Lep pozdrav!Na kratko vam bom opisala mojo zgodbo,da boste lažje razumeli zakaj sem v taki stiski.
Stara sem 26 let. Bila oz.sem odvisnica 9 let na heroinu imam partnerja,skupaj sva 8 let,živela sva dokaj urejeno, pri njegovi mami,vedno sva se razlikovala od ostalih odvisnikov že po tem ,da se nisva družila z njimi,nisva se stepala po ulicah in nisva izgubila moralnih vrednot. Ves čas sem tudi delala v gostinstvu. Najina največja napaka je bila,da sva uživala prepovedane droge,partner pa je včasih tudi kaj« zdilal«,da sva imela za sproti,drugih problemov z zakonom ni imel. Ves čas sva se pogovarjala o tem,da je čas da nehava in si ustvariva družino. Lani sem nepričakovano zanosila,ampak takoj vedela,da bom tega otroka obdržala,saj sem si vedno želela nekoč postati mamica. Klub temu nisem mogla takoj prenehati z vsem(zaradi tega se zdaj tudi tepem po glavi),naj povem,da sem bila tudi na metadonu.
Rodila sem z 6 mesec,ampak zdravo punčko,za katero sem takoj,ko sem jo videla vedela,da bom naredila vse in njej tudi posvetila svoj preostali del življenja. Redno sem jo obiskovala v bolnici,ji doma pripravila vse,kar otrok potrebuje,ko pride domov in še več. Najini starši in vsi ostali družinski člani so naju podpirali in se veselili z nama.
Potem pa so naju iz metadonske ambulante prijavili na center za socialno skrbstvo(CSD),in podali sum ogrožanja otroka. Od začetka smo se vse lepo pomenili,ko pa so jim iz metadonske ambulante poslali nekaj najinih izvidov testiranja iz moje nosečnosti,kjer so bili rezultati pozitivni,so takoj zahtevali,da se mojo hčerko da v rejo. S tem se seveda nisva nikakor strinjala,niti najini starši,ki so bili pripravljeni prevzeti odgovornost nase. Dogovorili smo se da se bova od takrat naprej redno 2-krat tedensko testirala na prepovedane droge. In sva se. Imela sem vse teste negativne partner pa je bil vmes enkrat pozitiven.
Hčerka je bila še v porodnišnici,saj je morala tam ostati 3 mesece. CSD sploh ni hotel več komunicirati ne z nama ne z starši,jasno so dali vedet da v poštev pride le reja k tujim ljudem!In takrat se je to tudi skoraj zgodilo,če nas nebi zdravnica iz porodnišnice obvestila,da CSD nekaj muti, in da naj pridemo takoj z odvetniki po hčerko,kajti drugače je ne bomo več videli. V porodnišnico so že prišli s centra skupaj z rejniki,da bi videli mojo punčko,vendar pediatrinja ni hotela dajati podatkov,saj še niso imeli nobene odločbe o tem. Takoj smo šli po otročka,ampak smo še isti dan iz CSD dobil pošto,da moramo naslednji dan do navedene ure vrniti otroka. Potem se je po dolgotrajnem pregovarjanju odvetnice le nekako uspelo dogovoriti,da nama dajo priložnost,in da nas bodo nenapovedano obiskovali na domu. Tako je tudi bilo,od začetka vsak dan,potem pa vedno redkeje. Po dveh mesecih sva imela pregled pri klinični psihologinji,ki mi je povedala,da so do sedaj bili doma sami od socialnih delavk sami plusi. Moram povedat,da se tudi od kar imama otroka doma zopet redno testirava,sva vedno negativna(partner je bil parkrat še pozitiven na travo,sedaj pa tudi te ne kadi več. Pridobila sva bonitete,ki jih je bilo v tem času možno pridobiti na metadonski ambulanti,vsak mesec sva za pol mililitra znižala odmerek metadona in zdravnik je pri nama opazil velik napredek. Partner čaka na sprejem v Ljubljano na DTO,in vsak teden hodi tja na pogovore s svojo psihologinjo,ki tudi ne more razumeti,da klub najinemu trudu in nenehnemu dokazovanju,je socialni še vedno najpomembnejše da nas ločijo in najinega sončka,dajo nekam,kjer nikoli nebi dobil toliko ljubezni,kot je dobi pri nas. Že samo moja ljubezen do nje je neskončna.
