Kdaj se začne manipulacija?
Pozdravljeni!
Zanima me, kdaj sploh lahko rečemo, da eden od staršev z otrokom manipulira? Ali je kot manipulacija (naprimer) obravnavano tudi to, da sta starša še vedno v sodnem postopku glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo, vendar eden od staršev otroku ves čas govori, da bo v prvi razred hodil v šolo v njegovem kraju (starša živita vsak v drugem kraju)?
Lep pozdrav!
Manipulacija je zelo obširna beseda,zelo težko se definira,kaj to sploh je.Starš manipulira z otrokom,ko govori proti osebi,ki jo ima rad,ki je vključena v njegovo življenje z tem namenom,da bi starš to osebo z delnim čustvenim izsiljevanjem odstranil.Bom pa sicer poiskala v najkrajšem času danes članek,ki ga imam nekje shranjenega na drugem računalniku in ti kopirala članek psihologinje,ki o tem piše in razlaga…
To pa kar si opisala,mislim da se ne šteje kot manipulacija,prej kot delovanje na otrokovo zmedo,ki je že sedaj veliko,ko se njegova starša ločujeta in živita v različnih krajih-to je moje mnenje
Tudi to je manipulacija. Razvezana starša morata IZKLJUČNO delat vse v korist svojih otrok. Ona dva sta pri tem nepomembna (mislim njuna čustva). Otroci so POMEMBNI in jim je treba pokazat, da ločitev še ni konec sveta in da bosta starša storila vse, da bo ta del otrokovega življenja čim lažji in brez večjih stresov.
A ne sliši se kot pravljica?! Le redkim to uspe in evo zapisala bom: MOJ BIVŠI, hvala ti za vse dobro, razumevanje, pogovore, ki jih imava, da je otrok še vedno srečen!!! Samo preživnino bolj redno nakazuj. Ampak ko j… preživnino, meni je važno kar sem prej omenila.
Manipulacija je res zelo širok pojem-od čisto nedolžne, pravzaprav neškodljive do tiste res hude manipulacije, ko nekdo za dosego svojega cilja ne izbira sredstev!
Kar se tiče otrok, mislim, da je tu spet odvisno od starosti otroka in od tega, kaj želi manipulator s tem doseči!
Če pogledamo konkreten primer skrbništva, se mi kljub vsemu zdi, da se z majhnim otrokom ne da toliko manipulirati kot s tistim, malo večjim, ki že lahko na sodišču izrazi svojo željo in se le-ta tudi upošteva!
Pa bom spet navedla primer (žal je v negativni podobi spet oče) :”Ker se je žene naveličal oz. jo imel zadosti, otroka pa neizmerno rad in se mu nikakor ni želel od reči, je začel manipulirati z otrokom že kakšni dve leti pred tem, ko je dejansko počilo!Z otrokom je prebil veliko časa, ženo je spodbujal pri karieri, udeleževanju različnih stvari-v glavnem, da je bila čim manj doma in čim manj z otrokom!
Ko je otrok, star 14 let , zašel v težave, ga je povsod zaščitil… Ko je žena nekoč prišla od govorilnih ur, so se prvič resno sprli – in zdaj sta bila oče in otrok proti mami! Glede vzgoje se nikakor nista zedinila in začel se je boj… Provokacija na provokacijo, dokler jo ni spravil iz hiše! In otrok je bil vseskozi na njegovi strani, če ga je kdo hotel vprašati kaj glede nje, so bile reakcije zelo burne… V glavnem niti slišati ni hotel zanjo!
Od tega je zdaj tri leta! Sodišča meljejo počasi, mati in otrok nimata nobenega stika, oče je zadovoljen ,da je tako zlahka dosegel svoje…
Lepo si je naredil plan, prinesel okrog tako CSD kot ostale… Kakšno škodo pa je naredil otroku, pa bo pokazal čas… Sliši se vse sorte!
Mislim, da je to manipulacija najhujše vrste, ampak le-te so sposobni le intelektualni psihopati posebne vrste! Lp!
Se strinjam da je manipulacije presirok pojem, lahko je manipulacije ze samo ena cokoladica, ce jo da oce ali mati, zraven pa doda: vidis, od mene to dobis – od drugega starsa pa ne ;)…
Tole kje bo otrok hodil v solo je tudi zmeda ki se jo dela otroku, ampak tudi neke vrste pranje mozga, ker ce ne bo tako kot en od starsev obljublja, potem bo otrok razocaran in bo krivil drugega starsa.
Ninocka ja tale oce je pac skodil materi in otroku, mama je sicer sama vedela da kariera in otroci najbolje ne gre z roko v roki ce nimas podpore in vsak ki se gre kariere lahko racuna na podoben zaplet, je pa res zalostno kako hitro se da otroka odtrgat od drugega starsa. Jaz poznam obraten primer, kjer je mama na tak nacin odtrgala otroka za veke vekov od oceta in sicer: ce se bos pogovarjal z njim (ocetom), lahko spakiras in gres takoj od njega. (to je tisti edini primer ki poznam ko so bili stiki iz strani matere onemogocani, prepovedani). Otrok, star takrat ene 9-10 let, sine, je imel mamo tako rad, oce je odsel od doma.. da se ni upal pogovarjat z ocetom in ko ga je videl na cesti se je naredil kot da ga ne pozna… Oce ni mogel a bas nista! Nikoli vec nista govorila… Danes je sine star okoli 30, se zmeraj mrzi oceta, ceprav je le ta placeval tretjino place za prezivnino, pa je imel kar dobro placo, pa je oce vedno cakal da se bo sin javil- haha, saj ne morem da se ne bi prijetno nasmejala, kako lahko moski misli, da ga bo poiskal sin.. Po mojem bi tu moral OCE POISKAT SINA IN SE SE ENKRAT POSKUSAL POGOVORIT Z NJIM KOT Z ODRASLIM MOSKIM.. No ja… Malo se morem razpisat, sem nekaj zivcna tu 😉
Manipulacija je zelo obširna beseda,zelo težko se definira,kaj to sploh je.Starš manipulira z otrokom,ko govori proti osebi,ki jo ima rad,ki je vključena v njegovo življenje z tem namenom,da bi starš to osebo z delnim čustvenim izsiljevanjem odstranil.Bom pa sicer poiskala v najkrajšem času danes članek,ki ga imam nekje shranjenega na drugem računalniku in ti kopirala članek psihologinje,ki o tem piše in razlaga…
To pa kar si opisala,mislim da se ne šteje kot manipulacija,prej kot delovanje na otrokovo zmedo,ki je že sedaj veliko,ko se njegova starša ločujeta in živita v različnih krajih-to je moje mnenje[/quote]
Bi bila zelo hvaležna za tisti članek.
Manipulacija z otroci se lahko začne še pred samo ločitvijo…..začne se takoj, ko v zvezi zaškripa…..začne se, ko ati/mami reče otroku: greva na sprehod, mami/ati je tečen/a………
manipulacija je tudi, ko otroku lažemo in rečemo, da se slabo počuti, pa se umaknemo z otroci, ker ni za zdržati…………
in se seveda nadaljuje v čas razhoda družine, kjer rezultira v boju preko pleč otrok…….
na žalost……to je kruta realnost
p.s.: ni nujno, da je povsod tako, ampak ljudem je v krvi, da manipuliramo……otroke, partnerje, sosede, sodelavce, znance…………pa se niti ne zavedamo…..
