Moj oče in rak jetre
Pozdravljeni! Pod temo “Rak in pofočkaj se” sem napisala svojo zgodbo oz. zgodbo mojega očeta. Pripela jo bom tukaj in napisala nadaljevanje, kaj se je od takrat spremenilo in prosila za nasvet, mogoče nekoga, ki ima podobne izkušnje …
Moj ati (53 let) je zbolel za rakom jeter, katerega so mu odkrili junija letos. Ni imeli nikakršnih težav, slučajno je šel na zdravniški pregled in tumorski marker AFP je bil kar 1080. Po tem so mu naredili preiskave, sumili so, da gre za rak jeter. Naredili so mu biopsijo in histološki izvid je pokazal, da gre najverjetneje za metastaze. Tako so naredili kar 6 preiskav (ščitnica, gastroskopija, kolonoskopija, pregled testisov itd.) in dobili smo izvid. Nikjer ni rak, očitno je vendarle primaren na jetrih. Ima dve izrastlini veliki 4 cm in 5 cm ter nekaj majhnih 1 cm vozlišč. Sedaj smo čakali odgovor konzilija v Ljubljani, kjer so obravnavali njegov primer. Po daljšem čakanju smo končno dobili odgovor. Strnjen je v dveh vrsticah … Pove pa toliko, kot bi pisalo petnajst strani. Piše, da so glede na histološki izvid ugotovili, da kandidat ni operabilen niti primeren za katero koli sistemsko zdravljenje. Obiskuje naj protibolečinsko ambulanto.
Prosim?!! Znorela sem, ko sem to videla!! Kako lahko napišejo kaj takega in še na tak način … Grozno! Še sedaj ne moremo verjeti, da se to dogaja ravno nam. K sreči ima tako dobro zdravnico, da je primer posredovala zopet v Lj enemu zdravniku, za drugo mnenje. Sedaj spet čakamo odgovor.
Do začetka avgusta oče ni imel nikakršne simptome, le jetrna ovojnica ga je precej bolela, saj ima to nesrečo, da se mu je rak naredil ravno na tej strani in pritiskal nanjo. Ostalo je bilo v redu, dobro se je počutil in ni imel nikakršnih težav. Sedaj se mu stanje iz dneva v dan slabša, vse bolj za boli, pritiska mu na prebavila. Ovojnica se je razširila in te bolečine več skoraj ne čuti, vendar sedaj ima nove težave. Ko nekaj poje, se mu črevesje napihne in počuti se naduto, ob tem, ko gre na stranišče občutki grozen pritisk in vse ga boli. Tudi trebuh se mu je napihnil, zaradi črevesja. Pritiska mu tudi na žolč. Apetit še zmeraj ima in bi želel jesti, a se boji bolečin, ki potem sledijo. Zdravnica v protibolečinski ambulanti mu je predpisala protibolečinsko zdravilo (nekakšna različica morfija – 4mg), a mu ne pomaga, samo stranske učinke ima – napihuje ga. Druga mu je potem poleg tega predpisala laksativ, zaradi česa hodi neprestano na stranišče, malo zmanjša pritisk, a ne pomaga preveč, bolečine so še v veliki meri prisotne. Sedaj pije naprej zaldiar, ki mu bolj pomaga kot vse drugo.
Tako hudo mi je, ne morem ga več gledat, želela bi mu pomagati, a ne morem. Ima kdo podobne izkušnje, kaj lahko storimo?? Čakamo odgovor iz Ljubljane, v upanju, da bo dobil biološko zdravilo …
Tako, povedala sem vam našo žalostno zgodbo, ki mi visi kot kamen na glavo in mi teži, teži, iz dneva v dan vse bolj in bolj, saj se neskončno bojim, da ga bom izgubila … 🙁
Lep pozdrav vsem in pogumno!
