Prvega otroka sem rodila razmerno zelo zgodaj, pri 19ih, bila sem šele na začetku študija, tako da moji kolegi in prijatelji še niso imeli otrok. zame je bil to velik šok, se mi zdi da čustveno še nisem bila dovolj zrela za materinstvo, kar pa ne pomeni da nisem lepo skrbela za mojega otročička. vse sem naredila zanj in bila vzorna mamica, ampak se mi zdi da sem vso to skrb in obveznost opravljala brez nekega materinskega čuta. kdaj sem se resno spraševala, če mogoče tega sploh nimam v sebi. danes pa je moja mladenka stara že pet let in vse kar počnem z njo mi je v veliko veselje, tudi opravljanje njenih osnovnih potreb. včasih pa so mi bile te zadeve občasno čisto odveč in sem vse naredila, ampak tako nekako kot “pod prisilo”(pa to ne mislim tako da sem vmes jamrala in odlagala delo na druge, ampak govorim o občutkih, ki sem jih čutila v sebi).

v zadnjem času pa imam občutek kot da me je nekaj razbremenilo in uživam z njo vsak trenutek, pojavila pa se je tudi močna želja po novem otročičku.

in sedaj moja skrb…bojim se da je moja želja po drugem otroku zato tako močna, ker sem pozabila kako je bilo občasno težko (lahko povem tudi da sem bila za vse sama)…ali pa sem le dozorela in je to tisti naravni čut-materinski čut

čudi me tudi to, da kljub temu da še nisem zaključila študija (imam še dva izpita in dipl. nalogo), kar pomeni da nimam še redne službe, moji prijatelji(vrstniki) prav tako še nimajo otrok, v meni pa ta želja po drugem otročku

Mislim, da si res dozorela, ker si napisala, da kot da si razbremenjena in uživaš ob njej vsak trenutek.

Materinski čut ne prihaja iz razuma, zato se ta čut ne ozira na tvoje obveznosti.

Kako boš uskladila obveznosti z željo po še enem otroku je čisto stvar tvojega odločanja.

Mogoče je bolje, da čimprej opraviš še tiste obveznosti, ki jih imaš, mogoče pa je bolje to, da imaš novega otroka, da ne bo prevelika starostna razlika med njima. Čisto tvoja stvar gledanja.

O ljubezni iz srca govorimo takrat, ko neko stvar počneš z veseljem, četudi je kdaj neprijetna.

Dojenčki in otroci prinesejo nekaj novega v življenje. Omogočajo, da se učiš odpirat svoje srce.

60-letni sosed je enkrat pripovedoval svojo izkušnjo z rojstvom svoje prve hčerke. (Mimogrede: s svojo prvo ženo, ki mu je umrla zaradi bolezni bi imel tri sinove, pa so mu vsi umrli ob porodu.)
Večkrat je prišel v porodnišnico obiskat svojo ženo in je tudi videl svojo novorojenko. Enkrat je prišel in se mu je ponudila priložnost, da jo vzame v naročje (niti ni bil zainteresiran, pa je na pobudo svoje žene to storil). In ko jo je držal v naročju, mi je z zanosom pripovedoval, se mu je takrat srce odprlo in kot bi se razlilo na vse strani. Rekel je, da se je počutil tako vzneseno, da se je njegov obraz spremenil v en sam nasmeh. Izkušnja, je rekel, je bila tako globoka, da je te občutke zelo težko opisati, ker besede, ki jih imamo na voljo niso dovolj. Morali bi ga videti kako to on pripoveduje. 🙂
Njegova starejša hčerka je zdaj stara tam nekje 26 let.

Ko so vsi žurirali, si se ti vedla odgovorno in si pustila vžeti del mladosti. Zdaj se zavedaš, kako je to bogato, ko z nekim bitjem deliš življenje, je pa ravno toliko tudi naporno in zahtevno.
Predvsem pa mora imeti tudi oče razvit očetovski odnos in ljubezen, ker otrok rabi oba in vzgled za življenje.

V tebi so zdaj tudi živahni in razcveteni hormoni in materinski nagon.
Uporabi še malo razum, v miru doštudiraj, malo delaj in potem pojdi na drugo porodniško, ko boš imela tokrat vse urejeno. Sicer pa vsak po svoje naredi. Srečno!