Moj porod v vodi…

Danes ob 3.46h zjutraj mineva 5 mesecev, kar je štorklja v postojnsko porodnišnico dostavila hčerkico. Ko sem se po desetletnem razmišljanju opogumila in dala ‘izvesti’ tatoo, sem ob slovesu svojemu tatoovatorju rekla, da se bom vsakič, ko bom videla njegov umetniški izdelek, spomnila tudi nanj. In to mu je bilo zelo všeč. Tako se velikokrat, ko opazujem svojo malčico, spomnim na mojo/njeno/najino/našo porodno izkušnjo. In mi je všeč. S tem želim vsem nosečkam, ki se odločajo o načinu poroda sporočiti, kako pomembno je, da je ta izkušnja dobra, pa čeprav morda ne čisto taka, kot smo si jo zamislile… In želim se zahvaliti vsem, ki so mi pomagali, da se bom tega doživetja vedno rada spominjala: obema prijateljicama – spremljevalkama pri porodu, Mami Zofi (Ireni, Zalki, Radmili) za dobre predpriprave in osebju porodnega bloka postojnske porodnišnice.

Med tistimi, ki me poznajo, nekako veljam za avanturistko, ali pa vsaj za dinamično žensko, ki je ni strah poizkusiti kaj novega in nenavadnega. In vendar kljub kopici raznih adrenalinskih športov in podvigov, v svojem življenju nisem doživela ničesar, kar bi se lahko merilo s porodno izkušnjo. Prva zaljubljenost? Prvi seks? Orgazem? Ledvični kamni? Smrt? Trip? Narkoza? Zame se nič od tega ne približuje porodnemu doživetju.

Do pred nedavnim sem imela fobijo pred porodom. Najprej – že sama beseda porod mi je bila odurna in nato še vse odvratne asociacije, ki mi jih je vcepila naša kultura: grozovito vpitje, neznosna tortura, bizarne porodne mize s stremeni, perverznost vsiljenega položaja ob porajanju, popolna izguba samokontrole v najbolj intimnih momentih, ki jih ob neonkah opazujejo v maske odeti zdravniki in odtujene babice, nato še klistir, nekontrolirana sprostitev sfinkterjev, množično klistiranje in skupinsko iztrebljanje, pohabljanje presredkov z nepotrebnimi epizotomijami, inkontinentnost kot posledica porodne travme, ženska kot objekt rojevanja, razosebljenje, … Porodnih prizorov sploh nisem mogla gledati, porodnih zgodb nisem zmogla poslušati in misel, da bi zanosila, mi je povzročala silen strah, hkrati pa se je pojavljala želja po otročičku… In tako sem iz leta v leto živela razcepljeno – fobija in želja kot kontrapunkt fobiji. Nobena racionalna predelava zadeve ni rešila in vsi ti stereotipi in miti so se bohotili vse dokler – dokler nisem nehala razmišljati, prenehala jemati kontracepcijo in si rekla, da bo, kar bo… Če bo odhod v porodnišnico zame prehuda travma, bom pač prevzela nase vse tveganje in rodila doma. Nosečnost in porod sta pač loterija, vendar je vredno tvegati… Na srečo sem na delavnicah društva Naravni začetki spoznala tudi druge rešitve, ki so se mi zdele varnejše, npr.: porod v Avstriji, porod v vodi, dogovor z avstrijsko babico za porod na domu.

Ker nisem imela stalnega partnerja, sem vedela da bom za otročka morala skrbeti sama in tako tudi je. To, da bom brez moške pomoči me, ko sem zanosila ni skrbelo. Bolj me je skrbelo to, kako bo potekal porod, saj sem si želela lepo izkušnjo, ki mi bo vlila novih moči za naprej. Želela sem si preporod in ne le poroda. In imela sem mnogo želja, ki so se nanašale na medicinske posege ob porajanju. Nisem jih hotela imenovati ‘porodni načrt’, ker pač ne verjamem, da je tako nepredvidljiv dogodek možno natančno načrtovati. Predvsem pa sem si želela intimnega, mirnega in domačega vzdušja ter popolno informiranost v zvezi s kakršnimi koli posegi. Razmišljala sem, da bi najela doulo, ki bi koordinirala mene in medicinsko osebje, pa sta se moji prijateljici tako dobro pripravili na dogodek, da sem jima popolnoma zaupala in nisem čutila potrebe po tretji osebi. Zraven tega sem se v zadnjem mesecu povezala s patronažno sestro, ki je bila zelo razumevajoča in prijazna ter mi je namenila veliko pozornosti. Za prvi, pa tudi vse naslednje obiske si je vzela vsaj 1 uro časa za pogovor. Zato me tudi ni skrbelo, kako bom zmogla po porodu – seveda v primeru, da bom ostala v dobri poporodni kondiciji (neprerezan presredek, brez carskega reza).

