Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

virtualni svet

Default avatar

ena zelo zmedena

Sem odrasla ženska, univ. izobražena, dobro službo, svojim stanovanjem, partnerjem, ki sva povezana tako zasebno kot poslovno. Zaenkrat še živiva vsak zase. Izkusila sem življenje obeh plati. Slabe in dobre. Skratka vse je, oziroma bi bilo krasno. Če, ne bi ... obstojala ta prekleta virtuala, v kateri sem se znašla.
Zatrapala sem se v človeka iz virtuale, ki ga nikoli nisem videla. Pričela sem živeti samo za tiste trenutke klepeta ... Vse sem postavila na stranski tir - zasebnost in službo. Postala sem odsotna, zmedena, v mislih sem bila neprestano tam ...
Partner sprva ni ničesar opazil. Ko pa ob večerih nisem več hotela nikamor, ko nisem in nisem nehala buljiti v računalnik, ko sem v službi pričela delati napake ... je zahteval od mene pojasnilo. Seveda tega, kar se z menoj dogaja nisem mogla povedati (nikomur). Saj bi lahko pomislil, da se mi je zmešalo. Partnerju sem zato natvezila "neko zgodbico", tako da je mislil, da sem navezala stik z nekom iz službe. Predlagala sem mu, da se nekaj časa ne bi videvala privatno. Službeno se seveda morava.

Sedaj sem v službi premeščena. Kot razlog premestitve mi je bilo rečeno, da je to nagrada za dobro delo, saj gre za premestitev v tujino na veliko boljše delovno mesto. Jaz pa vem, da je to zaradi tega, ker me želi za nekaj časa odstraniti. Prepričan je, da bo ta moja odsotnost koristila obema. In da bo potem še vse lepše.
Sem bila sprva v dilemi in sem mu mislila vse povedati, vendar nisem zmogla. Sedaj sem popolnoma zgubljena in ne vem, kaj mi je storiti.
Sem nekaj prebrala že na temo virtuale, pa me zanima, kaj mislite, ali je to normalno ? Kaj se je zgodilo z menoj?
Default avatar

azrae

Mislim, da si postala odvisna od interneta.... Odvisnca. POglej se, saj deluješ kot alkoholik, narkoman...
Default avatar

BBC

ena zelo zmedena je napisal/a:
Zgodilo se ti je to, da si v virtualnem svetu prebirala/poslušala to, česar si želiš (in verjetno tudi pogrešaš) v realnem. Prva asociacija bi bila, da pogrešaš pozornost, katere si bila deležna preko spleta. Po svoje nič nenavadnega torej. Nevarno pa postaja, ker si pričela drveti proti "spirali smrti": misliš eno, delaš drugo, fatalne posledice takšnega kolebanja pa se samo kopičijo. Realno gledano zdaj nisi ne na tleh ne v zraku, loviš se nekje vmes, samo vprašanje časa pa je, kdaj boš treščila na trdna tla. To ti namreč ne uide, žal.
Rekel ti bom takole: najprej razčisti pri sebi, KAJ SPLOH HOČEŠ, potem si brez zatiskanja oči razjasni, KAJ POGREŠAŠ PRI PARTNERJU, šele nazadnje pa se vprašaj, KAJ TI LAHKO DA VIRTUALNI PARTNER V REALNOSTI. Ko boš vedela to troje, se bo rešitev ponudila sama od sebe. In ja, slej ko prej si bo potrebno naliti čistega vina s partnerjem.
Default avatar

ena zelo zmedena

BBC je napisal/a:
1. Kaj hočem?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti, ker ne vem. Prav zaradi tega sem tukaj vprašala, ali mislite da je to normalno in kaj se je zgodilo z menoj? Resnično ne vem. Ker pa tega ne morem nikogar vprašati, saj kot sem rekla, bi še tisti, ki me poznajo utegnili pomisliti, da se mi je zmešalo ...

2. Kaj pogrešaš pri partnerju?
Nič. Ali pač. Mogoče pa, pa niti ne vem oz. se ne zavedam.

3. Kaj ti lahko da virtualni partner daje v realnosti?
Nič. On za te moje blodnje niti ne ve. Mislim, da se mu niti ne sanja.


