Znašla sem se pred življenjsko situacijo, s katero ne vem, kako ravnati… Oče umira, metastaze ima povsod po telesu. Je velik realist, zelo prizemljen človek in močna osebnost, pa vendar…. Do danes je obstajalo upanje… No, z vsemi obsevanji, tarčnimi zdravili itd… Je bilo videti, kot da obstaja upanje. Danes pa je dobil odpustnicoiz bolnice, na kateri piše popolna diagnoza…. Menim, da sem čustveno inteligentna, da znam z ljudmi, da se mi čustveno odprejo… Ne vem pa, kako in kaj naj se pogovarjam z očetom, da mu bo lažje. Naj se pogovarjam z njim o bolezni? O posmrtnem življenju? O njegovih strahovih? Vnukih? Kaj? Ko sem videla diagnozo, katero mi je sam ponudil naj jo prebreme sem rekla lahko le…. Važno je, da te nič ne boli in da imaš optimalno življenje v danem trenutku…. Vendar, se mi zdi, da je bilo preveč šarf… Besede mi ne gredo z jezika, čustveno si nisva bila nikoli dovolj blizu, med nama je bil zid. Tekom let, sva ga znižala, da vsa se vsaj videla čezenj, v zidu so nastale luknje, da sva si podala včasih tudi roko… Ampak… Ne vem…. Kako naj se mu približam, katero tematiko naj uberem, da mu bo lažje? da se bo čutil izpolnjenega? Osladnost in optimizen mu trenutno ne sedeta….

povej mu točno to, kar si tu: da ti besede ne gredo z jezika, da čutiš, da je med vama še vedno zid… Se mi zdi, ko se človek močno zaveda konca, ne rabi nikakršnih pretvarjanj, ker vidi več, ker vidi vse, vidi resničnost takšno, kot je! bodi resnična še ti.

ma veste kaj? če je bil zid CELO življenje naj ostane tudi naprej. Mah, sem tako sita teh dobrih nasvetov.

Celo življenje sem bila LAČNA ljubezni staršev. Samo naštepali so nas pa se znajdi kakor kdo zna. Nikoli mi niso niti na govorilne ure šli. Za vse so imeli čas samo za nas ne. Zdaj,ko je oče starejši in potrebuje karkoli pa klicari.

Nikoli ni prišel k meni na obisk razen,ko je kaj potreboval. Po težki operaciji,ko sem ga imela na negi pri meni in sem kao upala,da bo kaj boljše , ker pa ni več potreboval nego je šel in mu dol visi za vse.

E, sem si prisegla,da tudi meni dol visi za njega. Ma, dosti imam tega. Bolj me sosed pazi(kot svojo hči) kakor on ,ki me je spravil na svet.

Tako da,draga avtorica naredi kakor hočeš jaz se več ne grem tega.Oče gor ali dol.

Tudi sam sem imel podobne težave.Poskusi tisti zid podreti do konca in očeta navdahniti za boj z boleznijo ne obupajta!!! Omogoči mu ,da se mu izpolnijo vsaj nekatere želje,ki jih do sedaj ni uspel realizirati.Pojdite na kakšen izlet,pa čeprav za pol ure.Obiščita kakšnega bioenergetika ,sigurno mu bo malo olajšalo.poizkusi še z GANODERMA LUCIDOM-naravna podpora v boju s sodobno boleznijo. Želim vama obilo dobre volje in poguma v boju proti raku.NE OBUPAJTA!!!!!

Vsak pomaga predvsem zaradi sebe.
Morda misliš podzavestno, da bi imela slabo vest, če nebi naredila vse kar je v tvoji moči… torej naredi vse…
Kaj lahko narediš dobrega po mojem mnenju… bodi mu dobra in koristna družba… če misliš, da ne zmoreš pa mu to tudi povej.
Seveda vedno pridejo prav pozitivne misli, čustva, moralna dejanja… negativne pa je dobro razrešiti… sej vsak ve zase in s poskušanjem tudi pri drugih do kam lahko kdaj gre… nato naj se le še gradi naprej…
Ljudje radi predvsem govorijo o sebi, drugih… zato ga poskušaj predvsem poslušati… Seveda sedaj ne bosta mogla nadoknaditi vse kar sta prej morda zamudila… lahko pa z eno iskrenostjo, dobro klimo obema olajšaš to težko in neznano pot ali pa pot priložnosti, ko oba iz nje potegneta največ… in ko sicer v nekih ‘normalnih’ razmerah o tem nebi razmišljala in nebi mogla rasti.