Kaj pa tam ko vse te manipulacije kakor jih našteva WW počne tašča, ki vnučku trpa v glavo, da mamici pa res ne sme nič povedat, ker bo jezna, pa mamica to in mamico ono, mu daje nenormalno visoko žepnino in ga prepričuje kaaaakooooo jee ona booooooogaaaaaa, ker nima nikogar razne njega, saj gre dedi (titititit braba ti) v garažo in je ona toooolk saaaamaaaaa???? No nadaljujejo itak vsi..pol pa dobro vemo kje je tak otrok pri 13h letih, ko se začne ločitev. Poškodovan in z uničeno psiho za celo življenje, ker kot sedaj vem, ker so me o tem poučili strokovnjaki, njen sin (tipični mamin sinek) ni sprejel vloge odgovornega moškega in svoje družine: žene in otrok ni zaščitil pred maminim manipulativnim terorjem.
Wind je tocno opisala, kje se ze zacne manipuliranje in verjetno je tega v druzinah ogroooomno!
“Tasca”, to je katastrofa od cloveka, zakaj pa si dovoljevala stike? Jaz ne bi. Itak pa se tu vsi bunijo kako tega baje ne smes – prepovedovat sike, jaz pa pravim, da lahko in tudi pocnem, ko vidim da doloceni osebki skodijo mojim otrokom. Isto kot sem prepovedovala druzenje z asocialnimi deklicami moji hceri, ker pac otroci so manipulativni in se dokaj labilni…
Zdaj ji ni zal, ko je vecja, tudi takrat je bila mocnejsa ker je vedela da ima v meni mocno uporo, ampak sedaj so tiste asocialke na solah z lazjimi programi, moja pa je na gimnaziji in kar dobra po uspehu…
Meni se mesa ko slisim za manipulacijo, ker sem bila prica eni kruti manipulaciji in dozivela, kaj se zgodi z otrokom ki ga nihce ni branil, temvec so vsi gledali le na svoje riti. Danes je to, kar opsuje “tasca”, clovek brez hrbtenice in nesposoben prevzet odgovornost. Zakaj bi torej skodili otroku, ce smo tu da jih obranimo? Sicer ne vso zivljenje, jasno, ampak dokler so majhni jih lahko in dokler pac gre, po mojem do enega 16. leta to se uspeva, kasneje vec ne…
Manipulacija je zelo obširna beseda,zelo težko se definira,kaj to sploh je.Starš manipulira z otrokom,ko govori proti osebi,ki jo ima rad,ki je vključena v njegovo življenje z tem namenom,da bi starš to osebo z delnim čustvenim izsiljevanjem odstranil.Bom pa sicer poiskala v najkrajšem času danes članek,ki ga imam nekje shranjenega na drugem računalniku in ti kopirala članek psihologinje,ki o tem piše in razlaga…
To pa kar si opisala,mislim da se ne šteje kot manipulacija,prej kot delovanje na otrokovo zmedo,ki je že sedaj veliko,ko se njegova starša ločujeta in živita v različnih krajih-to je moje mnenje[/quote]
Bi bila zelo hvaležna za tisti članek.[/quote]
Tako prilepila,ti bom kar nekaj člankov,glede tega,ker pravzanprav manipulacija se razširja v PAS SINDROM oziroma odtujevanje otroka.Ponavadi pa se vse skupaj začne z dodelitvijo in tako imenovano “zmago starša”ob dobljenemu skrbništvu.Upam,da boš dobila sebi kako primerno razlago…srečno…Res je malo daaaaljši članek,a vsebuje veliko informacij,tudi za ostale članice tega foruma,tko da…je dobro prebrati,kaj lahko starš kateremu je otrok dodeljen v vzgojo,varstvo in preživljanje,naredi svojemu otroku,če mu stike preprečuje in govori nasprotujoče se stvari za drugega starša :)))
OTROCI RAZVEZANIH STARŠEV VIR; TEDNIK 7D
Skrbništvo nad otrokom pripada enemu od staršev, običajno je to mati, stiki med očeti in otroki pa postajajo vse redkejši. Ta pojav je na primer v ZDA tako pogost, da so ga psihologi poimenovali kot sindrom odtujevanja staršev.Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. “Za konec tedna boš šel k očetu, mar ne?” Z mimiko, kretnjami in telesno držo pa sinu sporoča: “Če me imaš rad, boš ostal pri meni.”Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši.
To je zgodba, ki jo verjetno poznajo mnogi razvezani starši. Skrbništvo nad otrokom pripada enemu od staršev, običajno je to mati, stiki med očeti in otroki pa postajajo vse redkejši. Ta pojav je na primer v ZDA tako pogost, da so ga psihologi poimenovali kot sindrom odtujevanja staršev. Zanj je najbolj značilno prav odtujevanje otroka od enega starša, medtem ko se na drugega skoraj pretirano navezujejo. Psihologe so zanimali tudi vzroki tega sindroma. Zakaj se otroci razvezanih staršev stikom z očetom oz tistemu od staršev, ki uradno ni njihov skrbnik, izogibajo?
Odtujevanje otroka
Otroci imajo običajno radi oba, očeta in mater, oba tudi potrebujejo. Sindrom odtujevanja staršev se razvije pod vplivom tistega, pri katerem otrok živi, pri nas je to najpogosteje mati. Mati torej otroka na zavedni ali nezavedni ravni odtujuje od nekdanjega partnerja s tem, ko ga otroku prikazuje v negativni luči. Nekateri psihologi menijo, da matere to počenjajo iz strahu pred tem, da bi zdaj izgubile še otroka, zato ga hočejo imeti samo zase. Hkrati so na nekdanjega partnerja jezne, marsikaj mu zamerijo in se mu želijo maščevati. Odtujevanje otroka je kazen za to, kar jim je partner naredil, pri čemer same niso sposobne prevzeti nase nikakršne krivde.Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe.Večina staršev tega ne počenja zavedno, mnogi uporabljajo obrambne mehanizme, ki jim omogočajo, da odtujevanje nekako opravičijo. Pogost je argument, da se mora otrok najprej navaditi na novo življenjsko situacijo, pogosti stiki z očetom pa bi ga naj pri tem samo ovirali. Nekdanjemu partnerju tudi večkrat pripišejo krivdo za otrokove šolske neuspehe in psihosomatske motnje. Dejstvo je, da razvezi pogosto sledi poslabšanje otrokovega učnega uspeha, pojavljajo pa se tudi težave v socialnem razvoju. Raziskave kažejo, da se v prvih dveh letih po razvezi materin nadzor nad otrokom zmanjša, znižajo se tudi pričakovanja in zahteve, mati pa se z otrokom tudi manj pogovarja. Vse to kaže, da otrok potrebuje očeta še bolj kot prej! Pripisati krivdo za spremembe v otrokovemu vedenju stikom z očetom, je vsekakor popolnoma zgrešeno. Razveza tudi ne more biti edini vzrok za otrokove težave. Je le posledica družinskih težav, tako da so konflikti med starši, ne glede na to, ali so ti razvezani ali ne, osnovni vzrok otrokovih motenj. Razveza se ne zgodi čez noč, to je proces, ki lahko traja eno leto, včasih celo več.
