še vedno ne vem kaj naj v življenju

Bom pa jaz začela s svojim problemom. Stara sem že 30, poročena, 1 otrok. Ja, morala bi biti zrela, odrasla. Sem dobra mati, v tem uživam, doma imam “popadenano”, z možem se razumeva. Problem je v tem, da sploh ne vem, kaj želim početi v življenju. 8 let sem delala v pisarni, groza. Sedaj sem na čakanju in ko pomislim da bi spet delala v pisarni zaprta,mi je kar slabo. Rada bi ŽIVELA. Tudi drugače imam sama s sabo ogromne probleme. sekiram se, ker me starši ne razumejo pri tem, nekako rabim njihovo podporo pri tem, ki je ni. Tudi vizualno si nisem všeč, čeprav pravijo, da sem simpatična. Sem staršen perfekcionist, skos pospravljam, hujšam,….težko mi je na tem svetu……

Draga 30-ka!

Me vse bi rade Živele – polno, svobodno, ustvarjalno. Kdo si le želi ždeti v pisarni na lep sončen dan.

Me vse bi rade bile lepe in urejene – take kot punce na fotografijah revij (čeprav vemo, da so to umetno ustvarjene podobe ženskosti).

Si simpatična, zdrava (predvidevam), ljubljena, imaš otroka in družino. To je VELIKO BOGASTVO.

Razmisli, kako bi se lahko morda poklicno preusmerila, drugače realizirala, pa bo.

Lp in vse dobro.

(by the way, ni ti hudega, da veš)

Živjo

Ko sem prebirala tvoje pismo sem na eni strani začutila, veselje biti mama in zadovoljstvo v partnerstvu, na drugi strani pa praznino, v zvezi z vprašanjem, kdo sem jaz, kaj si želim? Velikokrat se odgovor na vprašanje, kaj si želim postati, skriva v otroštvu. Kaj si si želela postati takrat? Si želela postati zdravnica, pevka, plesalka, umetnica, odvetnica? Mogoče že zdaj veš odgovor na to vprašanje, mogoče boš morala malo pobrskati po spominu, vprašati starše ali kakšnega sorodnika, kaj si rada počela. Potem pa poglej, če je kakšna želja po tem še ostala in jo mogoče realiziraš v obliki hobija ali celo poklica. Sama boš najbolje vedela kakšne možnosti imaš glede tega. V procesu odkrivanja si najdi kakšno podporo (partner, prijateljica, terapevtska skupina itd.). Vsi ljudje nas žal ne bodo razumeli, in če so to naši starši, lahko to spoznanje zelo boli.
Predlagam tudi pisanje dnevnika. Iz lastne izkušnje vem, da se mi misli in čustva zjasnijo in veliko lažje mi je, ko se izpišem.
Ko sem prebrala tvoje besede ”rada bi ŽIVELA” se mi je porodila slika narave, teka, plezanja po gorah in ko prilezeš na vrh zakričiš:”Živim!”. Mogoče kakšen šport v naravi, nekje na odprtem?
Nekateri ljudje se vidijo slabše kot v resnici so. Njihova samopodoba ne ustreza ”realnosti”. Obstaja veliko knjig na to temo, kako izboljšati svojo samopodobo. Predvsem se mi zdi pa pomembno, da se vprašaš od kje izvira slaba samopodoba, potreba po hujšanju, pospravljanju, perfekcionizem? Občutek vrednosti nam dajo starši v otroštvu. Mamin pogled, negovanje, veselje do ukvarjanja z otrokom, dovolj dobra uglašenost z otrokovimi potrebami… vse to kaže otroku, da je ljubljiv-vreden ljubezni drugega. Preko tega se otrok nauči imeti rad samega sebe. Pri tridesetih si veliko dosegla, ustvarila si si svojo družino, dom, tudi poklicno imaš izkušnje, mislim, da si izredno močna ženska in ne dvomim, da ti bo uspelo! Le pogumno!

Eva Žnidar

da se še jaz navežem na to temo, že čez 30, pa tudi še nisem prišla do spoznanja, kaj bi res rada delala v življenju. Ma preprosto ne vem, kaj je z mano. V bistvu sem kot otrok vedela, kaj bi delala – a so bili takrat starši proti temu. Sedaj se mi zdi prepozno se spuščat v to.

