Glede mojega problema še nisem zasledila nobene knjige ali priročnika o tem kako ravnati v podobnih situacijah.

Z možem sva skupaj 4 leta, poznava se že od malih nog. On ima iz prejšnjega zakona 13 letno hčerko in 9 letnega sina, jaz pa iz prejšnje veze tudi 6 letnega sina. Pred kratkim sva dobila še skupnega otroka. Najini prejšnji zvezi sta bili že zaključeni kar nekaj časa preden sva postala par, tako da najina bivša partnerja ne moreta nikomur očitati vmešavanja v zvezo in kogarkoli kriviti za njen propad.

Kje je problem …

Problem imam z njegovim mlajšim otrokom (s hčerko se odlično razumeva). Fant je precej samosvoj in dokaj nebogljen in nesamostojen za svojo starost. Potrebuje ogromno opozarjanja, na to da poskrbi in pospravlja ter ne pozablja svojih stvari, da za seboj ugaša luči, zapira vhodna vrata, naredi domačo nalogo, se nauči vse za šolo in pripravi material, ki ga je treba prinesti v šolo.

Dokler se ni rodil zadnji otrok sva imela dokaj čuden odnos, lahko bi rekla, da sva jaz in moj 6 iz prejšnjega zakona živela mimo njega, ker naju je ignoriral. Kadar sem mu kaj rekla ali ga kaj vprašala, se je enostavno naredil gluhega. Kadar je bil pri takem dogajanju prisoten partner je posredoval, kadar pa ga ni bilo zraven, pa sem se pač sprijaznila, da je fant tak in iz tega nisem delala galame, sploh zato ker neubogljivosti niso imele nobenih hujših posledic.

Po rojstvu skupnega otroka pa je njegov sin začel maltretirati (pretepati in grdo verbalno obračunavati) z mojim 6 letnim sinom, povrh vsega pa je začel nagajati še pri dojenčkovi rutini. Kadar se dete uspava kot za nalašč ropota, se dere, navija glasbo ali/in TV, skratka je popolnoma neobvladljiv. Če je moj mož zraven je priden, ko pa moža ni, takrat postane pravi mali vragec in ne uboga, čisto nič.

Ta vikend je spravil na mojega 6 letnika tako, da sem ju morala fizično ločevati. Spravil me je skoraj tako daleč, da bi mu naložila nekaj krepkih. Pogovori v troje (jaz, on in mož) ne palijo …

Kako probleme rešujete tiste, ki imate pod svojo streho stalno ali občasno partnerjeve otroke, ki vas ne ubogajo?

Jaz ti žal ne znam pomagati. Me pa zanima tvoja zgodba. Predvsem me zanima tvoj odnos z mamo starejših dveh otrok. Ali kaj komunicirata? Kako pa sestrica reagira na bratovo vedenje?Sicer pa cenim ljudi ki se znajdejo v situaciji kakršna je tvoja, ker mora biti kar zahtevno, če želiš, da se vsi kolikor toliko dobro počutijo pri vas doma….

Nimam izkušenj, daje ga ljubosumje in mogoče pogreša očetovo družbo.

mi smo petčlanska družina, tudi z 9-letnikom, isto kot tale ‘vaš’, po pogovoru z mamicami sošolcev tudi pri njih isto, mislim glede opravil, domačih nalog, ostalih zadolžitev

predlagam ti, da si vzameš čas samo za njega in ga pelješ v kino, naj si sam izbere risanko ali po nakupih in naj bo on glavni s seznamom kaj kupiti…

živijo vsi otroci pri vama ali moževa dva prihajata samo na obisk?

koliko časa sta otroka z možem?

namig: mogoče mali pogreša očeta, mogoče hoče imet čas samo zanj. najbrž ima občutek da mu ga krade tvoj sin, pa še vajin novi dojenček. če ej samosvoj potem ni nebogljen. če uboga očeta potem njega smatra za avtoriteto tebe pa ne sprejema, ker mu jemlješ očeta. vsi mu ga jemljete, on pa ne zna povedat, da hoče, da je oče vsaj tu in tam samo in samo z njim. opazuj obnašanje – pa saj ga itak opazuješ – in boš, če boš dovolj tankočutna, hitro pogruntala.
sstavljene družine so tudi čustveno zelo zakomplicirane. če z otroki ne bosta znala boste na koncu vsi razočarani in imeli občutek, da ste v dužini nekaj izgubili. pa bi se lahko imeli fino.