——————————————————–
To sem napisala tam. Sedaj pa naj dodam, kaj je novega. Prejel je odgovor od omenjenega zdravnika, ki je predlagal kemoterapijo ali transplatacijo. Oče je tako odšel 4.9. na dogovor z njim v Lj. Do takrat se mu je slabost le še stopnjevala. Trebuh je bil vse bolj napihnjen, on si sploh več ni upal jesti, šlo mu je na bruhanje, bilo je eno veliko trpljenje in mučenje. Komaj je prišel do Lj (peljal ga je sin) in tam je bruhal na hodniku, samo rumeno sluz, ni imel kaj drugega. Videli so v kakšnem stanju je in ga zadržali v bolnišnici. Težkega srca rečem, a hvala bogu, doma bi si sigurno kaj storil, ker več ni mogel trpeti tovrstnih bolečin. Tako so mu nalepili obliž proti bolečinam. Vsak dan je bolj napihnjen. Delali so mu rentgen pljuč (čeprav ga je avgusta že delal), nič niso našli. Potem ultrazvok trebuha in našli so tekočino v abdomnu – ascites. To je navadno za poškodovana jetra. Zato je tako napihnjen. Želeli so mu punktirati, a ne gre. Mešana je s krvjo. To kri so poslali na analizo, pokazala je, da ni rakasta. Potem so še enkrat hoteli punktirati, ni šlo, saj se je pojavil krvni strdek. Sedaj so mu naredili še rentgen trebuha, ki ni nič pokazal, danes še CT. Zdaj čakamo izvide … Upam, da mu čimprej to punktirajo, ker je vsak dan bolj napihnjen, lačen, a boji se jesti, ker sledijo peklenske bolečine, zato nič ne je. Shujšal je, nemočen je in brez energije… Tako zelo hudo mi je, močno mu držim pesti, da uspejo to čimprej odstraniti, da bo lahko vsaj spet normalno jedel in določen čas živel brez takih neznosnih bolečin, potem pa da gre čimprej na listo za transplatacijo oz. naj se naprej “ukvarjajo” s tumorjem na jetri…
Ima kdo podobne izkušnje? Tako zelo strah me je, da ga bom izgubila, da ne bo več zmogel in bo izgubil bitko … :(((
Zahvaljujem se vsakomur, ki mi bo pomagal s kakim nasvetom, izkušnjo ali zgolj spodbudno besedo!
Lp!
Tako težko mi je pri srcu, ko to pišem, a vendarle bom napisala, kako žalostno, ampak res žalostno se je oz. se bo končala očetova oz. najina zgodba. Včeraj se je vsem nam sesul svet, umrl je del vseh članov naše družine. Vsi smo imeli še neko upanje, bereš na spletu in se takoj primeš neke informacije, ki ti predstavlja upanje. Vendar vsako upanje je izginilo. Brat je šel na pogovor k zdravniku in ta je povedal, da so čakali le še izvid CT-ja, ki je pokazal, da se je očetu vse razširilo po trebušni votlini, zajelo je tudi pljuča. Zdravnik je rekel, da je ob pogledu na izvid, ko so ga sprejeli, gajil upe s kemoterapijo, ki naj bi bila uspešna pri zmanjšanju takšnih izrastlin na jetri, kot jih je imel oče. Sedaj pa – nič več ne morejo. Rekel je, da je vsak rak zgodba zase, a očetov neverjetno hitro napreduje in strokovno ne more razložiti kako je to sploh mogoče. Dejansko še sedaj ne vedo kaj je njegova prava diagnoza, ali gre za primarni rak jetre ali metastaze ali kaj tretjega. Ne vedo, pokazala bo obdukcija. Že sedaj, ko sem napisala to besedo, obdukcija, me je zmrazilo, moje oči so polne solza, tresem se, a spremenila ne bom nič. Vsem nam je izredno hudo, gledati našega očeta, tistega, ki nas je vedno vodil skozi življenje, bil moralni in vzgojni vzor, močan in pogumen, da je tako šibak in še huje – da mu ne moremo nič pomagati. On je še zmeraj priseben, čeprav prejema veliko dozo morfina (skozi obliže) in vse dojema, zaveda se, da je konec, da je tudi njemu včeraj izginilo vsako upanje … Bolečine pa ne prenehajo, le stopnjujejo se. Zdravnik iz Ljubljane je tako predlagal, da ga prestavijo v bolnišnico v Novem mestu, kjer nam bo bližje. Zanj v Ljubljani več nič ne morejo storiti. Mi pa še zmeraj ne dojemamo, tudi jaz, ko pišem to zgodbo, imam občutek, kot bi govorila o nekom drugem, ne o svojem atiju. Po eni strani sem vesela, da bo v Novem mestu, bližje nam, saj ga bom lahko videla vsak dan, po drugi strani sem pa tako zelo žalostna in ne morem pregnati občutka nemoči, ko se zavem, da to pomeni konec, da mu v Ljubljani ne morejo pomagati. Ne bo operacije, o kateri smo sanjali. Kaj šele transplatacije. Ne bo kemoterapije, niti tekočino mu ne bodo punktirali. Nič. Vsak dan bodo večali doze, on bo vse manj priseben in en dan bo zaspal. Kdaj bo tak dan? Prekmalu. Brat je včeraj ravno vprašal zdravnika, koliko mu realno ostane in le-ta je rekel, da ne more trditi, a ne govorimo o letih, niti o mesecih, kvečjemu o tednih. Preostala naj bi mu tri do štiri tedna.