Otroci odraščajo, odnosi z možem kar o.k., jaz pa gledam in razmišljam, da mi bo življenje ušlo – jaz pa nič doživela, oziroma nič posebnega.

Življenje teče mimo mene, vse je rutina, družina, vzgoja otrok, delo – redko me kaj navduši, vse mi je večinoma brezveze.

Sanjam o svojih sanjskih poklicih, ki mogoče tudi niso sanjski, ampak poguma pa ne izberem za izvedbo. Primankuje mi poguma, zavzetosti in navdušenja za karkoli – prepričana sem, da sem si itak na svoj način že uničila življenje.

janka 123, evo, to sem tudi jaz.
Upam da doživiva preporod…..

Živjo!

30-ka in janka 123, prosim, če nam lahko zaupata, kakšni so vajini (sanjski) poklici. Morda pa najdemo pot, kako se lahko temu poklicnemu cilju približata. Zaželjeno je, da napišeta, v katerih poklicih delata zdaj.
Izbraževalnje odraslih danes ponuja številne možnosti, pa tudi formalno izobraževanje ni več tako rigidno.
Tudi če trenutno nista ravno motivirani, da bi kaj spreminjali, bo to koristna informacija za v bodoče.

Lep pozdrav obema.

Jaz sem ravno danes šla in se vpisala v predšolsko vzgojo. sicer nisem o tem sanjala kot otrok, vendar imam otroke zellooo rada, poklic je dinamičen, upam da bo to to. Sem kar bolše volje, nekaj se premika, upam da v pravo smer….lp

Živjo, Janka 123

Zdi se mi fajn, da veš kakšne so bile tvoje otroške želje in da imaš celo več sanjskih poklicev. Včasih starši, za otrokove želje nimajo posluha. Otrok se jim večinoma prilagodi, saj je nenazadnje odvisen od njih in njihove ljubezni. V njem se lahko zbudi strah, da bi z nasprotovanjem izgubil njihovo ljubezen, zato sodeluje. Obrambni mehanizmi, ki so bili tehtni in potrebni v otroštvu, da so otroka zaščitili, se v odraslosti ne odnesejo več. Vendar nikoli ni prepozno začeti odkrivati in realizirati sebe. Vseeno nisi popolnoma izgubila navdušenja, kajti pišeš, da te nekatere redkosti vendarle navdušijo, kaj so tiste redkosti? Včasih zmanjka poguma, če želimo od sebe preveč, če si postavimo nerealen, previsok cilj. Recimo, želim postati manekenka pri 30. letih. Kar nekako veš, da si rožnata leta tega poklica že zamudila. Cilj je zelo težko dosegljiv. Seveda se ga potem ne lotiš, ker je prevelik zalogaj, ovire na poti prevelike. Postavit si je treba postopne cilje, mogoče pogledati poklic iz druge strani. Recimo se včlaniš v modni forum, drugi cilj bi lahko bil, pisanje za modno revijo, mogoče se da kje kaj prostovoljno pomagati, prostovoljstva se nihče ne brani itd. In še to glede poguma. Včasih se veliko ljudi ustavi, ker ob neki novi izkušnji čutijo strah. Pogum ni odsotnost strahu, ampak premagovanje le tega, kot sem nekje prebrala. Drugače pa se z iskanjem življenjskega smisla ukvarja posebna veja psihoterapije, in sicer logoterapija. Sama ne vem dovolj, da bi kaj o tem napisala, lahko pa si sama ”pogooglaš”, če te zanima. Predlagam, da si prijazna do sebe, se spodbujaš, ne biti prestroga, če ti kaj takoj ne uspe ali pa sploh ne. Ne potrebuješ vse narediti popolno, vse doseči v polni luči. Važno je , da v procesu uživaš. Akcija je najboljše zdravilo! Veliko sreče, javi se še kaj.

Eva Žnidar

Živjo 30KA

Sem vesela zate, upam da boš našla delček sebe v predšolski vzgoji. Veliko sreče.

