IZGUBLJENI SIN
Moj zelo razvajeni sin je bil nekako prisiljen it v komuno v Španijo. Kadil je travo, pustil šolo, pustil delo, pričakovati je bilo samo, da zaide na trdo drogo. Vendar je takoj, ko je dopolnil 18 let zapustil komuno in odšel s 30-letnim Celjanom neznano kam. “Pobegnila”sta med kosilom. Od takrat je 15 dni.
Zelo sem zaskrbljena, živim v temi.Najraje bi videla, da bi se vrnil v komuno, ker očitno ni še nič naredil na sebi. Tm je bil le 5 mesecev, njegov sopotnik pa 8 mesecev.
Hvala
Prosim svetujte.
Mima
V takem trenutku vam je težko svetovati, ker vem, da ste polna čustev in skrbi. Še najbolje bi bilo, da bi se vrnil domov in bi se najprej dobro pogovorila, nato pa obiskala enega od centrov. Ko bo prišel, ga ne obsojajte ampak ga skušajte razumeti in usmeriti v pravo smer, kar pa ne pomeni, da boste to delala brez pravil. Takoj se morata dogovoriti o pravilih, ki bodo veljala med vami. Postal je polnoleten in mora vsekakor prevzeti odgovornost za sebe, vi mu lahko pomagate z nasveti in da mu olajšate kako pot k ustreznemu strokovnjaku, sicer pa je odločitev čisto v njegovih rokah in predvsem glavi.
Na italianskem programu RAI3 obstaja oddaja chilavisto, ki pomagajo najti izgubljene ljudi po vsem svetu. Imajo tudi internet stran. Pomagali so že mnogim ljudem. Oddaja je vsak ponedeljek ob 21 uri na RAI3, kjer je objavljen telefon. Poskusite najti na Yahoo.it zgoraj omenjeni naslov oddaje.
Mnogo sreče!
Dori
Hvala za nasvet. Nekdo je prislihnil moji bolečini. O sinu ne vem nič že več kot en mesec, najbolj hudi so večeri, ko pomislim kod tava. Ne najdem razlage za tako početje, predvsem pa njegov molk razumem kot odpor do mene. Rodil se je z manjšo hibo, storila sem vse, da bi se čimbolj zabrisala. Potem ga je prizadela ločitev staršev, verjetno je težko sprejel dejstvo, da se je oče odselil tudi proč od njega. Jaz sem mu hotela zmanjšati vse bolečine, veliko sem se ukvarjala z njim. Žal sem ga naredila neodgovornega in zato neuspešnega. V gimnaziji mu ni šlo, tudi ko je ponavljal. Že zjutraj si je pripravil džointe za čas pouka. V šoli in doma z mano in sestro je postajal vedno bolj agresiven, nestrpen, žaljiv. Včasih sem ga čakala celo noč. Vedno ga je spremljala klapa, popoldan taka, ki je kljub travi uspešno delala šolo, ponoči pa klošarska. Ko sem to spoznala, sem ga prisilila, da je sprejel odhod v komuno. Bala sem se, da zaide v trdo drogo. Hotela sem preprečiti najhujše, čeprav so me nekateri opozarjali, da mora pasti na dno in se sam pobrati. Ob odhodu je napovedoval, da bo potrpel do polnoletnosti, nato pa bo šel po svoje. Iz komune mi je pisal samo dvakrat, tožil je, da težko preneša tiste, ki so se prišli zdravit, ker so preveč “skurjeni”in da mu gre na živce prebiranje Biblije. Ko je navedel, da bi prišel domov, mu nisem dovolila. Po pogovorih s sztarši in ozdravljenimi fanti sem bila prepričana, da je potrebno tam ostati najmanj eno leto, predvsem pa mora doživeti tudi fazo, ko sam postane novemu fantu mentor.Iz RETO centra je odšel s tridesetletnim fantom, ki je bil v centru osem mesecev in je prej užival trdo drogo. Nihče se še ni javil. Ali menite, da mora moj sin še bolj na dno? Ali hoče izkoristiti svojo pravico, da sam odloča o sebi, pa čeprav pogubno? Kako naj čakam doma na prvo sporočilo?