Ali mi prosim lahko poveš, kaj to pomeni, da sem pričela drveti po "spirali smrti"?
Default avatar

BBC

azrae je napisal/a:
S tem se ne morem strinjati - postala je odvisna od virtualnega odnosa, ne interneta. Internet je tu samo medij. Karikirano rečeno - tudi če bi ji golob nosil sporočila k tej virtualni osebi, bi bila zgodba ista.
Default avatar

BBC

ena zelo zmedena je napisal/a:
Bom začel na koncu: z izrazom spirala smrti se označuje neizbežen tragičen konec - verjetno najbolj plastičen primer spirale smrti je, ko pilot izgubi vsakršno oblast nad letalom, ki prične pospešeno strmoglavljati proti tlem. Nekaj podobnega sem razbral iz tvojega pisanja: zdi se ti, da počasi izgubljaš kontrolo nad vsem skupaj (privatnim življenjem in službo) oz. ne veš, kaj bi bilo potrebno storiti, da se to neha, torej da uideš neželjenim posledicam.
Glede ostalega pa takole:
- Kot sama praviš, ne veš, kaj hočeš. Povedano z drugimi besedami: če ne veš, kam želiš priti, je vsaka pot prava. In gledano s tega vidika, da očitno nimaš jasno začrtanih ciljev za prihodnost, se ni zgodilo zate nič posebnega, pač te življenje premetava sem ter tja. No, tokrat si očitno treščila ob problem, ki ti je prišel do živega in ne veš, kako naprej. Logično.
- Glede tega, da se nimaš na nikogar za obrniti za nasvet - ponavadi so za takšne situacije pri roki tesni prijatelji, ki te najbolje poznajo in ponavadi vedo najbolje svetovati. Če le-teh ni, je problem naenkrat videti še večji.
- Glede tvoje (ne)normalnosti: Ne boj se, ni se ti zmešalo, daleč od tega : prepričan sem, da nisi prva, ki se ji je to zgodilo, niti najmanj. Je pač tako, kot sama praviš, da v takem primeru človek tega ne obeša na veliki zvon in se o podobnih primerih pač ne sliši mnogo.
- Glede tvojega odnosa s partnerjem: ne veš, da bi pri njem kaj pogrešala, vendarle pa mu ne zaupaš dovolj, da bi mu razkrila svoj problem (v katerega je posredno vleten celo on), še bolj zgovoren podatek pa je, da te odnos z njim ni odvrnil od tega, da se nisi zatrapala v virtualnega neznanca. Draga moja, dejstvo je, da tu nekaj "ne štima". Zdi se, da ti je to virtualno druženje ponudilo nekaj, česar sicer nimaš, zato si to pograbila z obema rokama. Kaj konkretno ti je bilo s tem dano, pa lahko veš zgolj ti sama, nihče drug! Še vedno pa trdim, da se je ta virtualni neznanec znašel ob pravem času na pravem kraju, ti ponudil tisto, kar si pogrešala, ti pa si to nemudoma pograbila in pričela puščati vse ostalo (službo, druženje s partnerjem) ob strani.
- Praviš, da ne veš, kaj ti virtualni partner lahko potencialno ponudi v realnosti. S tem si povedala marsikaj: 1., da ne veš, v čem je virtualni partner boljši od realnega (če sploh v čem); 2., da očitno sploh nisi razmišljala, da bi z njim imela kaj v realnosti (če bi, bi natančno vedela, kaj mu lahko nudiš in kaj lahko pričakuješ od njega); in 3., tako kot imaš zmedo v realnem življenju, jo imaš tudi v virtualnem - povsod je vse odprto, nedefinirano.

Če torej skušam vse združiti v 1 stavek: Si povsem normalna ženska, ki je v begu pred zmedo v realnem življenju našla uteho v virtualnem druženju, s čimer je svojo pozornost preusmerila na virtualnega partnerja, pri tem pa pozabila, zakaj sploh beži in da to njenega osnovnega problema ne bo rešilo.
Punca, samo to, pred čim bežiš, moraš najti!

