Odvisnost od hrane
Spoštovani,
stara sem 30 let, poročena, imam enega otroka. Vrsto let se že “bojujem” s kilogrami. Sem bolj močne postave; včasih je bilo to hujšanje zaradi videza, zdaj pa je preraslo v … odvisnost?? V nekaj mesecih shujšam za 5-10 kg (odvisno od zastavljenega cilja), to držim nekaj mesecev, potem pa spet odpovem.
Ko shujšam, se počutim super. Sem bolj samozavestna, zdi se mi, da obvladujem sebe in svoje življenje. Objela bi cel svet, vse ljudi. Svet je tako pozitiven; imam nešteto idej, želja, predlogov…
Pa mi pot prekriža vedno kakšna težava in takrat začnem jesti. Ne morem se obvladati. V mislih si predstavljam, kako jem – in mi je lažje. Tisto čokolado, o kateri sanjam, moram tisti dan tudi pojesti.
Vedno bolj me skrbi, kaj bo z menoj. Zelo rada bi izstopila iz začaranega kroga.
Imela sem težko otroštvo – oče alkoholik, nenavezanost na mami. O samomoru sem razmišljala že pri petnajstih, hodila sem k psihiatru (moram priznati, da je bila moja izkušnja zelo pozitivna, predvsem učinkovita).
Prosim vas za nasvet, na koga naj se obrnem.
Hvala!
Spoštovana Sanja,
Lahko bi rekli, da pri vas želja po hrani simbolizira neizpolnjeno potrebo po pozornosti, upoštevanju in spoštovanju. Tudi samospoštovanje je pri vas bolj ali manj okrnjeno. Pozornost morate usmerjati predvsem v doseganje tistih življenskih ciljev, ki ste si jih zastavili na za vas najbolj pomembnih področjih, a ste jih iz kakršnihkoli razlogov prenehali uresničevati, ali to počnete prepočasi.
Želja po čokoladi, ki velja kot šibek antidepresiv, je v bistvu želja po lecitinu, ki je kot emulgator prisoten v čokoladi in ki že sam po sebi pripomore k izboljšanemu razpoloženju. Če se boste odločili za obisk pri psihiatru, izberite takšnega, ki vodi skupinsko psihoterapijo, saj bi bila ta metoda za vas ustrezna tudi, če ob njej ne bi jemali psihofarmakov.
Spoštovani,
prosim vas, če mi lahko malo bolj natančno razložite, zakaj mislite, da bi bila zame primerna skupinska psihoterapija.
Kaj lahko storim sama?? Da se trudim dosegati zastavljene življenske cilje? To se trudim. Pa ne gre. Lahko, da res ne znam.
Ko sem hodila k psihiatru, sem prišla do spoznanja, da je za vsako stvar rešitev. To zares verjamem. Ampak.. tudi samomor je rešitev, kajne? Ne, saj o tem ne razmišljam, le hotela sem reči, da rešitev ni vedno dobra. Mogoče sem nezrela in ne znam živeti s težavami!??
Še enkrat se vam zahvaljujem za odgovor. Želim vam lep, sončen dan.
Draga Iva,
ne vem, kaj konkretno imate v mislih, ampak kot ste prebrala, strokovnjak predlaga skupinsko psihoterapijo. Še razmišljam.
Lep pozdrav, SanjaIVA je pisal/pisala:
>
> Tudi sama imam podobne težave.
> Moji občutki pri izgubi kilogramov so isti kot vaši, prav
> tako občutki pri
> pridobljenih kilogramih.
> Kaj ko bi poskusili skupaj?
