Dr.Rejec,saj to ne more biti normalno,to “filanje”ljudi z tableti.To ne more biti v redu..ti tableti,pa oni tableti!! A ste sploh sam kdaj poskusil kako mukotrpen in “umeten”je občutek antidepresiva?Jaz nikoli več ne vzamem kaj takšenga,saj ni naravno! Ko sem prvič poizkusila antidepresiv sem mislila,da sploh nisem prisebna! Te kemikalije so porazna stvar!!Človek potrebuje razumevanje in toplino.Sicer če gre res za kakšno hujšo motnjo,je ok(shizoofrennija naprimer).Tistemu gospodu tukaj,ki trpi za “klasičnimi prisilnimi mislimi” kot ste navedli priporočate večjo dozo zdravila.A človek je popolnoma normalen,le malo je paničen glede samozaupanja očitno!

Njemu bi pomagalo,da mu nekdo od najbližjih dopove,da zaupajo vanj in da se njim ne zdi nevaren in naj se pomiri.

Lahko utemeljite to kontstantno predlaganje zdravil? Namreč menim,da duše in psihe ni možno “tabletirati”,ampak spoštovati je potrebno bolečino sleherne duše in na takšen način bo nosilec le te sčasoma pozdravil svoje čustveno vznemirjenje.Pogovor in sprejetost sta način za okrevanje trpečega,mar ne?

Sicer na sploh vsaka čast medicini.

Spoštovana Študentka, doktrina svetovne zdravstvene organizacije, v katero je včlanjeno tudi slovenska zdravstvena dejavnost ima povsem jasna izhodišča.Ta namreč pri izraženi obsesivno kompulzivni simptomatiki na prvo mesto postavlja terapijo z zdravili in šele nato vse oblike psihoterapije.Vaš predlog o “filanju z zdravili” zveni pribljižno takole.naj bi človek i glavkomom opustil zdravila in se namesto tega človeško pogovarjal,človek z motnjami srčnega ritma bi moral opustiti antiaritmike človek s hudo sladkorno boleznijo pa insulin ali druge pripravke.Prav tako pri visoki vročini otrokom ne bi smeli dajati antipiretikov in še in še.Vse našteto bi bilo ob sedanjem poznavanju medicine seveda nesmisel, in takšen je žal tudi vaš predlog.Še glede psihoterapije. Ta izredno koristni pripomoček ima tudi svoje omejitve, ki jih je v korist pacienta nujno potrebno upoštevati.Mimogrede, svetujem vam, da odprete kakšen domači zdravstveni leksikon, pa boste na marsikaj gledali drugače.

Draga Studentka,

sama imam vec kot prevec izkusenj s “klasičnimi prisilnimi mislimi”, kot pravis.
V zadnjem casu sem na sreco “nafilana” z antidepresivi v visokem odmerku, tako da lahko zopet zivim…

Ce ti povem s prispodobo – je velika razlika, ce se rahlo opraskas po roki ali ce imas precej globoko rano – ce imas prasko, bo verjetno res pomagalo, ce ti kdo “popiha” na ranico, ce ti manjka skoraj pol roke, to zagotovo ne bo dovolj (seveda pa kot “dodatek” k terapiji ne skodi)…

Ce jaz sama ne bi imela priloznost izkusiti te motnje, si res ne bi mogla niti priblizno predstavljati kako grozne so te misli, kako te lahko povsem paralizirajo, okupirajo in poberejo vso energijo.

Prosim, preberi si se ta moj odgovor:

In lepo te prosim, ne kritiziraj kar vsepoprek predpisovanja tablet.
Marsikomu so bistveno izboljsale kvaliteto zivljenja.

Presrecna sem, da zivim v casu, ko medicina ze pozna dokaj ucinkovita zdravila – sploh si ne morem predstavljati, kako so ubogi “sotrpini” lahko ziveli pred 50 ali se vec leti?!

Ne sodi vsega sveta le po svojih izkusnjah in misljenju.
Ce ti sama nimas prisilnih misli ali depresije, to ne pomeni, da jih nima nihce.
Ce tebi zdravila niso ustrezala (ali jih nisi potrebovala), to ne pomeni, da nikomur ne!