P.S. Kako je pravzaprav prišlo do tega, da si se sploh "streznila" in ugotovila, da nekaj ni OK in da bo potrebno nekaj ukreniti? Kaj je bil tisti vzgib, ki ti je dal misliti, da bi bilo dobro nekaj spremeniti?
Default avatar

ena zelo zmedena

BBC,
hvala za obširen odgovor na moja zastavljena vprašanja. Res sem potrebovala nekoga, da mi je pomagal na nek način razrešiti več kot čudno situacijo v kateri sem se znašla. Zato sem ti iskreno hvaležna, da si si vzel čas in se ukvarjal z menoj.



"Zdi se, da ti je to virtualno druženje ponudilo nekaj, česar sicer nimaš, zato si to pograbila z obema rokama. Kaj konkretno ti je bilo s tem dano, pa lahko veš zgolj ti sama, nihče drug! Še vedno pa trdim, da se je ta virtualni neznanec znašel ob pravem času na pravem kraju, ti ponudil tisto, kar si pogrešala, ti pa si to nemudoma pograbila in pričela puščati vse ostalo (službo, druženje s partnerjem) ob strani."


Vsa resnica je v tvojem gornjem odstavku. V virtuali sem bila lahko resnično jaz (otročja in razigrana), kar sicer ne morem biti glede na okoliščine v katerih živim. V resnici se vsak dan pretvarjam, kako pomembna mi je služba, posel, stranke ... Ker s partnerjem skupaj delava in ker je on tudi moj predpostavljeni, se več ali manj tudi v prostem času pogovarjava (oziroma se on pogovarja) o poslu. In nenehno mi najeda za vsako najmanjšo napako, ki jo naredim. Ali kaj pravilno ne izrečem, ali sem kakšen dan "neprimerno oblečena" za pisarno ....
Istočasno pa me na vse možne in mogoče načine razvaja.

Ja, kot si napisal, sama bom morala skozi to, ugotoviti kaj pravzaprav želim in kam vse skupaj to pelje. Ker sicer se lahko zgodi res tisto najhujše kot je "spirala smrti". Lepo si ponazoril.

P.s.
Streznila sem se, ko sem "kao" dobila ponudbo (v bistvu sem ugotovila, da je to bil ultimat) za odhod na drugo delovno mesto. Partnerju sem skušala dopovedati, da tudi če odidem, se lahko moje "blodnje" nadaljujejo, pa me sploh ni razumel. Kot sem napisala, misli, da sem se zapletla z nekom iz službe.

BBC res še enkrat iskrena hvala. Si mi pomagal več kot prijatelj.
Default avatar

ena zelo zmedena

BBc še dodajam:
Ja in potem sem se "streznila" še zaradi virtualnega prijatelja, v katerega sem se zatrapala, saj sem po prejem ultimatu sedanjega partnerja v službi, najprej pomislila, da se pa sedanjega življenja več ne grem. Da si zaslužim kaj drugega. In sem skušala pri njem (virtualnem prijatelju) ugotoviti, kaj on misli o tem. Sem bila toliko direktna, da me je lahko razumel.
Takrat sem doživela hladen tuš in ugotovila, da sem dejansko živela v fantaziji, da se njemu še sanja ne o tem kaj jaz razmišljam (ali pa se mu sanja in tega, kar sem si jaz želela on ni hotel).
Sicer pa to sedaj ni več pomembno.
Ja to je to. Sedaj si bom vzela čas, vse skupaj temeljito razmislila, kot si mi predlagal, in skušala drugače zaživeti. V resničnem svetu.

P.s.
A ni čudna ta virtuala, na eni strani ti povzroči bolečino, potem streznitev in na koncu ti pomagajo prav ljudje in virtuale.

