Pozdravljeni,

imam 8 tednov starega sina, ki od tretjega tedna res veliko joka. Ne joka samo ko spi, se preoblači, kakšne pol ure dnevno se zamoti z opazovanjem, drugače pa joka. Poizkusili smo vse, da bi ga potolazili, ne pomaga nič drugega, kot le dojenje. Ampak to pomeni, da bi morala dojiti ves čas. 5 tednov sem poizkušala vendar takega tempa ne zmorem – bolel me je želodec, tresle so se mi roke, ponoči nisem mogla spat.. šli smo tudi k pediatrinji, rekla je , da je otrok zdrav, da pa ima močan karakter (to sta mi rekli obe pediatrinji, ki sta ga do sedaj pregledovali) in da naj ga pustimo, da se izjoka. To smo naredili včeraj, fantek se je 4x izjokal v mojem naročju, vmes sem ga tolažila ampak popolnoma brez uspeha. Jokal je po 15 minut, potem je nehal zaradi utrujenosti. Danes se je izjokal 3x, sedaj spi. Meni je grozno. Kaj naj?

Pozdravljeni, zalah!

Žal mi je, da imate v teh nežnih začetkih tako naporno izkušnjo. Tudi sama sem imela pri prvem otroku res hudo poporodno obdobje, dogajalo se nam je zelo podobno, kar opisujete vi, z vašimi težavami se zlahka poistovetim, še zelo dobro se spomnim, kolikokrat sem jokala od izčrpanosti, zato povsem razumem, da je zelo zelo težko.

Razumem, da je vaš dojenček zdrav, se dobro razvija in dobro napreduje. Kaj pa kolike? Te se sicer najpogosteje pojavijo po 6t, ampak nemalokrat tudi že po tretjem ali celo prej. Nekateri dojenčki s prebavnimi težavami se nenehno dojijo tudi zato, ker to omili te težave. Ali se na dojki vedno umiri ali kdaj tudi ne deluje?

Najprej bi poudarila tole: Zelo pomembno je, da mamica ve, kadar je skrbna in kadar je naredila ogromno, da bi situacijo spremenila, vendar ne gre. To NE POMENI, da dela mamica ali da delamo kot starši kaj narobe – čeprav nam bodo prav to verjetno nemalokrat očitali različni ljudje okoli nas, kar je dodaten pritisk in breme, zelo stresno, kot da sama situacija z dojenčkom ne bi bila dovolj naporna! Kako je pri vas, ali čutite, da imate dovolj podpore in razumevanja okoli sebe ali se morate ubadati s tem, da vam nenehno kdo soli pamet in govori, kaj bi morali narediti, ker da to pač ni normalno?

Najprej bi vam priporočila, da pogledate te članke, v upanju, da vam bodo besede, ki jih je zapisala kolegica LLLKarmen olajšale breme in povečale zaupanje vase, da čeprav vaš dojenček veliko joka, vi skrbno ravnate z njim.
Ko dojenček joka: http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979195,1979195#msg-1979195
Nosite svojega otroka: http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980267

Pri drugem članku lahko imate v mislih tudi druge prijazne ljudi, ki vas razumejo in ki bi bili pripravljeni biti vsak dan ali vsaj občasno nekaj časa ob vas, da bi vam malo pomagali nositi otroka, ga umirjati, poskušati še kaj, kadar bo to mogoče, vsaj da skočite pod tuš ali si pripravite kosilo.

Najhuje je – in to vem tudi iz lastne izkušnje – ko mamica po porodu več tednov ali celo mesecev zaradi intenzivnega dojenčka NE MORE poskrbeti sama zase, ne najde časa za svoje obroke, ne ve, ali se bo lahko umila, ali bo lahko opravila osnovno higieno, ali pa bo hodila okoli neumita in v trenirki, ki je ne mara, a jo je nataknila, ker nima energije, da bi sploh pogledala v omaro.