Eva Žnidar

No, da odgovorim Puki – sanjski poklici, ma saj jih je več, samo mogoče samo zato, ker so sanjski – niso realni, nisem jih opravljala, pa zgleda zato vse bolj simpatično od daleč.

Ampak na splošno, vse je pomešano, od veterine do dela v zavetišču za živali, do živalskega vrta,… želim si bolj aktivno delo, ne pisarniško.

Včasih sem sanjala o mornarici, zdej itak nimam šans. Torej ostane samo veterina, ali pa bibiliotekarstvo – tudi to mi je všeč, obožujem knjige, jih spoštujem, pomenijo mi veliko.

Ampak za vse to potrebuješ faks, jaz pa zdaj nimam energije za še en tak začetek. Se mi zdi tudi malo bolj bedno, da bi šla zdele študirat, pa gre 5 -6 let, potem pa kaj. O.k. za knjižničarko bi bila mogoče dobra, za veterinarko pa bi lahko že komplicirali , prestara, premalo izkušenj…

Torej ostane samo sprijaznenje z življenjem. Ma saj ne vem, mogoče samo preveč kompliciram, bi morala biti zadovoljna z tem kar imam, ampak nisem. Nikoli nisem.

Tvoja dva posta sem združila kar v enega, da si ju malo ogledaš, še posebej tisto krepko označeno. Ni tvoj problem da kompliciraš, ampak da si črnogleda. Še posebej tisti podčrtani stavek si oglej. Po eni strani sanjaš o nekih menda sanjskih poklicih, po drugi pa bi najraje, da te nekdo s čarobno palčko postavi vanje, ker je menda “Bedno študirat, gre 5,6 let potem pa kaj”. Ej za vsako stvar v življenju se mora človek potruditi in če boš tako gledala – “gre 5,6 let potem pa kaj” – ne boš nikoli ničesar spremenila. Šlo bo 5,6 in 20, 30 let, ti boš pa na istem. Če danes začneš s študijem, boš čez 5,6 let popolnoma druga oseba. Tudi če boš ugotovila, da zadeva ni zate, imela boš vsaj izkušnjo. Tako pa zdaj nekaj vegetiraš in se smiliš sama sebi. Daj punca vzemi življenje v svoje roke, ker ga noben drug ne bo namesto tebe.

Včasih pravijo, da je otroke dobro imeti mlad. Pogosto se s tem strinjam, ker sem jih imela pozno, pa se mi je zdelo, da mi neprespane noči jemljejo več energije kot eni 20+ letnici. Spet drugič, ko berem takšne reči, sem strašno vesela, da sem takšne in podobne dileme reševala, ko je bil čas za to, v dvajsetih letih. Ampak nikoli ni prepozno, na faks – tudi na veterino! (to o prestara in da bi te čudno gledali, je le še en tvoj izgovor) – se lahko vpišeš kadarkoli, tudi pri 80-ih. Ampak brez nekega vsaj minimalnega truda ne bo šlo.

Še nekaj ti povem. Iz tvojih “sanjskih poklicev” se sploh ne razbere, da je tvoj sanjski poklic veterina, ampak samo to, da imaš rada živali. To pa še ne pomeni nujno, da bi bila v veterini srečna. Precej dobro poznam ta poklic in tudi predmetnik na faksu od blizu in za nekoga, ki samo rad boža živalice in zanje skrbi na nivoji ljubljenčkov, ta poklic ni. Tako mnenje imam, ker si napisala da bi rada delala v živalskem vrtu – to so bile tudi moje otroške sanje, ampak hej, otrok si to čisto drugače predstavlja. Tudi delo v zavetišču ni to, kar si predstavlja tvoja v tem pogledu še precej neodrasla dušica, da boš ces dan božala uboge zapuščene živalice.

Če se motim, pojdi na faks na veterino malo pogledat predavanja, saj so javna, pa boš videla, ali je zate ali ne. Če pa se ne motim: tako v živalskem vrtu kot v zavetiščih VEDNO potrebujejo prostovoljce – javi se jim, veseli te bodo. Ampak ne s to energijo “redko me kaj navduši, vse mi je večinoma brezveze.” Če si res želiš uresničitve svojih sanj, boš morala v ta projekt vseeno nesti malo več življenjske radosti. Če boš to storila, ti lahko prostovoljstvo da tisto navdušenje, ki ga pogrešaš, če se ti že na faks ne da.