Po mesecu dni smo prejeli rezultate klinične psihologinje,ki je mnenja,da je najina motivacija le zunanja,strah pred odvzemom otroka,da sicer zaenkrat lepo skrbiva za deklico,da je v mojem naročju zelo mirna,da je lepo negovana….vse ok. Napisala,je da otroka tudi ne ogrožava v nobenem smislu,da se pa to lahko zgodi,če zopet zapadeva v začaran krog,in da se to pogosto dogaja. To tudi sprejmem,vendar to so le domneve,če….Potem pa je napisala,da se morava najprej očistiti vseh drog,da bova lahko skrbela za deklico v celostnem smislu,in da predlaga da jo ta čas dajo v neko ustanovo ali rejo. Kako to misli vseh drog?Saj se vendar dokazujeva,da sva čista,ali pa je zanjo metadon droga,tako kot za tiste na CSD?? Vsak strokovnjak ve,da je metadon zdravilo,se pravi bi morali tudi tistim ,ki uživajo tablete za živce kar pobrati otroke? Se pravi vsaj četrtini Slovenije,ki je vsaj enkrat v življenju za terapijo prejemala pomirjevala?Ves razgovor pri klinični psihologinji je trajal le 2 uri s tem da sem 1 uro reševala psihološke teste,ki bi jih lahko vsak dan drugače rešila, naprimer, morala sem povedati kaj mi predstavlja neka slika,potem sem prerisala nekaj likov in iz skupine besed morala izbrati besedo ki me najbolje opiše(nap. neprijazen,prisrčen).In to je bilo to. In v vsem tem času je ona lahko presodila če sem primerna mati,in odločila o usodi mojega otročka. Nobenega ne zanima mnenje otrokovega pediatra,fizioterapevta,patronažne sestre in vseh drugih ki imajo o otrokovem psihičnem in fizičnem razvoju povedati vse najboljše,in ki tudi nas podpirajo in nam stojijo ob strani.
Naj povem še nekaj glede motivacije,ki naj bi bila le zunanja. Jaz zase vem,da sem sto procentno motivirana. In da to ni le zunanja motivacija,res je da je trenutno moj največji strah,da bi klub vsemu trudu izgubila hčerko,vendar notranja motivacija je globoko v meni in ne vem kako naj dokažem,da bodo to videli tudi tisti,ki tega nočejo videt.
Nad vse se trudim,da bi hčerki omogočila najboljše življenje,razvoj,vzgojo. Posvečam ji ves svoj čas in to mi je v veselje. Vse kar si želim, je biti mamica,ne glede na vse moje napake ,ki sem jih storila v življenju. Sedaj se trudim. Kaj nismo vsi kdaj delali napake,si zato ne zaslužimo otrok in mirnega življenja? Svojo hčerko imam rada bolj kot vse na svetu,in trudila se bom do konca! Vendar CSD ima trenutno še prevelika pooblastila,o vsem lahko odločajo na podlagi predvidevanj,in vesela bi bila da bi to končno prevzelo sodišče,saj vem da bi imela tam možnost dokazat svojo predanost otroku,in na sodišču velja pravilo,da si nedolžen,dokler ti ne dokažejo krivde. Dragih odvetnikov si ne morem privoščiti.
Prosim,če mi lahko pomagate s svojim mnenjem glede tega,mogoče kakšnim nasvetom,kaj naj naredim in na koga se še lahko obrnem. Ponoči ne morem več spati,ker neprestano razmišljam samo o tem. Zame je to najhujša stvar,največji poseg v življenje moje hčerke,ki bi jo za vedno zaznamoval. Kaj si ne zasluži življenja zraven svoje mamice in atija, če sta le ta sposobna poskrbeti za njo v najboljšem smislu? Še enkrat vas prosim za karkoli,kar bi mi pomagalo,če vas še kaj zanima,kaka podrobnost ali kar koli vam z veseljem napišem,vesela bom čimveč mnenj,nasvetov,izkušenj morda od znancev….