Otrok se boji izgube
Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe. Predvideva, da ga mati, s katero živi, ne bo zapustila – vendar le v primeru, če bo delal tako, kot ona želi. Najlažje je manipulirati z majhnimi otroki, starimi manj kot deset let, saj še niso zmožni preveriti, kaj je o očetu res in kaj ne drži. “Tvoj oče se sploh ni ukvarjal s teboj in je vsak večer preživel pred televizijo.” Če otrok to pogosto sliši, bo počasi začel verjeti, da je to res. Prijetni spomini na očeta bodo vedno bolj megleni, saj jih vedno spremljajo materine negativne pripombe.Odtujeni otroci gledajo na mater in očeta izrazito črno-belo. Eden je dober, drugi slab. Slab pa ni le tisti od staršev, s katerim ne živi več, ampak je slabo vse, kar je z njim povezano, tudi njegovi sorodniki in prijatelji, kar je še posebno presenetljivo, kadar je imel otrok v preteklosti z njimi zelo intenzivne stike, na primer z dedki in babicami. Mlajši so otroci, slabši je njihov občutek za pravičnost; do tistega, s katerim ne živijo, nimajo nobenih občutkov krivde zaradi svojega odklonilnega vedenja, celo darila sprejemajo brez kakršne koli hvaležnosti. Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. “Za konec tedna boš šel k očetu, mar ne?” Z mimiko, kretnjami in telesno držo pa sinu sporoča: “Če me imaš rad, boš ostal pri meni.”
Dečki imajo ob razvezi več težav
Kakovost stikov med starši in otrokom je eden od pomembnih dejavnikov pri otrokovem prilagajanju na nov položaj. Če je med očetom in materjo manj sovražnosti, lahko otrok ohranja stike z obema, kar je še zlasti pomembno zato, ker starši zaradi stresov v svojih starševskih vlogah niso tako učinkoviti, kot so bili prej. Zato sta otroku še vedno potrebna oba. Če soglašata glede vzgoje otroka in imata pozitivno stališče do nekdanjega partnerja, lahko stiki s tistim od staršev, s katerim otrok ne živi, veliko prispevajo k prilagajanju in otrokovemu samonadzoru. Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši. Če pa se nekdanja zakonca še vedno bo vsaki priložnosti prepirata, pa lahko to res neugodno deluje na otroka.Zaradi odtujevanja mnogi otroci izgubijo stike z očetom. Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče. Svoje mnenje počasi spreminjajo, kar lahko včasih celo povzroči izgubo zaupanja do matere oziroma do tistega od staršev, ob katerem so odraščali. Seveda pa niso vsi starši sovražni do nekdanjega partnerja, mnogi sodelujejo in ohranjajo prijateljske stike, s čimer lahko največ prispevajo k temu, da bo otrok ob razvezi čim manj trpel.Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče.
Irena Dogša
Ta dva članka sta zanimiva tudi za ostale :))
SPORI V ZVEZI Z DODELITVIJO SKRBNIŠTVA KREPIJO SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD RODITELJA (PAS) vir; Family Practice News Vol.20 Dec.15-31.1990. str.7
Z naraščajočim številom sporov v zvezi z dodelitvijo otrok v skrbništvo je vse več primerov otrokove odtujitve od roditelja (Parental Alienation Syndrome). To so besede Dr. Richarda Gardnerja na sestanku Ameriške akademije za psihoanalizo.
“Nahujskan od enega roditelja razvije otrok obsedeno, iracionalno mržnjo do drugega, na katerega gleda kot na utelešenje zla” je rekel Dr.Gardner – otroški psihiater na Columbia University Colege of Physicians and Surgeons, New York.
V 90% primerov je žrtev oče. Samo v 10% so vloge zamenjane. Gre samo za primere, kjer ni predzgodovine kakšnega spolnega zlorabljanja.
“Da bi to imenovali izpiranje možganov je pretirano poenostavljanje…otrok skače na vagon materinega vlaka … toda dodaja svoj lasten scenarij” je dejal.
V tipični inačici, ki se lahko začne v dneh objave skrbstvenega spora, otrokkot obseden preklinja in kleveta očeta, pri čemer ne čuti nobene empatije (možnosti vživetja v drugega) in le malo krivde. Preklinjanje in blatenje je na ravni ponavljanja, ki spominja na cerkvene litanije; vsak minuli prepir izrabi otrok za to, da upraviči svoje sovraštvo do očeta.
Vprašan, zakaj nikoli več ne bi hotel videti svojega očeta, je neki majhen deček dejal”da je oče preglasno žvečil” in dodal še ” oče je imel navado reči: Ne prekinjaj!”
Dogajajo se lahko zares čudne spremembe …
Neki otrok je dejal, da je njegov oče umoril njegovega deda, ki je v resnici umrl 85 let star v bolnišnici. Oče je bil ” tip osebe, ki bi to lahko naredila” je razložil otrok in opisoval podrobnosti zločina. Ko so otrokovo mater vprašali, kaj o tem misli, je odgovorila, da ne verjame, da se je zločin zares zgodil.
Pri otroku se pojavlja značilen sindrom pomanjkanja normalne ambivalence do obeh staršev: Na materi ne vidi prav ničesar takega, kar mu ni všeč in na očetu prav nič takega, kar mu je všeč.
“Sovraštvo se lahko razširi na vso očetovo družino. Na stare starše, tete, strice in bratrance s katerimi so bili prej dobri odnosi, gleda otrok sedaj z zaničevanjem” je dejal Dr. Gardner.
Na dokaze, ki so lahko v protislovju s sprevračanjem dejstev, gleda otrok z racionalizacijo in zmoto. Neki deček je vprašan o fotografiji iz srečnejših dni, na kateri je družina skupaj v Disneyevem svetu povedal naslednje: “Če se ne bi bil nasmehnil na sliki, bi me bil oče udaril.”
Dr.Gardner verjame, da je pojavnost sindrom otrokove odtujitve od enega roditelja porastel kot rezultat socialnih in pravnih sprememb v zadnjih 15 ali 20 letih. Sredi 70let je predsodek, da je mati prednostni roditelj za dodelitev skrbništva odprl pot za “enakopravno” obravnavanje otrokove “največje koristi” v spolno zaslepljeni inačici. Skrbstveni spori so cveteli dalje. V 70 letih in zgodnjih 80 letih se je povečala popularnost koncepta joint custody- obojestranskega skrbništva nad otrokom, kar je poglobilo erozijo dotedanjega prednostnega položaja mater pri dodeljevanju otrok.
V resnih primerih otrokove odtujitve od enega roditelja – je odtujujoči roditelj nepripravljen na zdravljenje in tako izpolnjen s srdom, paranojo in zmotami, da razvije navidezno folie a deux (norost v dvoje) z otrokom.Takrat je edino upanje sodno ukazana premestitev otroka v drug dom.
“V tem primeru je psihološka vez močna, toda bolna” je dejal Dr.Gardner.
V zmernejših primerih je treba vez med otrokom in odtujujočim strašem sicer spoštovati, a je treba otroka napotiti-pregovoriti, da videva drugega roditelja.
“Če spoštujemo otrokove želje, da ne videva drugega roditelja, to ne vodi v smer razodtujevanja” pravi dr.Gardner.
Če otroku ne damo druge izbire, kot da se sreča z očetom, mu damo s tem neko opravičilo pred samim seboj, s katerim zaščiti svoj odnos-razmerje do matere(“Še vedno sovražim očeta, toda sodnik pravi, da ga moram videti”).
V zmernih in blažjih primerih, je manjša vojna za skrbništvo morda bolj zdravilno delujoča v smeri otrokove razodtujitve, kot psihološka intervencija v reševanju sindroma PAS.
“Ko je nastop mimo, ni več potrebe po scenariju”.
Sindrom odtujitve lahko srečamo v vsaki starosti od 3 ali 4 leta dalje. Če se par v petdesetih letih sovražno loči, se odtujitveni sindrom (PAS) od roditelja lahko pojavi celo pri otrocih starosti 20 let. V hudih primerih lahko odtujenost od enega roditelja traja tudi doživljenjsko, pravi dr. Gardner.
SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD STARŠA
V današnjem času še zlasti pa v teh predprazničnih dneh neredko govorimo o družinskih vrednotah in njihovem varovanju ter spoštovanju. Ob tem pa pozabljamo, da ima družina svoje vrednote tudi, če se zgodi, da razpade in da je treba spoštovati in upoštevati tudi vrednote in pravice razpadle družine.
Med take pravice sodita tudi pravica roditelja, da ima stike s svojimi otroki in otrokova pravica do obeh roditeljev. Zakon v načelu jamči tistemu roditelju, ki mu po ločitvi ne pripade skrbništvo, da ima po ločitvi redne stike z njimi. Nobena skrivnost ni, da v vrstah takih pri nas daleč prevladujejo očetje. Žal pa je dobro znano tudi, da roditelji z dodeljenim skrbništvom (pri nas najpogosteje matere) drugemu roditelju često samovoljno ovirajo in preprečujejo stike z otrokom. V okoliščinah očetove odsotnosti take matere vrhu tega še vzgajajo otroke v negativnem odnosu ali naravnost sovraštvu do očeta.
Sad takega samovoljnega vzgojnega vplivanja je, da se pri otroku sčasoma razvije odnos do očeta, ki ga lahko označimo samo kot nezdrav in nenormalen.
Označuje ga sovraštvo, odklanjanje stikov predvsem pa okrutnost in brezobzirnost do odklanjanega roditelja. Otrok ne odgovarja na poslana pisma, razglednice in voščilnice. Darila poslana na njegov dom zavrača, jih ne odpira,alijih celo uničuje (vedno v pristnosti “ljubljenega” roditelja). Če kličejo sorodniki odklanjanega roditelja, otrok odgovori z izbruhom jeze ali pa naglo zapre slušalko. Najbolj značilna za sindrom otrokove odtujitve pa je odsotnost slehernega občutka krivde zaradi prizadevanja čustev odklanjanega roditelja. Odtujevanje dejansko naredi iz otrok zelo kruta in brezobzirna bitja. Pri takih otrocih je povsem odsotna hvaležnost za darila, preživnino indruga znamenja nadaljevane skrbi in pozornosti odklanjanega roditelja. Otrok o njem misli vse najslabše, o materi, pri katerem živi, pa brez sledu kritičnosti vse najboljše.
V takem nenaravnem odnosu do odsotnega roditelja je ameriški psihiater Dr.Richard Gardner začel videti motnjo, ki jo je poimenoval PAS ali odtujitveni sindrom. Po Gardnerju ima ta motnja pri otroku tri stopnje: blago, zmerno in hudo.
Pri hudi stopnji odtujitvenega sindroma kaže otrok odpor, odklonilnost in sovraštvo tudi do razširjenega sorodstva in celo zgolj znancev po strani odsotnega roditelja. Najbolj izražena značilnost hudo odtujenega otroka pa je odsotnost vsakega občutka ali celo očitka vesti za trpljenje, ki ga s svojim odnosom, izjavami in ravnanjem povzroča odsotnemu roditelju in sorodstvu po njegovi strani. Pri odtujitvenem sindromu pa, kot poudarja Dr.Gardner, ne gre le za indoktrinacijo (“pranje možgan”), v kateri bi imel otrok le vlogo pasivnega objekta, ampak sčasoma še sam aktivno prispeva in doprinaša k blatenju, obrekovanju in klevetanju odsotnega roditelja.
Odtujeni otroci pogosto zahtevajo da odklanjani roditelji nadaljujejo s plačevanjem preživnine celo po njihovi doseženi polnoletnosti, hkrati pa še vedno zavračajo stike z njimi. Običajno izjavljajo, da jih ne želijo videti nikoli več ali pa vsaj ne pred dvajsetim letom.
Dr. Gardner poroča, da takega otroka navadno vpraša: “Ti torej želiš, da tvoj oče nadaljuje s plačevanjem za tvojo hrano, obleko, stanarino in izobraževanje – in ga še vedno nočeš videti nikoli več. Se ti zdi to prav?” In pogosto dobi odgovor: “Tako je prav. Ne zasluži, da bi me videl, ker je podlež in plačevanje vsega tega denarja je dobra kazen zanj.” (Gardner, 1991).
Ne pretiravamo, če trdimo, da odtujevanje, ki ga izvaja prenekateri maščevanja željni roditelj z dodeljenim skrbništvom (pri nas žal najpogosteje matere), naredi iz otrok okrutna in brezsrčna bitja, na dolgi rok pa zelo verjetno problematične odrasle osebe z močno vprašljivo sposobnostjo zdravega partnerstva in starševstva.
Na drugi strani pa ne obstaja le odrinjeni roditelj, kot je to v Sloveniji najpogosteje oče, ampak prav tako tudi odrinjeni stari starši, tete, strici, bratranci, sestrične in celotno sorodstvo po njegovi strani. Tudi sosedje, prijatelji in znanci iz časov pred prekinitvijo stikov so od odtujenega otroka odrinjeni, pozabljeni in prezrti, prav tako kot vsi pozitivni spomini iz preteklosti, ki so kakorkoli povezani z odrinjenim roditeljem…
Zaradi egocentrizma roditelja z dodeljenim skrbništvom, ki odtujuje otroka iz želje po mašćevanju nekdanjemu partnerju, tako ne trpi zgolj ta ampak poleg njega še daleč širši krog ljudi, za katere nihče ne more poskušati trditi, da so si to zaslužili.Na daljši rok taka vzgoja otrok povzroča škodo in prikrajšanost širši skupnosti ljudi.
Družba mora spoznati, da je odtujevanje otrok enemu od roditeljev egoistično in škodljivo početje in da je treba proti njegovim akterjem nujno ukrepati učinkovito in zadosti zgodaj. Predodeljevanje otrok v okolja, ki ne bodo vršila odtujevalne vzgoje (drugi roditelj, reja), je lahko učinkovit ukrep, če je uporabljen še pravočasno. Ko se pri otroku že razvije višja stopnja odtujitvenega sindroma, je ukrepanje težje, vendar po Gardnerju še vedno možno (mediacije, terapevtske intervencije v PAS) .
Dr.Gardner pravi, da je najslabše pri odtujitvi otroka je, če zadevo “začasno” opustimo (obesimo na klin) v upanju, da se bo nekoč uredila sama od sebe, češ “ko bo otrok velik, bo že sam poiskal pot do mene” . Ne bo se. Pregovor, da čas zdravi rane, se pri odtujitvi ne obnese. Če zadevo prepustimo, da teče po svojem toku, pomeni to žrtvovanje otroka na oltar odtujitve ter njegovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo odrinjenega roditelja.
Pripravil, Igor Fabjančič
Tako še zadnja stvar-upam,da bo za marsikoga poučna…
ČLANEK PAS
Dr.Richard Gardner našteva več pojavnih oblik sindroma otrokove odtujitve od starša (Parental Alienation Syndrome -PAS). Prva je kampanja blatenja, s katero otrok napada osovraženega in odsotnega roditelja. To litanijo zlahka sprožijo učitelji, advokati, sodniki ali socialni delavci in je običajno najmočnejša v prisotnosti osovraženega starša. Otrok se začne izogibati izgubljenega starša in govoriti z njim preko posrednikov (“ti povej očku, da ga ne želim videti). In se izogiba se vzeti obleke ali igračke od izgubljenega starša domov, da ne bi tam kontaminiral “ljubljenega” roditelja.Otrok lahko najprej kameleonsko eksperimentira, da pridobi obljube od vsake strani, da ne bo povedala drugemu. Otroci se hitro učijo na kateri strani je Otrok se uči da kar se najbolje prodaja je kakšna.