Živjo! Pišem, ker imam zelo podobno izkušnjo kot ti, dejstvo je le, da sem trenutno jaz v dvajsetih in ne tridesetih, vendar vseeno lahko delim s tabo izkušnjo. Vpisana sem na določeno fakulteto, vendar imam občutek da mi ne leži najbolj (občutkov je poleg še 101…) in obenem da bi lahko doštudirala skoraj karkoli česar bi se lotila, vendar bi rada našla stvar kateri bom 100% predana in poklic opravljala z veseljem. No, tu se pa pojavi problem, ker ob premlevanju, premišljevanju, filozofiranju prideš spet do novih teorij, spoznanj in nikoli ne najdeš pravega odgovora. Mislim, da si moraš kljub temu neko stvar izbrat in temu z vsemi močmi sledit, s tem da imaš ob tem eno veliko motivacijo da stvari dejansko spelješ, kar je spet težko oz. če imaš dovolj poguma in motivacije postane stvar dejansko smešno lahka in ob tem uživaš. Zavedam se da vsi nimajo teh možnosti kot jih imamo mi, zato je prav da izkoristimo svojo priložnost. Je pa res, da sem zelo dober teoretik, vendar se v praksi težko odločim za eno stvar. Pa še z upoštevanjem, da zame niso ravno rožnati časi, zgodilo se je dosti stvari, ki so neposredno negativno vplivali na moje razmišljanje in se tega zavedam, sedaj pa se poskušam nekako ozdraviti.
Upam, da se boš odločila prav in ne glede na to kaj boš izbrala, mislim da bo na koncu ok. Kar pa se tiče motivacije pa sem tudi bolj slaba v tem, tako da če bi v tej smeri znal kdo kako svetovati, bi bila hvaležna. Saj vem da ne bomo odkrili tople vode, pa vendar, morda kdo vsaj dobi kanček upanja. Lp, Nika

Živjo, NikaPika

Motivacija. Vsakič ko slišim to besedo, se spomnim vaje, ki sem jo tudi sama naredila in morem reči, da sem se po nje spravila k dolgo odlašani nalogi. Sem se odločila, da jo podelim z vami na forumu. Sicer kot si rekla, ne bom odkrila tople vode, mogoče pa bo komu v pomoč.

In sicer, imaš nek izziv, ki ga odlašaš. Vzameš list papirja in na eno stran napišeš prednosti, ki jih imaš, da ne opraviš te naloge, na drugo stran lista pa prednosti, ki bi jih imel, če bi to nalogo opravil. Če je prvih več, se naloge (še) ne lotiš in si ne očitaš. Če pa je drugih več, se naloge lotiš. Če naloge (še) ne opraviš, se velikokrat zgodi, da s časom, pretehta tista stran papirja, kjer imaš več prednosti, če nalogo opraviš. Zato je priporočljivo na vsake toliko časa vajo za še neopravljene naloge ponoviti.

Drugače pa menim, da velikokrat izgubimo motivacijo, če si zadamo preveč naenkrat. Na primer, dokončal bom fakulteto. Približno šritileten študij in čas, preden bo cilj dosežen, se lahko zdi nekje v neskončnosti. Zato si je fajn večji cilj razdeliti na male podcilje. Na primer, v prvem izpitnem obdobju bom naredil 3 izpite.

Eva Žnidar

Janka123, jaz sem veterinarka in baje sem hotela biti to tudi v otroštvu. Sama se kake zelo hude želje ne spomnim. Sem pa nekaj let starejša od tebe in ugotavljam, da sem usekala mimo. Veterina ni tako lepa, kot si misliš. Živali so super, a od ljubezni do njih se ne da živeti. Lastnikom ni mar za živali, drugi nimajo denarja, spet drugi so oholi in že pri vratih zahtevajo čudežno tableto, ki bo rešila vse težave, brez pa žival sploh vidim, ker itak samo odiramo… V veliko klinikah vlada tekmovalnost in slabo vzdušje. Če ti ni preveč do dolgega študija, potem kar črtaj živalski vrt, ker moraš tam poznati vse živali, vsako s svojo posebnostjo. To delo zahteva res ogromno izobraževanja.