Sem jst tud že slišal, da je tako opozarjanje nase pravzaprav klic po očetu. Fant rabi svojga fotra iz oči v oči, pa ni nujno pogovor, mrbit druženje in podobno.

V osnovi si naredila napako, ker si v začetku dopuščala njegovo ignoranco. Morala bi biti dosledna (in fer) pri uveljavljanju pravil. Avtoriteto pri 9-letniku boš morala uveljaviti sama.

Je pa to pogosta napaka ta novih partneric vis-a-vis otrok, ker si ne upajo postopati bolj odločno in postavljati pravil pod svojo, ali bolje rečeno, skupno streho.

p.s. Sicer se do neke mere strinjam, da je problem deloma tudi v ljubosumju. Ampak ne pozabi, da je ljubosumje praviloma prisotno tudi med “navadnimi” sorojenci in da se v končni fazi pričakuje, da se bodo prilagodili novi situaciji v družini. Torej, jaz bi predlagala, da se tvoj mož za nekaj časa bolj posveti svojemu 9 letniku, vendar pa pri tem ne pretiravat v smer, da je 9 letnik tisti ki narekuje ton in tempo v družini.

jaz pa vas, ki imate pogum stopiti v takšno zvezo, samo občudujem.

Kakšno težo pa ima tole, glede na vprašanje, ki ga je zastavila sestavljanka?

Ali morda otrokom, ki le prihajajo na obisk, ni treba ubogati, ali kaj?

Otroke, ki prihajajo na obisk vsak drugi vikend, bolj težko vzgajaš, kaj praviš? Ali pa nemara ti recimo vzgajaš prijatelje, nečake, sošolce… ki pridejo k tvojim otrokom na obisk?
In če je pri njih res samo za vikend, pa ga oče prepusti novi partnerki, to tudi ni ravno neka fora, ker je sin prišel predvsem na obisk k očetu, ne k njej.
Če pogledaš z otroškega stališča, ne le, da ne živi več z obema staršema, ampak mora za nameček upoštevati še pravila še enega ali celo dveh odraslih, se pravi, vsega skupaj treh ali štirih, in se mu morda celo upravičeno trga. Mislim pa, da s svojim obnašanjem predvsem kliče očeta. Naj se on poskusi čim več ubadati tako z vsakdanjimi obveznostmi kot s tem, kar otrok rad počne in ga sprošča. Je pa jasno, da mora pri devetih že biti toliko odgovoren, da poskrbi za šolo in še za kako malenkost doma. Obstaja tudi kar nekaj solidnih knjig o vzgoji in pravilih, mogoče bi ti bila katera v pomoč.

Da te malo potolažim, tudi moja dva fanta, skoraj 9 in skoraj 6 se kar naprej izzivata in tepeta. Tudi pri nas je starejši bolj agresiven ampak moj mož pravi, da se je ravno tako spravljal na mlajšega brata.
Pogovorite se vsi skupaj, napišite pravila na papir, to imajo zelo radi in jim posvetite ogromno časa. Saj ste se sami odločili za toliko otrok, zdaj vas zelo potrebujejo, da si pridejo na jasno kako in kaj. To, da si ga ignorirala prav gotovo ne pomaga. Poskušaj to poporaviti.

Kakšno težo pa ima tole, glede na vprašanje, ki ga je zastavila sestavljanka?

Ali morda otrokom, ki le prihajajo na obisk, ni treba ubogati, ali kaj?[/quote]

no, ti je ločevalka lepo razložila zakaj sem postavila to vprašanje. na enostarševskem forumu se veliko pogovarjamo o tem stvareh- odnosih, čustvih in obnašanju v družini tako otrok, staršev kot novih parnterjev in njihovih otrok.

otrok, ki ne dobi pozornosti, do katre ve, da je upravičen, bo zašel tudi v tako skrajno obnašanje, da začne močit posteljo, da ne zna več normalno funkcionirati oz. je njegovo obnašanje totalno nesprejemljivo. sodeluje nami, odraslmi. če se mi do njega obnašamo ignorantsko, pokrovoteljsko, se bo on skušal temu prilagodit in se bo obnašal podobno. če ga če opazi samo kadar je otrok nemogoč potem bo ves čas nemogoč, samo da bo dobil potrebno pozornost. pa čeprav batine, oštevanje, kaznovanje … samo da je pozornost. žalostno, a resnično. tako nekako se obnašajo tudi odrasli, ki so odvisno od odnosov, le da otrok še ni odvisen, ampak ta odnos potrebuje.

