Pozdravljeni

tudi moja zgodba je nekako zalostna. Skupaj sva 4 in pol leta.On je mlajši od mene 4 in pol let, sama pa sem stara 30 let.Dobro leto živiva skupaj, ker sva si oba tako želela in ker nisva bila pripravljena sklepati kompromis da bi lahko živela ali pri njemu, ali pa pri meni. Imela sva precej težav, ker je precej neodločen, premalo ambiciozen, ne zna se postaviti zase in rabi nekoga ko ga vse skozi vodi in potiska naprej, na znava se več niti pogovarjati o vsakdanjih stvareh. Poleg tega da sem edina ki vztraja da se pogovarjava oz na koncu sva se samo se tako pogovarjala da sva se prepirala ne da pobude da bi kakšno stvar drugace naredila, da bi se odnos vsaj malo spremenil. Težave sva nekako postopoma reševala ampak je glavnina vseeno še ostala in naju razdvojevala na 2 pola. Vse skozi imam občutek da več stvari pove bratu, kot meni. Z bratom skupaj delata in se verjetno tudi pogovarjata o tem in onem. Ko sva se vselila v svoje malo gnezdece sem izpostavila tudi problem, da ga brat ne plačuje tako kot bi bilo prav oz pošteno. Namreč en del plače dobi kot minimalko, ostalo razliko pa v kilometrini. Vse skozi sem poskušala da bi se dogovoril drugače in vseskozi ga je zagovarjal da je tako prav, da ne more drugače…..itd…da moj dečko ne potrebuje več, da je s tem zadovoljen…da se ne bo prepiral. Saj me ne bi motilo, pa sam plačuje kar velik obrok za kredit in niti pod razno se ne morem sprijazniti s tem, da če se mojemu partnerju kaj naredi, da je lahko preko noči siromak, ki je verjel bratu. Pripravila sem ga da je rekel zaradi plače da ni tako pošteno in s strani brata je pricurljalo da ne more ga plačati tako kot je prav, ker bo potem imel večje prispevke…. Slabo mi je bilo od vsega tega,… Vedno mu je pa na razpolago, kadar kaj potrebuje, ali za karkoli drugega. Poleg tega je tako da so starši enemu omogočili vse kaj je možno – stanuje v drugi hiši od staršev, brez da bi karkoli plačeval no razen stroškov, podedoval je podjetje, privošči si lahko marsikaj, ko lahko midva le sanjava ali pa nikoli ne bova imela.. Midva pa ker sva se tako odločila,sva šla zase. In kaj so mu njegovi starši nudili. Nič. Pričakovali so da bo sinek doma ostal in da se bo ženkica k njim preselila,…Sicer ne me narobe razumet, nisem nič pričakovala od njegovih staršev. Več so naredili in pomagali moji kot njegovi, če sem odkrita. Celo tako je bilo da od njega niso bili pripravljeni it pogledat kje bo stanoval…No potem so le šli, da ni bilo zadrege še večje kot je bila. Imam občutek kot da sem nekoga odtujila… To sem tudi mojemu lepo razložila in vzpostavila ta problem in jih še zdaj zagovarja, da če bi bila doma, bi mela pa vse! Sedaj je prišlo to tako dalec da mi ni vec za na obiske hoditi k njegovim in nisem bila tam že 4 mesece… in se obnasati kot da nic ni. Sicer njegovi vedo v cem je težava ampak cakajo kaj bom naredila ali bom vse skupaj pustila ali bom ostala z njim v vezi. Je pa tudi to res, da se je brat takrat ko sva kupovala gnezdece ravno pripravljal nakup osnovnega sredstva in je sedaj zakreditiran tako da tudi ce bi se dogovorili za odkup hise, ne bi mogel izplacati brata. Je pa tukaj še od brata žena ki ima veliko vajeti v roki in manipulira z njemu oz. se sedaj pocuti ogroženo. Mojega imam se rada, ampak se je toliko stvari nakopicilo, potem pa se tole, da ne vem kaj naj storim. Bolj ko razmišljam slabše je in tudi moja polovica je sedaj nekje vmes…med njimi in menoj. Namesto da bi se posvetil kdaj meni, da bi lahko šla na kak vikend skupaj, dela skoraj vse sobote in to za to da se drugi imajo fajn….Midva pa se prepirava in zaenkrat še shajama skozi mesec. Ker sem želela da nekako si tudi poveva kaj koga moti in kaj bi naj storila da bi nama bilo lažje, sva se dogovorila da si ,če ne znava povedati napiševa na list. To tudi pomaga… Ampak svoje obljube ni izpolnil, niti ni kaj komentiral moje, le da je sam prizadet in da ne ve kaj bi sam s seboj. On ne rabi zase nič. Ne razumem vse to pri njih, kako se po eni strani tako razumejo, po drugi strani pa si pogledati v oči ne upajo in narediti neki kompromis in urediti stvari da bo za vse prav. Ni čudnega da potem pridejo zamere in odprejo rane za vnaprej.
Jaz pa sem sedaj tista črna ovca ko ji ravno ni vseeno kako bova midva živela, kako bova preživljala otroka…in ki se upam postaviti zase in še zanj…Vem da prekiniti stikov kar ne more, prav tako ne more kar naenkrat zamenjati službo ( niti ne izrazi želje oz ni pripravljen iti kam drugam), ker ve da drugje ne do dobil takšno plačo…
Ima kdo kakšen nasvet, ali je kdo bil v podobni situaciji? Hvala za branje in LP

