližava? Moje potrpljenje me mineva. Ne bom v nedogled upala in živela na tak način.

Hvala vam za pomoč!

M.

To je kar klasika že ustaljenega družinskega življenja. Živimo pa tudi v časih, ko je vse manj možnosti za varianto 8-8-8 na 24 ur. Ali si polno (preveč) zaposlen(a), ali pa brezposeln(a). Tako da se meni, posebej glede 1x tedenskega skupnega sprehoda nit ne zdi tako slabo …

Ampak predvsem mislim, da vama manjka medsebojnih odkritih pogovorov (in trenutkov sprostitve, nežnosti, kot si sama napisala), kar je rak rana in glavni povod za razpad vse več zakonskih zvez. Za to se enostavno MORA najti čas!

Si se o teh tvojih občutkih (tako, kot si tu napisala) pogovorila z njim in če da, kaj je odgovoril?

lp

Sprašujem se kako pa preživijo družine potem v “gnilem” (zahodno evropske države) kapitalizmu???? Imam namreč sedaj malo več stika s tujci, tam je tako, da je žena polovično zaposlena ali manj in potem ona dela VSE in res vse okrog otrok , gospodinjstva in hiše, mož pa služi denar in ga petek in svetek ni doma. Ko pride zvečer izmučen domov ga ženička pričaka s copatki in večerjo in ga cklja kolikor je doma, pa še mal buci buc se z otročki poigra. Nobena slovenska ženska najbrž ne bi hotala živet takega življenja….

Z možem se večkrat o tem pogovarjava, vedno pravi da bo kakšno stvar izpustil, da bo več časa za naju in za hčerko – a kmalu smo spet na istem.

Mislim, da je dovolj naporno že, če ima ženska polno zaposlitev in otroka ter moža, in zanju skrbi. Problem v najinem odnosu je v tem, da ima on preveč stvari zraven – in seveda ima tudi on samo 24 ur na voljo. Saj vem – pogovor, pogovor…

@tujina: zdi se mi rahlo nepošteno izpostavljat en primer in s tem zaključit, da je pa slovenska žena – kaj: preveč razvajena, ker sploh upa na kvalitetnejše zakonsko življenje? In ženska naj bi bila zadovoljna, ker ima moža, ki “nosi” denar v skupno blagajno, otroka za nadaljevanje rodu in tu se vse zaključi?

@manja.m: OK, različna sta si, vendar ali si dovolj jasno izrazila, da želiš več njegove pomoči? Da si želiš, da se zvečer on kdaj ukvarja s hčerko, jo previje, nahrani, medtem ko se ti sproščaš v banji ali pa počneš kaj drugega?

Si mu direktno povedala, česa si želiš? Ne samo tak na splošno: več časa za družino? Predlagaj kak skupinski izlet, obstaja fletna knjigica Družinski izleti, še ilustrirana je z bajkami, ins e najde narsikak prijeten izlet z družino (pa tudi v dvoje). Ali pa hčerko za en dan pustita pri starših pa se sama odpravita na lepše? Pa se odklopita inspet povežeta.

Vem, kako je imeti deloholika doma – moj oče gre še zdaj, ko je aktivni upokojenec, z mobitelom na wc in med kosilom nenehno zveni mobitel, ki ga “mora” dvignit. Vendar si tega za svojega partnerja ne bi želela.

Želim ti, da se zopet povežeta, da bi znala izklopit – gresta kdaj sama v kino oz. kam, kjer bi oba izklopila mobitel?

Spreminjati nekoga drugega, ne gre – če on nima volje oz. če se njemu ne zdi nič narobe ali skoraj nič…

Če boš pritiskala nanj, kot da si ti žrtev (preko hčerke) – bo on sicer več z vama, večkrat bo doma in vaju kam peljal na izlete….pogovorov in zaupanja pa ne bo – še vedno se boš počutila osamljena.