kako pa se obnaša drugi fantek – mačehin sin? najbrž ima redne stike s svojim očetom. pa če jih nima ve, da mamin oče ni njegov pravi oče in ima do njega določeno distanco. enako se najbrž očetov sin obnaša do mačehe – z distanco, ker to ni njegova mati. za nameček pa je mačeha še obupana nad dnjim, ga non stop kara in kaznuje in celo udarila bi ga … mali je da dobri poti, da naredi kakšno orto neumnost.

iz tega kar je razbrati v postu je jasno, da če bi bilo po otrokovo, mačeha in njen sin nikoli ne bi prišla v njegovo družino oz. do njegovega očeta. že od začetka se niso razumeli, niso vzpostavili pristnega stika, zdaj bo le še slabše, če se ne bodo stvari drastično spremenile.
dojenček ne potrebuj veliko pozornosti, ti večji otroci pa, zato bi bilo prav, da starša pokažeta koliko jim vsi skupaj pomenijo – in vsak posamezno, ampak to mora bit iskreno, ne narejeno. otroci namreč čutijo kdaj nekdo resno misli in kdaj blefira in odločajo zelo majhni detajli.

še nekaj sem želela dodati – sama imam dve hčeri, narazen sta samo 1,5 let, pa karakterno zelo različni. že nekaj časa prakticiram dneve, ko sem samo z eno ali z drugo. to potrebujeta, to 100% posvečanje moje pozornosti samo eni, pogovore o samo eni, fokusiranje na eno. sajsmo družina, skupaj zelo dobro funkcioniramo, ampak v tej družini smo trije samostojni ljudje, ki potrebujemo pozornost tudi zase, ne samo za vso družino skupaj. pa ena pride enkrat k meni v posteljo s pocrkljat, pa pride druga, pa grem z eno v kino, pa z drugo, pa na sprehode … če bi imela še partnerjeve otroke bi ravno tako posvečala pozornost tudi njim, vsakemu posebej. v takih trenutkih več izvem od vsakega otroka posebej kot v vsem času skupaj z vsemi.

Ne vem, kako je s tem pri vas, vendar pri nas je največji problem, ker mati njegovih otrok ne more sprejeti naše kombinacije in vlaga neizmerno veliko energije v to, da otroka neprestano ščuva proti meni in mojim otrokom. Meni se že počasi meša od tega, da čez vikend, ko so njegovi z nami, ravno nekaj zgradimo, dosežemo nek minimalen napredek v odnosih, ki pa ga že z nečim poruši in pademo nazaj, po možnosti še globje, kot smo bili. In mene že čisto mineva se trudit za karkoli, ko pa konstantno sledi nož v hrbet. Bivša seveda vsak pogovor odklanja. Vsak konflikt, ki ga imamo, izkorišča za dokazovanje otrokom, kako ima njihov oči mene raje od nje, itd. Če ima kdo kak nasvet, še bolje pa lastno izkušnjo…..

Žal ti tudi jaz ne morem pomagati, ker pri nas bivša otrok ne hujska zoper mene. Imava dokaj solidne v bistvu bolj tehnične odnose preko GSM-ja, kadar se morava kaj uskladiti zaradi pobiranja otrok.

Vseeno ugibam, če problem s fantom vseeno ne izvira iz njene “sfere”. Namreč po tem, ko sta se ločila, je fantka vzela za nekakšnega nadomestnega partnerja. Otrok celo spi z njo v postelji, čeprav ima svojo sobo in posteljo. Fant doma nima nobenih zadolžitev in obveznosti (za razliko od starejše hčerke), pri 9 letih ga celo še vedno umiva!

Pri daljših dopustih smo tudi pri nas uspeli uvesti rutino pri njegovih dolžnostih, po vrnitvi domov pa je bilo vse jovo na novo. Pri 3-h oziroma zdaj 4 otrocih žal ni časa in energije, da bi enemu 100% odnašali rit. Kako nevzgojno to deluje na ostale tri si pa tako ali tako lahko misliš.

Dodala bi še to, da sem pričakovala nekoliko več odziva, glede na to da je ob stopnji ločitev tako ali drugače sestavljenih družin čedalje več.

Samo še to mi manjka 🙂

Poznam veliko ločenih ljudi, sestavljene družine pa pravzaprav nobene. Zgleda, da se novih družinskih obveznosti branimo ko hudič križa.

Poskusi še na forumu Enostarševske družine.

Kakšno težo pa ima tole, glede na vprašanje, ki ga je zastavila sestavljanka?