Imam izkušnjo nekajletne veze z fantom, ki so ga čustveno izsiljevali starši.
Močno sva se ljubila, imela sva skupne načrte,želje, sanje, a ko so vmes posegli starši z banalnimi zahtevami, kar naprej, se on NI ZNAL POSTAVITI ZASE IN ZA NAJU, nekaj časa sem celo verjela in z razumevanjem sprejemala, da ga starši res tako močno potrebujejo, (ali pomoč pri delu, ali bolezen, ali vožnja v trgovino) vedno kadarkoli so se spomnili jim je bil na razpolago, jaz sem bila vedno na drugem mestu. Ker je bil do mene sicer izjemno pozoren in ljubeč, močno se je trudil za odnos, a starši so vseeno zmagali… izsiljevanje staršev je bilo očitno močnejše od njegove ljubezni do mene… Končala sva… bilo je zelo boleče za oba, a tako ni šlo več naprej. Komaj sva si utrgala en teden skupnega dopusta, pa še to je moral prej uskladiti s potrebami staršev (res so starejši, pa ne onemogli). Normalno da menim, da je treba starše spoštovati, jih imeti rad, jim pomagati ko to potrebujejo, a lastna bodočnost, lastno partnerstvo mora biti vedno prvo in najvažnejše.

Moj nasvet zate: če čutiš, da mu vajina skupna veza ne pomeni dovolj, če je njegova matična družina na prvem mestu, ti pa na drugem, ZAKLJUČI tako vezo. Prej ko boš to storila, manj boleče bo. Čeprav bo v vsakem primeru bolelo, a imaš potem vsaj možnost za novo vezo, takšno ki ti bo ustrezala. Najprej se resno pogovori z fantom, če tvojih argumentov ne bo razumel in ne bo pripravljen sprejeti, potem boš vedela kako naprej. Ljubezen res ne postavlja pogojev ali argumentov, ampak če fantu vajino skupno življenje ne pomeni dovolj, to ni prava ljubezen. Za pravo ljubezen je nekaj treba žrtvovati in ta žrtev ni težka, če je ljubezen močna.