O takih intenzivnih dojenčkih smo na forumu že pisali. Denimo tukaj, priporočam, da pogledate, ali bi pri teh odgovorih lahko našli tudi kaj zase. Včasih pomaga že to, da vemo, da nismo nekaj posebnega, da so tudi mnogi drugi dojenčki prav taki.
Intenziven otrok:
http://med.over.net/forum5/read.php?11,5218256 (1m, nenehno joka, vzroki in načini umiritve)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980796 (4m, zelo živahen, ves čas hoče biti v naročju)
http://www.llli.org/NB/NBfussy.html (angl. povezave; Fussy, High-need Baby)

Včasih gre za značaj otroka, torej za to, da je otrok tako čustveno navezan, da ima tako močno potrebo po varnosti in telesnem stiku, da gre za pravega intenzivnega dojenčka. Taki otroci lahko posrkajo ogromno energije svojim staršem, vendar večji so, bolj je očitno, da tudi zelo veliko dajejo. Seveda nam v prvih mesecih to kaj malo pomaga, saj se zdi, da življenje nikdar več ne bo normalno, da se bomo sesuli. Mamica lahko občuti izjemno pomanjkanje neke “svobode”, če hočete, kot da bi bila v zaporu, čeprav se je otroka zelo veselila, a če mu mora posvetiti čisto vsak trenutek, tudi tedaj, ko bi morala že zdavnaj nujno poskrbeti vsaj malo zase, je breme lahko zares hudo. Sploh če nimamo nikogar ob sebi, če smo ves dan same ali če so okoli nas ljudje, ki tega ne razumejo (ki so recimo prepričani, da dojenčki spijo, samo če mama pravilno ravna z njimi).

Vseeno pa je možno tudi, da je vaš dojenček nemiren, nervozen in jokav tudi zato, ker ima neke težave, npr. s prebavo (poporodno poškodbo, nedavno prebolelo bolezen, zdravstvene težave sem izključila, ker ste že napisali, da je zdrav… pri slednjem je zelo pomembno, da mati vztraja, naj se otroka dobro pregleda).

Mati lahko morda izloči iz svoje prehrane alergen št. 1, ki tudi lahko povzroča tak nemir pri otroku, to je kravje mleko. KML in izdelke iz njega naj mati nemirnega in jokavega dojenčka izloči iz svoje prehrane vsaj za 2-3 tedne, popolnoma, tudi v drugih živilih. Nekateri se po tem času, ko se vse izloči iz telesa matere in otroka, vidno umirijo.

Imate v družini kakšne alergije na kravje mleko? Koristna informacija bi bila tudi, kako pogosto vaš fantek odvaja, kakšne barve in konsistence je blato.

Težavnost situacije z 2m dojenčkom je tudi ta, da se otrok za razliko od 3 ali 4m dojenčka še ne zmeni kaj dosti za svojo okolico, torej nimamo dosti načinov, da ga zamotimo. Nekateri pa vendarle so:
– Ali menite, da bi se umiril in nenehno dojenje malo zamaknilo, če bi ga v kriznih trenutkih varno položili na sredo velike postelje (ne na previjalno mizo, kjer morate biti skrajno pozorni, da ne pade) in razvili iz plenic, da bi brcal? Nekatere mamice to naredijo večkrat na dan. Tako “sončenje” ritke, pasenje kravic, lahko 2m otroka umiri, sprosti, da ne sili kar naprej na dojko?
– Kako ga pestujete? Položaj zibelke, v katerem se otrok z obrazkom vedno nečesa dotika, bodisi pri mami ali kom drugem, nevede sproža refleksni odziv – dotik obraza ali ustec, tudi samo z obleko ali delcem kože, pri otroku sproži odpiranje ustec in nakazovanje, da se želi prisesati. Pri pestovanju sitega otroka torej gledamo, da je obrnjen bolj naprej in da se ga ne dotikamo po obrazu.
– Kaj pa duda? Ali ste poskusili z zelo majhno tolažilno dudo? Ste poskusili, da bi mu za dodatno sesanje ponudili kar svoj čist prst, ki ste mu pristrigli noht? Nekateri majhni dojenčki zavrnejo, drugi sprejmejo – nič ni narobe, če se v kriznih situacijah poslužimo takih ukrepov, so dosti boljši, kot da otroka puščamo jokati. Če to ne deluje, bi se spet vrnila na razvijanje pleničke, to pogosto deluje vsaj nekaj časa in otrok brez pleničke utihne. Bolje, da pase kravice in brca, kot pa da mora jokati.
– Včasih pomaga trden prijem moškega, drugi pa več tednov samo mama. Mame so razvile razne tehnike, od plesa, do ritmične hoje po stopnicah, mnoge poročajo, da zelo pomaga trden prijem in stisk otroka nase (dobro podprta glavica in hrbtenica ter nogice) ter rahlo, nežno ritmično zibanje na vzmenici ali na veliki prožni žogi. Druge pravijo, da otrok utihne, če spremenimo sceno – gemo v drugo sobo, na balkon, stopnišče ali dvorišče.