Zelim ti vec strpnosti in manj nepremisljenega kritiziranja zadev, ki jih sploh ne poznas dovolj dobro.
Itak je ze dosti odpora do tablet, ki pomagajo psihi (le zakaj se nobeden ne brani tablet pri “telesnih” tezavah)…

Dr.rejec,opažam,da ste zelo užaljeni,če vam kdo kontrira,mar niste psihiatri “podučeni”,da naj ne bi “zabijali”? Sicer vemo,da ste samo človek,pa vendar kot psihiater menda obvladate emocije,ki jih očitno intezivno doživljate ob kontriranju vašim stališčem.

Spoštovani
ne pripisujte mi osebne užaljenosti, če branim doktrino Svetovne zdravstvene organizacije bolj slikovito in nazorno, vprašajte pa se, kaj bi vam odgovoril na primer revmatolog, ali endokrinolog, če bi mu očitali “da fila paciente s tabletami”.Sicer pa bi analogno meni, ki sem tudi psihoterapevt, lahko kdo očital, da ” filam paciente z besedami”

LP! Povsem se strinjam z Ano. Ta “študentka” se naj najprej nauči slovnice in šele potem naj debatira s psihiatrom če so zdravila potrebna. Seveda so!!!Upam da tega ne bo nikoli izvedela iz lastnih težav.

Menim, da so nekateri psihijatri na slovenskem tako prepričani v molekularno redukcionistično dogmo, da se sploh ne ukvarjajo s psiho pacienta. ko prides, ti predpisejo zdravila in se ne pogovarjajo s teboj, ker se pocutis slabo, potem pa se jim ni vec treba pogovarjati s teboj, ker se zaradi tablet pocutis dobro. nedvomno je, da antidepresivi lahko mocno izboljsajo zivljenje posameznika, a so se v primeru mojih prijateljev (pet jih je jemalo cipramil) izkazali za berglo. ko so nehali jemati tablete, so se tezave ponovile.
ugotovila sem tudi in me to mocno moti, da psihijatri ne podpirajo psihologov, velja pa tudi obratno. vmes pa so pacienti. in se druga stvar v premislek: ali vas ni premalo? v drzavi s tako visokim stevilom samomorov so prijateljico pred leti odslovili z besedami “ce si ne mislite nic narediti, pridite cez tri tedne”.

Spoštovana Lea, spet in spet moram ponavljati ( ker očitno nihče ne bere starejših odgovorov), da mora vsako psihofarmakoterapijo spremljati tudi psihoterapevtska intevenca.Kakšna in kolikšna bo, bo seveda odločil psihiater glede na indikacije. torej glede na stanje težav pacienta.in ne na njegove želje.oz zahteve.sveda bo svojo odločitev tudi strokobno utemeljil.Za primer naj navedem pacienta, ki ” naroči ” analitsko psihoterapijo ali hipnozo, ke pač meni, da bi mu koristila, ali pa so mu tako drugi svetovali, še predem psihiatru sploh pove svoje težave in nato na konkretno vprašanje, kakšne težave ima, pove, da jih pravzaprav zdaj nima, jih je pa imel pred mesecem dni…..!
Psihiater mora svojemu pacientu razložiti vse možnosti zdravljenja, ki jih glede na svoje strokovno znanje in izkušnje šteje kot najbolj učinkovite, pacinet pa se nato odloči, ali jih bo sprejel ali ne.Izjema so le v Zakonu o zdravstveni dejavnosti naštete situacije ( ogrožanje svojega ali tujega življenja,) v katerih o načinu zdravljenja podloča psihiater sam n.pr v bolnišnici.
Zmota je, da psihiatri ne cenimo psihologov, saj sodijo med naše najboljše sodelavce, brez katerih bi marsikateri diagnostičn postopek sploh ne bi bil možen, vendar ,kadar je govora o zdravljenju nosi odgovornost zdravnik. Posploševati pomen zdravil ne “berglo” je huda zmota.Pomislite samo na številne paciente, ki se jim ravno zaradi jemanja zdravil krvni tlak trajno uredi in jih obvaruje možganske kapi.
Še nekaj: število psihiatrov določa zavarovalnica in ne psihiatri.