Med.Over.Net

Ločitev, nezvestoba in varanje

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

Ločitev je predvsem čustven proces, ki se ne zgodi od danes na jutri. Veliko ljudi se z njo vsakodnevno spopada. Kakšne so vaše izkušnje? Kakšne so vaše težave?

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Mirjana Frankovič , specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

Kaj pa otroci staršev, ki se spuščajo v afero???

Default avatar

Otrok

Pozdravljeni!

Moja dilema je sledeča: moja mama se je zapletla z poročenim moškim (poročen 20 let z dvema odraslima otrokoma), moja mama je bila v tistem trenutku samska (vdova). Po eni strani jo skušam razumeti, da je bila deset let sama in osamljena, ampak lahko bi si našla neporočenega!?
Jst sem bila v tem času ravno v osnovni šoli in ravno se me je lotevala poberteta, nisem imela veliko prijateljev, bila sem vedno tarča raznih posmehov in opazk, ko pa se je razvedelo za afero (živimo namreč v majhnem kraju) pa je vse postalo še hujše. Prijateljev sploh nisem imela več, vsi so me gledali z viška, celo učitelji niso bili popolnoma nedolžni in so me obsojali, čeprav nisem bila jst za nič kriva.
Sedaj pa vprašanje: ALI STARŠI SPLOH POMISLIJO NA SVOJE OTROKE IN NA POSLEDICE, KI JIH BODO UTRPELI ZARADI NJIHOVE NESPAMETNOSTI - AFER?????

Sicer se je mama s tem moškim kasneje tudi poročila (ko se je ločil seveda), ampak imam občutek, da ji/jima tega ne bom nikoli odpustila.

No, nekomu sem se morala spovedati, ker mislim, da je vsa ta zamera začela po tolikih letih ponovno prihajati na dan.

Lp
Default avatar

snake

poglej, moja dobra prijateljica je imela isto štalo, vsi so vedeli, ampak res nobeden ni delal takega kažina...vsi smo jo imelai radi(mislim, da je bila najbolj priljubljena punca na šoli(namreč je zelo simpatična in nasmejana)...takrat, ko se je to dogajalo, smo imeli ene 10let..in se je to vleklo 10 let, dokler se ni tip (ta drugi od njene mame) obesil, ker ni zdržal pritiska!!!(nikakor se ni mogel ločit od žene, otroci so mu grozili in take!

In spet vsi smo bili z njo, noben ni bil slab do nje(ker je ona močna in ve kaj hoče)!Pa smo tudi v malem mestecu! Skoraj vsi se poznamo!
Sploh se ne obremenjuje s tem(takrat je mami pomagala, da pride k sebi) in potem zaživela s fantom svoje življenje. NE obsoja mame, obratno zelo so povezane in ljubeče ena do druge.

jst večkrat pomislim na njeno takratno situacijo(bile smo skupaj cele dneve, še po šoli smo bile skupaj) In v vseh teh 10 letih, se mi je potožila ene trikrat, in zajokala ene dvakrat.

Je pa res, da se noče poročit.

lp, ne vem če sem ti kaj pomagala, ampak vsaj maš nekaj za prebrat:)

srečno
Default avatar

Nov nick

Na zgornje vprašanje:
ne, kak je vmes telesna privlačnost, nam vse zamegli um. Ne morem sicer vedet kako je z vsemi, ampak po večini je tako, tako smo narejeni.
Default avatar

gideon

Ne vem kako si bila vzgojena, ampak sama bi bila na mamini strani, pa če bi delala še ne vem kako "sranje".Vedno pomislim najprej na ljudi,ko jih imam rada in šele potem na to, kaj bodo drugi rekli...
Očitno imaš težave s samopodobo, kajti če bi bila dovolj samozavestna, bi želela materi srečo, zaupala v njeno odločitev, jo podprla, itd. Ti pa si podprla okolico, ki komaj čaka, da se kaj zgodi, kaka "afera" (samo, da ni njihova).