Po nekaj pogovorih in obiskih sem se odločila, da bom rodila v postojnski porodnišnici, pa čeprav sem iz Ljubljane. Všeč mi je bila mirna atmosfera. Veliko mi je pomenil čas, ki sta si ga babici Katja Logar in Sonja Premrl vzeli zame, da smo prediskutirale moje želje. In všeč mi je bila pozornost, ki mi jo je namenil ginekolog (dr. Merlo) in me sam spodbudil k izdelavi porodnega načrta. Skratka, dobila sem občutek, da moje želje niso neizvedljive, še zlasti, če bo porod potekal b.p – kar je tudi predpogoj za porod v vodi. Čeprav me je motilo, ker se zaradi dela po turnusih, ni dalo dogovoriti, da bi porodu ves čas prisostvovala ena babica, pa sem nazadnje po vseh ogledih poznala kar dobršen del zaposlenega osebja in se počutila dokaj domače. Tako mi ni bil problem ob 5h zjutraj zavrteti telefonsko številko in povprašati, ali naj pridem ali naj še malo ostanem doma, ker menim, da se je porod začel.

Ko me je prijateljica Saša ob 6.30 pripeljala na pregled v Porodnišnico Postojna, so moji popadki trajali že 12 ur. Vendar niso bili močni in dolgi, pa čeprav so se pojavljali redno na 3-5 minut in maternični vrat je bil odprt za 2 cm, kar je prav toliko, da bi me lahko zadržali v porodnišnici. Za seboj sem imela neprespano noč, ki sem jo preživela sama ob sprehajanju po poletni noči, kopanju v kadi in gledanju tv-nadaljevank. Spila sem eno malo pivo, pa so bili popadki vseeno preveč boleči, da bi lahko zaspala, tako sem zadremala vsega skupaj za 10 minut. Babica in zdravnik sta mi dejala, da bi v bistvu naj ostala v porodnišnici, vendar naj se sama odločim: če si res želim naraven porod – potem je bolje, da grem domov in pridem nazaj, ko bodo popadki daljši in močnejši. To je bila tako ali tako moja želja in vesela sem bila, da se mi ni bilo treba pregovarjati, zato sva s Sašo spili vanilačino na kavomatu in se odpeljali nazaj v Ljubljano.

Doma sem si zaželela sprehoda, tako da sem odšla do bližnje trgovine in nabavila sveže štručke za zajtrk ter buteljko Traminca. Smešno je bilo, ker me prodajalke poznajo, pa so me spraševale, kdaj bom šla rodit in jaz sem med popadkom razlagala, da imam pravkar popadke in da bom počasi šla. Niso razumele, kako da hodim naokrog in ne ležim na porodni mizi z razkrečenimi nogam. Takšni so slovenski stereotipi o rojevanju…

Medtem je prišla iz Maribora še druga prijateljica – spremljevalka Mojca in dogovorile smo se, da se izmenjata, da pa bomo v telefonski navezi in gremo v Postojno vse tri z enim avtom. Ležali sva na postelji, se pogovarjali in ugotavljali, da mi dobro dene masaža z masažnim aparatom in pritiski v predelu križa. Pritisk na vrat v predelu periakveduktalne sivine, kjer so bolečinska vrata, žal ni deloval. Zaspati še vedno nisem mogla, ker so bili popadki prepogosti. Čez čas sem predlagala, da bi se odpeljali na sprehod v bližnji gozd. Bilo je zelo lepo in zabavno. Pohajali sva kakšni 2 uri, potem pa se vrnili. Nato sem šla počivat in mislim, da sem zopet zaspala za kakšnih 10 minut in ko sem se zbudila, so bili popadki precej močnejši, zato sem šla v kopalnico in se pričela urejati za odhod v porodnišnico. Klistir, britje – vse sem brez problema uredila sama. V tem času je Mojca poklicala Sašo, da naj počasi pride iz službe. Ko sem prišla iz kopalnice sem začutila, da je čas za odhod. Že nekaj časa nisem čutila brcanja dojenčice in to me je precej preplašilo. Zraven tega je dogajanje postalo toliko boleče, da mi je pričelo zmanjkovati moči.

