Fant- na invalidskem vozičku
Ne vem, ali sem čudna ali zmešana. vendar tako je. Imam 24 let in sem še samska. Že dolgo si želim fanta in vedno bolj sanjam o fantu, k bi bil na invalidskem vozičku. Ne vem, zakaj, a tako si želim fanta na vozičku, s katerim bi uživala življenje, mu pomagala in ga imela rada. Ne bojim se tega, da bi mu morala kaj pomagati, z veseljem bi mu karkoli.
Tudi ponoči sanjam o tem. Povejte mi prosim, ali sem čudna ali je to možno, da imam tako željo.
Hvala!
morda se kaj takšnega sliši bolj po redko, ampak niti približno ni nič nenavadnega. kakor so ti povedali že zgoraj; gre za potrebo, da pomagaš, da za “nekoga dobesedno živiš”, nekomu služiš.
s tem se pridobi občutek pomembnosti, smisla. da si nekomu potreben v življenju, da nekdo zaradi tebe lahko pre-živi.
včasih se lahko kaj takega sprevrže tudi v lastno trpljenje, ki pa na nek način lahko ustreza, ugaja in se zanj povsem trezno odločimo.
literatura je polna takšnih literarnih junakov, mimogrede…
od kje jih bo črpala, če ne iz realnega življenja?
tvoje misli in želje niso čudne. niso pa tudi pogoste, to pa je najbrž res.
lp.
Seveda je možno, da imaš tako željo. Na prvi pogled nekoliko nenavadna, a ker verjetno ima neko ozadje, niti ne tako čudna.
Praviš, da bi te veselilo, kakorkoli mu pomagati. In tvojo pomoč bo rabil vedno. Tako te nikdar in nikoli ne bo zavrnil.
To, da bi bili zavrnjeni od ljubljene osebe, pa je tisto, česar se vsi bojimo. Mogoče se ti zdi, da pri fantu na vozičku te bojazni ni ter je to tista varnost, ki bi jo našla pri njem.
No, ne bi rekla, da invalidne osebe komaj čakajo, da lahko postanejo nekogaršnji humanitarni projekt. To niti približno niso nemočne mimoze, ki hvaležno kot pes sprejemajo tujo naklonjenost, ampak normalne, samostojne osebe z določenimi, drugačnimi omejitvami od ljudi, ki nimajo večje telesne okvare.
Po drugi strani pa… ne vem, če si točno predstavljaš neprijetne plati invalidnosti, o katerih se ne govori veliko (recimo stvari, povezane z izločanjem urina in blata…). Ne gre samo za podajanje stvari z višjih polic.
Zelo res!
S citiranjem sem hotela samo še enkrat poudariti to misel … Ker po moje samo za to gre (namreč zanikanje, da gre za normalne in samostojne osebe, voziček gor ali dol)!
lolita3333, če ne gre seveda le za izmišljotino in provokacijo, očitno takšnega, konkretnega fanta sploh ne pozna, tako da jo očitno privlači le ideja, še verjetneje njen lastni stereotip o ‘fantu na invalidskem vozičku’ – morda iz nekih njenih nezavednih spominov, lahko pa gre tudi zgolj za splet notranjih nervoz, kompleksov, morda celo sledi lastne čustvene invalidnosti, ki bi se zrcalila (skrila) v fizični invalidnosti ‘fanta’ …
P.S. mogoče prehitro sodim …
Gibam se v krogu ” vozičkarjev ”
ZAKAJ PA NE ! ?
Seveda da, zakaj pa ne!
… če bi punca govorila o konkretnem fantu. Ker ljubimo vedno konkretnega človeka, zaradi njega samega in ne zato, ker bi bil ta morda visok ali majhen, svetel ali temen, povprečnega videza ali lepotec, star ali mlad, na invalidskem vozičku ali brez njega …
POanta je v tem, da ljubimo človeka in da je nekaj ‘narobe’, če ‘ljubimo’ fiksno idejo!
In punca, ki je zastavila vprašanje, je to zastavila tako, da smo jo vsi razumeli kot da je očitno ‘zagledana’ zgolj v fiksno idejo in da sploh ne išče fanta – ki je lahko tudi na invalidskem vozičku (in če bi bilo tako -seveda, zakaj pa ne!), ampak išče samo ‘invalidski voziček’.
Ti priporočam, da greš zaenkrat nekam pomagat: v kakšne domove ali zavode, morda k prijateljem ali znancem, ki imajo človeka na vozičku…Pomisli malo na to, da boš morda prvo leto srečna ob njem, se bo zaljubil vate, toda kako bo čez nekaj časa, ko si boš zaželela “normalnega” moškega ob sebi…Si predstavljaš, kako boš revežu, ki je že tako hendikepiran, strla srce??????? Moja svakinja je na vozičku.Imela je nesrečo in je po 15. letih zakona in dveh otrocih ostala hroma….Mož je ves čas ob njej, ni si dobil druge- toda postal je prava živčna razvalina. Saj te ne odbijam od tega…toda le želja pomagati nekomu ali pa živeti v načinu, da je nekdo odvisen od tebe ni dovolj…Drugače bi bilo, če bi že bila zaljubljena v konkretnega človeka…..
Kakorkoli srečno!!!
Glej, po mojem je fajn, da ti je jasno, kdo te pravzaprav privlači in čisto nič po mojem ni narobe, če tako čutiš. pravzaprav je obratno.
vendar pa si moraš biti na jasnem mal zakaj tako čutiš? ali je to le neka prehodna stvar (razrešitev nekega podzavestnega konflikta), ker če je to prehodnega značaja in kaže pri tebi na neko čisto specifično težnjo (včasih se nam skozi želje porajajo “rešitve”, ki nam pripeljejo k problemu).
moraš se namreč zavedat, da boš z razmerjem nekomu odprla srce in tako je tudi on bolj ranljiv. če se utegneš premisliti, pa poskusi ugotoviti prej, ker sicer boš koga prizadela.
če pa imaš to razčiščeno, potem te podpiram, le pogumno si izpolni svojo vizijo. ker je dejstvo, da smo si različni pravzaprav tisto, ki olepša svet.
Dragica,
jest sem imela podobne želje in sem z leti ugotovila kako je to sestavljeno. Ugotovila sem, da sem ljubosumna, takega moškega pa ne moreš dati v predal / vsi moški so prasci in iščejo samo eno stvar. Je nekako garancija, da ne bo zaradi podivjanih hormonov gledal za drugimi kiklami. S pretiranim ljubosumjem pa se skriva tudi nizka samopodoba. Ne verjameš, da bi te kdo imel lahko rad tako kot si in iščeš opravičila oz. igraš neko vlogo v življenju drugega: si nepogrešljiva, sebe daješ na pediestal. Hkrati pa je pod vsem tem skrit strah pred moškostjo. Ker je ne moreš imeti pod kontrolo, je bolje, da jo imaš pod kontrolo ti. Zavrta ženskost. Pri invalidu, pa je ta moškost pod kontrolo. Vglavnem, da ne dovgovezim … na nek način te privlači kastriran moški.
Hm, jaz pa na videz poznam človeka na vozičku, ki mi deluje zelo “opasan”, kar se žensk tiče, tak ta pravi smooth operator. Ne vem, če bi ga bilo tako lahko krotiti, kot si si ti to predstavljala.
Drugače se pa strinjam s tabo – verjetno si avtorica invalidnost predstavlja kot svoj največji adut, da ji bo moški vdan do konca življenja.