Hvala BBC in lep pozdrav.
Default avatar

mirella

Jaz bi samo na hitro napisala dvoje, kar se mi je ob branju najprej utrnilo:

- To, da si se navezala na virtualo in na človeka, ki ga še nisi spoznala v živo boš najbolje rešila s tem, da ga spoznaš tudi v živo. To te bo prizemljilo (še bolj privlačilo ali odvrnilo) - in boš vsaj videla, pri čem si..pa tudi ta virtualni prijatelj te bo spoznal tako kot si in ne tako, kakršna si želiš biti...
Na internetu si razigrana, otročja in virtualni prijatelji so polni komplimentov (poznam to) - top človeka tako prevzame, da se počuti kot nekdo drug, vse je tako enostavno, tam si vse, kar v resnici nisi ali kar v resnici zatiraš, prikrivaš, se pretvarjaš....kar ti se!

- praviš, da ti pri partnerju nič ne manjka, da te razvaja, da niti ne veš, da bi kaj pogrešala, ker si v nekem smislu bila do sedaj odvisna od partnerja in službe, zdaj pa si vpeta med dva: virtualnega, sproščenega, neobveznega prijatelja in resnega, varnega poslovneža, ki ti nudi materialno varnost in ne vidi v tebi tistega, kar ti v resnici si...pretvarjaš se pa pred obema...in to je tvoj problem, po moje


Torej bi ti jaz svetovala, da enkrat narediš to, kar ti želiš, kar ti hočeš, kar ti veš, da je prav in ne kar drugi od tebe pričakujejo, za kakršno te imajo...ker trenutno te ne razume (ne pozna) nihče, ne partner, ne sodelavci, ne familija, ne stranke in tudi ne virtualni prijatelj(i)...igraš več vlog, pa to ni dobro zate (drugi te pa tako jemljejo tako, kakor se sama predstaviš in sprejmejo vse).


Lp
Default avatar

BBC

ena zelo zmedena je napisal/a:
Malenkost, me je veselilo, če sem lahko kaj koristnega svetoval. Itak je pa vsa hvala odveč - vse, kar sem ti jaz napisal, si pred tem povedala že sama, le z nekoliko nerodnega konca si gledala na vse skupaj, kar se ti dogaja. In na kup vprašanj, ki si jih postavila v prvi objavi, si si uspela sama najti odgovore.
Glede virtuale pa takole: internet (torej predpogoj za tovrstno virtualo) sam po sebi ni nič kriv - dejansko je to samo medij, ki pa ima eno zelo mamljivo značilnost, to je, da ni potrebno nikomur gledati v oči. Lahko smo to, kar smo v resnici, torej neobremenjeno pokažemo vse svoje značilnost - morda celo več, kot se zavedamo. Zaradi tega padajo mnoge meje, katere sicer, v realnem življenju, ne bi (virtualni sex je dober primer tega). Bolečine, katero omenjaš, ne povzroči internet - povzroči jo naša naivnost, da je vse, kar se dogaja v virtualnem svetu, resnično, otipljivo, pozitivno ter da bo takšno tudi ostalo. Kot sem že zapisal v enem prejšnjih odgovorov - postanemo odvisni od neke instant potešitve, ki nam jo nudi virtuala, ne od interneta samega.
In da ne bo pomote: zavedam se, da je tudi to moje pisanje virtuala in da zanj, grdo rečeno, ni nobene garancije, da sem sploh pravilno svetoval. Tako da se ponovno znajdeš na začetku: pri sebi moraš stvari postaviti na pravo mest, pri sebi moraš postaviti prioritete in sama moraš oceniti, kaj je res in kaj ni, kaj je pozitivno in kaj ne. Vem, sliši se enostavneje, kot je dejansko, ampak tu bližnjic pač ni.