Vožnja z avtom je bila precej naporna. Imela sem precej močne popadke, ki so se po prihodu v porodnišnico za nekaj časa ‘umaknili’. Takrat sem pomislila na Ino May in njene zgodbe o zastoju poroda, ki je že bil v teku, zaradi spremembe okolja. V porodnišnico sem prišla ob 16h popoldne in drugi pregled je pokazal, da je MV odprt za 5 cm. V tem času je bila prisotna babica Nataša Likar, ki mi je vlila veliko zaupanja. Imela je res ta pravi občutek, kar se je še posebej pokazalo pri obeh ginekoloških pregledih. Nato smo se namestile v sobo z bazenčkom. Imele smo ogromno potovalko prtljage: blazino za dojenje, armaflex za na tla, himalajsko solno lučko, cd-player z malimi zvočniki, energijske ploščice, etc. Prostor je naenkrat postal prijeten in domač, spremljevalki sta se prelevili v maserki in moji popadki so spet postajali močnejši.

Zelo pomembno mi je bilo, da sem se preoblekla v svojo lastno oblekco, ne pa v tisto grozljivo bolniško brezoblično degradirajočo hlamudračasto srajco. No, ena babica, ki se je pojavila v naslednjem turnusu s tem ni bila zadovoljna, kot tudi ne z nekaterimi drugimi uvedbami, npr. s sprehajanjem po hodnikih, preveliko potovalko in drugimi nepotrebnimi malenkostmi. Tako je mojima spremljevalkama kar precej morila s tem in onim, vendar mi je na koncu vseeno pomagala v končni fazi poroda (pač na svoj odtujeni način 😉 ) in bojda je tudi zelo natančno pregledala posteljico. Prijaznost pač ni njena vrlina, bi rekla večina slovenskih porodnic, glavno da je strokovna. No, moje mnenje je, da ni vsaka oseba za vsak poklic in da je empatija del strokovnosti pri poklicu babice. Včasih je to najbrž težko, saj moraš biti zato tudi osebnostno integriran, z urejenim podstrešjem in srcem na pravem mestu. Če bi bilo tako, ne bi porodnice uhajale čez mejo rojevat in dobre babice delat v tujino.

Skratka, ob 19h se je zamenjal turnus in predane smo bile babici Jani Bratož. Sledilo je obdobje spoznavanja, jemanja osebnih podatkov in pogovorov z zdravnikom M.M. Bila sem zadovoljna s tem, kako smo se ujeli. Moje želje so bile razumljene in upoštevane. Nisem dobila IV katetra, imela sem tele-CTG, da me ni skrbelo za otročka, sedela sem na žogi, slonela na polici, hodila sem ter tja, prijateljici sta me med popadki masirali, spletali špansko kitko, vmes smo se pa pogovarjali. V vodo nisem želela prehitro, saj sem v kadi itak v zadnjih 24 urah preždela že vsaj 4 ure in sem si želela v jacuzzi šele v končnici poroda.

Pri tretjem pregledu okrog 20h je bil izpostavljen problem prepočasnega odpiranja materničnega ustja in babica me je poslala na hojo po hodniku. Delala sem vaje v stoječem in čepečem položaju, dihala svež zrak pri odprtem oknu in gledala v temno zvezdnato poletno noč. Bilo je zelo mirno, v oranžno osvetljeni sobici pa je tiho igrala glasba po našem izboru. Nice…