> Lep pozdrav! IVA
Spoštovana Sanja,
skupinska psihoterapija ima več zahtevnostnih oblik.Najbolj elementarna je samompomočna skupina,kjer gre za izmenjavo pozitivnih izkušenj med tistimi, ki so svoje prisilno ravnanje že uspele(i) omejiti in tistimi, ki uspehov še nimajo, imajo pa zato zadostno motivacijo.Taka skupina že uspešno deluje v okvirih ŠOUa
.Ker hrana ni osnovni problem, ampak so težave po pravilu tudi na drugih življenjskih področjih,pradvsem samospoštovanje, medosebni odnosi, kreativna zrelost, sposobnost odločanja o življenjski usmeritvi, se pogosto pokaže potreba po intenzivnješi , v posamezna področja usmerjeni predvsem vedenjski in manj analitski psihoterapiji, ki pa jo seveda obvlada strokovnjak.Kar zadeva vašo situacijo, presodite sami, ali vam bo samopomočna skupina nudila dovolj in kakšna druga oblika sploh morda ne bo potrebna.Skupina je koristna predvsem zato, ker lahko osvetli posamezno vprašanje z več zornih kotov in omogoča s tem ustreznejši načrt raztrešitve, hkrati pa s neposrednimi izkušnjami olajša trening socialnih odnosov.
Spoštovana Kaja,
obrni se na Primoža (moderator), naslov: [email protected]; bo on posredoval e-mail.
(glej: Vprašanje moderatorju).
Lep pozdrav, Sanja
Kaja je pisal/pisala:
>
> Draga Sanja,
>
> zaupaj mi svoj mail. Rada bi se pogovorila s teboj o tvojih
> težavah, ker sem imela tudi jaz podobne težave. Rada bi ti
> pomagala z lastnimi izkušnjami.
>
>
> LP,Kaja
Draga Sanja!
V prvih vrsticah ti moram povedati, da nisem nekakšen expert v teh zadevah, lahko pa rečem, da sem v mladosti imela podobne težave. Neprestano sem se redila in hujšala, pa zopet redila in hujšala. Nekako se strinjam z razlago, da so takšne težave povezane z načinom življenja in načinom razmišljanja, tako o samemu sebi kot o svoji okolici. Nekoč sem vprašala prijateljico, ki ji je uspelo za večno obdržati izgubljene kilograme, kako ji je uspelo in odgovorila mi je, da Pia, celoten način življenja moraš spremeniti, spremeniti moraš način razmišljanja tu v glavi, predvsem pa se moraš začeti zavedati, da ne živiš zato, da ješ, temveč ješ zato da živiš. Predvidevam, da se ti bodo zdele izjave morda prazne in obrabljene, vendar verjemi deluje. Sama sem shujšala približno 10 kg in že 6 let držim to težo brez vsakega problema. Vendar pa sem se pred tem morala korenito spremeniti. Težko mi je odgovarjati in ti morda soliti pamet o tvojih problemih, ker te v bistvu sploh ne poznam in lahko s tem nasvetom popolnoma zgrešim bistvo tvojega problema. Verjemi, v življenju moraš najprej sprejeti samo sebe takšno kakršna si, se začeti imeti rada, kjub napakam, ki jih imaš in šele nato boš od tu pričela črpati moč za svojo samozavest. Samozavest nikakor ni pogojena z videzom temveč z zaupanjem v samega sebe in v svoje zmožnosti. Tu pa naletim na tvoj drug problem, ki menim, da je v veliki meri pogojen s prvim. Predvidevam, da te je oče prizadel s svojim alkoholizmom, vendar svojih problemov ne moreš skrivati in opravičevati s svojo preteklostjo. Otresi se jo, razčisti jo enkrat za vedno, vendar pa jo moraš najprej razčistiti s samim seboj, šele nato s svojimi soudeleženci. Delanje iz sebe žrtev ti v življenju ne bo pomagalo prav nič, le vedno bolj v obup te bo pehalo. Danes si ti sam svoj človek, popolnoma neodvisen od svojih staršev in se moraš začeti tako tudi obnašati. To ne pomeni, da svojih staršev nimaš rada, prav nasprotno, vendar pa nisi več odvisna od njihovega razpoloženja in želja. V življenju sem srečala mnogo ljudi, ki so izhajali iz takih ali drugačnih družin in so prav tako kot ti menili, da je samomor najbližji izhod. Vendar pa noben problem v življenju ni tako velik, da se ga ne bi dalo rešiti. Tvoje spoštovanje same sebe ne izhaja iz drugih, temveč iz tebe same. Ko dosežeš to Sanja, sama ali ob pomoči drugih, se lahko postopoma odvajaš ostalih odvisnosti. Zgolj neke vrste prisilno hujšanje in vitkost ne bodo rešili tvojih problemov, ki ostajajo v tebi sami. Verjamem, da tisto, kar te v življenju ne pokonča te naredi močnejšo, zato Sanja zberi svoje moči in prični razčiščevati bistvo problema, ki po vsej verjetnosti izhaja iz tvoje preteklosti in se šele nato osredotoči na svojo odvisnost od hrane. Mnogim je uspelo in resnično Sanja, verjamem vate.