Pa poglejva še zavetišča. Lahko si duša, kot je Polona iz Horjulskega, ki živi za živali. Ne dela drugega, kot rešuje živali, se bori za veterinarsko oskrbo, za čim cenejšo kvalitetno hrano, opremo… Ljudem tako postaneš samoumeven in dosegljiv 24 ur na dan. Osebno jo ne poznam, me pa zanima, kakšno je njeno zasebno življenje, če si ga lahko sploh privošči. Če imaš srce, potem zavetišče niti ni služba zate, ker ne moreš iti domov po 8 urah in odklopit vse tiste male očke, zanemarjene živali…

Na srečo imam nekaj super strank, s katerimi se vse pomenimo in so vesele, če lahko pomagam. Dosti jih sramežljivo pove, da naj ne naredim preveč stvari, ker nimajo ravno veliko denarja, opazim, da že nekaj let hodijo v isti bundi, da imajo kar konkreten narastek, da se bo košara za prenešanje mačk vsak čas razletela od starosti… Taki ljudje imajo srce na mestu in so sonca v mojem delu. Upam, da sem zato pristala tu, da takim malo olajšam skrb za vse zavržene živali, katerim pomagajo.

Ne nazadnje, pa boš težko dobila službo v ambulanti. Polno je študentov, ki voluntirajo, ker si to pač lahko privoščijo, ker jim pri preživetju pomagajo tudi starši. Ko dobivamo ponudbe na razpise, so vsi študirali v tujini in imajo narejena ne vem kakšna izobraževanja. Enega se izbere, ostalih 20, pa se grebe naprej. Razmisli, če je želja res tako močna, da se ti splača iti v to. Če ne dobiš dela, ki si ga želiš, ti preostane farmacija, za katero moraš biti simpatična in prepričljiva in se vozit okoli zdravnikov, ali pa kak laboratorij, klavnica…

Vet,

hvala ti za odgovor. Lepo, da si vse to opisala, problem je, da se tega tudi jaz nekako zavedam, torej težav in ravno to je razlog, da nisem pripravljena se spopasti z popolnoma novimi izzivi. Zavedam se, da niso v veterini samo rožice, da je zraven tudi veliko težav, pa vse to… ampak skrb za živali in pomoč njim mi je bila vedno blizu.

Ja res imam rada živali, jim pomagam kjer morem, tudi doma imam živali, za katere kar vzorno skrbimo. Tudi jaz cenim Polono, kot človeka in kot zagreto borko za živalske pravice.

Na žalost se jaz tega ne morem iti, oziroma niti nočem iti, saj potem se odpovem vsemu svojemu prostemu času, življenju z družino, dopustu, …

Dejstvo je, da iščem nek globji smisel življenja in tu v takšni zgodbi se nekako vidim. pa mogoče kot prostovoljec v kakšnem kampu za divje živali, ali v zavetišču, ali v živalskem vrtu… pač nekje.

Je pa tudi res, da za dosego svojega cilja nisem pripravljena prestavljati gore, mogoče res nisem total zagreta, ampak samo sanjam in obžalujem, da se nisem v mladosti odločila za želeni študij, temveč sledila vplivu staršev.

Janka123 – na bibliotekarstvo se lahko še vedno vpišeš. Sem sicer absolventka tega študija, smo imeli pa tudi mamice pri 50ih letih z že odraslimi otroki, ki so začele s tem študijem takrat kot jaz. Tako da:) – lahko pa delaš samo izpite, vendar ti povem, da je boljše biti med študenti, vsaj pri nas so se mamice zelo vživele in uživale na predavanjih pa tudi na izletih/seminarjih, simpozijih itd. Poskusit ni greh;)!

Pa srečno!

kako naprej ko pri 26 nimaš dokončanega faksa narejeno imaš gimnazijo
pišeš prošnje pa dela ni
življenje gre mimo tebe…

Najti nekaj, kar te veseli… Tudi skozi različne hobije se lahko najdeš in poizkusiš… Jaz pri teku veliko razmišljam in takrat najdem rešitve in odgovore….