Moj otrok je vzgojen tako, da ve, da smo v prvi vrsti pomembnosti domači, šele potem vsi ostali.Četudi kdaj delam narobe, mi pove svoje nestrinjanje, me pa še vedno podpira.Velja tudi obratno, jaz vedno podprem njega.

Ko boš starejša, boš (upam) zlezla in spon malomeščanstva, okov,ki jih dajejo majhni kraji in boš drugače dojela materino dejanje.
Default avatar

ninoč[email protected]

Moji hčerki sta bili ob moji odločitvi, da se ločim, srečni in zadovoljni, ker sta videli in občutili, da med nama z možem ni ničesar več, ker sem se končno odločila narediti konec psihičnemu, ekonomskemu, pa tudi fizičnemu nasilju.
Ko pa je ločitev prišla v javnost (živimo v manjšem kraju, bivši uspešen podjetnik, v gostilni vse časti, vsakomur pomaga, doma pa nad tremi osebami ženskega spola izvaja nasilje), sta bili vsak dan bolj potrti, žalostni in jezni. Poslušali sta opazke ala, kako bel kruh stran mečem, ko se ločujem , kako je človek v redu in koliko gara in da imam sigurno drugega itd.
Pa nimam drugega in razlog za ločitev je bila dejansko nezmožnost prenašanja človeka, za katerega okolica smatra, da je ok., kar se dogaja (marsikje) med štirimi zidovi, pa ne ve ali noče vedeti nihče.
Tako sta bili moji hčerki in sta prizadeti zaradi okolja in puritantske družbe, v kateri živimo in ne zaradi same ločitve očeta in matere.
Sem razmišljala o selitvi, a sem to misel opustila. Nismo me tiste, ki se moramo umikati iz domačega okolja, umakne naj se nasilnež!

Jaz ti svetujem, da se s kom pogovoriš, če si v šoli, poišči pomoč svetovalne delavke.

Staršev si ne moreš izbirati, so pa le tvoji starši, niso TI! Ti si oseba, ki imaš neprijetno izkušnjo, ki pa še zdaleč ni osamljen primer, tako, da lahko živiš polno življenje tudi s tem "madežem" na srcu. Lp!
Default avatar

Ta prava Monica

Kaj pa starši otrok,ki imajo afere-vsi smo mi od nekoga otroci in vsi smo mi ali pa bomo od nekoga starši-otrok nisi več,boš pa nekoč starš-živi svoje živlenje najlepše in najbolje kar se da,brez vprašanj zakaj,kako ,kaj..bilo je,minilo je-u got life to live..
opravljivce pa pusti oni delajo pač tisto kar najbolje znajo-opravljajo..če nebi bila ti ta otrok,bi bil pa en drugi otrok neke druge ženske ali moškega na tapeti..
Default avatar

ločevalka

Ljudje si ob takšnih stvareh oddahnejo, ker je potem njihova skrivnost spet za nekaj časa na varnem - saj imajo ljudje kost za glodat in ne brskajo drugje.
Mama ti očitno ni znala/mogla pojasniti, kaj se dogaja, in tebi še vedno manjka nekaj odgovorov. Daj, pogovori se z njo. Seveda imaš prav, že zaradi sebe bi si morala najti neporočenega - res ne razumem, kako je lahko užitek ukradenih trenutkov večji kot vse muke preostalega časa. Ampak tako se je odločila in najbrž ni razmišljala o tem, kako bo to vplivalo nate. Dvomim pa, da ji je bilo vseeno. Morda bi tudi ona rada načela ta pogovor, pa ne upa.

