Sem mama odvisnika, ki je pred kratkim (4 tedne) vstopiv v komuno. Nebom pisala, kaj vse se je dogajalo pred tem, ker bi bilo predolgo. Sedaj imam problem pri sebi. Sinu so prejšnji teden dovolili prvi telefonski pogovor. Seveda sem klicala in se pogovarjala z njim. Naslednji teden pa nisem klicala, ker me ni bilo doma in sem zamudila uro. Problem je v tem da si zdaj očitam ker nisem to storila. Nevem kaj si on misli o tem. Pri meni pa se dogaja to, da sem glede tega žalostna in potrta. Po drugi strani pa sem jezna in užaljena, za vse stvari, ki mi jih je naredil. Prosim pomagajte. Koliko krat na mesec sploh naj kličem. Je dobro za njega da je to vsak teden ali ne. Bi bilo boljše, če bi bilo pogovorov manj (recimo enkrat mesečno). Kako se naj obnašam, glede telefonskih klicev.

Draga mama

Sin je na varnem in nobenega razloga ni, da bi si karkoli očitali. Ste se morda vprašali kolikokrat vas sin ni poklical pa ste čakali in čakali, bili v skrbeh kje hodi, kdaj in kakšen bo prišel, razočaral vas je neštetokrat pa zaradi tega ni čutil nobene slabe vesti. Upoštevajte navodila, ki jih dobite v komuni, na začetku nekaj mesecev je bolje, da preveč ne klicarite svojega sina saj to ni v korist ne njemu ne vam. Sedaj se privaja na novo okolje, spoznava nove ljudi in umik od okolja, družine in starega načina življenja je neizbežen. Distanca lahko obema koristi, za delo na sebi sin rabi mir. Negativnih spominov imate dovolj, tako vi kot tudi on rabita oddaljitev, ohladitev in soočenje s sabo. Čim manj ga obremenjujte z informacijami iz domačega okolja to ga bo le še bolj vznemirjalo in vzbujalo občutke domotožja in otežkočalo, da bi bil »z glavo« zares v komuni.
Fizična oddaljenost lahko ponudi nove poglede na dano situacijo. Tudi vi rabite čas, da stopite iz začaranega kroga nenehne drame in adrenalina v katerem ste leta živela. Da ga/boste pogrešali je razumljivo a razmišljajte povsem nesebično, če bo zdržal on boste tudi vi, kajne!? Ne kažite mu preveč svojih čustev saj ga to lahko omaje v odločitvi, da bo vztrajal, saj lahko začuti, da ste se omehčali in vas prehitro prepriča, da je že dober za odhod domov. Po mesecih, letu pa so stiki vse pogostejši in seveda tudi koristni!
Priporočam, da redno obiskujete skupine za starše, kjer boste imeli možnost razrešiti vse dileme, ki se porajajo v vas, svoje občutke lahko v skupini mirno izrazite saj so tam ljudje, ki doživljajo in čutijo podobno kot vi, skupaj s starši in strokovnim delavcem boste osvetlili problematiko iz več različnih zornih kotov.
Naj se najprej izkaže sin, sedaj je na potezi on, vi ste svoje že naredili, morda je čas, da se situacija obrne, naj še sam začuti (vsaj kdaj pa kdaj) rahlo prizadetost, bo vsaj za trenutek pomislil kako ste se vi počutili, ko ste čakali od kje se bo oglasil. Ne panicirajte, čustva so še močna in še vrejo, počakajte, da se ohladijo, naučite se ponovno zaživeti brez vsakodnevne napetosti, stresa in adrenalina kar vam bo verjetno še nekaj časa manjkalo saj ste bili tega tako navajeni. Umirite se, spočijte si in se veselite, da je sin na dobri poti do dobrega.

Lepe majske dni,
zadihajte pomlad saj si zaslužite!
lp

Zdaj ni čas, da bi premišljeval o tem
česar nimaš. Premišljuj, kaj lahko
narediš s tem, kar imaš (Ernest Hemingway).

Draga Vesna!

Nemorete si misliti, kako je vplival vaš odgovor na mene. Čeprav je noč se mi je vse osvetlilo, kajti moji občutki krivde so bili veliki. Pomagali ste mi odvaliti en del velikega kamna, ki mi leži na srcu. Zelo, zelo sem vam hvaležna za odgovor.

HVALA

ga.Vesna

Koliko sem bila vesela vašega odgovora prejšnji teden, gelede telefonskih pogovorov, toliko sem sedaj razočarana in zmedena. Vi ste mi svetovali naj ne kličem pogosto (telefonski pogovori so enkrat na teden). Prejšnji teden kot veste, ga nisem poklicala in tudi ta teden nisem nameravala. In zgodilo se je to, da so me klicali iz komuna in vprašali oz. mi omenili da sina že dvakrat nisem poklicala in če se želim z njim pogovarjati. Ko sem gospodu na telefonu omenila, da sem se pač hotela držati vaših nasvetov mu ni bilo nič jasno. Rekel mi je, da je gotovo dobro za njega če ga pokličem in se kaj pomenim z njim. Seveda sem se pogovarjala z sinom in sem bila vesela. sedaj pa mi ni več nič jasno, na koga se naj obrne starš ko rabi nasvet? Kdo mu bo dal pravi odgovor? Ali svetovalci ne sodelujete skupaj, si ne izmenjujete mnenj med sabo oz. med koordinatorji komun? Moram reči, da to zdaj ni prvič, da sem dobila za isto stvar različne nasvete in to od ljudi, ki so pri vam na Pelikanu. Očitno se bo potrebno bolje organizirati, ker s takimi stvarmi še bolj zbegate človeka. Sem pa tudi prepričana, da nekdanji odvisnik gotovo ve več povedati o odvisniku začetniku v komunu in kaj je dobro za njega in kaj ni, vsaj do neke mere.
Nevem, kako naj sedaj še komu kaj verjamem. Očitno se bom morala sama znajti in delati po svoji vesti.