Čeprav sem v taki situaciji že bila, ti nasveta ne znam dati. Kar dogajalo se je iz dneva v dan in to zelo hitro, zato je brez veze, da si narediš kak načrt, kar prepusti se trenutku.

Sem bil v podobni situaciji… le da se je na koncu bolje končalo – in ti lahko svetujem le tole spodaj:

po mojih izkušnjah 100% drži.

Tud jaz se podpišem pod #podobnasituacija in rok-1;Pr nas nismo nič o tem govoril ,kot da ni nič..tko je blo kot vsak dan..do konca! Ne razmišljaj ,prepusti se..pa srečno!

so mojega očeta poslali tako diagnozo domov umret, se mi je trgalo srce.
Bila sem še študentka, športnica, ponosen je bil name. Domov je prišel v četrtek, umrl je soboto ponoči. In ta dva dneva sva imela najlepše pogovore. Kar sami so stekli. Lepo je bilo. Samo prekratko je trajalo…

zakaj se ne obrneš na hospic, kjer nudijo takšno svetovanje in podporo umirajočim ter njihovim družinam. po mojem boš tam zvedel najdragocenejše in praktične nasvete, kako ravnati s svojimi bližnjimi v takšni situaciji. drži se.

Pri nas je tudi hudo,že prej nisva z možem imela nobenega ljubečega odnosa,sva pač živela skupaj,ni mi bilo lahko zraven njega,bil je bolano ljubosumen, posestniški,nikoli mi ni rekel ljubeče besede.Lansko leto je zbolel,rak,operacija neuspešna,bolezen napreduje,sedaj je že 4 mesece v postelji nepokreten ima urinski kateter,stomo,Seveda ga noč in dan negujem,vendar z ničemer ni zadovoljen,nerga za vsako stvar,nič ne naredim prav,zahteva to in ono,zdi se mi,da je jezen ker je on zbolel in ne jaz. Niti malo hvaležnosti ne pokaže. Vem,da so mu šteti tedni,ustrežem mu kar se da,kuham po tri menuje,kar si pač zaželi,kopujem ogromno različnih pijač,-sokov, nič ni prav.Saj včasih ko ne morem več,mu tudi povem kakšno krepko.Njegovi sorodniki prihajajo na obisk,mu prinašajo veliko dobrot,tako,da mu res nič ne manjka. Manjka pa meni vsaj malo hvaležnosti,za to ko mu res nudim vse kar si poželi.Vem da mu je smrt blizu in prav zato nerazumem,da je takšen.Sem pa slišala,da mnogo takšnih bolnikov postanejo hudobni.Bom pać morala potrpeti,večkrat mu tudi povem na lep način,poglej bolan si,spravi se s seboj in z družino pa bo vsem lažje.,on pa nič,in to me zelo boli,tudi ko ga ne bo več,mi bo to ostalo v srcu.za večno.

Absolutno zagovarjam tezo, ko postaneš “storilno nesposoben”, da urediš “sam s seboj” in ne povzročaš brig okolici.
Torej.
Živeti pogumno-umreti pogumno.

Pri meni pa je bilo ravno obrtno,s partnerko sva se za življenje borila skupaj, se bodrila, si pomagala psihično in fizično sploh potem, ko je bila operirana na hrbtenici in je ostala na invalidskem vozičku.Resda je bilo včasih težko vendar sva oba bila še zmeraj polna načrtov in o koncu nisva imela časa se pogovarjat.Govorila sva le o krasnih trenutkih,ki sva jih preživela skupaj. Žal prekratko!’Predzadnji dan njenega življenja sva šla v bolnišnico na pregled,da bi ji s kisikom lahko pomagali lažje dihat a ji je po dnevu in pol odpovedal srček in je tiho zaspala.Pogrešam jo iz dneva v dan bolj!