Hvala za nasvet. Nekdo je prislihnil moji bolečini. O sinu ne vem nič že več kot en mesec, najbolj hudi so večeri, ko pomislim kod tava. Ne najdem razlage za tako početje, predvsem pa njegov molk razumem kot odpor do mene. Rodil se je z manjšo hibo, storila sem vse, da bi se čimbolj zabrisala. Potem ga je prizadela ločitev staršev, verjetno je težko sprejel dejstvo, da se je oče odselil tudi proč od njega. Jaz sem mu hotela zmanjšati vse bolečine, veliko sem se ukvarjala z njim. Žal sem ga naredila neodgovornega in zato neuspešnega. V gimnaziji mu ni šlo, tudi ko je ponavljal. Že zjutraj si je pripravil džointe za čas pouka. V šoli in doma z mano in sestro je postajal vedno bolj agresiven, nestrpen, žaljiv. Včasih sem ga čakala celo noč. Vedno ga je spremljala klapa, popoldan taka, ki je kljub travi uspešno delala šolo, ponoči pa klošarska. Ko sem to spoznala, sem ga prisilila, da je sprejel odhod v komuno. Bala sem se, da zaide v trdo drogo. Hotela sem preprečiti najhujše, čeprav so me nekateri opozarjali, da mora pasti na dno in se sam pobrati. Ob odhodu je napovedoval, da bo potrpel do polnoletnosti, nato pa bo šel po svoje. Iz komune mi je pisal samo dvakrat, tožil je, da težko preneša tiste, ki so se prišli zdravit, ker so preveč “skurjeni”in da mu gre na živce prebiranje Biblije. Ko je navedel, da bi prišel domov, mu nisem dovolila. Po pogovorih s sztarši in ozdravljenimi fanti sem bila prepričana, da je potrebno tam ostati najmanj eno leto, predvsem pa mora doživeti tudi fazo, ko sam postane novemu fantu mentor.Iz RETO centra je odšel s tridesetletnim fantom, ki je bil v centru osem mesecev in je prej užival trdo drogo. Nihče se še ni javil. Ali menite, da mora moj sin še bolj na dno? Ali hoče izkoristiti svojo pravico, da sam odloča o sebi, pa čeprav pogubno? Kako naj čakam doma na prvo sporočilo?milan napisal:
> V takem trenutku vam je težko svetovati, ker vem, da ste polna
> čustev in skrbi. Še najbolje bi bilo, da bi se vrnil domov in
> bi se najprej dobro pogovorila, nato pa obiskala enega od
> centrov. Ko bo prišel, ga ne obsojajte ampak ga skušajte
> razumeti in usmeriti v pravo smer, kar pa ne pomeni, da boste
> to delala brez pravil. Takoj se morata dogovoriti o pravilih,
> ki bodo veljala med vami. Postal je polnoleten in mora vsekakor
> prevzeti odgovornost za sebe, vi mu lahko pomagate z nasveti in
> da mu olajšate kako pot k ustreznemu strokovnjaku, sicer pa je
> odločitev čisto v njegovih rokah in predvsem glavi.
Nisem prepričan, da mora še bolj na dno. Svojo pravico, da odloča o sebi je definitivno vzel v svoje roke. razmišlam pa takole. Odšel je iz komune, ker se je tako odločil. Končno njegova odločitev, kar ni slabo, da je bil sposoben sprejeti svojo odločitev. Ker ima že nekaj let nad polnoletnostjo mu je potrebno pustiti svobodo, četudi je to izredno težko za mater. Želim si in upam, da je vse dobro z njim in da se vam bo oglasil, toda verjetno mu je tudi to težko narediti, saj se boji, da vas je prizadel in soočenje s tem je težko in še težje je to ko vzpostaviš kontakt neposredno s tistim, ki si ga užalil in razočara. Verjetno tudi za to potrebuje dodatne moči, da bo sposoben sprejeti svojo odločitev. Nam ostane le čakanje. Obstoja pa tudi možnost, da preko MNZ izvedete povpraševanje po fantu za katerim se je začasno izgubila sled. Morda bo to vam v tolažbo, da ste vsaj nekaj naredila. Vsekakor pa je sedaj čas za čakanje in za pripravo na snidenje in vzpostavitev novega odnosa, za to pa verjetno potrebujete pomoč svetovalca, zato vam svetujem, da si ga izberete in da skušata z njegovo pomočjo prebroditi težave.
Tudi sama sem prišla do enakega spoznanja. Važno je, da je sin sam sprejel odločitev zase in da visi na lastnih ramenih Gotovo je to potreboval, pa tudi jaz. Sporočam tudi, da se mi je po mesecu in pol javil iz popolnoma drugega konca Španije. Ponosno je povedal, da je prištopal, preživljal se je s “fehtanjem”. V kraju Alikant, ob morju, je dobil bivališče v stanovanju Rdečega križa in čaka, da mu zrihtajo delo. Nisem želela nič spraševati, ker sem hotela, da se pogovarjava kot partnerja in ne kot zaskrbljena mati s sinom, ki mu ne zaupa. V resnici še nisem čisto pri sebi, še nimam notranjega miru, čeprav sem celo malo ponosna nanj.
Hvala za svetovanje.
ce nekoga/narkomana prisiliš u komuno,skoraj zagotovo s tem ne bo nic..sam mora priti do spoznanja,da mu droge le škodijo,da lahko živi brez njih in da bi rad živel brez njih..vaš sin pa sploh ni bil odvisnik in je tam samo spoznal narkomane in bohve kje je in kaj pocne..nocem vas strašit,ampak tako je..VELIKO SRECE