Ker se MV še vedno ni odpiral in dojenček ne spuščal, smo se dogovorili za amniotomijo. Plodovnica je bila mekonijska in tukaj se je prvič postavil pod vprašaj porod v vodi, saj je v takem primeru kontraindiciran. Po razpoku mehurja sem imela nekaj močnejših popadkov, vendar na dolgi rok bistvene razlike ni bilo. Ugotovila pa sem, da so popadki močnejši če ležim, zato sem se odločila, da bom manj pohajala in telovadila, pa več počivala. Konec koncev je od začetka dogajanja minevalo že dobrih 24 ur. Umetnih popadkov nisem želela, saj sem še kar naprej upala, da bom rodila brez medikamentozne asistence. Ker pa sem bila že precej utrujena, sem babico prosila, če bi mi lahko namestila TENS (transkutana elekrična nevrostimulacija) za lajšanje bolečin. Naprava me je zelo zanimala in bila sem presenečena, kako neizpopolnjena je: dve elektrodi, ki jih je treba z mikroporom pritrditi na natančno določeno mesto, pri tem pa lahko že manjše odstopanje povrzoči neučinkovito delovanje. Babica se je zelo trudila in nekajkrat premestila elektrode, pa vendar ni učinkovalo. Ne samo, da so me boleli popadki, zdaj me je še koža okrog nameščenih elektrod pekla kot sam vrag. Zadevo bo treba dodelati…

Iz tega obdobja smo posnele tudi nekajminutni video, ko nameščamo elektrode in kramljamo… Vmes sem imela en popadek, kjer sem bila vidno odsotna, potem pa spet naprej… Video se zaključi s kratkim posnetkom mene, ki držim v naročju čisto novo dojenčico. Ko sem ga pred kratkim gledala, me je presenetilo, kako prijetno atmosfero smo imele in kako umirjena sem bila. Zdaj še manj razumem vso porodno histerijo, ki jo prikazujejo filmi. To pač ni to. Žal pa se nam vzorci vcepijo v podzavest in zavest, tako da nič čudnega, če ženske odigravajo tudi filmske scenarije. Ljudje delamo to, česar smo se naučili.

Še malo sem se sprehajala, še malo sem se tuširala, še malo sem skrivaj jedla powerbar, še malo sem dosti pila, …, potem pa je okrog 22h postalo vsem jasno, da se zadeva nikamor ne premika in da bi bilo treba razmisliti o umetnih popadkih. Pogovarjali smo se o spreju, vendar je zaradi slabe kontrole nad dozo raje padla odločitev o intravenozni aplikaciji. No, mene je to precej dotolklo, pa vendar sem še vedno upala na porod v vodi, vsaj na koncu. Predvsem pa sem doživela kompletni šok, kako strašno boleči so ti popadki. Pri svojih popadkih, četudi močnih, sem bila vedno nekako v transu, malo zadeta – najbrž od lastnih endorfinov. Sicer sem jih občasno zelo težko prenašala, ampak nekako sem imela zagon. Umetni popadki pa so bili nevzdržni in so me čisto dotolkli – psihično in fizično. Res pa je, da sem bila neprespana in neprehranjena. Ko sem dobila glukozo, je bilo bolje, vendar sem se odločila za Ultivo, ker sem želela nekoliko ublažiti agonijo. Za EA se nisem odločila, ker sem še vedno upala na odstranitev katetra in prehod v vodo.

Po štirih urah umetnih popadkov in dveh flašah Ultive, sem bila bolj spočita kot v prvi uri umetnih popadkov, ker sem se vmes lahko nadremala. Od Ultive sem bila ravno toliko ‘zadeta’, da sem med popadki zacumala – in glede na to, kako dolgo že nisem bila spala, je bila to prava odrešitev. Čeprav sem bila tako počena, da na trenutke nisem niti normalno artikulirala, sem se vsega zavedala, bila pa sem tudi zelo sentimentalna in sem prijateljicama po mojem neštetokrat povedala, da jima tega, da sta z mano ne bom mogla nikoli povrtniti. In oni sta mi vsakič povedali, da to ni nekaj, kar bi se vračalo in da sta radi z mano ipd. sentimentalnosti, ki pa so zame imele takrat velik pomen. Če zdaj pomislim: 4 ure sta sedeli z mano, me gledali, spodbujali, masirali, pa dozirali Ultivo vsakič, ko sem jaz napovedala popadek… Ampak ta del poroda je bil za mene prava mora. In še vedno se maternično ustje ni čisto odprlo in še vedno se dojenčica ni čisto spustila. Ne vem, mogoče bi takrat morala na kolena. Ampak sem bila preveč odsotna, da bi se tega še domislila. In vsi, ki so me videli, so bili zelo zaskrbljeni. To sem opazila. Kasneje sem izvedela, da se je v tem času rodilo že par dojenčkov, le moj ne.