Lep pozdrav tudi tebi in pogumno naprej!
Default avatar

lela2

Jaz bi k zgoraj povedanemu dodala le še, da je očitno nekaj zelo narobe v zvezi, v kateri te lastni tip premesti v tujino, ne da bi imela ti kaj besede pri tem. Menda je najprej tvoj tip, šele nato tvoj šef, ali ne? Ni to malo čudno? Mislim, da bi meni naredil kaj takega, bi mu odtrgala glavo ... :)
Default avatar

aneja*

k vsemu povedanemu bi dodala dvom, ki se mi je takoj porodil. Če te virtualne osebe ne poznaš, je zelo možno, da to sploh ni ta, za kogar se prestavlja, niti moškega spola. Za kar nekaj takih primerov smo že slišali. Zato punca, vzemi si čas in spoznaj, kdo je na drugi strani te škatle. Če se ti ni toliko časa prikazal, ima kaj skrivati. Mene bi bilo prej strah kot da bi se zaljubila v neko tipkano besedilo.
Default avatar

cec

Opomba Cec: objavljam pisanje osebe "ena nič več zmedena", ki je sicer sledeče pisanje poslala kot novo temo:


*********************
Živjo BBC,

danes sem se zopet spomnila nate, čeprav moram priznati, da se sicer velikokrat. Prve dni (takrat) pa sem sploh nenehno mislila nate, oziroma bolj prav, na tisto, kar si mi napisal. Napisano sem (kot je to sicer v moji navadi) brala, analizirala, sama s seboj prihajala v konflikte, si skušala resnično odgovoriti na 3 vprašanja, ampak v resnici si nisem znala. Kasneje sem ugotovila, da tista 3 vprašanja sploh niso prvenstvena. Odgovoriti sem si morala na tisto, kar si mi napisal »Pred kom bežiš?«. In ko sem začela odgovor iskati tukaj, sem ga kaj kmalu našla. "Pred sama sabo."

Zakaj sploh pišem? Ne vem (sedaj se boš verjetno smejal – in rekel – najprej razjasni ... sama s seboj, malo se hecam). Seveda vem. Zato tudi pišem. Nekako ne morem, da bi ostala brez besed. Čeprav te ne poznam osebno, sem takrat v tebi našla človeka, ki mi je posvetil svoj čas in se ukvarjal z menoj. Takrat, ko sem se obrnila na forum po nasvet (česar nisem še nikoli naredila), sem bila v tako grozni osebni krizi, da se mi je podiral svet in sem mislila, da sem dejansko znorela. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi mi odgovoril nekdo drug in čisto nehote s kakšnim odgovorom povzročil, da bi naredila kakšno neumnost, ki je nikoli ne bi mogla popraviti. Tako pa si se pojavil ti, ob pravem času na pravem mestu. In me postavil na realna tla. To je v kratkem moj odgovor na to, zakaj pišem. Zato si pri meni zapisan »na vrhu« kot oseba, ki je nikoli ne bom »dala na stranski tir«. .... zveni patetično, ampak je resnica. No pa sem spravila skupaj, kaj sem hotela povedati.

Ne vem, ali se še kaj oglasiš na tem forumu. Vendar bom vseeno napisala tukaj na tem mestu, kjer sem te spoznala. Upam, da boš prebral. Če ne, tudi v redu. Saj kot si prvič napisal, da vsaka hvala je itak odveč.
P.s.
BBC, ne vem, zakaj sem ob prebiranju napisanega dobila občutek, kot da bi te že zelo dolgo poznala. Verjetno, da je to bilo v prejšnjem življenju.
Lepo se imej.
Default avatar

BBC

ena nič več zmedena,

z veseljem potrjujem, da sem uspel prebrati tvoj zapis. Da sem počaščen nad izbranimi besedami, ki si mi jih namenila, sploh ni potrebno posebej poudarjati. Kaj naj rečem - že tvoje novo ime vse pove, po slogu pisanja in hudomušnosti v temle zadnjem sporočilu pa sploh ni dvoma, da si dilemi prišla do dna in našla odgovore na prej odprta vprašanja. Kar se mene tiče, lahko rečem, da sem res vesel zate in kapo dol za opravljeno delo! Sem pa tudi malo brskal po svojem podstrešju, če bi se potencialno lahko poznala, pa sem ugotovil, da te nikamor ne morem umestiti. Tako da se najine poti skoraj gotovo (še?) niso križale. Nikoli pa se ne ve, pravijo. :)
Imej se lepo tudi ti in vse dobro ti želim!

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus