Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica otrok sredstvo za reševanje spora med staršema!!

otrok sredstvo za reševanje spora med staršema!!

Spoštovani!

S partnerjem sva skupaj skoraj osem let, pred 4 meseci sva dobila sinčka. Najin odnos je (bil) dober. Poln ljubezni in spoštovanja. Eden za drugega bi storila vse. Bila sva si vse: partnerja, ljubimca, prijatelja , zaveznika….vse do konca nosečnosti.
Rojstvo otroka, ki sva si ga zelo želela, pa je odnos postavilo na težko preizkušnjo. Takoj ko je partner končal očetovski dopust, so se pojavila razno razna nesoglasja – ali je bila posredi kaka tašča ali nestrinjanje glede kakšne stvari pri otroku ali pa preprosto neprespanost in s tem zmanjšanje tolerance tako pri meni kot pri njem. To sicer ne pomeni, da sva se prepirala vsak dan, bilo je pa pogosto – neprimerno večkrat kot pred rojstvom otrroka. Kot sem kje prebrala ali pa se pogovarjala s kako prijateljico, prepiri med partnerjema po rojstvu otroka niso tako neredka stvar. Logično, saj otrok dejansko je ogromna sprememba.
V zadnjem mesecu se tudi pozna, da je teh prepirov manj kot na začetku. Dobila sem že občutek, da smo najtežje obdobje prebrodili…ko sem gledala nazaj, niti nisem videla razloga za paniko, saj se mi je nekako zdelo, da so bili prvi meseci turbulentno obdobje, skozi katerega smo pač morali iti in da bo zdaj bolje…In potem se je začelo dogajati to, zaradi česar vam sploh pišem, in kar se mi zdi vzrok za paniko:
Ko je partner mnenja, da storim kaj, kar ni po njegovem, sedaj nastrada otrok. Ko smo se enkrat z avtom pripeljali domov, sem zagledala zunaj sosede in jim izročila eno stvar, ki smo jo imeli za njih (in jo ravno pripeljali iz mesta). Ker sem to storila, je partner iz avta vzel lupinico z otrokom, otrok v avtu ni imel jakne, partner pa mu je tudi ni oblekel. Tudi ni odklenil vhodnih vrat, čeprav je imel ključ v žepu – z napol (premalo) oblečenim otrokom v lupionici je stal pred hišo v vetrovnem vremenu. Ko sem to zagledala, sem ga začudeno vprašala, če morda nima ključa. Odvrnil je, da ga ima in da je zato ottroka zadrževal na vetru, da si bom za drugič zapomnila, da če smo skupaj , nimam kaj govoriti s sosedi, tudi za minuto ne!!! Meni je bilo to grozno. Jaz preživim z otrokom vsak delovni dan po 9 do 10 ur, saj partner odhaja od doma v službo ob 7. uri zjutraj in se vrne enkrat med 16.30 do 17. ure. Vse naredim z otrokom in za otroka (kajpada, saj sem mama na porodniški 🙂 Partner pa me “kaznuje” tako, da otroka izpostavlja vetru in mrazu zanalašč. Kot da to ni njegov otrok! In mu ni jasno, da s tem najbolj kaznuje otroka. Da otrok nikoli ne sme nastradati, če so starši v sporu. Da je treba narediti vse, da otrok nesoglasje med staršema čim manj čuti. To sem mu tudi povedala, pa mi je odvrnil, da se mi pa drugače ne da nič dopovedati!!!
Ker je očitno pogruntal, da me dejstvo, da je otrok za “talca”, resnično prizadene in boli (še posebej, ker je sinček star le 4 mesece in je s tem še toliko bolj nemočen in nebogljen), je zadevo ta teden spet ponovil in to dvakrat. Enkrat je otroka zaradi nesoglasja z mano kaznoval s tem, da je takoj, ko se je vrnil iz službe, povedal, da ga popoldne ne bo, ker gre na rekreacijo, potem pa se dobi s kolegom. Sinu je celo rekel, veš, sori, pač mamici se zahvali, da me to popoldne ne boš videl in odšel, jaz pa sem z otrokom v naročju nemo strmela v vrata za njim… Vzrok: s tamalim sva domov prišla pol minute za njim, torej ga nisva čakala v stanovanju. Naslednjič pa me je hotel “disciplinirati” danes, ko je sina odložil spat brez pesmice, ki mu jo recitirava vsakič, preden gre spat, in lubčkov, ki jih dobi na lička od obeh, preden gre v posteljico (“obred” sem potem izvedla sama) Vzrok: kar tako, ker je bil jezen name, ko sem mu govorila o tem, kar pišem sem – torej da otrok nikoli in nikdar ne sme biti žrtev nesoglasij med staršema…
Torej, da ima pravico do osnovnih življenjskih potreb, do svojega urnika, do svojih malih “obredov”, do ljubkovanja in ljubezni s strani staršev. Da se spori rešujejo na svojem nivoju. Da se je za otroke treba potruditi, ne glede na intenzivnost nesoglasja. Da je otrok pri tem nedolžen. In namesto, da bi se v miru pogovorila, s svojim obnašanjem partner med nama samo koplje prepad ….

