ZAKON – vztrajati ali ne?

Pozdravljeni,

Po prebiranju zanimivih tem na različnih forumih sem se odločila, da tudi jaz postavim dilemo.

Kakšni so še dopusti razlogi za prekinitev zakonske zveze?

Stara sem 33 let, z visoko izobrazbo, službo na vodstvenem položaju. Imam otroka starega 5 let.

Včasih sem počela marsikatero stvar, kot na primer potovala, plesala, hodila v družbo, se ukvarjala s športom, se veselila …

Po poroki se je vse to spremenilo in vse kar smo počeli je bilo ustvarjanje doma. Mož je povsem pozabil name, kot na zakonsko partnerico, na ženo, na ljubljeno osebo. Kadarkoli sem mu poskušala povedati, da to pač ni življenje dveh zakoncev, me je preslišal in se o tem ni hotel niti pogovoriti. Po rojstvu otroka je zakon pričel funkcionirati le še kot tehnični zakon – skupaj sva ostajala predvsem zaradi otroka in zaradi tega, ker se pač zakon, kar tako le ne razdira. 4 leta sem se trudila, da bi zakon postal vsaj približno podoben zvezi dveh, ki sta skupaj zato ker se imata rada in ne zato, “kaj pa bodo rekli, če se ločiva”. Seveda moža vse skupaj ni prav nič motilo, njemu se še danes zdi, da pravzaprav sploh ni nič narobe, čeprav mi v zadnjih 5 letih niti enkrat ni namenil kake lepe besede, nobene pozornosti, nobenega dotika, nobenega objema, … Pred enim letom sem ga prosila, da si poiščeva zunanjo pomoč, sicer se bom ločila, pa me je preslišal. Sedaj sem se odločila, da se ločim, ne glede na to, kaj bodo drugi rekli. Upam seveda, da bo otrok čimamnj prizadet, vendar…

Mož bi zakon ohranil zaradi otroka, češ, da mora imeti oba starša, ki živita pod isto streho, pa čeprav le kot brat in sestra. Mati pravi, da pričakujem preveč čustev v zakonu (čeprav jih sedaj sploh nimam) in, da je pač potrebno potrpet zaradi otroka ter, da se zato zakona ne razdira. Jaz pa moža po vseh teh letih niti videti ne morem več.

Zanima me vaše mnenje, razmišljanje, … Ali je vredno ohranjati zakon samo zaradi otroka ali tega “kaj bodo drugi rekli (od vsega mi največ pomeni mnenje mame)”? Kaj je tisti minimum, zaradi katerega bi Vi še ohranjali zakon? Kakšen po Vašem mnenju bi moral biti pravi odnos med dvema partnerjema v zakonu?

Meggy

Draga Meggy,

preprican sem, da si na pravi poti. Bolje je, da otrok cuti toplino in custva vsaj enega starsa, kot pa netoplino in ravnodusnost obeh starsev.

Sem (bil) v podobni situaciji (glede relacije do partnerke in ne otrok, ker jih nimam) tako da vem, da si na pravi poti.

Pa se nekaj: ne oziraj se na druge.

LP in vso sreco, Uco

Pozdravljena!!!

Ce ti kdo rece da bo za otroka bolje da ima oba starsa se hudo moti!Bolje da ima samo enega ki ga ma rad kot pa dva ki se samo kregata in s tem trpi se otrok!
Jest recimo sem od svojega 3 leta odrascal pri mami pa mi cisto nic ne manka:)

lp Nob0dy

Pozdravljena!
Najpogostejši argument proti razvezi zlasti najbljižjih je seveda: ja kaj pa bodo ljudje rekli. Mogoče se prav sami tudi tega resnično bojimo, ko je potrebno napraviti takšen drastičen korak. Vztrajati v zakonu, kjer so čustva že zdavnaj umrla pa je po moji presoji duševni in fizični samomor. Zaslužiš si boljšega partnerja, takšnega, ki ti bo znal pokazati, da te ljubi in spoštuje. Niso vsi moški takšni kot je tvoj mož. Pa tudi otrokecu boš lahko dala več, če boš srečnejša in zadovolnejša. Otrok je živo bitje in čuti razmere v družini bolj kot si mislimo in upamo priznati. S svojim podhlajenim zakonskim razmerjem mu prav gotovo nistva vzgled. S tem, ko se boš razvezala si boš odprla v svojem življenju novo poglavje in ustvarila prosto pot novim priložnostim. Sigurno ti v začetku ne bo najlažje.
Da bi bila tvoja odločitev najmodrejša od vseh odločitev, ki si jih v življenju kadarkoli sprejela ti želi,
Tina

Meggy, sama že dobr veš kaj narest. Postav se iz svoje kože, pejt zlo deleč, pa poglej na vaju oz. na vajino družino. Takoj ti bo jasno, da ga moraš pustit.