Otroci z absurdnimi izjavami kritizirajo izgubljenega roditelja.“Dela hrup pri mizi.”“Vzel me je v Disneyland, ko nisem hotel.”“Vedno govori o raketah za na luno.”“Naredi me, da jemljem ven trash”
To je le otrokovo posnemanje podobnega ravnanja pri odtujujočem roditelju:
..v odtujitvenem sindromu vztrajnost odtujujočega roditelja nikoli ni razumno povezana z resnostjo incidenta. Odtujujoči roditelj vidi v otrokovem odklanjanju dokaz neprimernosti drugega roditelja.”(Goldwater, 1991p.125)
S tem je povezano popolno pomanjkanje ambivalence tako pri odtujujočemu roditelju kot tudi pri otroku. Ta ambivalenca normalno karakterizira vsa človeška razmerja.Advokati vidijo v njihovih odtujujočih strankah
Otroci z odtujitvenim sindromom se izražajo kot popolne male fotokopije odtujujočega roditelja (Goldwater,1991 p.126).V izgubljenem roditelju ne morejo videti nič dobrega, v “ljubljenem” pa nič slabega. Če mu predočimo seznam dobrih in pozitivnih doživetij, ki jih je v preteklosti preživel z očetom, bo otrok povedal, da v nekaterih ni užival, za druga, da je bil v njih “prisiljen”, za tretja, da so bilav celoti “očetova ideja” in za četrta, da se jih več ne spominja. Na delu je proces pozabljenja (amnezije), v katerem se otrokovi dobri in pozitivni spomini na roditelja, od katerega je odtujen, povsem uničijo.
Četrto…
Obstaja mnenje, da je odločitev o odklanjanju roditelja avtentično otrokova. To opisuje Gardner leta 1992 kot “fenomen neodvisnega misleca” (independent thinker phenomenon). Ta fenomen v svojih izjavah pred sodiščem pogosto poudarjajo odtujujoči starši.
Kot je n.pr.tale izjava neke matere pred sodiščem:“Rad bi, da bi videval svojega očeta, vendar če to ne želi, se bom borila do konca, da zagotovim, da bo njegova odločitev spoštovana.”
Goldwater je nasprotoval:“Noben roditelj z dodeljenim skrbništvom ne bi pričakoval, da se sodnik odloči dovoliti otroku izostajanje iz šole, zato ker doslej ni maral hoditi tja. Zakaj bi potem sodnik iz enakega razloga odločil, da otrok ne obiskuje svojega drugega roditelja?”
Otroci, ki poudarjajo, da razmišljajo samostojno, pogosto uporabljajo besede in pogovorne fraze odtujujočega starša, kar postavlja njihovo trditev na laž. Odtujujoči starši mnogokrat delujejo na take načine, ki razodevajo, da ideja o odklanjanju odsotnega starša ni izvirno otrokova.
Gardner pravi:“Otroci niso rojeni z geni, ki jih programirajo, da odklanjajo očeta. Tako sovraštvo povzroči okolje in najverjetnejša oseba, ki doprinese k otrokovi odtujitvi od očeta, je mati!” (Gardner, 1992, s.75).”
Petič, obstaja povsem avtomatska, refleksna podpora ki jo otrok nudi “ljubljenemu” roditelju. Ta refleksna podpora lahko izvira iz prepričanja, da je “ljubljeni” roditelj idealna oseba, ki ne more narediti nič napačnega Iz otrokovega zornega kota je “ljubljeni” roditelj šibkejši in potrebuje obrambo.
Šestič, obstaja popolna odsotnost občutka krivde, kar se tiče čustev izgubljenega roditelja. “Ne zasluži, da bi me videl.”Ne obstaja hvaležnost za darila, usluge ali podporo otroku dano s strani odsotnega starša.
Gardner verjame da:“Pomanjkanja občutka krivde pri otroku tukaj ni mogoče preprosto razložiti s spoznavno nezrelostjo, ki je pogost primer pri zelo majhnih otrocih. Vendar pa to pomanjkljivo občutenje krivde govori o krutosti, do katere je odtujujoči roditelj sprogramiral otroka, tako da je ta povsem ravnodušen oblivious do učinkov njegovega sadizma na nedolžne žrtve(Gardner,1992, p.77).”
Sedmič, otrok si pogosto sposoja scenarije. Litanije, ki jih otroci proizvedejo pogosto vključujejo izraze in fraze “ljubljenega” roditelja. “Očkova nova prijateljica je kurba.” Ali so to lahko besede petletnika?
Končno, odtujeni otrok prenaša sovražen odnos na širšo družino osovraženega roditelja. “Njegova mama me je imenovala brat.” Otrok z odtujitvenim sindromom enako gleda na stare starše, tete, strice in bratrance. Nanje se jezi, češ da je vse njihovo ravnanje zgolj poskušanje, da ga pripravijo do tega, bi znova “vzljubil” izgubljenega roditelja. Doslej so bile navedene le klasične manifestacije odtujitvenega sindroma. Novejša spoznanja o naravi te motnje pa zahtevajo preciznejše in širše definiranje, ker so odkrili nove parametre.
To je posebno pomembno, če pojasnimo, da ta problem v družbi narašča. Zdaj odtijitev prizadene kar cca 90% vseh otrok v okoliščinah borbe ločenih staršev za dodelitev skrbništva (Gardner, 1992). Naslednja opazovanja kažejo, da so parametri PAS-a širši, kot so to verjeli doslej.
1)Odtujitveni sindrom lahko sprožijo nesporazumi med starši, ki niso povezani z dodelitvijo skrbništva. V začetku so trdili, da je PAS relativno nov pojem, ki je v načelu nastal zaradi sprememb kriterijev za dodelitev s skrbništvo. Ti kriteiji so označevali premik v sodnem pojmovanju najboljše otrokove koristi za razliko od tender years presumption in naraščajočo preferenco v odločitvah sodišč za joint custody namesto sole custody.
2)Obtožbe spolne zlorabe so lahko navidezneKer je oznaka PAS neustrezna v primerih, ko gre za resnično spolno zlorabo otroka, je customaty (in nujno za dobro otroka) najprej razlikovati med resnimi obtožbami zlorabe in tistimi, ki so podtaknjene.Gardner je l. 1991 opisal, kako se lahko odkrijejo podtaknjene obtožbe.V primerih podtaknjene obtožbe je nastala nova varianta obtožbe.Poimenoval sem jo virtualna (navidezna) obtožba. Nanaša se na tiste primere, katerih je zloraba zgolj hlinjena, njen namen je očrniti v nadaljevalnm programu očrnitve.Obstajal je primer, ko je mati očeta obtožila, da je prikazoval otroku sposojen videotrak s pornografsko vsebino. Čeprav je bil film holywoodska komedija z glavno vlogo Chevy Case, vrhu tega pa ta video izbral otrok sam, je mati na sodišču izjavila, da je bil film “sugestiven, erotičen in pornografski”. Po temeljitem zaslišanju otroka se sodnik ni strinjal, da bi bil film pornografski. Rekel je, da je bil otrok v resnici “razočaran s filmom”, vendar ne zato, ker bi bil film “pornografski” temveč zato, ker ni bil smešen.
Lahko pričakujemo, da bo število navideznih obtožb spolne zlorabev prihodnosti še naraščalo zaradi njihove subtilne narave, težjega preverjanja in ker sodniki ter advokati, ki so seznanjeni in vpeljani v PAS, postajajo vse bolj izurjeni v spoznavanju podtaknjenih obtožb.