Vprašala sem babico, kaj bi bilo pred stotimi leti? Lahko, da bi dojenčica ali pa jaz ali pa obe umrli. In sem bila srečna, da imamo tudi medicinsko asistenco. Konec koncev so se umetni popadki ob Ultivi dali preživeti, čeprav komaj… No, in nikomur ni na kraj pameti padlo, da bi se še šli porod v vodi. Sem ostala kar na postelji, podložena in obdana s številnimi pouštri, v dandanašnjem klasičnem – polsedečem položaju. In končno sem lahko bila fizično aktivna – to, kar mi gre najbolje. Ker dojenčica nikakor ni hotela v porodni kanal, so se odločili za pritisk na fundus, kar je zgledalo tako, da je ena babica pritisnila v zgornjem delu trebuha, zdravnik je usmerjal dojenčico, moja babica pa je ščitila presredek. Postopka niso izvajali agresivno, ampak postopoma, tako da mi ni ostal v slabem spominu in če ne bi vedela, da je to zloglasno ‘skakanje po trebuhu’, bi se mi zdelo vse skupaj kot normalen del poroda.

Mislim, da se lahko samo svoji trmi (do zadnjega sem govorila, da ne želim biti prerezana, pa tudi če se raztrgam), dobri fizični pripravljenosti (do zadnjega sem športala) in spretnosti svoje babice (do zadnjega se je potrudila, da bi mi ohranila presredek) zahvalim, da je dojenčica prišla na svet brez carskega reza (tudi o tej možnosti smo se pogovarjali), brez vakuma in brez epizotomije ter brez enega šiva. To, kar je počela babica Jana, je bil pravi čudež. Zdaj vem, zakaj je žensko lažje prerezati in nato zašiti. Še zlasti, če se mudi, ker se v sosednjih sobah prav tako porajajo dojenčki in je premalo osebja in je hektika velika. Za ta čudež sem babici Jani neskončno hvaležna, saj sem bila že 2 uri po porodu, ko sem odspala 2 kitici, spet v svoji formi. In bila sem zdrava in srečna, ne pa pohabljena in sem lahko dobro poskrbela za dojenčico.

Ko sem zagledala dojenčico, sem najprej rekla: ‘A je živa?’. Ni zgledala živa, kar nekaj časa so se trudili, da je sama zadihala in takoj se mi je zdelo, da sem jaz kriva za to. Ker sem tako dolgo zavlačevala, hotela naravni porod, čim manj farmakoloških sredstev in zato tudi odlašala z umetnimi popadki. Nazadnje pa sem vzela vse v dvojni dozi. 34 ur maratonskega poroda bi lahko bilo krivo, da je bila dojenčica tako zdelana, čeprav se je nato hitro popravila in bila videti zdrava. Vendar so mi to dali zdravniki kmalu po porodu vedeti in sem zadevo kar nekaj časa predelovala. Zelo sem bila občutljiva, čeprav sem po razumski plati vedela, da je lahko veliko razlogov, da je bil prvi Apgar tako nizek in da to ne pomeni, da bodo zaradi tega posledice, še sploh, če se dojenček nato tako hitro popravi. Na kartoteki sem kasneje opazila tudi zapis, da je imela ovito popkovnico, česar prej nisem vedela. Takrat mi je bilo samo pomembno, da je živa in mi ni bilo važno, kdaj bodo klemali popkovino, kdaj bo na trebuhu, ali bom dobila sredstva za pospešitev izločanja posteljice in krčenja maternice, ali bo prve ure malčica pri meni… So pa vse moje želje spoštovali in me vsakič, ko kaj ni bilo v skladu z njimi vprašali, ali se strinjam. Seveda sem se z vsem strinjala, samo da je bila živa. Ko je bila končno v stabilnem stanju, so jo prinesli, da bi se ogledali in priklopili, vendar je bila v takem stresu, da joškanje ni najbolj uspelo. Meni je bilo super da tuli, glavno da je konec tiste grozne tišine, ki bi lahko oznanjala smrt. Vendar se mi njeno dihanje ni zdelo popolnoma ok. Dobila je monitor za spremljanje dihanja in šla na opazovanje v intenzivno. Bila sem zelo utrujena in kar naenkrat me je vse bolelo, tako da sem svoji spremljevalki odslovila in hotela biti sama – da se končno malo spočijem.