Iskreno se ti opravičujem, če sem med vrsticami preveč solila pamet ali kar koli v tvojem pismu narobe razumela, moj namen je bil zgolj pomagati tebi. Pa srečno, Sanja!
Lep pozdrav,
Pia
Pia, bereš mi misli. Bistvo nažiranja je vedno v glavi. Odvisnost od hrane se začne z nerazčiščenimi problemi iz preteklosti ali pa sedanjosti. Velikokrat se jih niti ne zavedamo, če pa se jih, jih potiskamo v ozadje in si nočemo priznati, da je kaj narobe z nami. Hrana je duševna tolažba, pojemo čokolado in zadoščenje je takoj tu. Dokler ne odstranimo bistvo problema, se vrtimo v začaranem krogu.Kile dol, kile gor in spet isto in isto. Jaz se s tem borim že 15 let. V teh letih sem nihala za 35 kil. Veliko ali malo, kakor za koga.Za mene vsekakor veliko. 12 sem ji že spravila dol, 20 jih še nameravam na dolgi rok. Moj cilj je, da do naslednjega poletja pridem na težo, ki mi jo je predpisala zdravnica. In verjamem, da mi bo uspelo.
Sanja,
Primož je na dopustu in se bolj malo oglaša.Najbolje je, da mi ti pišeš na moj naslov [email protected] .
LP,Kaja
Spoštovana Pia,
vsako opravičilo je odveč; iskreno sem ti hvaležna za tvoje mnenje in izkušnje, enako tudi vsem ostalim. Hvala.
LP, Sanja
Pia je pisal/pisala:
>
> Draga Sanja!
>
> V prvih vrsticah ti moram povedati, da nisem nekakšen expert
> v teh zadevah, lahko pa rečem, da sem v mladosti imela
> podobne težave. Neprestano sem se redila in hujšala, pa zopet
> redila in hujšala. Nekako se strinjam z razlago, da so takšne
> težave povezane z načinom življenja in načinom razmišljanja,
> tako o samemu sebi kot o svoji okolici. Nekoč sem vprašala
> prijateljico, ki ji je uspelo za večno obdržati izgubljene
> kilograme, kako ji je uspelo in odgovorila mi je, da Pia,
> celoten način življenja moraš spremeniti, spremeniti moraš
> način razmišljanja tu v glavi, predvsem pa se moraš začeti
> zavedati, da ne živiš zato, da ješ, temveč ješ zato da živiš.
> Predvidevam, da se ti bodo zdele izjave morda prazne in
> obrabljene, vendar verjemi deluje. Sama sem shujšala
> približno 10 kg in že 6 let držim to težo brez vsakega
> problema. Vendar pa sem se pred tem morala korenito
> spremeniti. Težko mi je odgovarjati in ti morda soliti pamet
> o tvojih problemih, ker te v bistvu sploh ne poznam in lahko
> s tem nasvetom popolnoma zgrešim bistvo tvojega problema.