Ali morda otrokom, ki le prihajajo na obisk, ni treba ubogati, ali kaj?[/quote]

no, ti je ločevalka lepo razložila zakaj sem postavila to vprašanje. na enostarševskem forumu se veliko pogovarjamo o tem stvareh- odnosih, čustvih in obnašanju v družini tako otrok, staršev kot novih parnterjev in njihovih otrok.

otrok, ki ne dobi pozornosti, do katre ve, da je upravičen, bo zašel tudi v tako skrajno obnašanje, da začne močit posteljo, da ne zna več normalno funkcionirati oz. je njegovo obnašanje totalno nesprejemljivo. sodeluje nami, odraslmi. če se mi do njega obnašamo ignorantsko, pokrovoteljsko, se bo on skušal temu prilagodit in se bo obnašal podobno. če ga če opazi samo kadar je otrok nemogoč potem bo ves čas nemogoč, samo da bo dobil potrebno pozornost. pa čeprav batine, oštevanje, kaznovanje … samo da je pozornost. žalostno, a resnično. tako nekako se obnašajo tudi odrasli, ki so odvisno od odnosov, le da otrok še ni odvisen, ampak ta odnos potrebuje.

kako pa se obnaša drugi fantek – mačehin sin? najbrž ima redne stike s svojim očetom. pa če jih nima ve, da mamin oče ni njegov pravi oče in ima do njega določeno distanco. enako se najbrž očetov sin obnaša do mačehe – z distanco, ker to ni njegova mati. za nameček pa je mačeha še obupana nad dnjim, ga non stop kara in kaznuje in celo udarila bi ga … mali je da dobri poti, da naredi kakšno orto neumnost.

iz tega kar je razbrati v postu je jasno, da če bi bilo po otrokovo, mačeha in njen sin nikoli ne bi prišla v njegovo družino oz. do njegovega očeta. že od začetka se niso razumeli, niso vzpostavili pristnega stika, zdaj bo le še slabše, če se ne bodo stvari drastično spremenile.
dojenček ne potrebuj veliko pozornosti, ti večji otroci pa, zato bi bilo prav, da starša pokažeta koliko jim vsi skupaj pomenijo – in vsak posamezno, ampak to mora bit iskreno, ne narejeno. otroci namreč čutijo kdaj nekdo resno misli in kdaj blefira in odločajo zelo majhni detajli.[/quote]

Moja otroka morata ubogati gostitelje, kadar smo na obisku, babico in dedka, kadar sta pri njih, učiteljico v šoli, trenerja plavanja, vodnika v koloniji (ki je običajno le nekaj let starejši) in mojega sedanjega partnerja.

Zdaj pa berem, da od vseh zgoraj naštetih, ima samo (bodoča) nova partnerka mojega ex to moč, da otroka popolnoma zafrustrira in jima uniči življenje, če bi ju prisilila, da bi jo ubogala.

p.s. Otroci niso kompetentni, da bi odločali, kdo bo prišel kot partner v življenje starša. Če bi bilo vse po volji otrok, potem marsikatera veza sploh ne bi smela razpasti.

Ti zdaj tlačiš v eno zgodbo neprimerljive stvari.
(Mene glagol ubogati malček tišči, jaz raje uporabljam izraz, da se mora otrok primerno obnašati. Neumnih in škodljivih ukazov mu menda ni treba ubogati… Ampak to ni tema.)
Ljudje, ki jih ti naštevaš, ne vzgajajo, ne živijo s tvojimi otroki, nimajo obveznosti do njih in ne rešujejo njihovih težav. Verjetno se tudi tale fant čisto normalno obnaša, ko gre na obisk k svojemu sošolcu, in prav mogoče tvoji otroci ne bi več tako zelo ubogali, ko bi bili pri mačehi. Pri devetih letih žal še ne zna strokovno poimenovat svoje stiske, samo v ameriških filmih otroci pridejo k staršem in jim priznajo, da so žalostni in da jim je težko. In samo v filmih se starši odzovejo z nekaj globokimi stavki, objamejo otroka, mu rečejo, rad te imam, in je stvar rešena.
Otroci seveda niso kompetentni glede partnerjev njihovih staršev, boli jih pa z vso pravico vseeno.

Od kod ti jemlješ te neumnosti?

Če si bila ena izmed srečnic, ki je niso doletele kolike, dojenček, ki ne spi, ampak samo drema, dojenček, ki se le počasi (in zato dolgotrajno) ali pogosto dojil, to še ne pomeni, da dojenčki na splošno ne terjajo ogromno pozornosti, časa in energije.

Starši, ki jim je bio vse našteto prihranjeno so v veliki manjšini.