Pojdi se zdravit…takoj….oba…..pokaži CSD da misliš resno…da si najboljša mama na svetu…daj jim kontra…..dokaži…da si vredna tega malega bitja….ampak to stori-ta takoj…otroci hitro rastejo…..

mislim, da nisem na tem forumu nikoli prebral bolj žalostne zgodbe.

Dejstvo je, da s(m)o odvisniki, tudi bivši stigmatizirani bolj kot katerakoli družbena skupina, vsi po vrsti tatovi, lažnivci in bolniki. Po svoje je problem podoben kot pri psihičnih bolnikih. Ko si enkrat diagnosticiran ni več poti ven. Če zase trdiš, da si nor, je to OK, si pač nor, če pa zase trdiš, da nisi nor, je to zato, ker nori ljudje zase itak ne vedo, da so nori, in če se obnašaš normalno je to zato, ker jih poskušaš manipulirati, da bi te spustili.

S tem konceptom so tudi t.i. demokratični režimi nebroj neugodnih ljudi za večno spravili v okove psihiatrije in njene čudnovate farmakologije. čeprav so kritiki psihiatrije mnogokrat dokazali, da psihiatri ne ločijo dejanskih bolnikov od zdravih ljudi.

V slavnem Rosenham “eksperimentu” raziskati diagnostiko v psihiatriji je univerzitetni profesor poslal 12 svojih študentov in sebe v različne umobolnice. Dogovorili so se, da bodo ob prihodu vsi izrekli besedo THUD, ki naj bi bila slišna halucinacija, da jih sprejmejo v umobolnico (zato se ta experiment imenuje tudi Thud Experiment), sicer pa so obnašali povsem normalno, in če bi jih kdo vprašal, bi po pravici povedali zakaj so prišli.

Prav vsi udeleženci so bili diagnosticirani kot dejanski psihični bolniki, prisilne hospitalizacije so jih rešili šele kolegi z univerze, ki so potrdili celoten eksperiment.

To je bila za psihiatrijo ogromna blamaža, izgovarjali so se na to in ono in ponudili naj prof. Rosenham eksperiment ponovi še enkrat. V redu je odvrnil. Tokrat so umobolnice po ZDA našle večje število t.i. lažnih pacientov, zdravih ljudi v mentalni ustanovi, in psihiatri so to ponosno objavili. Rosenham je povedal, da v drugo niso poslali nikogar.

Rosenham eksperiment pove ogromno o psihiatriji in psihiatrih, objavljen je bil tudi v prestižni strokovni publikaciji Science. Več o eksperimentu: http://en.wikipedia.org/wiki/Rosenhan_experiment%5B/i%5D

Žalostno, a resnično je, da so odvisniki v podobnem položaju, stigmatizirani do smrti in kot kaže, in ne vidim motiva zakaj bi mamica022 lagala, očitno to pomeni, da kdor jemlje opiate, ni sposoben biti starš.

Nekaj sicer morate razumeti, mamica022, metadon ni zdravilo, oz. ni nekaj kar bi zdravilo odvisnost kot tako. Metadon je legalen opiat z enakim ali podobnim učinkom kot drugi opiati, ni velike razlike če bi dobivali heroin, le da je legalen.

A ne glede na to, jemanje opiata samo po sebi človeka ne spremeni v pošast. Če bi bilo temu tako bi se tudi desetine milijonov starejših oseb in oseb s hudimi kroničnimi bolečinami, ki dobivajo opiate na recept spreminjale v pošasti in bi jih bilo treba postreliti.

Mamica022, ni mi sicer jasno zakaj vaši starši ne morejo prevzeti skrbništva nad otrokom, kolikor vem je to običajna praksam vsaj v tujini, a vsekakor nujno potrebujete kakovostno pravno pomoč. na voljo vam je več oblik brezplačnega pravnega svetovanja, poleg tega pa je vaš primer dovolj pomemben in tragičen, da si zasluži pozornost širše javnosti in medijev.

Kontaktirajte me na [email protected], morda vam lahko pomagam.

Ni

Se ti ne zdi, da si svojega otroka ogrožala, ko si bila pozitivna v nosečnosti? Zato si tudi prezgodaj rodila. Verjamem pa ti, da si storila vse, da bo otrok ob tebi. Mislim, da si zaslužiš možnost, da to dokažeš in ti je res ne smejo kar tako odvzeti, če si zdaj ves čas “čista”, odkar je otrok pri tebi doma.
Želim ti, da ti bo to uspelo, saj otrok je res najsrečnejši ob svojih starših, ki pa res morajo biti odgovorni. Zato si nikakor ne privošči, da boš spet pozitivna, tudi ko ne boš na testih. Zadeta boš težko skrbela za otroka. Saj sama veš, da še zase komaj.
LP

Res sem jo ogrožala,in zelo imam slabo vest….ne veš kako mi je težko in kako me to razjeda ko pomislim na to!!!!! Vse kar lahko storim,je da sedaj sebi in hčerkici dokažem,da bom zanjo naredila popolnoma VSE! Na drogo še pomislim ne.V spominu jo imam kot nekaj groznega,saj mi še sedaj ne pusti,da bi lahko zaživela v miru.Jaz v sebi vem,da ne rabim nadzora,in si zaupam,vem pa,da moram marsikaj dokazati še drugim,da mi bodo zopet lahko tudi ostali zaupali.
Iz srca hvala za lepe želje!!!!