Glede otroka. Sigurno že zdej čut, da ni kul, tud če sam tega ne zaveda in to mu bo pustil večje posledice, kot pa če se ločta. kasnej enkrat se boš mogla o tem z nim lepo pogovort, tko da bo šteku zakaj se je kej zgodil.

Definitivno se ne bremzat s tem, kar bojo ljudje rekl. Čeprov mislm da bojo rekl da maš jajca, ker se znaš postavt zase. najd si enga, k mu ne bo težko sred dneva te stisnt al pa tud kej več narest.

mej se rada

lp
simon

Kot prvo: zadnja stvar na svetu ti mora postati, kaj bodo rekli ljudje. Naj rečejo, kar hočejo! Naj jih koklja brcne (klena slovenska kletvica)!
Drug argument: otrok. No, tu bi se že dalo pogovarjati, vendar… Kot so ti predhodniki rekli: bolje en ljubeč starš, kot dva v nefunkcionalni družini. Zagotovo! Poleg tega, je sedaj še čas, kasneje bo čedalje težje. Moja dva sta odlašala, odlašala, potem se pa ločila v moji puberteti, kar je bila po mojem mnenju najslabša odločitev. Poleg tega vedi, da bo otrok pobral zelo slab zgled po očetu, ki se obnaša tako, kot si opisala. Posebej, če je fantek!
Torej: pojdi k odvetniku, uredi vse potrebno, potem pa s papirji pridi k možu in mu povej, da je to njegov zadnji vlak. Če je brihten in predvsem če te ljubi, bo vedel, kaj mu je storiti. Sicer pa….naj tudi njega koklja brcne :))))))

Saj si že vse sama povedala -ne moreš ga več videti. Si v najlepših letih in imaš vse pogoje, da si ustvariš življenje, kakršnega si vredna.Pač ni bil tisti pravi, a zdaj veš, kaj hočeš in imaš vso pravico do prave ljubezni in sreče (saj to je približno ista stvar).Kaj si mislijo drugi, je pa njihov problem! Živiš samo enkrat in vse napake se dajo popraviti, če le ubogaš svoje srce in se imaš rada.Kar pogumno se podaj v prihodnost, poskusi pa ohraniti človeški odnos med vama, ker bo to dobra popotnica vajinemu otroku.
Vso srečo!

V bistvu se strinjam z vsem kar so napisali predhodniki. Moja starša se sicer nista ločila, pa bi bilo marsikdaj bolje, če bi se. No, če ne drugo, sem sedaj trdno odločena, da takšne napake sama ne bom dovolila in ravno zato…ne oziraj se na okolico (tako ali tako bodo ljudje vedno imeli kaj za povedat), pač pa le nase in na otroka.
nina

Hojla,

Jst se podpišem pod vse zgoraj navedeno, ker se mi res zdi butasta ta predvsem slovenska gesta KAJ BODO PA DRUGI REKL. FUUUUUUJJJJJJ, kako to sovražm. K vedno slišiš ja kaj bodo pa rekli, a kdo je pa zdej važen ti, pa tvoja sreča al mlekarce, bodo vsaj mele novo temo za razpravlat. Čist ista fora pa je ostat skupi zaradi otrok. Ja kukr da jim bo pa lepo k se bosta starša grdo gledala, se ne pogovorjala, da ne rečm celo tepla, pa ne bodo šli skupi na počitnice, ja to je pa srečno otroštvo. Naredi tako, da bo tebi prav, v otrokovo dobro pa upam, da se bosta s partnerjem sporazumela in ga ne vpletala v vajine osebne težave. On je plod vajine, upam da takrat še, ljubezni in mislim, da se lahko počuti zaželenega tudi če oče in mama ne živita skupaj. Se pač dogovorite kdo in kdaj ga bo imel, pa telefoni obstajajo, pa pošte… Upam, da med vama ni preveč jeze, da se bosta lahko obvladala pred otrokom.