> Verjemi, v življenju moraš najprej sprejeti samo sebe takšno
> kakršna si, se začeti imeti rada, kjub napakam, ki jih imaš
> in šele nato boš od tu pričela črpati moč za svojo
> samozavest. Samozavest nikakor ni pogojena z videzom temveč z
> zaupanjem v samega sebe in v svoje zmožnosti. Tu pa naletim
> na tvoj drug problem, ki menim, da je v veliki meri pogojen s
> prvim. Predvidevam, da te je oče prizadel s svojim
> alkoholizmom, vendar svojih problemov ne moreš skrivati in
> opravičevati s svojo preteklostjo. Otresi se jo, razčisti jo
> enkrat za vedno, vendar pa jo moraš najprej razčistiti s
> samim seboj, šele nato s svojimi soudeleženci. Delanje iz
> sebe žrtev ti v življenju ne bo pomagalo prav nič, le vedno
> bolj v obup te bo pehalo. Danes si ti sam svoj človek,
> popolnoma neodvisen od svojih staršev in se moraš začeti tako
> tudi obnašati. To ne pomeni, da svojih staršev nimaš rada,
> prav nasprotno, vendar pa nisi več odvisna od njihovega
> razpoloženja in želja. V življenju sem srečala mnogo ljudi,
> ki so izhajali iz takih ali drugačnih družin in so prav tako
> kot ti menili, da je samomor najbližji izhod. Vendar pa noben
> problem v življenju ni tako velik, da se ga ne bi dalo
> rešiti. Tvoje spoštovanje same sebe ne izhaja iz drugih,
> temveč iz tebe same. Ko dosežeš to Sanja, sama ali ob pomoči
> drugih, se lahko postopoma odvajaš ostalih odvisnosti. Zgolj
> neke vrste prisilno hujšanje in vitkost ne bodo rešili tvojih
> problemov, ki ostajajo v tebi sami. Verjamem, da tisto, kar
> te v življenju ne pokonča te naredi močnejšo, zato Sanja
> zberi svoje moči in prični razčiščevati bistvo problema, ki
> po vsej verjetnosti izhaja iz tvoje preteklosti in se šele
> nato osredotoči na svojo odvisnost od hrane. Mnogim je uspelo
> in resnično Sanja, verjamem vate.
>
> Iskreno se ti opravičujem, če sem med vrsticami preveč solila
> pamet ali kar koli v tvojem pismu narobe razumela, moj namen
> je bil zgolj pomagati tebi. Pa srečno, Sanja!
>
> Lep pozdrav,
> Pia
Spoštovana Kaja,
Hvala za tvoj odgovor na moje pisanje. Resnično sem vesela zate in menim, da je že 12 kg ogromen napredek in ogromen korak. Morda le to. Imam prijateljico, ki je pod zdravniškim nadzorom shujšala za 44 kg in dosegla predpisano težo. Vendar pa je tu nastal problem. Sedaj nikakor ne more ustaviti hujšanja. Trenutno je shujšala že za 7 kg manj od predpisane teže in si je zadala shujšati še za naslednjih 5 kg. Na začetku sem ji poskušala na lep način dopovedati, da je čisto drug človek in da je suha ter da ji ni potrebno hujšati več. Pa ni zaleglo. Trenutno se bojim, da ne bo na koncu pristala v bolnišnici zaradi podhranjenosti. Ne vem na kakšen način ji lahko še pomagam, saj s pogovori ne pridem prav daleč. Je oseba, ki bi jo bilo zelo težko prepričati, da si poišče strokovno pomoč, kajti to jo na vse zadnje lahko celo stane življenja. Imaš ti morda kakšno idejo?
Lep pozdrav,
Pia
Si kdaj pomislila, da je hrana simbol moči? Ko si močna, je ne rabiš, ko ti kaj ne šiba, greš direkt nazaj k njej?
Moč in kontrola nad seboj in okoliščinami, mislim, da je to ključ do samopomoči. Več moči pa nam prinesejo: jasno razmišljanje, jasni in dosegljivi cilji, učinkovite izbire, ustaviti se, ko rineš z glavo skozi zid, da bi na kaj ali na koga vplivala. Moči nam prinese odkritost do sebe. Ne boj se si priznati kakih svojih misli in občutkov.
To je moje razmišljanje.
Zdravo, Iva.
Če še vedno tako misliš, piši Kaji – ima moj e-mail.
Čao, SanjaIVA je pisal/pisala:
>
> Mislila sem predvsem na pogovor, izmenjavo mišljenj,
> občutkov….
> Poskusiva lahko tudi s kakšno dieto in si izmenjava
> rezultate.Verjetno nama
> bo samospoštovanje naraslo-če pa ne-še vedno lahko poskusite
> s kakšno skupinsko terapijo.
> Lep pozdrav! Iva.