Takih žalostnih zgodb je malo morje.

Ko enkrat izgubiš zaupanje v človeka ga težko dobiš nazaj. Sama imam sestro v tvojih težavah in se mi čisto nič ne smili. Ker je sama vzela drogo, kljub temu da je bila noseča. Ni prevzela odgovornosti za svoja dejanja. Z besedami ne boš naredila ničesar. In tudi smiliš se mi ne. Delaj tako da se izkažeš z dejanji in povrni si zaupanje vseh ustanov, katerim moraš dokazati da si na pravi poti. Droga so lažja pot – to kar te čaka bo hudo naporno. Vendar otrokovo veselje, ko ve kje je doma in ko ima ob sebi svoje starše to je neprecenljivo.

Srečno.

Tudi to moraš vedeti, da stari starši ne morejo biti skrbniki otroka. Na ta način otrok ostane v istem okolju in zanj se torej ne bi spremenilo nič. Zato je otroka potrebno popolnoma ločiti, iztrgati iz tega okolja. Konec koncev imajo starši že odvisnega otroka-tebe, kako le so lahko primerni za srkbništvo vnuka??

Leiito,hvala…
Zelo dobro primerjavo si dal,sicer pa bi ti rada povedala,da se še vedno trudim,in se tudi bom naprej,našla sem smisel mojega življenja in ne pustim si ga vzeti.Moja mala lepo raste,je zelo vesel otročiček,kar topim se ob njej!! V tem času sem pridobivala razna mnenja od pediatrinje,fizeoterapevtke,iz metadonske,DTO….in še sama sem bila kar presenečena,da so bila tako dobra:))kar ponosna sem mal nase…. mogoče bom pa le lahko dokazala,da nisem taka pošast:)) Iz CSD pa sedaj ne duha ne sluha,še pogledat nas nis prišli vsaj mesec in pol,in pojma nimam kaj se kuha tam.
Ko bom imela mal več časa te pa kontaktiram na mail! Lp

Hvala vsem,ki ste mi dali podporo,ali kak nasvet…zato se vam sedaj oglasim…pa da malo povem kaj je novega!
Kot vidite je eno leto od tega,kar sem pisala na forum in od takrat se je veliko spremenilo.
Po nasvetu od vas sem si sposodila denar(hvala bogu,da imam take ljudi ob sebi) in najela odvetnika,kar se je bogato obrestovalo.Že v začetku maja(se pravi en mesec po mojemu pisanju tuki gor) je center odstopil od vzema in takrat naprej jih nisem več videla.
Ta prelomnica je nama dala še večji zagon,da se dokazujeva sebi in najini hčerki.Oba sva na minimalni dozi metadona(0.25 ml) in čez dober mesec bova na nuli.Poleg tega fant sedaj dela in opravlja še izpite za šolo,ki je ni dokončal.Tudi jaz grem jeseni na zdravstveno šolo,saj je to poklic v katerem se vidim in lahko še komu pomagam.
Smo najbolj srečna družina,najina hčerka je srečen otrok,poln energije in zanimanja, in nima nič manj kot ostali otroci.
Naj povem,da se še vedno redno testirama,psiholog na metadonski(prav ta ki naju je prijavil CSD-ju)pravi,da je zelo ponosen na naju,da sva zgled vsem ostalim v ambulanti.Tudi sosedi naju sedaj gledajo čisto drugače,vedno nas kaj pohvalijo in znajo dati kako lepo besedo…
Moje izkušnje so,da je veliko težje začet abstinirat,kot pa vzdrževat abstinenco in ni tako kot pravijo,da si moraš vsak dan postaviti cilj,da se pa danes ne boš zadel…če govorim po sebi,še pomislim ne na drogo v smislu,kaj pa če bi…
Pa še to naj povem,da naša pupa čez pol leta dobi brateca,ki ga že vsi nestrpno čakamo!!!!

Lp.vsem!!!

Iskrene čestitke. Sem vesela da se tako rešilo in upam da bo tudi tako ostalo.