3)Čas zdravi vse rane, razen odtujitve.Nekaj dokazov potrjuje, da so adolescenti, ki so se jim zgodaj ločili starši, bolj občutljivi (Frost&Pakiz,1990). Čeprav to potrjuje staro modrost, da čas zdravi vse rane, to ne velja v primeru PAS-a, kjer odmikanje časa prej slabša kot pa izboljšuje stanje. Vendar ne moremo reči, da je čas nepomemben: Nasprotno pri odtujitvenem sindromu čas ostaja življenjskega pomena z vse vpletene strani. Da bi ozdravil razmerje, otrok zahteva kakovosten čas z izgubljenim roditeljem, da bi nadaljeval in popravil pomenljivo zvezo, ki lahko obstaja od rojstva.. Nadaljevana komunikacija tudi služi kot preverba resničnosti.Ta nadaljevana komunikacija. Tako uporabljen čas pomaga, da se postavi po robu negativnemu učinku odtujitve. Odtujujoči roditelj pa po drugi strani potrebuje čas, da nemoteno dokonča indoktrinacijo otroka. Manipulacija s časom postane primarno orožje v rokah odtujevalca, ki ga uporablja, da strukturira, zasede in uzurpira otrokov čas, da prepreči “zastrupljajoč stik” z izgubljenim roditeljem. S tem krši pravico obeh, da preživljata skupni čas in spodbuja osnovni cilj odtujevanja.
Običajne zdravilne lastnosti časa so izgubljene, ko je uporabljen kot primarno orožje, da prizadene izgubljenega roditelja z odtujevanjem njegovega otroka.
4)Stopnja otrokove odtujitve je direktno proporcionalna času, ko je bil izpostavljen vplivu odtujevanja.
Še en razlog je, zakaj je čas tako pomembno orožje v rokah odtujevalca. Z odmikom časa otrok naraste in postane sodelavec v odtujevanju.
Sodnik, ki morda ne bi poslušal devetletnikove zahteve, da ne videva svojega očeta, bo morda bolj nagnjen k temu, da posluša starejšega, “pametnejšega” in bolj artikuliranega trinajstletnika. Prelaganje sodne odločitve na poznejši čas ne le da podpira indoktrinacijo in pranje otrokovih možgan in doprinaša in doprinaša k oddklonitvi prosilca za stike, temveč zagotavlja odtujujočemu roditelju v samem otroku močnejšega zaveznika na končnem sodnem naroku.
Žal je tako čas kupljen z lažnimi obtožbami za spolno zlorabo, s sumničenji, da je otrok v nevarnosti, če ima stik z izgubljennim roditeljem., in z zahtevami za preložitve sodnih obravnav, nadaljevanja in postponements. Včasih so celo psihološki testi in psihiatrična vednotenja postavljena v službo odlagalnih manevrov, ob drugih priložnostih je psiho-legalna ekspertiza naprednejša…Psihološko testiranje lahko primerjamo s sposojeno pištolo uperjeno na sodišče, da se ga prisili k negativnemu mnenju o roditelju pod krinko ekpertize (Goldwater, 1991 p.123). Cilj odtujujočega starša je jasen: prikrajšati izgubljenega roditelja, ne le za otrokov čas, temveč tudi za čas otroštva. Odtujitev se ne pojavi čez noč. Je postopen in konsistenten proces, ki je direktno povezan s časom, ki je bil porabljen za odtujevanje. Daljši ko je čas, ki ga otrok ali otroci preživijo z odtujujočim roditeljem, močnejša bo njihova odtujitev. Njihovo vcepljeno sovraštvo do izgubljeneega roditelja se ne zmanjša v času odsotnosti od njega, marveč postane močnejše, preprosto zato, ker so v rokah odtujujočega starša neprestano učeni sovraštva in imajo neomejene možnosti, da to sovraštvo prakticirajo. Nimajo nobenega časa, da bi se naučili alternativnih reakcij, kot zgolj sovraštva.To je eden od razlogov zakaj v resnih primerih Gardner(1992) predlaga popolno odstranitev otroka od odtujujočega starša z možnostjo nadzorovanih obiskov.
5)Počasnost sodnih postopkov je lahko v korist strategiji in taktiki odtujujočega roditelja
6)Odločna sodba sodišča se zahteva proti silam odtujevanja
7)Pretirano odtujevanje lahko povzroči duševno bolezen pri otroku.
8)Malo vemo o srednje in dolgoročnih učinkih odtujitvenega sindroma na njihove žrtve. Največja bela lisa v našem razumevanju PAS sindroma ostaja naše pomanjkljivo znanje o tem, kaj se zgodi žrtvam odtujevanja na srednji in dolgi rok.
Kratkoročne posledice so znane in vidne. Odtujevalec izkusi sladkost maščevanja in vznemirljivost “zmage”. Roditelj, ki mu ni bilo dodeljeno skrbništvo izkusi grenkobo izgube otroka, ali še slabše, otrok.Ena stran starih staršev, sorodnikov in prijateljev je podobno prizadeta in povsem odpadejo.
Veliko bolj resen je učinek na samega otroka, ki izkusi veliko izgubo, primerljivo s smrtjo roditelja, dveh starih staršev in vsega sorodstva ter še prijateljev izgubljenega roditelja. Vse naenkrat…
Lahko vidimo, da to predstavlja izgubo za otroka, ki je celo večja od smrti enega roditelja.
Ker je otrok nesposoben, da spozna izgubo, oziroma jo preboli, postane to tragedija velikih razmer v življenju otroka.Resnost te tragedije se ne more preceniti. To so znane in relativno kratkoročne posledice.
Kaj pa srednjeročni učinki?
Srednjeročni učinki so povezani s stalno (za nasprotje od začetne odsotnosti) odsotnostjo izgubljenega roditelja (ne pozabimo tudi starih staršev, sorodnikov in prijateljev), kar ima svoj vpliv na otrokov razvoj. Ponavadi otroci, ki so zrasli brez roditelja ali starega starša, pravijo da “nekaj manjka” v njihovem otroštvu. Kaj s tem mislijo? Izgubljena je vsakodnevna interakcija, učenje, podpora in ljubezen, ki jo normalno izkazujejo starši in stari starši. V primeru smrti je taka izguba neizbežna. Če pa je taka izguba povezana z odtujitvenim sindromom, je neodpustljiva, ker se ji je možno izogniti.
Kaj pa dolgoročni učinki? Vsakdo, ki je žrtev odtujitve, trpi za določenimi dolgoročnimi motnjami. Take motnje zadenejo tudi odtujujočega roditelja, ki v nasprotju z začetnim zmagoslavjem, le stežka občuti celotno izkušnjo kot nekaj ugodnega.Tudi če odtujujoči roditelj v kasnejših letih ne občuti krivde ali obžalovanja za svoja dejanja, lahko razvije nekaj simpatije do svojega otroka, ki mu je bil odvzel drugega roditelja.Roditelj brez dodeljenega skrbništva izkusi izgubo a tudi nadaljevanje skbi za otroka.Ker se pomanjkanje stika z otrokom lahko nadaljuje leta dolgo, se lahko prav tako tudi občutek izgube nadaljuje leta.
Resno in povsem brez potrebe trpijo stari starši.
Gardner 1992 opisuje primere najmanj dveh še dokaj zdravih starih mater, ki sta umrli dobesedno zaradi strtega srca ob izgubi svojih vnukov.
Seveda je tu otrok tisti, ki največ trpi.