Rešitev vidim v pogovoru. To je lahko doma, zvečer (ni treba na izlete, potovanja, romantične večerje) – ko sta sama, ko otrok spi, ko ugasneta TV in vse ostale “moteče” elemente in se usedeta drug nasproti drugega. Lahko si naredita tudi romantično okolje, če vama paše (odvisno, kako se sicer razumeta, koliko vama je to blizu) – potem pa začneta pogovor tako, da vsak pove, kako se ON (ti, on) počuti, kaj pogreša, katere napake dela sam, kako gleda na vajin odnos v prihodnosti…ipd. Vsak zase! Nikakor si ne dovoli govoriti – jaz sem sama, ker si TI odsoten, ker TI delaš, ker TI…. tega si ne dovoli v pogovoru. Tako se boš izognila temu, da se bo takoj postavil v obrambo ali se celo umaknil.
Problem imata – oba. Verjemi, da se tudi on ne počuti dobro ob tem, ko ti venomer iščeš variante, da bi bil on več z vama s hčero, da ne bi delal tega in onega…predvsem vem, kaj te najbolj moti: to, da dela drugje, pomaga drugim, jim je vedno “na uslugo” – tebi se pa zdi, da za vaju pa nima nikoli časa in da mu je to izguba časa…ipd.
Nekaj je v tem celo resnice, ampak tudi to mine. Ko te otrok ne bo več tako potreboval (ko si bo hči dobila družbo, ko bo bolj samostojna) boš ti imela čas zase in takrat je pa nevarno, da se ne boš več znašla, ker ne boš imela nobenega izziva in boš rinila vanjo in v moža…. in ostajala uboga osamljena mami…bog ne daj, kaj bo, ko bo šla še hči na svoje….razmišljaš tudi o tem?

Torej, v zakonu niste TI, HČERKA in MOŽ – v zakonu sta le VIDVA!

Če ne hodite na izlete in potovanja in ne vem kam še, to še ne pomeni, da ne moreta imeti časa za vaju. Ravno na takih izletih ni priložnosti in časa za pogovore in nežnosti v dvoje (razen, če hodita sama) – Zato moraš realno pogledati, ali ti manjka trenutkov v troje, preživljanje prostega časa z otrokom (prilagojeno njej) ali ti manjka trenutkov, ko sta vidava sama.

Vsekakor pa boste bolj povezani med seboj, če boste delali (ja, tudi delo zbližuje in krepi odnose!) skupaj. Če imate hišo, mogoče kako kmetijo (ne vem, kaj on dela popoldne?) – se mu pridruži, otrok je lahko z vama, okoli vaju, se igra in vaju opazuje – kako vidva skupaj delata.
Če on dela taka dela, kjer nimaš ti ničesar za početi, potem pripravi malico, prigrizek, kavico, čaj…in mu nesi, pojdita s hčero k njemu na obisk, bodi kako urco ob njem, se pogovarjaj z njim…med tem, ko on dela. – to se vse da.
Ker že toliko nakladam, ti na srce položim še to: moški bo naredil vse zate, če bo videl, da je v tvojih očeh spoštovan, da ceniš njegovo delo, znanje in trud. Da ga razumeš in podpiraš (če ga res – ampak to moraš seveda najprej pri sebi razjasniti)

Vedno smo si za večino problemov krivi sami. Človek mora najprej pri sebi urediti stvari, svoj odnos do drugega – potem lahko šele pričakuje, da se bo drugi začel spreminjati.

Enostavni primeri so na delovnih mestih: eni v istem okolju, med istimi ljudmi – v 10 letih niso imeli nobenih večjih konfliktov, se pač z enimi štekajo bolje, drugimi manj, nikakor pa z niukomer nimajo težav ….potem imaš druge, ki imajo proti vsakomur kaj pripomnit, povsod se jim godi krivica, nikoli jih ne razumejo prav, spletkarijo in so nenehno s kom “v sporu” ali se ga izogibajo, da ne govorim o čem hujšem.

Vse je v nas, ljudeh!