Ne morem več pisati, tu me zmanjkuje. Lahko pa zatrdim, da česa takega nikomur ne želim, saj je to kar mi prestajamo pravi pekel in občasno se mi zdi, da bom tudi jaz izgubila bitko skupaj z atijem, ker mi vse druge stvari okoli katerih sem se prej nervirala in obremenjevala, izgubljajo pomen, vse je brezpredmetno.
Toliko zaenkrat …
Nemočna hči
Draga ženskicaa!
Niti predstavljati si ne morem kaj trenutno preživljaš. Tvoja zgodba me je do srca ganila. Na žalost nisem zdravnica, da bi tvojemu atiju lahko poskušala pomagati. Sem pa lahko tvoja dopisovalka, na katero se lahko obrneš, če potrebuješ kakšen nasvet ali tolažbo. Vem samo to, da ne smeš zadrževati svojih čustev. Če si žalostna pusti solzam prosto pot, če si jezna, kriči. Pokaži, kar čutiš. Svojemu atiju lahko trenutno ponudiš objem, pogovor, pozornost. Ne glede na to, koliko časa nam je namenjeno na svetu, smo tukaj z nekim razlogom. Ker se je tvoj ati rodil, si ti dobila dar življenja. Si največji zaklad tvojih staršev in kljub vsej žalosti, ki te prežema in razžira se zavedaj, da te je vzgajal človek, ki ti hoče najbolje, bi zate naredil vse in bi dal vse, da ne bi imel raka. Slednjega pa na žalost ne more spremeniti. V tvojih rokah je trenutni čas, sedanjost in kaj boš naredila v tem času. Upam, da sem ti s tem vsaj malo pomagala.
Gardenija
Zdravo. Obema se iskreno zahvaljujem za odziv in podporo. Lepo je vedeti, da so tudi na spletu ljudje, ki te dejansko ne poznajo, a sočustvujejo in razumejo situacijo ter da se lahko na nekoga zanesem. Jutri vam napišem kakšno besedo več v zvezi očeta, zaenkrat vaju zgolj lepo pozdravljam in se še enkrat zahvalim za pomoč.
Lep pozdrav!
Želim ti veliko moči in poguma…. Drži se!
Drago dekle,
ob izgubi očeta prejmi tudi moje iskreno sožalje.
Hvala ti za ganjivo izpoved svojih občutij in skrbi ob skoraj neverjetno hitrem poteku očetove bolezni. Vem, da je vse to močno in trajno zaznamovalo tvoje življenje, vendar najhujše je sedaj za teboj. Spremeniti ne moreš ničesar, živeti moraš naprej. Ohrani moč in hrabrost, ki si jo pokazala doslej. Življenje je zares šele pred tabo.
Čeprav je minilo samo nekaj dni, sem se vsaj nekoliko pomirila in lahko se vsem zahvalim za pomoč in tolažilne besede. Hudo je, čeprav navzven več to ne kažem, ne jokam več toliko, a čutim neznansko bolečino… Ob vsem tem pa je najhuje, ko se ne morem prepustiti žalosti, temveč se moram (pa čeprav tako mlada) ukvarjati z vso možno papirologijo (pokojnina, zavarovanja, računi, odplačevanje kreditov itd.). K sreči imam ob vsem tem ob strani brata, ki mi res ogromno pomaga in dela zame vse kar lahko. Iskreno, ne vem kako bi sama v tej situaciji. Ko ti je že tako težko, rad bi bil sam, v glavi premlel določene stvari in se pomiril s situacijo, ne moreš, ker ti ne pusti ta smotani ritem življenja, tempo, katerega le-to narekuje.
Vsem vam sem hvaležna, ker ste “poslušali” mojo zgodbo, navijali za čimbolj srečen konec, čeprav ga žal ni bilo, a vendarle – oče zame ni umrl in nikoli ne bo, del mene je šel pač z njim, večji del njega pa je prišel vame in s tem se tolažim – da nisem sama in ne bom, nikoli, vedno je z menoj, kamorkoli grem sva skupaj.
Lep pozdrav,
Ženskicaa
Draga ženskicaa!
Sicer malo pozno, a tudi od mene prejmi iskreno sožalje.
SIcer se šele zdaj zašla na ta forum, prej prerosto nisem mogla brati teh zgodb. V tvoji zgodbi najdem sebe in svojo družino – razlike je le nekaj tednov.