Jaz imam kolega, rojenega v takšni "obzakonski" zvezi. S polbratom sta bila soseda :) in se že vse življenje super razumeta. Oče je umrl, ko je bil stari cirka 10 let. To je bilo v časih, ko se je bilo škandal že ločit, kaj šele imet otroka brez moža.
Default avatar

Otrok

Hvala za spodbudne besede.
Kar pa se tiče samopodobe, res je v tistem času nisem imela. Moja samopodoba je spuhtela v zrak pri štirih letih ko je umrl moj oče, potem pa še puberteta in afera. No, pa mi naj nekdo pokaže najstnika v puberteti, ki ima izoblikovano samopodobo. Malo je takih. No, in tisti, ki so imeli "izoblikovano samopodobo" so meni grenili življenje. Čeprav po mojem mnenju tudi ti nimajo ravno izoblikovane samopodobe, ampak se bolje počutijo, če nekomu "serjejo po glavi" pa potem njihova "samopodoba" ne pride do izraza.
No, vzgojena sem bila tako, kot je moja mama najbolj znala. Vzgoje ji pa nebi nikoli očitala, ker me je dobro vzgojila. Sama me je naučila vztrajati, če si nečesa želiš.
Sicer sem danes tudi sama poročena, ampak ta afera me spremlja danes še najbolj, ko sama trepetam, da me bo moj mož prevaral (pa je krasen človek, nikoli mi ne daje povoda za ljubosumje), pa vseeno... Tudi sam ve za moje strahove, ker sem mu jih zaupala ša preden sva se poročila.
Z mojo mamo in z možem se sicer dobro razumemo, ampak posledice te afere pa bom trpela celo življenje. Pa naj bo to zaradi preteklosti, ali pa zaradi strahu nove prevare v življenju.

Hvala še enkrat

LP
Default avatar

Kaj bi rada?

Otrok je napisal/a:
Hvala za spodbudne besede.
Kar pa se tiče samopodobe, res je v tistem času nisem imela. Moja samopodoba je spuhtela v zrak pri štirih letih ko je umrl moj oče, potem pa še puberteta in afera. No, pa mi naj nekdo pokaže najstnika v puberteti, ki ima izoblikovano samopodobo. Malo je takih. No, in tisti, ki so imeli "izoblikovano samopodobo" so meni grenili življenje. Čeprav po mojem mnenju tudi ti nimajo ravno izoblikovane samopodobe, ampak se bolje počutijo, če nekomu "serjejo po glavi" pa potem njihova "samopodoba" ne pride do izraza.
No, vzgojena sem bila tako, kot je moja mama najbolj znala. Vzgoje ji pa nebi nikoli očitala, ker me je dobro vzgojila. Sama me je naučila vztrajati, če si nečesa želiš.
Sicer sem danes tudi sama poročena, ampak ta afera me spremlja danes še najbolj, ko sama trepetam, da me bo moj mož prevaral (pa je krasen človek, nikoli mi ne daje povoda za ljubosumje), pa vseeno... Tudi sam ve za moje strahove, ker sem mu jih zaupala ša preden sva se poročila.
Z mojo mamo in z možem se sicer dobro razumemo, ampak posledice te afere pa bom trpela celo življenje. Pa naj bo to zaradi preteklosti, ali pa zaradi strahu nove prevare v življenju.

Hvala še enkrat

LP
Daj, no! To je pa res že malo smešno. Odrasla si! Saj ne rečem, da ima otroštvo vpliv, ampak zdaj pa že lahko prevzameš odgovornost za svoje razmišljanje. Da se celo življenje sklicuješ na to, da si žrtev svojih staršev, je pa že malo huda, no. Pa še odločila si se, da boš trpela do konca življenja. A se ti ne zdi to smešno?

Moj oče je tudi skakal čez plot, potem, ko sta se z materjo ločila, je bila pa moja mama prava samaritanka. In najbolj sem si želela, da bi imela kakšnega loverja, ker je bila nepopisno tečna! In še zdaj je, že 30 let brez moškega prijatelja. Čemu, se sprašujem? Jaz in moj sorojenec nistva bila zaradi tega nič na boljšem, prej na slabšem!