Ne si že tako zgodaj zagreniti življenje, pač ni šlo!

Srečno, Poli

Še nekaj pa bi vendarle rada dodala. Samo, če je v zakonu res vse tako zelo hudo narobe kot mislim, da je pri tebi, ga je vredno končati. Na nek način pa je morda res, da smo dandanes ljudje zelo nestrpni in že ob najmanjših težavah pripravljeni kar takoj vse “razturati”. Samo toliko, v razmislek vsem.
Moja kolegica je imela pred leti podobne težave: njen mož je bil alkoholik in lahko si predstavljate kakšno življenje je to bilo. Tudi ona ga-jasno ni mogla več niti videti. Toda, ko je spoznal kakšna nevarnost mu preži (ločitev), se je odločil za zdravljenje, zakon pa je ubral pot navzgor, stara čustva ljubezni so se ponovno obudila. Zdaj je od tega že nekaj let, mož je popolnoma ozdravljen, odnosi med njima pa ozdravljeni. Verjetno je ona spet našla v sebi ljubezen do njega za katero je mislila, da je že zdavnaj umrla. Zato Meggy dobro poglejta vase. Će je ljubezen res popolnoma umrla, potem je ločitev resnično prava odločitev obeh.

Se pridružujem mnenju vseh ostalih! Tu ni kaj dosti razmišljat, punca postav se zase in za svojo prihodnjost, zaradi tega pravih prijateljev in otroka ne boš zgubila!

Je pa zanimi vo tudi tvoje razmišljanje Tina, se popolnoma strinjam s tabo, da je mogoče le potrebno še ve enkrat premisliti! Ampak glede na to kaj je Meggy napisala (citiram): , njemu se še danes zdi, da pravzaprav sploh ni nič narobe, čeprav mi v zadnjih 5 letih niti enkrat ni namenil kake lepe besede, nobene pozornosti, nobenega dotika, nobenega objema, … mislim da tu ni več kaj dosti praskat, če je vse res mislim da punca nima niti upanja več, predvsem pa ne želje, da bi še kdaj dobila kak objem ali dotik-od njega se razume!

LP vsem!

Stran s takim zakonom in “kaj bodo rekli drugi”! Vsak človek ima pravico do osebne sreče in ni prav da se ji zaradi kogarkoli odreče. Tvoj mož je velik egoist, ki misli samo nase…sreča da vsaj še na otroka pomisli.. Večinoma so že zgoraj povedali vse, tko da pejt lepo k odvetniku….Še je čas da nadeš srečo & spet začutiš pravo ljubezen! Punca, v najlepših letih si :))) Glede otroka..kljub temu da ne boste več živeli skupaj, bo še vedno ohranil stike z očetom in mu tako ne bo nič manjkalo Bolje tako, kot pa da kasneje ko bosta z možem imela en drugega res “poln kufer”, posluša vajino vpitje…! Sama pravega očeta sploh ne poznam, pa s temn nisem nič zamudila…Tudi z očimom je lepo!

Meggy,

ocitno te moz sploh ne ljubi. Obcudujem pa tebe, ki si vztrajala v zakonu tako dolgo! Pomisli, ce ne bi bilo otroka, kaj bi se zgodilo- verjetno bi se ze davno tega razsla.
Tebe sicer popolnoma razumem, tvojega moza pa ne. Ni mi jasno, kako je lahko nekdo tako hladen. Meni se zdi nekaj najbolj normlanega, da od zakonskega partnerja prejemamo ljubezen, toplino, podporo… ok, saj se vcasih skregas, seveda, vendar ni to nic takega.
Ti pa svoj zakon opisujes kot kup ledu…
Ne vem, jaz bi na tvojem mestu poizkusila se kaksen pogovor, ceprav pravis, da se moz noce spuscati v te stvari. Na vsak nacin ga moras pripraviti do odkritega pogovora, pa ceprav bodo leteli krozniki po hisi! Saj ne more biti custveno tako reven, da se ne mi zmogel odkrito pomeniti! Ce se pa res ne more, potem pa tako ali tako ni pravi moski in je najbolje, da gres.
Vsi vemo, da so locitve zelo bolece, ampak vcasih ne gre drugace. Ce menis, da bos brez njega bolj srecna, je to primerna resitev. Otrok bo trpel, vendar pa mislim, da bo, ce mu boste vsi povedali, da ni kriv on/ona in da ga/jo imate radi, potem bo scasoma razumel tvojo odlocitev.
Vsekakor pa dobro premisli, preden se odlocis za ta korak in se na vsak nacin (magari izsili) pogovori z mozem!!!