Hvala za vzpodbudne besede. Sem mu povedala da mora s starši sam urediti odnose in se vsaj enkrat postaviti zase. On pa je rekel, da se ne misli izolirat in da če mene ni ob njemu, se ne misli prepirati z lastnimi starši. Meni je vse skupaj malo prišlo prek, ker se določene stvari kar se tiče življenja v skupnosti niso vsaj malo spremenile in ker je povzel določene vzorce od svojih staršev, sem si vzela čas samo zase in sem šla na kratek dopust – sama. Da premislim. Sicer sem že mu povedala parkrat da bom odšla, ker se mi vse skupaj ne zdi nesmiselno.Občutek me seveda ne vara, ker vidim, kot da sem sedaj jaz tista ki sem ga prevzela od očeta in da sedaj on nima nikogar, oz moj partner jih gre obiskat vsaj 2 na teden…Ne vem, moji starši pravijo da je nezrel in da bi moral vedeti in se zavedati in da bo moral prevzet odgovornost in poskrbet za novo družinico in nato še naprej za potomce, ne samo zase…

Stavek, da ko se poročiš z nekom se poročiš tudi s celotno familijo še kako drži in bolj kot je partner povezan s svojo familijo bolj je povezan hočeš nočeš drug partner. Temu se ne moreš izogniti in konec. Sama si se odločila za najslabšo varianto kar je možno: spustila si vse finančne inekcije, fanta pa vseeno nimaš za sebe in ga tudi ne moreš imeti! Ti si se sama izolirala.

Saj so sorodniki lahko tečni in radovedni in ti skušajo urejati življenje, ampak na koncu koncev na koga se lahko v življenju zaneseš, če ne na familijo, kar kolikor iz prebranega lahko razberem se tvoj partner lahko. Ponavadi so takšni partnerji dosti bolj “zdravi”, ki imajo normalne odnose s familijo. On ve, da niso idealni pa kaj?

Ne vem… skušaj se nekako vklopit v to sredino in obrnit stvari sebi v prid. Seveda, če že nisi vse pokvarila… V soboto, ko ga ni doma, pa si najdi čas za sebe, idi na kavo s kolegicami in v šoping. Čez nekaj časa si bo tudi on želel iti s tabo.

Finančne inekcije z njegove strani pri urejanju stanovanja ni bilo in tudi do zdaj je ni. Lahko rečem da moji starši še zdaj mi priskočijo na pomoč, prej kot njegovi in on to ve in ve tudi da se na lastne starše ne more zanesti. So takšni odnosi potem zdravi, da delajo razlike med enimi in drugim otrokom? Sam pa ne naredi nič zato. Po letu in pol, sem mu le lahko pokazala da se v določenih teh stvareh ne motim in mi je dal prav. Ni ravno lep občutek da živiš z nekom, ki mu ne moreš zaupat in se pogovorit o osnovnih stvareh, ne da bi potem vse povedal doma?! ali pa razlagal še komu tretjemu… Žalostno a ne? Da ne rečem kakšen odnos ima sam do denarja. Da njegov starša ne vesta drug za drugega koliko imata denarja.In enako je pri njemu, še do pred kratkim nisem vedela koliko zasluži, ko sva šla na banko se pogovarjat za kredit?! In ker smatra da ker jaz zaslužim manj, ne morem toliko prispevati v skupni fond, ker mi ostane bore malo. Po vsem tem pa pravi da vem v kaj sem šla. Kaj si nista partnerja v pomoč? Eden prispeva mogoče več denarno, jaz postorim kaj in s tem tudi prispevam pa na kakšen drug način.Ne vem kako naj bi si še potem predstavljala partnerstvo? Glede vseh teh sobotnih pohajkovanj sem že poskusila in kaj se je izkazalo, da ni vedel kaj bi počel oz ko sva šla na wknd dopust je na morje še zraven vzel mamo?! Ker on ne rabi dopusta niti ne morja,…ne hribov… Tri dni je zanj dovolj…In tako sem lansko leto šla s starši….