Ali je za vas dojenje boleče, neprijetno, vas bolijo bradavice, morda sedenje postane neprijetno, imate bolečine v hrbtu ali rokah? Ali lahko tedaj, ko ni več prijetno zamenjate dojko in je kaj bolje? Če se morda nad otroka sklanjate, priporočam, da dojite leže in poskusite dremati (to res zahteva včasih nekaj vaje, ni vedno samoumevno). Ali pa otroka položite na blazine v svoje naročje, da bo dvignjen na višino dojke in ga boste samo minimalno pridržali. Med tem glejte televizijo, prelistajte revijo, morda vam lahko kdo pripravi kaj za pojest kar med dojenjem… Ugibam, ker ne vem, kako se počutite in bom vesela, če boste še kaj napisali glede tega.

Ni veliko 8t starih dojenčkov, ki bi bili v budnem stanju radi sami ali ki bi mirno opazovali okolico, bingljajoče igračke. Če vam kdo sporoča take “standarde”, vedite, da nima kaj veliko pojma o dojenčkih. Matere intenzivnih dojenčkov dobro vedo tudi, da mnogi od njih sploh ne marajo ne vozička, ne ležalnika, ne vožnje v avtu… samo telesni stik šteje in ta je pogosto res v kombinaciji z dojenjem. Nekatere se zato odločijo, da bodo poskusile z rutami, slingi, torej nošenjem otroka, da bodo vmes lahko vsaj vstale in imele roke proste.

Sama sem morala žal dvakrat dobro izpiliti tehniko pospravljanja in priprave hrane z eno roko – to me je sprva zelo frustriralo. Vse skupaj me je kar dobro zdelalo in imela sem, kot sem kasneje spoznala, kar precej občutkov poporodne depresije zaradi vsega skupaj. Otrok je bil zdrav, lepo napredoval, jaz pa povsem na robu obupa, nevedoč, kdaj se bo vse skupaj končalo.

Še kar nekaj praktičnih nasvetov, kako preživeti v naporni situaciji, smo pri LLL Slovenija zbrale na tej povezavi – priporočam v branje: http://www.dojenje.net/vprasanja.htm#_15._KAKO_SI

Mnoge mamice pa tudi povedo, da jim je zelo pomagal pogovor na telefonu Mama Zofa, kjer so dekleta usposobljena prav zato, da mamici pomagajo premagovati težke trenutke, ki jih morda že prav kmalu ne bo več. Mnogo dojenčkov se namreč precej ali povsem umiri nekje okoli tretjega meseca. Je pa tedaj, ko si v težavah in obupuješ, zelo veliko vredno, če je kdo tam, ki prisluhne: http://med.over.net/phorum/list.php?f=123 (Telefon mama Zofa – obporodne stiske)

Vsekakor lahko tudi za take vrste pogovor pokličete katero od svetovalk LLL na telefon. Brezplačna pomoč in podpora – telefonske številke svetovalk La Leche League: http://www.dojenje.net/pomoc.htm

Hvala za hiter in obširen odgovor.
Jurij je imel kolike že v tretjem tednu. Pa niti ne bi rekla, da s to bile kolike, saj se je zvijal in imel prebavne motnje cel dan in tudi ponoči. Do tretjega tedna ga sploh nisem slišala jokat saj je bil zelo zadovoljen fantek, ki je veliko spal. Hudo obdobje je trajalo 14 dni, nato pa so se krči oz. trebušne bolečine omilile, vsaj na zunaj tako izgleda, ostal pa je jok.
Na dojki se vedno umiri, čeprav je kdaj med samim dojenjem zelo nemiren, se zvija, večkrat spusti bradavico.. Pleničke so vedno polne, vsaj polkrat tudi pokakane. Preoblačim ga na 3-4 ure. Blato je svetlo rjavo, tekoče. Zadnji teden se 1x na dan (vedno med dojenjem) pokaka tako, da pride čez plenico.
Mleka sploh ne uživam že od začetka, pred dobrim tednom sem izključila tudi vse mlečne izdelke.
Mislim, da Jurij ne rabi tako telesne bližine. V naročju razen med dojenjem ne zdrži, če človek miruje tudi pol minute ne, če hodimo pa kdaj začne jokati po petih minutah, kdaj pa po pol ure…. Med pestovanjem hoče biti čim bolj pokonci, položaja zibelke ne prenese. Dude ne mara. Prst in razvitje ne koristita oz. sta brez učinka. V glavnem, vse kar počnemo se kaj kmalu konča z jokom.
Spi lahko samo še na trebuhu, v drugih položajih joka tako da sumim, da ima še vedno bolečine v trebuščku.
Med dojenjem mi je udobno, moti me samo, da se res počutim kot v zaporu, še sploh , ker se ne mara voziti v vozičku ali nositi v slingu, tako da dneve preživiva zaprta v stanovanju.
Pa še to: kaj pomeni če dojenček joka brez solz? Dehidriran ni.
hvala še enkrat.

Zalah, hvala še za dodatna pomembna pojasnila situacije!

Kolike so vsekakor lahko tudi, da ima otrok hujše težave in ga zvija ves dan in še ponoči. Ni pravila, da bi moralo biti to zvečer. Pri nekaterih je večkrat na dan, pri drugih samo del dneva (ne nujno zvečer), včasih pa kot rečeno skoraj ves dan.

To je dobro, da se otrok na dojki umiri – čeprav razumem, da morda tudi ni vedno idealno, če ste vi zaradi tega že povsem iz sebe in vam toliko dojenja ne ustreza. Če je nelagodje psihično, se mamice sčasoma laže prilagodijo – si dopovedujejo, da jih otrok zdaj tako zelo rabi. Teže je, če je nelagodje fizične narave, če se med dojenjem naprezamo, če ne moremo npr. dojiti leže in zraven počivati, če smo izčrpane in nam nihče ne more pripraviti hrane, pijače, same pa zaradi dojenja nimamo časa… Kaj od tega pri vas bolj drži?

Boste videli, če se bo zaradi izločitve mlečnih izdelkov še kaj poznalo, čeprav res ni nujno, da je to (ali samo to) vzrok.

“Mislim, da Jurij ne rabi tako telesne bližine. V naročju razen med dojenjem ne zdrži, če človek miruje tudi pol minute ne, če hodimo pa kdaj začne jokati po petih minutah, kdaj pa po pol ure…. “
***Ja, se strinjam, verjetno res ne gre le za neko potrebo po bližini, ampak za klic na pomoč, da se mu z zibanjem, tresljaji omilijo težave.

“Med pestovanjem hoče biti čim bolj pokonci, položaja zibelke ne prenese.”
***Tudi to je kar značilno, da se dojenček s kolikami ne bo morala nositi v položaju zibelke. Priporočam, da si pogledate položaje v tej zloženki, predvsem tiste, ki NISO nošenje “čez ramo”, saj ta položaj lahko še bolj poveča napetost otroka, celo odrivanje, iztegovanje in še več težav pri dojenju (t.i. ekstenzijski vzorec). Imamo še več primernejših položajev tako za podiranje kupčka (dobro podprt, obrnjen naprej), pri nošenju pa ga je verjetno treba kar pogosto obračati in spreminjati lego… http://med.over.net/forum5/read.php?46,5027042 (Zloženka o handlingu, IVZ)

Če ste vse druge možnosti, da bi imel zdravstvene težave, izključili res ostanejo bolečine v prebavilih. Kaj pa analiza blata in urina? Včasih se pri tem kaj pokaže in če tega pri vašem fantku še niso opravili, bi morda tudi vztrajali, da se to naredi.

Ste v velikem mestu in ne morete nekam na kakšen travnik ali klopico? Saj ni treba, da vse mame samo vozičkajo, poznam jih kar nekaj, ki so imele zunaj otroka nenehno v naročju, ga zibale, seboj so vzele tudi babico ali prijateljico, da je malo pomagala prebroditi težave. Mnogo dojenčkov se na zraku počuti drugače, ne bom trdila, da se lahko umiri, ker samo svež zrak v takem primeru pač ne bo nujno pomagal, ampak malce spremembe lahko koristi obema. Na druge ljudi se ne ozirajte, nekateri so prav istni, ko gledajo zibajočo se mamo, ampak pomembno je, ali ste vi morda kakšno uro tudi laže zunaj kot notri.