Draga mamica022

Verjamem ti, da želiš svojemu otroku samo najboljše ter da ga imaš neizmerno rada. Ampak ali si prepričana, da mu najbolje zanj tudi nudiš?

Naj ti dam samo en primer izhajajoč iz tvojih besed:
Že s tem ko praviš (in v sebi to najbrž tudi čutiš), da je otrok tvoj smisel življenja mu ne daješ nič dobrega. Najbrž se ti zdi to nenavadno, nedojemljivo in mi morda tudi ne verjameš.
Ampak pomisli globje… Otroci so neverjetno čuječa bitja. Tvoj otrok čuti (razume ne, čuti pa), da je mamičina stabilnost, abstinenca od prepovedanih drog in ves njen trud za urejeno živjenje vezan nanj ter je v večinski meri pogojen od njegovega samega obstoja. Če poenostavim: “mamičino živjenje je odvisno od mojega”
OGROMNA odgovornost za tako malo bitje. Odgovornost, ki ti jo zna hči z leti potihem zameriti in zaradi tega trpeti.

Ne me narobe razumet. Nikakor ne trdim, da nisi sposobna vzgajati svojih otrok zaradi težav z odvisnostjo.
Vedi, da bo marsikdo ki se nikoli ni srečal z drogo stokrat slabše vzgajal svoje otroke kakor ti. In še vedno bo vzgajal kot sam najboljše zna. In ravno v tem je trik in bistvo mojega sporočila tebi…
Rad bi te vzpodbudil k razmišljanju, pogovoru z nekom, upam da tudi k odločitvi, da si v okviru svojih možnosti poiščeš ustrezno pomoč ZASE. Da boš znala vedno bolje…
Kot bivši odvisnik od trdih drog in sedaj že večletni abstinent zdravljen v visokopražnem programu ti lahko iz prve roke zatrdim, da je odvisnost veliko več kakor le uživanje kakršnihkoli substanc, prepovedanih ali ne. Ko prideš “na nulo” se prava borba za življenje šele začne. Zato nikar ne podcenjuj vzdrževanja abstinence, to je najtežji del našega boja s samim sabo. Zbudiš se, globina praznine v tebi je ogromna… To boli bolj kot kakršnakoli kriza.
Do otrok ni pošteno, da krpajo tvojo praznino, to naj ne bi bila njihova naloga. V razmislek.

Naj ti dam popotnico…
Smisel tvojega življenja naj ti bo v prvi vrsti TVOJE življenje. Ko se boš naučila imeti sebe rada, boš s tem svojim otrokom dala najboljšo mamo.

Držim pesti zate.

Pretresljiva zgodba, ki pa se je zaradi res velike oz. preve.ikeželje po otroku srečno končala. Marsikatera podoban zgodba ima drugačen konec.

Iskrene čestite in vse dobro vam želim.

Suian se čiiiist strinjam s tabo.
Moje izkušnje so,da je veliko težje začet abstinirat,kot pa vzdrževat abstinenco in ni tako kot pravijo,da si moraš vsak dan postaviti cilj,da se pa danes ne boš zadel…če govorim po sebi,še pomislim ne na drogo v smislu,kaj pa če bi…
Tole, tole mamica je pa popolnoma zgrešeno. Ampak sem takoj razumela zakaj tako misliš. Logično je da je tvoja izkušnja taka, ko pa te metadon tolaži. Tudi jaz sem mislila da je to najhujši del in sem bila še kako vesela ko je minilo, bila sem srečna, samozavestna še kar nekaj časa, optimistična in življenje je tako lepo brez droge bla bla bla. Ampak kar verjemi tistemu kar vsi pravijo. Vzdrževanje abstinence je najhujši del življenja… Brezveze karkoli več razlagat, težko je. Jaz sem čista 9 mesecev in do 6 mesecev vse o.k. Potem pa pride ta težek trenutek, ki nima nobenega smisla, samo želja po drogi pride, ostane in se boriš znjo vsak dan. Tako zdaj to sama počnem. Meni trenutno najbolj pomagata misel na službo, šolo in večkrat mi pomaga tudi misel na noč, ko postanem zaspana in sem itak tako lena, da mi paše samo zaspat. Vidim, da niti začela nisi, povej gdaj kako ti gre. Nič slabega nočem, samo mislim da je bolje da se zavedaš da bo hudo in težko in da si na to pripravljena. Ker če ne boš, ti ne bo uspelo, saj ne boš pripravljena. Tukaj pa nastopijo cilji, o katerih si govorila. Zastavljanje ciljev namreč spada v pripravljenost na željo po drogi. Kako reagirati ko bo le ta nastopila. Ni fajn, ker saj poznaš občutek, ko si dobila željopo drogi, si jo enostavno mogla dobit. Nič več ni bilo pomembno. No takšne želje prihajajo ko ohranjaš abstinenco. S to razliko da uporabljaš mnoge tehnike kot so zastavljanje ciljev, delo, preusmeritev pozornosti itd. Želja pa je na žalost še vedno zelo močna. In če ne poznaš teh tehnik in teorije, si logično spet nazaj, ker te močne želje pač ne moreš zaustaviti. No, jaz jo lahko in po resnici povem da sem žalostna, ker jo lahko saj si ravno zadnje dva tedna spet močno želim heroina. Mogoče bom mogla spet poklicat pomoč, preden kaj butastega nardim. Ampak zaenkrat mi še uspeva. No pa kaj se oglasi in povej kako gre. Veliko sreče in predvsem razuma ti želim

tudi moje izkušnje so podobne, če nisi pripravljen na trenutke, ki bodo neizogibno prišli, težka.

Sprožilec je lahko tudi banalnost, ne gre nujno za hude stresorje, ampak v trentutku se v glavi nekaj premakne in naenkrat se zdi vse skupaj brez opiatov povsem neznosno in itak nesmiselno. To, poleg ostalega, kaže na to, da dolgotrajno jemanje opiatov pusti neke trajne posledice, tudi hitrost s katero se telo vrne v stanje fizične odvisnosti se zdi dokaz nekih permanentnih sprememb, samo kje točno ni povsem jasno in itak še nimamo tehnologije, da bi popravljali receptorje ali kaj podobnega.

Omenjaš teorijo in tehnike, lahko malo elaboriraš kaj konkretno?

Nč kej posebnga, ta glavne in važne stvari, da ko pride misel po drogi, je treba že takoj ukrepat preden se razvije v željo. Potem ko je želja da sam pri sebi ugotoviš kaj ti v tistem času najbolj pomaga (misel, delo) , da v takih trenutkih pokličemo czopd nekoga, ali pa najbližjega in mu takoj poveš da imaš željo po drogi, da se izogibaš stari družbi, ne piješ niti alkohola kaj šele drugih stvari, jaz ne smem po partijih hodit ker so mi rizični npr. , če se mi to dogaja zunaj ko sem sama in če pride želja po drogi moraš preusmeriti misli tako da začneš kaj šteti, jaz naprimer štejem okna na kakšni veliki stavbi, in velikokrat mi pomaga misel na to da ko bom zvečer v postelji me bo to minilo in mi bo najlepše le še zaspati. Ker pa sem zeeeeloooo slaba v tem ko grem ven s prijateljem, prijateljico razmišljam o tabletih eglonyil, in pač preden se s kom dobim na pijači kakšne 2,3 pojem potem pa upam da bo dobro. Ker sem zelo slaba v tem, da o tem nebi govorila. Tko sem šibka, da če bi mi gdo rekel jaz bi poskusil, bi bila takoj za. Zato pa moram res pazit, da se s kom takim ne družim ki bi to upal poskusit. Čeprav je zelo težko, saj sem tudi z nekaterimi bivšimi odvisniki v lepih stikih. Vglavnem borim se 🙂 upam da bom zdržala še vsaj toliko časa, da dokončam šolo (tudi ta misel me tolaži) .Ko končam šolo, se pa nagradim (tako si rečem, mogoče me pa do takrat že mine, alpa bom kaj drugače razmišljala), če pa ne, bom pa vsaj šolo imela 😀

Oj,da se mal oglasim…..velik se mi je zgodil….dobili smo še enega dojenčka,tak da imam sedaj že 2 sončka!!! IN DANES JE 9 DAN BREZ METADONA!!!!! Kako olajšanje,da sem se končno uspela spravit dol,seveda se še ne počutim ok,vendar sem ful srečna vsakič ko se spomnim da sem brez vsega!Vsako jutro vzamem en aspirin,da si mal zbistrim glavo,dolgčas mi ni….pa saj mi ne more biti pri dveh bebicah,dela je več kot dovolj! In veselim se vsakega dneva več,ko sem čista(no sedaj pa to res lahko rečem:))

Pohvalno, čestitam in vztrajaj zaradi sebe in zaradi otrok.