Malo empatije ti ne bi škodilo! To, da se smiliš sama sebi v kombinaciji, da si odrasla, pa je res res patetično in nezrelo. Absofakinlutli!
Default avatar

puffle

Jaz te čisto razumem- v času pubertete imaš sam s seboj ogromno dela in najmanj, kar je potrebno je to, da se mati ukvarja z lubčkom namesto otrokom. Neurejene družine so odraz otroka- samo poglejte koliko najstnikov se potika okoli do poznih večernih ur- brez nadzora. Koliko je naraslo kriminala- samo zato, ker so starši prezaposleni ali s karijero ali pa s čem drugim.
Default avatar

Otrok

Očitno sem tukaj nekaterim stopila na žulj in jim zbudila slabo vest, ker kot je napisala Nov nick, ko se spuščajo ljudje v afero ne pomislijo na svoje otroke in seveda ne potrebujejo še nekoga, da bi jih spomnil na njihovo napako, ki jo počnejo,kaj šele, da bi jim pred nos pomolil kakšne posledice to pušča.
Svojih čustev in občutenj ne bom zagovarjala pred nikomer (sem jih v življenju že dovolj). Sem sem pisala izključno, da dobim odgovor na vprašaje: "ALI STARŠI SPLOH POMISLIJO NA SVOJE OTROKE IN NA POSLEDICE, KI JIH BODO UTRPELI ZARADI NJIHOVE NESPAMETNOSTI - AFER?????" in ne zato, da mi bo nekdo povedal, da patetična in da se smilim sama sebi.
Je pa več kot očitno, da sem dobila odgovor na svoje vprašanje. Vsaj po odgovoru nekaterih sodeč.

LP
Default avatar

Katarina Velika

Moje mnenje je da ko smo starši v hudih stiskah, ne mislim prav veliko na otroke. Na žalost.

Me pa pogosto preplavlja vprašanje, ali je možno da oddide kakšen otrok v življenje brez kakšne travme ali krivice???????
Default avatar

ah ja

Si malo egoistična? Misliš le nase?
Ji ne privoščiš malo sreče po tolikih letih samote?
Verjetno ga ni ona iskala ampak je on našel njo, sicer najbrž ne bi bila toliko let sama s teboj.
Zakaj taka zamera? Toliko let, kljub temu da skupaj živita?
Težko je biti srečen v življenje, če daš preveč na mnenje drugih oz. je tvoja sreča odvisna od mnenja okolice.
Default avatar

Nov nick

Hahaha, "kaj bi rada" ti pa si tudi nekaj obremenjena, kakšen napad in veš kaj, da ne greš ti po tečnosti fino po stopinjah svoje matere, aaaa ;)))?

Se stirnjam s Puffle.

Otrok - jaz sem ti dala odgovor, meni se zdi logično, da tu noben nič ne gleda, če sem odkrita očitno tudi sama nisem kaj ekstra gledala, opravičujem pa vse to s hormoni, ki v tistem momentu poblesavijo in postanemo očitno do sebe in svoje ljubezni posesivni, se ne oziramo na druge.
Ma daj no, saj pa vidiš da se noben poročen niti na svoje otroke ne ozira, niti na otroke s katerim ga serje, niti na zakonske partnerje, na službo, ma čisto čisto na nikogar in kaj!