Sprašujem vas, kaj naj storim, kako naj partnerju še dopovem, da naj tega ne počne…Kajti strah me je, da ne bo vedno huje – da ne bo naslednjič otroka prikrajšal npr. za hrano…Ali pa da mu bo take stvari delal, ko bo otrok starejši in bo stvari ne le čutil, ampak tudi razumel…
Sprašujem pa tudi se, kako sploh to lahko stori svojemu otroku…To se mi zdi zelo neodgovorno in otročje. Jaz sem bila npr. ta teden zelo utrujena ter zaradi opisanega precej jezna in žalostna, ampak otroku sem kazala srečen obraz in skrbela tako kot je treba…
Naj še povem, da je bil partner od samega začetka otroku predan in ljubeč oče in v luči tega mi je opisano obnašanje še toliko manj jasno…

Spoštovana Maryanne,

opravičujem se za pozen odgovor.

Res je, kar ste brali, prihod otroka v partnerstvo istega postavi na zrelostno preizkušnjo, in to je faza, v kateri se majejo tudi temelji vajinega partnerskega odnosa. Predvsem čustveni (zaupanje, odločnost in predanost). V odgovoru se najprej ozrem na dejstva glede partnerstva in prihoda otroka, potem pa ovrednotim vajin oz. partnerjev odnos.

Za boljši oz. kvalitetnejši partnerski odnos se je potrebno najprej zavedati naravne psihobiološke razlike med partnerjema ko gre za starševstvo in posledicah, ki iz teh razlik izhajajo: žensko telo je prva in edina “varna hiša” otrokovega razvoja, zato skupaj z otrokom doživljata velike spremembe, od spočetja naprej skozi celo nosečnost in porodniško obdobje. Medicinske in fiziološke spremembe kot ženska poznate bolje kot jaz, ne vem pa koliko se jih vaš partner res zaveda. Kakorkoli že, opozoril bi predvsem na duševni vidik teh sprememb. Raziskave zadnjih nekaj desetletij o razvoju otroka in matere lepo kažejo, da je nova vloga ženske, materinstvo, vloga št.1, in da partnerski odnos naravno stopi v ozadje tega novega odnosa med mamo in otročičkom. Partnerski odnos prevzame vlogo spremljevalca tega materinstva. Vse to se naravno odvija zavoljo optimalnega otrokovega razvoja in ne zato, ker se mamice za to odločijo samovoljno. Partnerka se v mamo preobraža, ker je to naravno in zato, ker se tej naravnosti (telesno, čustveno in mentalno) zavestno prepusti. To sicer ne pomeni, da ženska postane mama čez noč, ampak se v to vlogo vrašča v času nosečnosti in kasneje (hitreje kot oče, kot boste videli v nadaljevanju). Zato, ko je otrok rojen, je ta stik med mamo in otrokom že tako svet, da se s tem nič na svetu dejansko ne more primerjati. V zvezi z opisanim govorim iz izkušenj tudi kot oče. Spomnim se obraza mame, ki rojeva in prevzema tega najinega otroka k sebi…ter svoje osuplosti in zmedenosti ob vsem tem…Resnično, človek ostane brez besed, tako neponovljivo in popolno je vse to. Za vsem tem pa seveda pride na vrsto “zrelostna avantura”…

Vraščanje moškega v vlogo starša oz. očeta poteka drugače. Kot moški sem glede tega veliko bolj suveren, zato bi poudaril naslednje: moški “obiskuje” varno hišo, prinaša seme, je telo, ki »prihaja in odhaja«, ni v stiku z otrokovim telesom kot mati, zato je tudi rojstvo očetovske zavesti vezano za daljši čas. Novopečeni očka je pred velikim izzivom kar se tiče prevzemanja starševske odgovornosti. Oče otroka sprejme v naročje od mame in ga šele začne spoznavati (predvsem pa spoznava sebe, svoje telesne in čustvene reakcije…). Po domače in posplošeno povedano, moški se očetovstva (ob že ponotranjenem odnosu z lastnim očetom) nauči prek spremljave materinstva in tako spoznava očetovske odgovornosti v prvi osebi. V kontekstu starševstva je otrokov razvoj prioriteta št. 1, kar pomeni: veliko odzivanja na otroka, veliko materinega časa in energije je namenjeno potrebam vzpostavitve varne navezanosti z otrokom. Najmanj eno celo leto otrokovega življenja je mamino telo predano predvsem potrebam tega otroka. Skratka, mož in partner je v tem času zvest in predan spremljevalec, prijatelj in operater – tako čustveni kot tehnični, tudi gospodinjski, če je potrebno. To sicer zahteva določen davek – telesno in čustveno izčrpanost, ki pa se kasneje mnogokratno poplača.

Skratka poudarjam, vse to se dogaja po naravni poti, če se tej naravi prepustimo in se z njo ne bojujemo. Če pa te narave ne spremljamo, jo ne sprejemamo ali imamo s tem težave, potem nam je vse težje predelati in sprejeti. In na dan prileze osebna stiska, ki prične zasedati vse večji čustveni in siceršnji prostor družine…

Zdaj pa glede težav: partnerjeva zloraba otroka za doseganje cilja pri vas, vodi v skrajnosti in je NEDOPUSTNA. Pri takšnem vedenju ni nikakršne odgovornosti (kaj šele starševske!), je le neodgovorno projiciranje stiske v otroka in vas in veliko tveganje za zdravje celotne družine. Zato vas lahko začutim, kako vas je strah in kako nemočni ste – vsi skupaj. Seveda tudi partnerja lahko začutim v njegovi spregledanosti, občutku, da so njegove potrebe »na 2. mestu«, jezi…ampak to se je potrebno naučiti sprejemati. Otrok ne sme biti “sredstvo za pranje partnerskega perila”. To je zanemarjanje in zloraba otroka, je kaznivo vedenje, ki se lahko zakonsko preganja.

Kot rečeno, osebne in partnerske potrebe stopajo ZAČASNO v ozadje starševstva in tako bo še vsaj leto ali dve. To je normalno, ni pa vedno lahko. Vendar, to ne pomeni že hkrati partnerskega izklopa, čeprav je včasih tako čutiti. Za otroka sta se najbrž odločila skupaj, zato se je potrebno naučiti sprejemati odgovornosti, ki jih prihod otroka nalaga od novih staršev (več fizičnega in čustvenega prostora, fleksibilnosti, kreativnosti, odločnosti, vztrajnosti, zaupanja…). Ob prihodu otroka je na preizkušnj predvsem partnersko zaupanje, iskrena predanost ter sposobnost poskrbeti zase (gotovost vase). Na teh je treba zato največ delati. To pa zahteva novo organizacijo vajinega časa, v katerem bosta v krajšem času več postorila, treba je skrbeti za kvaliteten počitek, za bolj neposredne, iskrene pogovore, ki bodo omogočili, da počistita z nesporazumi, dvomi in marsikaterimi strahovi…itn., itn.

Partner pa se bo moral nemudoma odločiti, da preneha z obostoječim vedenjem in da podeli z vami svojo ranljivost: naj vam zaupa svoje strahove, dvome, skrbi in želje. Dajta si več vrednosti in priznanja, ker to potrebujeta in si zaslužita. Starševstvo je poklic, ki se ne zaključi po osmih, desetih ali dvanajstih urah. Je vloga, ki traja in deluje 24/7, »v dobrem in slabem vremenu«. Sreča v družini je odvisna od kvalitete vajinega partnerskega odnosa.