V vsakem primeru bi se počutila slabo – če bi ne vztrajala pri naravnem porodu dovolj dolgo in sedaj, ko sem vztrajala. Šele patronažna sestra Marija me je v zvezi s tem pomirila, ko je rekla, da se malčica morda zaradi popkovnice tako dolgo ni spuščala – vsakič, ko bi se naj spustila, jo je začelo dušiti. Rekla je, da so pri oviti popkovnici lahko umetni popadki in hiter porod tako velik šok za dojenčka, da ne preživi in da je morda narava sama poskrbela, da je vse teklo počasi in zlagoma…

Zgodba o mojem porodu v vodi, se tukaj končuje. Moj porod v vodi, ki ga ni bilo, ker nisem prišla do vode… Najbrž se bo kdo obregnil ob to, da sem zgodbo naslovila z nečim, do česar nikoli ni prišlo. Ampak prav v tem je poanta. Porod lahko načrtuješ, lahko imaš želje, vendar ni nujno, da bo vse teklo tako, kot smo si zamislili. Precej možnosti je, da bo teklo bolj ali manj drugače. Pa vendar je doživetje lahko kljub temu lepo, če je poskrbljeno za to, kar najbolj potrebujemo. Jaz sem najbolj potrebovala intimno atmosfero v družbi najboljših prijateljic, razumevajočo babico in občutek, da soodločam pri medicinskih posegih. Za to sem si prizadevala in to sem dobila, malo zaradi vztrajnosti, malo zaradi sreče.

So ženske, ki svoj dopust planirajo dlje časa kot svoj porod in so ženske ki svoj porod planirajo do potankosti. So take, ki imajo želje in jih udejanjajo in so take, ki samo hrepenijo, pa so nazadnje nezadovoljne, ker niso uresničile svojih fantazij. Dojenčki in dojenčice pa se rojevajo tako ali drugače. Asertivnim ali neasertivnim porodnicam. Izpolnjenim in neizpolnjenim nosečkam. Odgovornim in neodgovornim staršem. Srečnim in nesrečnim zaljubljencem. Vsem želim, da bodo zbrale toliko moči, da bodo rodile tako, da jim ne bi bilo treba otrokom reči: ‘Rodit pa res ni nič takega. Saj, ko dobiš dojenčka tako vse pozabiš.’ In da bi namesto tega lahko rekle: ‘To, ko sem pa tebe rodila, je bilo neverjetno doživetje. Tega pa si ne bi nikoli želela pozabiti.’ Hvalabogu, da sem ženska!

Draga Arsha,

Najbrž veste, kako dragocen je vaš zapis doživetja poroda, z veseljem sem ga večkrat prebrala. Prepričana sem, da bo v pomoč pri premisleku o lastnem porodu vsem tistim, ki sodijo v skupino žensk z bolj izraženo željo po »porodu po lastni meri.«

Se strinjam, porodni načrt je neroden izraz, in nekaj časa sem »navijala« za izraz »načrt porodne skrbi«, ki je bolj natančen, sedaj pa tudi jaz uporabljam prvega. Porodni načrt je pripomoček pri razmišljanju o tem, kaj potrebujete in kako si to zagotoviti. Prav ste povedali, ženske smo zelo različne in nekatere bodo prepustile odločitve zdravstvenim strokovnjakom, druge bodo hotele biti poučene in prevzeti odgovornost (in moč) odločanja v svoje roke.

V naši kulturi res bolj »na rahlo« razmišljamo o ženskem telesu, o tem, kaj pomeni materinstvo, kam in kako umestiti porod v naša življenja. Kulturni vzorci, obrazci, ki se obnavljajo skozi filme, kakšne reklame, površne pogovore in reke (»Še vsaka je rodila, nehite komplicirat.« ali pa »Saj po porodu vse pozabiš.«) niso ravno emancipatorni in ne opolnomočajo žensk.

Zato sem prepričana, da je pomembno, da med seboj izmenjujemo informacije, podporo in si dajemo moč – konec koncev živimo v privilegiranih okoliščinah, če pomislimo na to, kaj se dogaja po svetu in imamo vsaj minimalne možnosti za realizacijo naše osebne svobode.

Saj veste, da realiziramo to, kar je razsvetljensko vodilo: izhod iz nedoletnosti, odločitev, da uporabljamo svoj razum in ne prepustimo (vsega) odločanja drugim. Kako se že reče: Sapere aude: drzni si vedeti, kar pomeni tudi, drznite si razmišljati (seveda s svojo glavo). Ni ravno lahko, je pa včasih celo zabavno.

Hvala še enkrat,

in še to: zelo pomembno je, da vemo, da naše poti niso podobne avtocestam, pač pa potujemo po zavitih, pa morda zato toliko bolj slikovitih cestah, in tak je bil tudi vaš porod: pravo popotovanje skozi samospoznavanje, poznavanje kulture, podatkov, pravega prijateljstva, različnih strokovnjakov, njihovega in svojega delovanja, otročička, soočanje z življenjem in njegovim robom.

Se ti zahvaljujem Arsha, zadnje čase dosti srfam in iščem porodne izkušnje na tem našem internetu. Ja še tri mesece pa bom imela drugo porodno izkušnjo. Prva je skoraj podobna tvoji s tem, da nisem bila pol toliko strokovno pripravljena kot ti. Po zaslugi tvojega izčrpnega poročila o poteku samega poroda, se bova poučila oba (jaz in moj spremljevalec). Hvala.

V Postojni sem pristala, ker sem želela imeti porod v vodi. No šlo je vse narobe oz. od vode. Verjetno, da se tudi moja punčka ni spuščala, ker je imela ovito popkovnico okrog vratu. Žal nisem nikoli izvedela. Sem bila takrat preveč razočarana, prizadeta,jezna, žalostna, kaj jaz vem kaj, da po porodu sploh nisem mogla govorit kaj šele spraševat. To vse je verjetno pripomoglo to, da se je cel porodni načrt ponesrečil in sem pristala na operacijski mizi s končnim izidom: carski rez. Hm. Ja takrat mi je bilo samo važno, da je z otrokom vse vredu. Danes, ko pa se bliža datum drugega poroda, pa tuhtam in razmišljam kako bo, bi si sploh delala kakšen načrt, ali se prepustim kar bo pa bo, kako se naj v bolnici postavim zase, da se ne bo spet vse obrnilo.

Pred leti. Zadržali so me v bolnici, ker sem bila kao 14 dni čez rok (se mi zdi, da takrat nisem vedela točno datuma zadnje menstruacije) in sem začela zaotekati. Po kakih dveh dneh opazovanja, me je vzela na viziti neka mlada zdravnica in mi vstavila neko tableto v nožnico, ki baje sproži popadke. (To ji ne bi dovolila, če bi bilo danes). In res začeli so se neki krči, ki so trajali vso noč in jaz veselo gor in dol po stopnicah. Nič. No naslednji dan pa okrog 12.00 se je pojavila mekonijska
plodovnica. Seveda sem šla povedat, da se nekaj dogaja. In so me poslali v porodni oddelek. Britje, klistiranje, na posteljo. Nič odprta mogoče cm, otrok se ni spustil, kakšno uro umetnih popadkov, ki baje sploh niso bili popadki, diagnoza babice, da sem defektna. V teh uri nobenih sprememb razen bolečin od “popadkov”. Kar naenkrat se je zbrala ekipa in me odpeljali v operacijsko, kjer so zelo uspešno opravili carski rez. Ob nekje 17.30 se je punčka rodila.

Hvaležna sem vseeno vsem, da se je srečno končalo, da sva obe zdravi in da bo ta punčka kmalu dobila sestrico. Kako bo tokrat, morda čez čas, ko dobro prebavim. Prvič je trajalo.

Draga manca37,

če potrebujete pomoč in podporo pri pripravi na drugi porod, poglejte na spletno stran http://www.mamazofa.org, morda bi vas zanimale delavnice Pričakujem otroka.