Lep pozdrav

Spoštovana mama

Morda se nisva razumeli najbolje, zato me lepo prosim pokličite na telefonsko št. 080 12 21, da se dogovoriva za razgovor, saj želim, da razjasniva kaj in kako bi bilo v vašem primeru najbolje storiti. Na daljavo je težko vedno podati pravi nasvet. Nikar ne dvomite v našo strokovnost, pomembno je, da nam zaupate saj le skupaj lahko pridemo do optimalno najboljše rešitve.

Lep dan,
Vesna

Draga mama, dovolite, da vas tako imenujem. Pozorno sem prebral vaš klic na pomoč in tudi oba kasnejša odgovora. Tako vam povem iz svojih dolgoletnih izkušenj. Verjemite odgovoru ga. Vesne, ker ve kaj govori in piše. Je ne poznam, da ne bo pomote. V njenem odgovoru je vsa resnica in realnost. V kolikor hodite v kakšno skupino boste sami prišli do tega, da so mnenja vedno deljena in različna. Meni osebno so poznane tri strokovne službe za pomoč odvisnikom in niti v eni izmed njih ni “usposabljanje” staršev potekalo na enak način. S tem se boste srečali slej kot prej in takrat boste na odgovor ga. Vesne gledali popolnoma drugače.
Razumem seveda tudi vas, a kljub vsemu je moje mnenje, da ste odreagirali preveč na hitro in črno. In predvsem preveč čustveno. Kajti popolnoma res je, kaj in kdaj pa je vaš sin mislil na vas in na vaša boleča čustva, ko je bil še doma in ga najbrž ni bilo tudi po par dni domov??? Sedaj je na varnem, v dobrih rokah in z možnostjo, da se izvleče iz pekla v katerga je sam in prostovoljno zabredel. Nikar ne dramatizirajte preveč, ker mu s tem lahko še samo škodite. Ker, če ne boste na trnih nogah vsaj vi, se vam lahko zgodi, da bo kaj hitro v vas zaslutil, da se vam smili. In to je lahko dovolj, da bo začel izsiljevat za vrnitev domov. Ne želite si tega.
Besede resnice zelo bolijo, a to je edino zdravilo za nas starše, ki nas kljub vsemu kar smo z našimi zasvojenimi otroci dali skozi, še ni izučilo, da še kar ne odnehamo in nenehno mislimo, da smo edino mi potrebni njim, da bodo lahko preživeli. Daleč od resnice! S takim načinom razmišljanja in delovanja smo jim kvečjemu še samo omogočili, da so lahko čim dlje počeli kar pač so. In oni se takih stvari zelo dobro zavedajo, ker so neimerno brihtni, a ne?
Želim vam, da sedaj pričnete misliti na sebe, da si končno od vsega malo odpočijete in da po dolgem času mirno zaspite. In ne iščite samo tistih odgovorov, s katerimi si skušate lajšati svojo “slabo ” vest. Ne rabite je imeti, tudi do tega spoznanja boste enkrat prišli. Sami ali pa s pomočjo ljudi, ki vas bodo do tega spoznanja pripeljali…
Pa srečno, draga mama!

moram povedat, da so na pelikanu zelo strokovni in da jim je vredno zaupat.
to je pač moje mnenje.
milka

“Gospa” Vesna,… Napisali ste, kolikokrat je sin gospe, ki je to temo načela prišel domov BREZ kakršnekoli slabe vesti. Ker imam sam precej izkušenj z vsemi mogočimi drogami in sem domov prišel že v vseh mogočih stanjih ob vseh mogočih urah vam povem, da se motite. Ob vsaki taki priložnosti je bila moja prva misel namenjena staršem in temu, kaj bodo rekli, ko bom prišel domov. Narkomani pač delujemo odtujeno in brezbrižno, saj druge izbire niti nimamo. Vi, trezni oz. normalni ljudje NE MORETE vedeti kako močan je dejansko učinek heroina na tvoje možgane in ko ga vzameš NIMAŠ VEČ ŽELJENEGA NADZORA NAD SEBOJ. Če vam ne bo vseeno, tudi nam ne bo vseeno. In še nekaj, vsi vi t.i. “strokovnjaki” se igrate neskončno pametne specialiste na področju drog in odvisnosti, a draga moja, če niste sami jemali trdih drog ali pa imate otroka odvisnika potem NE MORETE vedeti kakšen pekel je to. Lahko ste končali petnajst fakultet od razvoja govora pri otroku do napredne analize abstinenčne krize heroinskih odvisnikov, a dokler ne boste svojega otroka, bledega in tresočega se v nezavesti v paniki sredi noči vlekli na urgentno medicino ne boste vedeli kakšno zlo so droge. Preziram vas in vaše izjave, ki le potrjujejo “odličen” sloves slovenskih psihologov. Zaradi takih kot ste vi večina odvisnikov ne bo nikoli svobodnih, še posebej, če bodo klicali na vaše neumne telefone, kjer je prvo vprašanje ali se dobro počutite. Oh, saj res, na telefon za pomoč odvisnikom v stiski navadno kličejo ljudje, ki se dobro počutijo.