Pa veliko srece in ljubezni!

Ojla! Veš kako je. Prvo ti mora največ pomeniti svoje mnenje. Če si čustvena oseba in si tega želiš v zakonu, potem ga pusti. Mislim, da glede otroka. Tako je še mlad, da ne bo z njim ne vem kako velikih komplikacij, ker bo očka odšel in tudi ne vem če bo do tega prišlo, ko bi lahko pod streho prišel novi očka….pusti ga.

Tudi jaz se pridružujem mnenjem, vendar se je najbolj približala tudi mojemu mnenju Tina.
Včasih so rekli: nikol ni tako slabo, da ne bi bilo še slabše in nikoli ni tako dobro, da ne bi bilo še boljše.

Če analiziram tvojo izpoved, Meggy, se mi ponuja več vprašanj, ker nisi navedla:
– ali je bil zakon sklenjen iz čiste medsebojne ljubezni
– koliko časa in kako dobro sta se poznala pred poroko oz.pred rojstvom otroka
– ali je bila nosečnost povod za poroko (ne zameri!)
– ali je bil otrok želja obeh ali ne
– kakšen oče je otroku
– ali sta se sploh kdaj pogovarjala pred poroko o željah in ciljih enega ali drugega
– kakšne poglede imata eden ali drug na “normalen” zakon
– kaj pojmujeta eden ali drug pod oznaka “iskrena in čista ljubezen”
– kaj pomeni za enega ali drugega žrtvovanje, predanost, sreča
– kakšno višino izobrazbe ima tvoj mož, koliko zasluži, koliko je poslovno ambiciozen v primerjavi s tabo
– ali si morda tudi doma preveč “šefovska”, pa ne najde več prave poti do tvojega srca, a te ima še vedno rad; s tem ko pa rine glavo v pesek (ker praviš, da se naredi gluhega) pa morda misli, da bo rešil zakon in obdržal ljubljeno osebo – poznaš tisti rek: s tem, ko se delaš, da problema ni, še ne pomeni, da ga tudi ni
– si prepričana, da ne bi dobremu psihologu uspelo izpod pepela vajine ljubezni izbrskati iskrice in zanetiti nov plamen
– ali ni morda trditev, da ga ne moreš več videti, prav tvoj obrambni mehanizem na stanje, ki ga opisuješ
– ali je morda na vidiku kakšen “mačo” in ga primerjaš s svojim
obledelim mačkonom
– ali si popolnoma prepričana, da je vsega kriv edino mož

Premisli, odgovori si sama, pošteno, nepristransko. Zakon lahko še vedno razdreš, seveda se pa strinjam z drugimi, da z reševanjem ne odlašaj. Leta tečejo, zamujenega se ne da povrniti, vsekakor pa ne delaj odločitev na vrat na nos, da ti ne bo kdaj kasneje žal. Važni ste VSI TRIJE.

Zanimivo bi bilo slišati, kakšno je videnje vajinega zakona, odnosov med zakoncema in vaju do otroka, kdo in koliko se trudi za zakon, če bi imel možnost tu to povedati, tvoj mož. Vsaka plat medalje ima dve strani. Morda je ravno to, da vsak od vaju iz svoje zornega kota gleda na stvari in dogajanja v zakonu, vzrok za nastalo situacijo, ki se vleče že nekaj let.

Ne razumi me, prosim, Meggy, narobe. Ne obsojam ne tebe, ne njega, saj v končni fazi nimam(o) niti za to kakšne pravice. Vendar se mi vseeno le zdi, da SAMO eden le ne more biti čist in popolnoma kriv za zakonske težave ali brodolom DVEH zakoncev.

Dobro napisano, ni kaj. Zanimiva in dobra vprasanja.

Jaz se čisto strinjam s Tino. A tudi ko se odpravita spat in lezita v postelji ga ne moreš prisiliti da bi te poslušal?
No samo, če je zakon tako kot ti praviš, čisto brez ljubezni, in ni nobene pomoči več, potlej bi se tudi jaz odločila enako. Ker zakon brez ljubezni je isto kot bi sebe zivega zakopal.