9)Potrebne so nadaljne raziskave:-kakšne so dolgoročne posledice za odtujene otroke, ko prestopijo prag odraslosti? -do katere stopnje se lahko njihovo razmerje z izgubljenim staršem vzpostavi na novo? -ali je njihovo razmerje z odtujujočim staršem stalno harmed v kasnejši odraslosti?-kaj se zgodi z odtujenimi otroci, ki jim neskrbniški roditelj umre, brez da bi kdaj koli ponovno vzpostavili stike in razmerje z njim?-ali se v takem primeru njihovo občutje krivde intenzivira če ja, kako ravnajo z njim?-ali se lahko njihovo razmerje do izgubljenega roditelja, a v zvezi s tem seveda tudi razmerje do odtujujočega (ne pozabimo, nekoč : “ljubljenega”) roditelja, sploh kdaj normalizira?-kako vse to vpliva na njihove lastne starševske sposobnosti in vzgojo njihovih lastnih otrok?
-če se njihovo razmerje z izgubljenim roditeljem ne obnovi, potem lahko izgubljeni starš postane izgubljeni stari starš. Kako bo to vplivalo na vnuke?
10)Problem otrokove odtujitve od starša je mnogo resnejši, kot se je to pojmovalo doslej.Če gledamo s tega vidika, je problem PAS-a zelo resen.Pogosto govorimo o zaščiti in ohranjanju družinskih vrednot, vendar ob tem pozabljamo, da imajo tudi razpadle družine vrednote in pravice (kot je videvanje in obiskovanje otrok), ki morajo ščitene in spoštovane, zato da se prepreči nadaljnje razpadanje in popoln kolaps. Če se stvari zanemarijo, pomeni to žrtvovanje cele generacije otrok na oltar odtujitve, ter njihovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo roditelja.
V Sloveniji je velik problem v tem, da ima drugi (nerezidenčni) starš PRAVICO do stikov z otroci, nihče pa mu ne pove, da je to njegova DOLŽNOST. Torej velja, da če rezidenčni starš stikov ne dovoli, dela v škodo otrok in otroke odtujuje od drugega starša, če pa nerezidenčni starš stikov ne izvaja, pa ni problemov, ker je to njegova pravica in ne dolžnost. Če gledamo z očmi otroka je po mojem to isto.
Danes sem pri odvetniku popenla in rekla, da če oče ne bo resen pri izvajanju stikov le-teh ne bom več dovolila. Pa mi je flegma odgovoril, da mi potem lahko sledi, da mi otroke vzamejo. Jaz pa, če jih bodo dali očetu, ki jih itak noče, on pa da gredo potem v rejo. Sprašujem se, koga tu kaznujejo, starša ali otroka? Torej otroka odtujijo še od tistega starša, ki mu edini nudi trdno oporo?
Torej, imam dolžnost, da otroka pripravim na stik. Skupaj pripraviva stvari za s sabo, se pogovarjava, kake zanimive stvari bo pri očetu počel. Očeta ni (zopet). Kaj lahko jaz otroku rečem, da to ni manipulacija ali kritiziranje očeta? Lahko ga samo opravičujem. To pa zopet ni prav. počasi rata tak oče bog, ki ima same pomembne opravke, mati pa boga reva, ki čepi celi dan z otroci, ker pametnejšega dela itak nima. Oče je tisti, ki ima miljon obveznosti čez celi dan, da lahko potem otroka preživlja (prispeva 100 Eur), ker mati celi popoldne sedi doma. Otrok pač vidi samo, kako ata prinese tistih 100 Eur, ne vidi pa, da mati zraven prispeva še 200 svojih + otroški dodatek. Pa vidi, da zaradi tega oče ne more priti. To je tudi manipulacija. Matere oz. rezidenčni starši so pri tem v težkem položaju.
Moramo se zavedat, da pri nas veliko očetov nima stikov z otroci, ker jim je to odveč. Zakaj za odtujevanje potem krivimo samo matere. konec koncev, matere si želimo, da bi bili tudi očetje odgovorni starši, da bi imele matere več časa zase. Če pa potem reče očetu, ki pride po enem mesecu, da če ne hodi redno naj sploh ne hodi, ker so otroci potem še bolj zmedeni, pa s tem jako škodi otroku.
Jep NoNi jep, sem se borila s tastaro ja..ampak kaj ko se tukaj v slovneiji, če delaš 8 ur v službi, 1,5 ure se voziš na delo, da zaslužiš denar za celo familijo, tvoj tipo se vozi na delo 5 minut in zalsuži žepnino zase ves prosti čas pa služi potrebma mamice kamor vozi na manipulacije svoje otroke… Ti moraš pa še vse doma delat, kuhat, pucat, nakupovat, prat…Crkneš..sem zlo vzdržljiva, mnogo preveč, in sem predlogo vse skupaj tolerirala, da me je tipo sesul že v prah in iz mene naredil le še senco (kot v knjigi Moški, ki sovražijo ženke in ženske, ki jih ljubijo)..sedaj ko sem ven iz tega ne morem razumet čisto zakaj sem vse prenašala, saj mi nič ne fali in iz otroštva nisem razen (tko kot vsa dekleta takrat) malo slabe samozavesti in preveč potrpljenja prinesla nobenih slabih vzorcev, ki bi botrovali izbiri tako popolnega lažnivca. Teoretično gledano sem seveda skoz postavljala meje ampak samo najpomembnejšega – ločitve nisem nikoli realizirala, saj je tašča meje skupaj z njenim marionetnim sinkom skoz kršila.
Kot piše Jalur, v Sloveniji so očetje bog i batina, imajo vse pravice, dolžnosti pa nobenih, v našem primeru je navkljub diagnozi PAS sindroma bil ta fant vseeno dodeljen očetu, ker je takšno željo sam izrazil. Saj ne moreš verjet kakšni obupni bedaki nesposobneži so naši sodniki!!!! Sodijo na družinskih sodiščih in nimajo pojma o psihologiji in niti mnenj od sebe postavljenih sodnih izvedencev NE upoštevajo! Tko da..vse je boj priti mlinom na veter, če bi si samo drznila otroka odpeljati bilokam ali pa preprečevati stike, četudi bi zbrala voljo in pogum in se uspela ločit od kretena, bi stara imela vseeno tak in še hujši vpliv na otroka. Na srečo mene in mlajšega otroka (morda do tega ni imela posebne posesivne želje, ker je deklica) tašča ni več med živimi. Njeno poslanstvo z vso vnemo nadaljuje njena hčerka (ex svakinja), ki poskuša na vse pretege vplivati na moja otroka kadar sta na stikih pri očetu…ampak vsaj hčerka je mnogo prepametna in je bila na srečo v rosnih letih v vrtcu, da bedasta manipulatorska depresivka nanjo nima nobenega vpliva (tamala naredi zeeeh in bruhne kadarkoli mora it tja :)) Je brez težav skužila do svojih najstniških let tako fotra kot njegovo lažnivo familijo – ampak to gre, če otrok ni izpostavljen manipulacijam v najnežnejšem obdobju t.j. nekako do 3 oz. 5tega leta). Vse laži in opraljvanja, ki pa jih sedaj namesto tašče poskuša okol trosit svakinja pa v okolici le še povečujejo sočustvovanje do mene in mojh otrok saj so to podlo familijo v kraju že vsi prečitali u nulo, čeprav se delajo fine 100nauro. So se pač v vel kot 30tih letih žeivljenja tukaj že sprli z marsikom in v teh sporih zelo dobro pokazali pravi obraz in jih ljudje poznajo….in na njihove laži niti slučajno ne padajo več.