Zato če se bodo težave še nadaljevale, je treba NUJNO poskrbeti najprej za varnost otroka, nato pa priporočam vključitev v terapijo. V branje pa priporočam knjižico Rahločutnost do otrok (K. Kompan-Erzar, A. Poljanec). Nasvete o ostalih knjigah pa si lahko ogledate [tukaj]

Želim vama vse dobro!

- - Edin Duraković, STUDIO SIMBALEIN Center za kulturo in terapijo odnosov Ljubljanska c. 15, 1293 Šmarje-Sap t: 030 689 656 e: [email protected]

Oprosti, ampak sploh ne morem verjeti, kar berem.
Tebi se namreč zdi čisto v redu, da te mož “disciplinira” in “kaznuje” in “vzgaja” – dokler
tega ne prenaša na otroka. Pa še tu se ne upaš ukrepati, samo govoriš.

Nimaš niti kančka samospoštovanja? Kako si lahko padla tako globoko, da tvoj mož odreja,
s kom smeš in s kom ne smeš govoriti? Mislim, da je v tem problem tvoje nemoči – da
partner sploh LAHKO izsiljuje na ta način – ker mu TI TO DOVOLIŠ.

Mene je groza, v kakšnem okolju bo tvoj otrok odraščal. Okolje, kjer bo mamica totalno
prestrašena, če ne bo uspela priti domov pred očkom “In ga ne bo čakala v stanovanju”…da ne
bo očka hud…ja, a to je normalno? Okolje, kjer si bo očka zdravil svoje komplekse na mamici
in na lastnem otroku – izkrivljen odnos nesmiselnih kazni, strahu, podrejanja…močno dvomim,
da lahko otrok na ta način odraste v normalno osebo.
Tvoja naloga je, da otroka zaščitiš. Pika.
Najprej ovrednosti sebe – in premisli, zakaj se mu pustiš podrejati in “kaznovati”. Potem
partnerja postavi na trdna tla – tega, kar počne NE SME več nadaljevati, če ne, bo nosil
posledice. Če ima interes, da ostanete skupaj kot družina, se bo potrudil. šel s tabo na
terapijo (v vajinem primeru obvezno) , bo nekaj vlagal v vajin odnos.
Če interesa nima – je odgovor na žalost en sam.

Oprosti, ampak ti živiš z patološko nasilnim partnerjem, ki tebe in vajinega otroka dobesedno smatra za svojo lastnino. Osebno ti povem, da v “spreobrnitev” takih ljudi ne verjamem, ker se ponavadi izkaže, da gre za motnjo osebnosti, kjer že itak k nasilju nagnjenega posameznika potem še primarna družina spreparira v prepričanju, da so drugi ljudje na svetu zato, da njemu strežejo, da nimajo pravice do lastnih potreb in želja in da jih ima on pravico kaznovati, če ga ne ubogajo. Prepričana sem, da boš podoben vzorec našla že v njegovem otroštvu, če boš pobrskala (mogoče ga celo že veš). Njegov problem ni samo to, da je bil vzgajan v egoista, ampak tudi to, da je nasilen in ima v sebi en lep kos psihopatije. Tudi če nikoli ne bo prestopil praga med psihičnim in fizičnim nasiljem (česar ti sicer nihče ne more garantirati), bosta oba z otrokom čez par let psihični razvalini, ki se bosta bali trenutka, ko bo mož in oče odklenil vhodna vrata.

Moj nasvet in to mislim zelo resno: loči se in če se da, se z otrokom vred preseli na drug konec Slovenije ali celo v tujino.

Tvoj partner rabi strokovno pomoč. In to TAKOJ.

joj, kakšne grozne stvari. ubogo dete! zanj moraš narediti vse!!! (pa saj to veš)

tudi pri nama je otrok prinesel veliko spremembo. utrujenost do nezavesti (mali ni dobro spal, ni se želel dojit,krči). spolni odnosi – do 4. meseca nisem pomislila nanje! partner mi je veliko pomagal, še vedno mi. ne vem, kako bi brez njega. kako bi se počutila,. če bi poleg vseh novosti okoli otroka morala prenašat še tečnega moža.
tvoj na žalost ne more preko tega. ne zaveda se, da tudi to stresno obdobje mine. sedaj ko mali že leta okoli, je vse OK, spanje je bolje, za sex se tudi najde čas.
tvoj ne more mimo tega, da je otrok zdaj prvi in bo še nekaj časa tako. morda ga vprašaj, ali nič ne razmišlja o prihodnosti? da če ti zdaj pomaga, bo tebi bolje in njemu tudi. bosta ohranila vez med vama, to “dvojino”. ali je mar mislil, da je otrok mačji kašelj? ni in z njim bo skoz velik dela- skoz eni problemi, bolezni, skrbi….. vprašaj ga ali bo celo življenje tečnaril, ali se bo raje potrudil skozi to in bosta skupaj močnejša?