Letos sem prevedla knjigo M. Wagnerja Moj porodni načrt (Založba Sanje) ki vam je, če to potrebujete, v pomoč pri raziskovanju svojih potreb in odkrivanju, kako do njihove realizacije. Saj ne, da bi se mi v resnici ljubilo presedeti ure in ure in prevajati, bolj mi je bilo veliko do tega, da dam v roke nosečkam uporabno in aktualno branje; sem se pa zraven še veliko naučila.

Lep dan,

Prijateljičin porod v vodi…

Ko se leto poslavlja je seveda pravi čas za raznovrstne bilance, tako sem ob parih priložnostih ugotavljala, katero spoznanje / dogodek me je najbolj zaznamoval v odhajajočem letu. No, zgornja zgodba je in bo še nekaj časa prav na vrhu seznama. Sama se še nisem odpravila na takšno popotovanje, tako sem bila prav do samega dotičnega jutra precej nezavedna razsežnosti izkušnje, ki me je čakala.

Ob razodetju da pričakuje»mo«, sem bila precej navdušena, malo zaskrbljena, nadvse pa me je – mogoče bolj kot karkoli do sedaj – počastilo povabilo (razumela sem ga kot izraz zaupanja in izkaz bližine), prav zato se ob vsaki zahvali malo namuznem. To pa ja ni bila usluga, Arsha! 🙂

Resnosti in dokončnosti situacije sem se resnično začela zavedati šele v trenutku, ko je zjutraj okoli 5ih zazvonil telefon. Takrat sem se zbudila in še preden sem se javila, sem dragemu ne preveč potiho začela razlagati »A veš kaj to pomeni!?! – V Postojno gremo!!!!«. Z vsemi tresočimi udi sem se privlekla do nujnih opravkov, premlevala pot do Postojne, hitela opravljati vse jutranje higienske zadeve in se nekako privlekla do Arshe.

Pa še takrat se seveda ni videlo vrha, samo del strme poti. Potem pot v Postojno in nazaj, pa malo na delo… Nekaj ur v službi je nekako minilo pod milijon vtisi in nekaj efektive – po koledarju sodeč sem imela celo razvojni sestanek :). In potem klic, da je zdaj pa res čas. Pa pejmo…

Drugo pot v Postojno je predvsem zaznamovala bojazen, da se mala ne premika več. Zdaj mi je jasno, da se med porodom bitjece umiri, takrat pa sem bila precej zaskrbljena. Tako je bilo olajšanje ob prvih zvokih s CTG precejšnje in taisto melodijo smo z lahkoto poslušale vse do konca – kot sound-track dramatične interaktivne predstave.

Vmes sem večkrat pomislila, kakšne »frajerke« smo ženske in kakšnega poglobljenega vpogleda in intime je lahko deležen partner ob teh doživetjih. Pa smo spremljevalci pripravljeni sprejeti in objeti te občutke, vtise, spomine? Predvsem moški partnerji – lahko to danost sprejmejo tako dobrodošlo? Ob podobnih debatah se velikokrat spomnim na izjavo svojega sodelavca, kateremu se porod zdi neestetski in se v bojazni za poželenje do svoje žene ni »udeležil« rojstev svojih malčkov. O estetiki bi lahko veliko razpravljali, če bi tekla debata o modni reviji – tako pa je estetika dogodka celovita izkušnja; zdrava malčica, zadovoljstvo mamice in lep spomin na porod, ki je neprecenljiva popotnica za otročička. Pa seveda prav pride dodaten glas v porodni sobi, nekdo, ki bodri, tolaži, masira 🙂 in zastopa želje mamice v trenutkih, ki so eni najpomembnejših. Vse bojazni pa so seveda legitimne in se je o njih potrebno veliko pogovarjati; konec koncev je tudi odločitev o neprisustvovanju lahko prava za dotičen odnos.

Kot se je ta črtica začela z vaniločinom z Arsho, jo je vaniločino s spremljevalko Mojco zjutraj, ko sta se mamica in dete prvič joškali, zaokrožil. In ta zgodba je na prav poseben način za vedno povezala vse štiri dotične bejbe, bilo je neprecenljivo intenzivno čustveno doživetje in življenjska izkušnja. Takoj bi šla še enkrat 🙂

Spremljevalka Saša