Ali vedno joka brez solz? Večina dojenčkov joka brez solz do štirih ali šestih tednov starosti. Redki pravzaprav točijo solze. To sem prebrala, žal pa vam strokovnega odgovora tukaj ne bi mogla dati, ker nisem zdravnica, gotovo pa vam bo pojasnil pediater, če se obrnete nanj (sosednji forum Pediatrija je trenutno žal zaprt zaradi dopusta z iskalnikom pa nisem uspela najti odgovora na to vprašanje).

Se počutite kaj bolje ali je še vedno zelo težko? Pišite, če vam pomaga! Nekatere mamice pravijo, da je pisanje na forum lahko tudi dobrodejno, že samo to, da nekomu poveš in napišeš, kako se počutiš, lahko vsaj malce pomaga. Vesela bom, če boste še kaj napisali!

Pa še to: kaj pomeni če dojenček joka brez solz? Dehidriran ni.
hvala še enkrat.

Pozdravljeni ponovno.
Tako dobro ste opisali situacijo in vidim, da me popolnoma razumete, da mi je res lažje. Sem skoraj 100 % prepričana, da ima Jurij krčke, saj vsi znaki kažejo na to. S to mislijo, mi bo pa tudi lažje preživeti tedne, dokler ne bo bolje.
Odločila sem se, da pomagam tudi sebi, saj sama živčna in na robu joka Juriju pač ne bom v pomoč. Dva dneva sem preživela pri mami, ki mi je zelo pomagala, da sem se fizično in psihično spočila in vse se odraža tudi na malo bolj mirnem otroku. Večkrat bova šla kam na izlet (sorodstvo), pa bo življenje bolj zanimivo in precej lažje.

Hvaležna sem vam za vso pomoč, ki mi je pomagala iz začaranega kroga nemoči. Vse dobro vam želim,

jana

Jana, to je super, da ste z Jurijem lahko več v družbi z mamo in ljudmi, ki vam priskočijo na pomoč!

Poznam mamico, ki je z otrokom vsak dan prve mesece hodila k svojim staršem, kajti drugače, pravi, bi se ji sami doma zmešalo. Vmes je na kratki poti večkrat morala ustaviti voziček, otroka vzeti ven, pomiriti, tudi podojiti (idealno, če je kje kak park s klopcami, kotiček za dojenje ali vsaj mirno odmaknjeno mesto stran od pločnikov in avtomobilov, kjer otroka lahko dvignemo), pa naprej. Z avtom, pravi, je bilo še teže, saj otrok v sedežu ni zmogel biti niti malo časa. Vsak dan je potem, če ne k staršem, načrtovala kak kratek obisk k sorodnikom ali prijateljem, kjer je lahko malo potarnala in so jo razumeli, pa morda za nekaj minut še kdo poskusil pocartati otroka. Kmalu je obvladovala situacijo tudi sama in ti prvi tedni in meseci so se zdeli samo še kot naporen spomin. Danes pravi, da je hvaležna za vse skupaj, čeprav je bilo težko, saj je videla, da dojenčki niso taki kot v filmu, jih odložiš in spijo, pa tudi, da niso vsi taki, da jih neskončno vozičkaš naokoli in zaspijo ob prvem tresenju, kot menijo nekateri.

Upam, da si boste čim prej nabrali več energije in potem bo gotovo vse lažje, morda kljub Jurijevim težavam.

Lep pozdrav ponovno!

Moram vam povedat, da je naš Jurij vsak dan večji sonček, vsak dan se več smeji, opazuje okolico, ljudi…in posledično tudi vsak dan manj joka. Sumim pa, da pomaga tudi moja dieta brez mleka in mlečnih izdelkov. Hvala vam za vso pomoč in nasvete – jaz končno uživam v materinstvu.
Ostalim novopečenim mamicam pa polagam na srce- res mine, začetno težko obdobje slejkoprej mine, čeprav, ko so to govorili meni, tega nisem verjela…

vse lepo!

Jana

Jana, zelo lepo je prebrati, ko se težka situacija spremeni, ko mamica najde rešitve za družino in začne uživati v svoji vlogi. Upam, da vam bo šlo vsak dan tako in še bolje. Vsako tako pozitivno sporočilo pa seveda daje energijo tudi drugim, zato hvala, ker ste tole napisali!