želim ti vse dobro in postavi meje. (sama pravim- eno je če se zaj*** z mano, z mojim otrokom pa se ne bo noben!)

pozdrav,
se bom kar “priklopila” tukaj.
pri meni sicer ni tako hudo (vsaj za fizične zlorabe zaenkrat še ne gre), sem pa prepričana, da bivši najinemu otroku (2 leti in 3 mesece star) psihično škoduje in ga zlorablja za manipuliranje z mano. ne more se se sprijaznit z ločitvijo, čeprav je on tisti, ki je odšel in razdrl najino zvezo, in ker sem se v tem času okrepila do te mere in se postavila zase, da ne more več po mili volji pometati z mano in ne pritečem več na vsak njegov jokec, mi nagaja drugače in se mi je začel maščevati skozi otroka (tu je še edina moja šibka točka).
stikov, preživnine in ničesar še nimava urejeno, ker se z njim ne da nič zmenit (češ, da bo itak prišel nazaj), tako da mi otroka odpelje, kadar se mu pač zljubi – da ne bo pomote, s tem kljub zmešnjavi v urnikih, ki se jih ne drži, nimam problema, zelo sem vesela, da si vzame čas za otroka, četudi se ne drži nikakršnega dogovora o urah. tudi to sem že poskušala urediti s tedenskim planom, pa se ga pač ne drži …
težava je v tem, da je sedaj začel izsiljevati z nočnim spanjem otroka v njegovem stanovanju in z dopustom, kar pa se je za otroka slabo končalo (jok in solze, klici po telefonu, kje si mami, boš prišla, kdaj prideš?), saj je navajen, da ga jaz dajem spat in se z njim zbujam, prva in zadnja stvar sem, ki jo vidi. občutek imam, da sem malega pustila na cedilu, ker sem dovolila dopust z očkom – pravno pa itak nimam podalage, da bi to preprečila. žal bivšemu nikakor ne morem dopovedati, da otroku taki šoki in spremembe precej škodujejo in da to res ni v njegovo korist in dobrobit, če en dan spi doma, kjer je vajen, drug dan pa spet nekje drugje in da tako mali otrok rabi rutino, ker mu ta daje varnost in da naj vsaj še malo počaka, da dete zraste. odslovi me z besedami, da to niso racionalni argumeti, da ga zaj … in zlorabljam otroka, ker se hočem iti vojno z njim.
spet sem na tleh psihično, saj se počutim, da sem popolnoma odpovedala kot mama in bi prosila predvsem za kak praktičen nasvet (pa ne v smislu ne se sekirat, saj itak nič ne moreš, tega dosti dobim doma in od prijateljev). kako naj opravim s to krivdo v sebi, da nisem zaščitila otroka pred njegovo manipulacijo in kako naj zadeve uredim, da bo najbolje za malega, da ne bo kar naprej na sredi tega konflikta? od dogovora in sklenitve sporazumne ločuitve na csd-ju, vidim, sva še svetlobna leta daleč. po drugi strani pa čakati, da bo tipa srečala pamet tudi ne gre več, saj je od selitve že več kot pol leta, pa je stvar samo še slabša.
hvala za kakršnokoli pametno in bodrilno besedo.
lpl

Saj človek komaj verjame,da je to res,kar eni delajo na škodo drugim.In to svojim nič krivim,dojenčkom.

Oprosti,nujno je,da gre na terapije ali na zdravljenje,ker drugače bi ti svetovala,d apojdi z otrokom proč od njega.To ni normalno in ni opravičljivo.Zdaj še pa sosedov ne bi smela pozdraviti,ga čakati kot kakšna stara mona,ko se prikaže domov.
Ni opravičila za njegovo ravnanje,ker to kaže na njegovo neodgovornost,bi se bala naprej živeti z njim.Otrok ni lutka,ki se je naveličaš in jo postaviš v kot.
Ko razmišljam nazaj za sebe,so bila to tako super obdobja,ko smo pri nas rojevali.Pomoč ja,o kakšnem kregu zaradi malčkov nikoli.Pa so tudi ponoči kdaj”žurali”.Če ima človek poštimano v glavi ve,da dojenček si ne more dopovedati,če si ti utrujen,slabe volje…On ima svoj ritem,svoj urnik.Starši se trudimo prilagoditi njim,pa čeprav z zadnjimi atomi moči.To dela ljubezen do njih.