Jasno pa je, da ti je pustilo posledice in NEHAJTE PISAT NEUMNOSTI v smislu: pozabi, zdaj si odrasla, pojdi dalje - če pa smo mi vsi CELOTA, celota pa je sestavljena tako iz preteklosti kot sedanjosti. Kaj to enim res nikakor ne gre v glavo??? In zadeve, globoke zadeve je potrebno leta in leta dodelovati, pa jih ljudje ne dodelajo, ne "ozdravijo", hodijo na terapije pa še ne vem kaj, se bašejo s tabletami - pa to bože ne gre pozabit no!
Ma če je bil en človek posiljen - ne more pozabit. Če je en človek bil v šoli posmehovan s strani učitelja, ne more pozabit, niti ne more pozabit če je bil osamljen, nesrečen in ni imel ob sebi staršev, ne more pozabit če je videl kako oče pretepa mamo ali ko je izvedel da se bosta ločila (v kolikor je bil dovolj star), ma - miljone kosov iz svoje preteklosti, otroštva, mladosti ne moremo pozabit, ker so se nam zasidrali v srce in dušo! Noben človek pa NE MORE ZANIKAT ali pozabit, ignorirat odnosa, ki ga je imel s starši. Ne gre. Konec. Lahko dodeluješ, razumeš, nekako greš preko vsega, ampak bolečina ostane globoko v tebi VSO ŽIVLJENJE. Radirat gre samo, če izgubiš spomin.... A ob vsaki podobni situaciji, reakciji, momentu, morda celo kdaj vonju - se nekje iz podzavesti povrnejo neke doživete zadeve....
"otrok" je pač po mojem napisala vprašanje ki jo je celo življenje tu in tam, ob momentih, težilo in ja, IMA PRAVICO KRIVIT MAMO, ker mame takrat ni imela zase, mama je takrat ni razumela, ni z njo govorila, ni poslušala o njeni nemoči in razočaranosti.... Kaj je hujšega otroku kot ne imeti niti ene zaupne osebe in kaj je hujšega otroku kot biti razočaran od mame in očeta???? In tale "otrok" je celo izgubil očeta, ma ja, to ni nič, to je kar nekaj tja, v tri dni... ko otrok izgubi enega od staršev se avtomatsko boji za izgubo še drugega, se na drugega še bolj naveže - če pa te tadrugi tudi pusti na cedilu, se OTROKU PODRE SVET!!!! Ja seveda, pozabit.. valda.. Gremo pozabit kar vse.. Mater, če bi bilo to tako lahko, ne bi obstajalo psihologov, psihiatrov in tolko psiho sranja.
Ah ja, sem že enkrat napisala - teh reči po mojem ne gre pozabit, oprostit itak ne rabiš če ti ni, ljubezen pa poneumlja in iz nas dela popolne tepce, sužnje in ne vem še kaj.

Tvoje mame ne opravičujem, jo razumem in .. se učim... Ja seveda, preegoistične smo tudi ženske postale..
Default avatar

ŽuSu

tudi jaz mislim, da je skrajni čas, da se odklopiš od "materinega mleka" in se postaviš na svoje noge. Verjami, da boš zadosti "sra.nja" v življenju tudi sama skuhala....
Default avatar

Otrok

Ko sem prebrala post od Nov nick sem se zjokala. Kot bi nekdo zadel tisto točko, ki najbolj boli, kot da mi je nekdo pobral vse misli.

Nov nick, najlepša hvala za napisano.
Nikakor nisem pričakovala toliko obsojanja, ko sem se odločila, da napišem svojo zgodbo.
Se vidi, da smo slovenci en čuden narod. Vse kar nas zaboli je potrebno pomesti pod preprogo. Vse kar vemo in vidimo pa je potrebno prekriti. Seveda se med slovenci podpira tudi prešuštvo.
Nič čudnega, da so ljudje stravmatizirani, na raznih pomirjevalih, pa pri psihologih, če ne smejo govoriti o tistem, kar jih teži.

Še enkrat hvala.

LP
Default avatar

Kaj bi rada?

Ja, Nov nick, seveda mi je stopila na žulj in zgleda, da sem tudi jaz tebi.


Gojiti zamere je ena najbolj neproduktivnih zadev v življenju posameznika.