Jaz mislim, da ti potrebuješ moškega, ne pa tega fantička.

Da ne zamudiš vse skupaj pa takoj v akcijo.

pa srečno.

če hočeš bit samostojen in neodvisen, pač ni finančnih injekcij. če so finančne injekcije se pač odpoveš delu neodvisnosti. nikakor pa ne gre samo to, kar hoče ena stran; popolna neodvisnost IN finančne injekcije (pa še višino bi določal nekdo, ki je priženjen!).

čustveno izsiljevanje staršev in/ali nesposobnost odlepiti se od njih zna bit zelo zajebana zadeva.
tvoj tipo pravzaprav ni niti premlad, se bojim, da bodo spone ostale vse življenje. in občutek imam, da niso toliko krivi starši, kot tvoj tip. morda ti nisi prava zanj in mu je primarna družina samo izgovor, nima pa jajc, da bi pogledal resnici v oči.
ti pa si se zadeve lotila popolnoma napačno. v vajino razmerje mešaš njegove starše, pa brata z družino, razpravljaš o njegovi plači. to je neumno, ker so to stvari, ki jih mora razčistiti sam in tvoje vmešavanje stvari samo še poslabšuje.
torej, razloži mu, kako si predstavljaš družinsko življenje in kaj pričakuješ od svojega partnerja in očeta svojih otrok in zahtevaj, da on tebi pove svoje poglede na to. potem pa presodi, ali je vajina zveza realna ali ni.
še prej pa razmisli tudi o sebi, ker se mi zdi, da mora biti vse po tvoje in ne sprejemaš drugačnih možnosti in navad. fanta komandiraš in pričakuješ, da bo delal tako, kot ti pričakuješ. in četudi te ima neizmerno rad in se bo trudil uresničevat tvoje zahteve, se bo nekoč tega naveličal in si poiskal tolažbo pri kakšni drugi, pa boš imela spet razlog za slabo voljo.

Ja mogoče sem se res lotila napačno. Prej je bilo tako, da je rekel, da je prav tako in da starše ne potrebuje oz. je izjavil da jim bo pomagal toliko kolikor bodo oni njemu. Prav tako ko je dobil dohodnino se je čudil le kako je to mogoče in primerjal z menoj, čeprav mam manjše dohodke kot on. Nisem hinavska kot je recimo žena od brata in povem kaj mislim in se mi zdi da tako ni prav. Nama bi bilo tudi ljubše če bi živela v hiški katera je bila takrat pač na razpolago in bila neodvisna od vseh, ter plačevala samo račune. Komu pa ne bi to bilo pisano na kožo. Mislim da bi morali starši tudi malo razmišljati da to ni prav do drugega sina, ki tudi ni več sam in ima partnerko. Enim so omogočili precej lagodno življenje, drugi pa ker se je tako odločil lagodje plačuje s krediti…Če ne bi izpostavila to težavo, bi bilo še danes tudi vse kar vredu, da je tako kot je. Sicer pa kot sem rekla ne rabim od njih nič. Le to da ga brat plačuje tako kot mora biti in da mu da vedeti da kar je služba je služba, ostalo pa naj bi se kompenziralo – enkrat gre eden pomagat k staršem drugič drug ali pa oba dva. Takšen odnos imam tudi v moji družini in vse klapa kot je treba in ni nobenih prepirov.
Bom še enkrat mu razložila kako in kaj pričakujem in da mi tudi on naj pove kaj delam narobe in kaj bi lahko spremenila, da bi nama bilo vredu. Kar se tiče komandiranja je tako da mi je že na začetku ko sva se vselila zabičal da njega pa ne bo nobena komandirala. Tako da če sem bila prijazna od njega nisem bila vredu, ker sem se po njegovem norce delala z njega, tudi če sem se prepirala spet ni šlo…. če sem bila skozi doma tudi ni bilo ok, če sem šla ven s kolegicam tudi ne…. no potem pa naj še kdo da kakšen nasvet kako mu naj ustrežem…Če še sama ne vem kako…