Žal se je zgodba tudi pri nas zaključila v mesecu septembru.Umrl je del mene – vendar moramo živeti dalje – za žive – za otroke. Tako sem ostala brez obeh staršev – oba nam je vzel ta prekleti rak. Očutek imam, da zaradi čustvene prizadetosti ne čutim ničesar več. Včasih se mi zgodi, da pohitim domov k očetu in se zadnji trenutek zavem, da ga ni več. Doma ga še vse čaka, kot da se bo vsak trenutek vrnil.Mlajša hčerka mu v igri še vedno skoraj vsak dan telefonira in pravi, da je v bolnici.
Žalujem lahko le sama pri sebi, ko sem sama. Čutim, da otrok ne smem obremenjevati s svojo žalostjo in vem, da me mož ne razume, saj tega še ni doživel.
Lahko se mi oglasiš preko emaila [email protected]
Lep pozdrav,
Petica
Iskreno sožalje.
Pred leti sem v enem letu izgubil oba starša za rakom. Bilo je mučno, ker sem bil sredi študija itd.. Zato razumem praznino, ki je nastala ob odhodu ljubljene osebe. Na koncu bolečina mine, morda vstane trpkost, včasih. Je pa smrt izkušnja s katero dokončno odrastemo.
Drži se! Na koncu bo vse v redu.
Zdravo. Prebrala sem še zadnji dve sporočili, zadnji dve sožalji. Še kar naprej berem na tem forumu in skoraj v vsaki zgodbi vidim svojega atija. Zdi se mi, da gremo vsi čez isto zgodbo, da večina konča enako tragično. Nekateri pišejo, da je medicina danes napredovala in ne vem kaj še vse o “vrhunskih zdravnikih”, sama sem tudi tako mislila, včasih, sedaj pa se le cinično nasmejem, ko vidim kaj takega, saj me je slovensko zdravstvo več kot razočaralo.
Čas gre naprej, meni pa je vse huje. Vsak dan je v meni prisoten nek nov spomin, atija vidim vsepovsod. Ko berem te strašne zgodbe, kjer so otroci obolelih polni upanja (kot sva bila tudi moj brat in jaz), mi je neznansko hudo, ker vem kaj vse sledi in kako človek, ki ljubi in upa, želi videti le najlepše, želi verjeti v najboljše. Žal pa ni tako … Težko je to opisati nekomu, ki kaj takega ni doživel, takšni kot ti, Palacij, pa dobro veste kako prekleto boli. Pišeš, da si izgubil oba starša za rakom. To je verjetno najhuje kar se lahko zgodi v življenju, da ti oba starša umreta za rakom, saj vem kakšne travme in bolečino to nosi. Vsekakor se strinjam s teboj, da je smrt izkušnja s katero odrastemo, saj to drži. Popolnoma drugače gledam na svet, z drugimi očmi. VSE bi dala, da bi vrnila atija nazaj, da bi bili spet skupaj, pa žal ne morem … Ta občutek me izjeda in me bo še nekaj časa, enostavno ne morem dojeti, ker sva bila preveč povezana, bil je moj ati, jaz pa njegova punči … Trudim pa se, pa ne zaradi sebe ali drugih, samo zaradi njega, ker vem, da bi bil ponosen name in da me je tako tudi vzgajal.
Tebi Palacij in vsem ostalim se zahvaljujem za tolažbo in ker si delil svojo izkušnjo z menoj, vsem pa želim samo zdravja, ker ko nam le-tega zmanjka, imamo lahko VSEGA ostalega ogromno, pa ne bo pomagalo…
Lep pozdrav,
Ženskicaa
Jaz sem tudi prebral to zgodbo vendar malo kasneje in morem reči da me je zelo ganilo in užalostilo.
Ne morem si predstavljati kaj vse si doživljala z bratom,ampak nimamo kaj takšno je življenje.
Želim tebi in bratu čim lepše življenje naprej in okrevanje in hkrati moje sožalje,naj oče počiva v miru.
Preden grem imam tudi jaz eno vprašanje ženskicaa za tebe,namreč mi doživljamo podobno situacijo pri stricu ima raka na črevesju to so uspešno odstranili vendar se je razširil na jetra,u ponedeljek bi mogel imeti operacijo jeter vendar so rekli da nimajo kaj storiti, saj so jetra vsa rakasto okužena .Mojemu očetu so rekli da bo stric živel 2leti.
In me zanima kaj lahko storimo ali je mogoče še kaj narediti prosim vas za bilo kakšno pomoč!?
lp