Nisem je pa hotela napast, samo blesavo se mi zdi, da se še vedno zgovarja na mamo. Sama praviš, da otrok ne more pozabiti zlorabe in ima pravico kriviti mamo itd. Seveda jo ima in verjemi, imam veliko osebnih izkušenj s tem. Ampak, to je treba pri sebi razdelati in pustiti, da na novo zaživiš. Najbolj neumno je, da se celo življenje zgovarjamo na starše za vse svoje napake. Celoživljensko zgovarjanje na starše (ali pa na bivše partnerje) je zelo komoditetna bližnjica.

Poznam moškega, ki je od začetka OŠ debel. Sicer je zaradi tega nesrečen, ampak vedno so krive ženske, ki mu nosijo na mizo (če mu pa ne, si pa sam vzame iz hladilnika, ampak spet ni kriv on, ker je ona napolnila hladilnik.) Tip bo kmalu 50, nesrečen, ker je debel, ampak če beseda nanese na to, je pa kriva mama in stara mama in žena, ker toliko poje. Lepo te prosim, kdo mu pa verjame? Saj ga ne pitajo! Ne da se mu spremeniti načina življenja in razmišljanja. Navadna lenoba!

In verjemi, tudi jaz bi lahko celo življenje jokala in krivila druge in tudi sem - tja do enega petindvajsetega leta. Potem sem pa zadevo razdelala, ker me je bilo sram, da je bila za moje napake kriva moja mama pa oče pa brat pa takratna zakonodaja pa kaj jaz vem kaj še vse.

Ja, je naporno delo, ampak potem pa zadihaš in osvobojen bremen stopiš korak naprej, Prekineš začaran krog, štekaš?

Splača se prebati, kljub zanič prevodu: Katie Byron, Izprašaj svoje misli, spremeni svet.
Priporočam tudi : Alice Miller, Drama je biti otrok in Upor telesa. Pa še kaj bi se našlo

Resna odločitev, da sebi ne bomo dopustili, da bi trpeli, je pa bistveno!
Default avatar

Kaj bi rada?

Ja, Nov nick in otrok, še to ...

Ne pišem iz stališča, da je opravičljivo varanje, govorim iz stališča otroka, ki je rasel v precej nemogočih razmerah - tudi zaradi varanja. Ampak enkrat mora prebiti možgane, ko si rečeš: "Dosti je, jaz imam svoje življenje in nisem več otrok !!!"

Načinov je pa nešteto ... za začetek (A zgolj za začetek!) je pa tudi forum dober.
Default avatar

Boom

Oprosti, vendar tudi tvoja mama je samo človek. Razumem, da take stvari težko sprekema nekdo, ko je še otrok. Ne razumem pa, da tega ta isti otrok ne more sprejeti, ko odraste, ima svoega partnerja in svojo družino. Meni se tole zdi bolj kot "zaposlovanje" lastne glave s problemi drugih, da ne bi bilo treba reševati lastnih, ki to so ali pa niti ne.
Default avatar