Upam da se bo vse srecno izteklo=)
Lep pozdrav

S tvojim možem nekaj ni v redu. Če ti pet let ni namenil niti prijaznosti, niti dotika, to pomeni da tudi nimata nič telesne bližine in da te ne ljubi več! Po moje ima ljubico – ne zameri, toda normalni moški bi si želel biti s tabo, če ne bi imel druge. Pet let v takih razmerah se mi zdi katastrofa.

Spoštovana Urša!

Od vseh odgovorov, ki sem jih dobila, se mi je Vaš pravzaprav zdel najbolj zanimiv. Na vsa ta vprašanja sem si tudi sama že odgovarjala, a bom tudi Vam zelo na kratko, da ne bo ratal cel roman. Kasneje lahko na posamezno temo tudi kaj več. OK?

– ali je bil zakon sklenjen iz čiste medsebojne ljubezni – po mojem mnenju ne, prej iz zaljubljenosti, kar pa je bistveno kaj drugega kot ljubezen!
– koliko časa in kako dobro sta se poznala pred poroko oz.pred rojstvom otroka – pred poroko 5 let, pred rojstvom otroka 2
– ali je bila nosečnost povod za poroko – ne
– ali je bil otrok želja obeh ali ne – da
– kakšen oče je otroku – varuh, po mojem mnenju je ne vzgaja (ampak to je samo moje mnenje)
– ali sta se sploh kdaj pogovarjala pred poroko o željah in ciljih enega ali drugega – zelo malo
– kakšne poglede imata eden ali drug na “normalen” zakon – zelo različne, njemu je tako kot je povsem OK in pravi, da me sploh ne razume, jaz pa želi vse kaj drugega kot zgolj življenje pod isto streho in na istem naslovu
– kakšno višino izobrazbe ima tvoj mož, koliko zasluži, koliko je poslovno ambiciozen v primerjavi s tabo – on ima IV stopnjo izobrazbe in zasluži 4 x manj kot jaz, vendar vedite nekaj, nikakor mu nisem dala možnosti, da bi se zaradi tega počutil manjvredno!
– ali si morda tudi doma preveč “šefovska”, pa ne najde več prave poti do tvojega srca, a te ima še vedno rad; s tem ko pa rine glavo v pesek (ker praviš, da se naredi gluhega) pa morda misli, da bo rešil zakon in obdržal ljubljeno osebo – poznaš tisti rek: s tem, ko se delaš, da problema ni, še ne pomeni, da ga tudi ni – doma sem vse svoje interese podredila njegovim željam
– si prepričana, da ne bi dobremu psihologu uspelo izpod pepela vajine ljubezni izbrskati iskrice in zanetiti nov plamen – če je pa v meni še zadnja iskrica ugasnila, ko sem ga v zadnjem razgovoru pred 10 meseci rotirajoče, s solzami v očeh prosila, da greva k svetovalcu, sicer se bom ločila, pa ni ničesar odgovoril, celo več, vstal in odšel je
– ali ni morda trditev, da ga ne moreš več videti, prav tvoj obrambni mehanizem na stanje, ki ga opisuješ – ne
– ali je morda na vidiku kakšen “mačo” in ga primerjaš s svojim obledelim mačkonom- če se le da ne delam primerjav med ljudmi, ker se mi zdi vsak zase svoj individum, vsak ima svoje dobre in svoje slabe strani, vprašanje je le ali in kako se med partnerjema usklajujejo
– ali si popolnoma prepričana, da je vsega kriv edino mož – nikoli nisem trdila, da je za kakršenkoli zlom zakona kriv le en – vedno sta za vsak “kreg” kriva dva, njega krivim le zato, ker me, ko je bil še čas, ni hotel poslušati niti slišati, ker se ni hotel pogovoriti, ker mu je bilo očitno vse OK

Tudi s trditvijo, da ima vsaka medalja dve plati, tako kot ima vsaka palica dva konca. Strinjam se, da je pogled moža na zakon drugačen. Samo, ali ni moj pogled zame pomemben. Ne, da nebi upoštevala pogleda drugega, vendar če je njemu tako kot je OK, meni pa ne, ali moram potem pozabiti na svoje želje?

O tem, da sta za vsak “špetir” vedno kriva dva in da ima vsaka medalja dve plati – bodite prepričani, tako sem razmišljala tudi preden sem dobila Vaš odgovor.

LP
Meggy

Ne tudi telesne bližine ni, pa vseeno mislim, da nima ljubice.