Kakšno kaznovanje,šolanje…?Koga?Mi gre na bruh.To je nasilje,ki ga izvaja psihično na tbe in čuti ga tudi otrok.To se ponavadi še samo stopnjuje.Ko enkrat hudič pokaže roge,ni kar tako.

Naj sprejme eno od oblik strokovne pomoči,če ne bo sprejel,na vkljub 8 letom,katera praviš,da so bila boljša-ADIJO.
Kakšen čustveni invalid zna biti otrok ob tako debilnem očetu?Da o tebi ne govorim.

Si pred težko odločitvijo,vedi,da gre tudi za prihodnost tvojega otroka.Si to zasluži?Kazni za 4 mesečnega dečka?To svet ni videl!

Maryanne, mogoče se motim, ampak mislim, da je vaš tvoj partner posestniški do vas že, ko sta bila samo par brez otroka. Ženske takih stvari pogosto niti ne opazijo, kajti imajo polno zalogo materinskih čustvev in velikokrat, dokler še nimajo svojega otroka, nekako ‘posvojijo’ partnerja. Seveda, ko pride otrok, je ‘prvi otrok’ kar naenkrat odrezan in namesto da bi bil sinek, se od njega pričakuje, da bo oče.

Sama imam občutek, da vaš partner sovraži dejstvo, da ste postali družina. Od vas ne prejema več vse tiste prejšnje pozornosti in tisti, ki mu jo je ukradel, zahteva od njega še dodatne napore. Težko je reči ali se zdaj s svojim ravnanjem maščuje otroku, ker mu je postavil življenje na glavo ali je v njem našel samo novo orodje, s katerim lahko kontrolira vas. Ampak dejstvo je, da ON HOČE živeti kot človek brez obveznosti. Mogoče ima še cel kup problemov s samozavestjo in nujno potrebuje sužnje-vojačke – vidva s sinom sta prav primerna, da postaneta vsaj dve bitiji na tem svetu, nad katerima ima on moč, če že drugače ni dovolj uspešen v življenju. In kar ON HOČE, to ON DOBI.

Njegovo ravnanje je bolestno. Nobeno normalno čuteče človeško bitje ne bo otroka izpostavljalo nevarnosti. Kateregakoli otroka. Kaj šele svojega!

Prognoza se mi zdi slaba. On otroka zlorablja premišljeno: tako fizično kot psihično. Ker se otroci dostikrat mnogo bolj borijo za pozornost tistih staršev, ki so njih slabi, je čisto možno, da bo otrok z odraščanjem vašo skrb jemal kot samoumevno, medtem ko bo oči ‘pravi džek’ in se bo kmalu potrudil, da vas bosta z očijem skupaj mučila. Mučitelji ponavadi zelo bistro najdejo prave partnerje – dovolj podložne, da trpijo in prenašajo.

V takem okolju se mi zdi nemogoče otroka vzgojiti v normalno srečno osebo. Ali bo sovražil vas ali bo sovražil očeta ali pa bo trpel zaradi razpetosti. Nobena od variant ni dobra, vse so slabe za njegovo prihodnost.

Na vašem mestu bi se ločila, kajti otroku bo dosti bolje brez takega očeta. Ampak morda bi se pred tem morali še pogovoriti s strokovnjakom ali se vsaj pripraviti, da bo morda precej težko. Če vas je partner vedno kontroliral in če je začel resnično uživati, ker lahko preko otroka tako izvrstno manipulira z vami, potem se temu ne bo hotel odpovedati. Zato bo najbrž grozil, da vam bo ‘vzel otroka’. Vnaprej se pomirite, ker je to samo prazna grožnja. Prvič, ni tako enostavno odvzeti otroka materi in drugič, on ga v resnici sploh noče. Kaj bi pa z njim počel?

Srečno!

New Report

Close