Problem pri vama vidim v tem, da on vsekakor preveč daje prednost svojim.
Zanj bi morala biti tvoja beseda še kako pomembna, da bi razpravljal o njej, seveda dokazoval svoje mnenje, ampak ugotavljam po tvojem opisu da ga nima – svojega mnenja.
Je samo bratovo mnenje in od staršev. Žalostno res.
Tako je živela moja mama, ki se je še po starem sistemu priženila na kmetijo (pred 45 leti).
Ni imela “prava glasanja”, saj je bilo za vsako stvar treba najprej pol žlahte vprašat (npr. za nakup nove stvari v hiši) oz. jih obvestit.
Še danes se pogovarjava o tem in mi govori kako je bilo grozno. Danes živi sama in je presrečna. Zna cenit samoto, čeprav ji je žal umrl mož, sin…
No, pustimo to. Želim ti povedat da so danes drugi časi kot pred 45 leti.
Vaju vidim pa v isti luči kot mojo mamo.
Zadeve se ne bodo spremenile če se spremeniš ti, ali če se rodi otrok, ali če se preseliš na drug konec Slovenije.
Spremenile bi se v primeru da se tvoj partner odloči da bo dal prednost tebi in vajinim skupnim interesom, dogovorom itd….
Glej – poročena sem 20 let. Danes so otroci skoraj odrasli. Vzameva si čas z mojim vedno zase – vsa leta sva si vzela nekaj dni zase. To potrebuje partnerski odnos kot človek vodo.
Nič ni samoumevno in hitro vse postane rutina. Stalno je treba delat na odnosu.
Vsak dan si pokaževa kako se ljubiva – v malenkostih….
Vidva sta v bistvu na začetku, ampak se mi zdi da sta na koncu.
Tako ne more iti dalje.
On da na prvo mesto sebe, moral bi pa tebe.
Ti daš na prvo mesto vajin odnos, želiš da bi bila srečna, vendar ne moreš uspeti če ne pusti do sebe. Lahko se uničiš in greš preko meja svojih zmogljivosti, njega ne boš mogla premaknit, če se ne bo odločil sam da te začne spoštovat, biti pripravljen na kompromise….
Kako mora rečt – nobena me ne bo komandirala???
A veš kaj mi moj reče:”Če tebe ne bi bilo da bi me pokomandirala, se sploh ne bi imela tako sladko kot se imava.”
Skupaj sva se vzgojila in taka se ljubiva.
Upam da boš kmalu spoznala kaj ti je storiti.
Vse dobro ti želim.

Razidita se, saj ti nisi zanj. Ne ukvarjaš se z vama, pač pa s starši, bratom, svakinjo. Za svakinjo veš, d ima vajeti v rokah, zase pa ne čeprav od daleč želiš voditi njegovo družino. Po tvojem pismi sklepam, da bi imela možnost živeti doma, pa si želela na svoje. To je prav, sedaj le odmisli njihovo življeje, se vanj ne v,ešavaj hoddi na obisk in živi od svojih žuljev.
Ko bo tvoj partner dobil boljšo službo z večjo plačo bo le to zamenjal, do takrat pa miruj in se ne vtikaj koliko je plačan. Če to rada počneš počni v svoji službi in tam zahtevaj, da te več plačajo. Prav tako zahtevaj pomoč in denar od svojih staršev in ne moževih. Le zakaj bi sedaj, ko je odrasel in s partnerico moral dobivati pomoč od staršev? Saj ima vendar tebe in mu boš že pomagala. Upam, da bo ostal dovolj trden in ne bo dovoli, da razbiješ njegov odnos do družine.

Pomilujem njega in družino, ki te je dobila.

Postavi se na lastne noge in ne delaj špetirja, sicer ga boš sama popapcala in to bo težko.

Vse lepo ti želim