Fant pa je revež in to velik, srečna sem ker hodi na dobro gimnazijo in ima dobre sošolce in družbo saj je ta v teh letih že mnogo pomembnejši oblikovalec osebnosti od staršev. Morda bo ravno ta dobra družba vsaj malo popravila vso škodo, ki mu jo je prizadejala manipulatorska babica. Proestanek pa bo najbrž moral opraviti na psihoterapiji in s partnerkami, tukaj kot mama (po 15 letu) žal ne morem storiti nič več. Borila sem se hudo v njegovem otroštvu, da bi ga zaščitila, vendar je bila vojna kot sem napisala že zgoraj v samem začetku izgubljena, saj sem si izbrala zmanipuliranega marionetka za očeta mojega otroka – moja edina življenjska napaka!!!! Podla starka – penzionistka, ki je ves svoj čas in energijo kontraprdutivno vlagala v fovšijo meni in v škodovanje otroku je enostavno imela preveč časa in ga je vlagala samo v to.
Ne zameri, nisem volje da bi vse natacno precitala, ker se mi postavljajo kocine (ki jih je glede na vreme znatno manj kot pozimi, hih) pokonci.
PRISLA SEM DO ODVETNIKA IN OSTALO SAMO MALO PRELETELA, zivcev za citanje pa nimam, resujem tu se en velik problem zraven, zato verjetno in ker je skoraj vikend tu.. No v glavnem, MOJ NASVET: IMAS POKVARJENEGA NESPOSOBNEGA ODVETNIKA KI SE NE SPOZNA NA VSE ZAKONE, ki se je zagnal in ti mece naprej EN ZAKON, obstajajo pa se drugi, kot je tam celo Anonimna lepo prepisala, poglej si pri tisti drugi temi in – NA TISTEGA SE MORA OBESIT V TEH PRIMERIH, plus na tistega da so stiki DOLZNOST, skrb za otroke da je DOLZNOST STARSEV. Dovolj zakonov obstaja, da lahko spreten in sposoben odvetnik fino potegne za tvoj primer najboljse ven in se na te sklicuje (katere tocke niso dosegane)!
ZAMENJAJ ODVETNIKA CE SE LE DA IN TO POD NUJNO! Naj ti tu nekdo svetuje enega strupenega, sposobnega, ki hitro razmislja. Mogoce kaksno CLOVESKO; A STROGO ZENSKO, osebno bi v teh primerih raje zensko – so same mame, mogoce tudi locene.. Ce naletis na locenega odvetnika – se ti itak slabo pise ;))).
Se strinjam s tabo in čisto verjamem, da ti odnese “pokrov”, ker sem bila sama nad sabo presenečena , da se mi to lahko zgodi oz. dogaja.
Čeprav jaz nisem popenila šele pri odvetniku, ampak že pri prvem razgovoru na CSD (ki ga ima pač vsak, ki se ločuje) in tam od strokovnega delavca zahtevala, da glede na to, da imam jaz skrbništvo in da se oče v vseh točkah strinja s tem ( jaz človeka- moža pač poznam, drugi ga ne), naj mu pojasni, kaj to pomeni izvajanje stikov po dogovoru med menoj , otrokom in njim… Če komunikacije med očetom in otrokom sploh ni in če je najina na nezavidljivi ravni… Naj zaboga vsakemu posebej ali obema pove in razloži, kakšne so dolžnosti in pravice enega in drugega in kaj je najbolje za otroka (saj naj bi to en delavec na CSD pa ja približno znal povedati oz. svetovati). Nič od tega!
Pa ga tudi opravičujem pred otrokom! Poleg tega pa želim, da bi imel očeta!
Ne razumem, kako se lahko “eni pezdetje” smejejo v “faco” vsem institucijam, ki kao skrbijo za otroke in ne nazadnje materam ali nasploh ljudem, ki skrbijo za njihove otroke, si ustvarjajo premoženje s tako ali drugačno dejavnostjo in se “tolčejo po prsih”:TO SEM JAZ NAREDIL!!!!!
Gre za odvetnika, ki je imel pri tej sodnici že veliko obravnav in pozna njen način dela. In če on pravi, da je zanjo predlog stikov, ki ga da sodni izvedenec zakon, potem je verjetno res tako. Pa naj v zakonu piše karkoli. Neumno, ampak res. Jaz sem pa toliko tečna, da na koncu odvetnik itak naredi, kot jaz zahtevam, če mi ne da dobrega argumenta proti. Dobro vem, da če ne bom dosegla nekega pametnega kompromisa sedaj (v maju je končno glavna obravnava), bo potem dosti težje in še bolj dolgotrajno kaj dosečt. Mislim, da je tu sodnica tista, ki ne dela OK, ker je že vnaprej usmerjena v določeno sodbo, brez, da bi dobro raziskala ozadje. Meni je direkt rekla, da kaj smo imeli prej ni važno, njo zanima samo kako bo po obravnavi (torej v odredbi oz. sodbi). Le kako lahko pravično odloči, če ne pozna ozadja?
Jaz raje vidim, da mi odvetnik takoj pove vse možnosti (tudi najslabše), da vsaj vem, proti čemu se borim. Sem pa dobro preštudirala zakonodajo, tako da že ko grem k njemu vem kaj hočem in se ne pustim zlahka odgnati. Pa odvetnik ni tako zelo slab, kot slišim o nekaterih drugih. Problem je le, da odvetniki poznajo sodnike in že predvidijo kako sodnik razmišlja in delajo v tej smeri. Če že vnaprej vejo, kakšne so možnosti za zmago, je včasih težko razmišljat v drugi smeri.
p.s.: Sodnica je ločena mama.
Ne zameri, nisem volje da bi vse natacno precitala, ker se mi postavljajo kocine (ki jih je glede na vreme znatno manj kot pozimi, hih) pokonci.
PRISLA SEM DO ODVETNIKA IN OSTALO SAMO MALO PRELETELA, zivcev za citanje pa nimam, resujem tu se en velik problem zraven, zato verjetno in ker je skoraj vikend tu.. No v glavnem, MOJ NASVET: IMAS POKVARJENEGA NESPOSOBNEGA ODVETNIKA KI SE NE SPOZNA NA VSE ZAKONE, ki se je zagnal in ti mece naprej EN ZAKON, obstajajo pa se drugi, kot je tam celo Anonimna lepo prepisala, poglej si pri tisti drugi temi in – NA TISTEGA SE MORA OBESIT V TEH PRIMERIH, plus na tistega da so stiki DOLZNOST, skrb za otroke da je DOLZNOST STARSEV. Dovolj zakonov obstaja, da lahko spreten in sposoben odvetnik fino potegne za tvoj primer najboljse ven in se na te sklicuje (katere tocke niso dosegane)!
ZAMENJAJ ODVETNIKA CE SE LE DA IN TO POD NUJNO! Naj ti tu nekdo svetuje enega strupenega, sposobnega, ki hitro razmislja. Mogoce kaksno CLOVESKO; A STROGO ZENSKO, osebno bi v teh primerih raje zensko – so same mame, mogoce tudi locene.. Ce naletis na locenega odvetnika – se ti itak slabo pise ;))).[/quote]
Hmmm ja hvala no NoNi,da si me omenila ;)))))…kakorkoli ne vem,zakaj se sploh najema odvetnike,ko pa je danes čisto enostavno,lahko sam vse sestaviš od raznih tožb,pritožb,
pripravljalnih vlog in izvršb…določene zadeve poiščeč na internetu,prav točne fakule od odvrtnikov,pa greš čist enostavno v knjižnico,na pravni odelek..in tam čist vse zakone in pod zakonske akte najdeš ;))))…tako prihraniš ogromno denarja,časa in živcev :)))))
Noooo je pa spet samo moje mnenje in predlog,da ne bo spet kaj narobe razumljeno :)))