Nov nick

"Kaj bi rada" (mater, a drugega nicka tu ne uporabljaš ali kaj se skrivaš ??, na ta nick je tako smešno odgovarjat ;)) ), ma lej, napadla si jo preveč udarno za moje pojme, prav razburila si se in to je nek znak, da ti še zdaaaaleeeeč nisi razčistila pri sebi, no to je MOJE mnenje in verjetno bo marsikdo dobil takšen občutek ko bo tvoje odgovore tukaj prečital.
Vem da imaš prav ko pišeš o pozabiti in ne vem še kaj - ampak to res ne gre kar tako, iz danes na jutri, lej otroci smo bili .. recimo tja do max 20. leta - mislim na otroci kot na bitja, ki smo se razvijali, ki nismo vsega razumeli in tako dalje. Pa ne moreš potem, sploh če si živel na drugih straneh mega aktivno in nisi imel časa se ukvarjati s temi zadevami ali se jih v tistem času niti še zavedal nisi kako bodo kasneje vplivala nate, kar tako pozabit, oprostit, ali RAZUMET - to je dolgotrajen postopek in je potrebno vanj vložiti EKSTREMNO dosti energije, bodimo odkriti, kdo pa ima danes še sploh cajt (ob službi, recimo otrocih, prijatlih, partnerju..), se tako korenito ukvarjat sam s seboj - da ne bi veljal za egoista, hehe.
Jaz, z razliko od tebe, ne vidim da je "otrok" totalno prizadet in išče krivca za vse v materi, je pa to EN DEL njenih izkušenj in LOGIČNO je, da se včasih kdo kaj vpraša, sploh ko odraste, ko ima sam nekaj reči in odnosov za seboj in gleda iz drugega zornega kota, plus doda še svoje doživete izkušnje .... Odnosi s starši so ZA VEČNO v nas, tega ne moreš niti s knjigami pozabiti, ker pozabljat ljudje NE MOREMO! Še najmanj pa se mi zdi pozabimo če nam je kdo storil kakšno krivico ali nas prizadel. Kolko nas reče: "jao ista sem že kot svoja mati", ali "ma on je celi foter, izhaja iz take familije..." in zakaj je dokazano, da otroci ločenih staršev večkrat sami "podležejo" ločitvam, zakaj si otroci alkoholikov dokazano poiščejo partnerja alkoholika, torej, zakaj se odnosi ki smo jih poznali v otroštvu s starši projecirajo na našo izbiro partnerja? Tega si nisem izmislila jaz, to so znana dejstva in vidiš, tega ne more človek niti pozabit - četudi bi hotel, sicer lahko dodela če ima cajt in se mu da ukvarjat, pa zato še niti približno ni rečeno da bo resnično po predelavi samo še srečen in zadovoljen ;))).
Tako je bilo pri meni npr., pa zdaaaleeeeč da sem kaj obremenjena... Primer: moj dedi je bil zame svetinja, bil je ne samo naravno razgledan, poslovno super uspešen, dober možakar, jaz njegova ljubljenka, on moj vzor, moj Bog v otroštvu, ne morem ti povedat kako sem ga imela rada.. ikona skorajda ;)))..Komaj pri enih 30.tih, sem pa realizirala določene informacije ki sem jih vso življenje dobivala iz familije, od njega itd. in prišla do zaključka, da je bil kot človek, kot moški, kot mož, kot oče - SLAB ČLOVEK. Jaooo, sem bila šokirana. Ampak zaradi tega me danes ni nič manj, nisem obremenjena, včasih se pa res vprašam, kako dobro znajo eni ljudje živet dvojna, trojna življenja in včasih se tudi vprašam, zakaj tega nisem prej skapirala, da bi ga malo povprašala o zadevah...Torej sem leta in leta živela v blefu. Zdaj, zaradi tega "nem hin", nem padla dol, spomnim se nanj parkrat na leto, je res, da me je izkušnja z njim nekaj naučila, brez skrbi.
Zato pa je pač potrebno postavljat vprašanja, videt kako drugi gledate na določene slike.

Tu si pa ti, pa še nek nepoznan nick, ful grdo napadla "otroka". Ona je hotela kratkomalo vedet, kaj nam otroci pomenijo ko se zatrapamo, koliko se obračamo na njih, smo do njih uvidevni.
Mislim da sem čisto dobro razumela njeno vprašanje. Pa vidim da jih je še nekaj poštekalo, ti, "kaj bi rada", pa si se poniževalno in kar posmehljivo oglasila. Pa lej jo, če imaš sama te izkušnje, potem moraš najbolje vedeti in imeti izkušnje ter bi morala biti, če bi razčistila ali predelala, najbolj razumljiva do nje. Naredila pa si iz "žrtve" krivca. Ali komentar: "odlepi naj se iz materinega mleka".. pa daj no, gre še bolj posmehljivo in žaljivo???? Ja neeee, potrebno je žensko linčat, jo poteptat, se posmehovat, ji dopovedat da je psihopatka in da ni čisto okay v glavi... Nemogoče je na ta način pomagat, potem je bolje se pri temi sploh ne oglašat.
Isto kar sta ji ti in ta z mlekom povedale, gre brez posmeha in poniževanja, se ti ne zdi? Kako bi se sama počutila če bi podala kakšno boleče vprašanje in bi se začele delat iz tebe norca? Ne mi rečt da te ne bi zabolelo.... ali?

Se pogosto dogaja, posmeh in poniževanje - komu naj se potem sploh človek zaupa, komu naj pove kaj ga muči, kje naj začne, če ga že neznanci na forumu napadate???? Zdaj si dosegla to, da se bo lahko začela spraševat, če ni bolana in bo še bolj poskušala zavret svoje stare bolečine. Je bil to tvoj smisel? In ravno nekdo, ki je sam imel nezadovoljno otroštvo. Ni pa pametno sebe primerjat z drugimi, lej eni gredo komot naprej, drugi pač težko, tretji sploh ne morejo, četrtim je vseeno in jih stvari sploh ne prizadanejo, logično kajne. Ljudje smo različni, prihajamo iz različnega okolja kjer so nas obdajali različni ljudje...zato pač na nas podobne stvari drugače vplivajo.
Glede debelega moškega - kolko je meni znano je debelost dedna in še razvada ki jo pridobiš iz otroštva, iz domačih navad. In tudi jasno mi je, da po debelih najbolj pluvajo obremenjeni s težo ali ljudje ki so sami nekoč bili predebeli in so se z mukami prebili do nižje teže. Imela sem znanko s 130kg in ta je pol z jogurti in nenehnimi dietami, totalno obremenjenostjo, shujšala na 90 kil. Še zmeraj je bila znatno predebela, ane, ampak ona je tako pluvala po debelih, da kaj takšnega v življenju še slišala nisem. Ogabni, pfej, kako to izgleda ko so nagi, najraje je opisovala kako je njena debela prijateljica "žrla" ob njej pico, da se ji je želodec dvigoval, opisovala je kako si je tlačila v usta, cmokala in ne vem še kaj - njej se je ves gnus in očitno lastno nezadovoljstvo projeciralo na debelih ljudeh.
Mene debeli ljudje sploh ne motijo in dejansko vem, da prehrambene navade pridobimo tako v genih in v otroštvu, mladosti - da pa se potem nekdo spremeni je pa odvisno od volje in discipline, enim uspe, drugim ne. So pa zato jasno da krivi starši, sploh mame ki po večini kuhajo!

Rana je in rana ostane. Lahko se zaceli, imaš prav, lahko se gre prek tega, je pa potrebno delat na tem kot nor, odvisno od človeka, lahko pa vso življenje - vendar brazgotina ŠE ZMERAJ OSTANE, na tistem mestu ni nikoli več kot je včasih bilo. Kapiraš?
In še moje zadnje: po moji logiki je najtežje predelat konfliktne situacije iz otroštva s starši. Ker takrat, v tistem momentu smo se učili, smo bili ranljivi, odvisni in nesamostojni, v tistem momentu nismo razumeli.... Kasneje, ko imamo frke s partnerji itd. - je tudi zelo težko, a greš dosti lažje skozi.


PS
Praviš da si zadeve razdelala, obdelala, ampak da imaš rano, se vidi v tvojem odgovoru ;). Si pa v drugih komentarjih vse fuuuul lepše povedala in razložila, takšni odgovori ljudem v krizi ali s vprašanji pomagajo, pluvamo pa lahko vsi, saj jaz to tudi znam, s tem da pač začutim ko ima nekdo res problem in bolečino in se takrat posvetim z vsem srcem, enim pa uide. No sicer pa upam da si me razumela, jaz tebe sem. In ja, pičil me je tvoj odgovor, priznam, ker si "otrok" ni z ničemer zaslužil tvojega poniževanja in posmeha....ufff in dobro jutro... ma sem se razpisala, to je moja budnica, haha.