Diplomsk, ki je nameravala dokazati nasprotno
Tule lahko preberete, kako STA neka diplomantka in njena mentorica na primeru hoteli dokazati učinkovitost in primernost rejništva kot najboljšo izbiro za otroka:
http://www.fsd.uni-lj.si/ediplome/pdfs/venisnik_ivanka_N4911.pdf
Pa povejte, kaj je bilo v tem konkretnem ravnanju za otroka dobrega. Najdete kaj dobrega za kogarkoli (biološki otroci rejnice??,..) v tej zgodbi? Razen, da je nekdo na ta račun imel (ima) službo?
Komentar: Operacija uspela, bolnik umrl.
Nekje sem zapisala naslednje:
»ČISTO NAŠ OTROK«
Tisti, ki ima otroka, ge je dolžan preživljati in zanj skrbeti.
Starši so otroka rodili. Rekli so: »To je čisto naš otrok« in potem jih je okoli dva tisoč podpisalo soglasje, da ga »oddajo« v rejništvo. Finančnih obveznosti zanj so se praktično popolnoma osvobodili. Za otrokovo preživljanje ne plačujejo čisto nič.
Država je v Ustavo zapisala: »Otroci, za katere starši ne skrbijo, so čisto naša »posebna skrb«.« Potem pa jim je za materialno preživljanje namenila 262,20 € in jih tako postavila daleč pod prag tveganja revščine. Ne spadajo niti v gospodinjstvo staršev, niti v rejnikovo gospodinjstvo. Sami so v »svojem gospodinjstvu« z 262 € na mesec, kar bi teoretično moglo predstavljati zgolj streho nad glavo.
Rejniki pravijo: »Saj je rejenec čisto naš!«. Preživljati pa jim rejencev ni treba. Ministrstvo zatrjuje, da rejniki niso prevzeli prav nikakršne obveznosti do finančnega preživljanja rejencev – vse stroške preživljanja pokrije država.
Rejenec pa se je naučil: »To, da sem čisto zares od nekoga, sploh ne pomeni mojega preživljanja. Rad imeti nekoga, ki ne more sam skrbeti zase, ne pomeni tudi njegovega preživljanja. To mi kažejo starši, država in rejniki. Torej je čisto v redu imeti otroka in ga ne preživljati.«
Salomon je, ko se materi nista mogli dogovoriti čigav je otrok, ukazal otroka razrezati na pol in ga razdeliti med njiju…zato se je prava mati odločila, da ga raje celega da nepravi materi. Biološkim staršem tega ni potrebno storiti. Otrok ostaja dolga leta »na pol«. Morda celo na tri dele. Delijo si ga starši, država in rejniki in vsak si ga v celoti prisvaja ter se trka po prsih, kako je »njihov«. Pa mu vendarle nihče od njih v resnici ne zagotavlja niti dostojnega preživetja.
Drugo so zgodbe o ljubezni….
No, pa povejte, če iz diplomske naloge jasno ni razvidno, da negodnega troka (šest let) silijo v življenje, ki ga noben odrasli ne zmore: živeti v več družinah in to SPREJEMATI! Jasno se tudi vidi, da nihče ne razmišlja (v vseh teh letih), da bi otroku dali zares družino. Posvojiteljstvo se namreč nikoli ni pojavilo niti kot možnost.
Ja, takšno je uspešno rejništvo in vedno znova se v diplomski pojavlja “užaljenost rejnikov”… Ali nemara ne bi smela biti, ali nemara rejnika ne smeta imeti čustev,… V vsej nalogi sem videla koliko napak je bilo storjeni v obeh matičnih družinah, učitelji niso postavljali jasnih meja, rejnika užaljena, Teja pa opozarja nase na vsakem koraku,… Kje je pa vsa ta stoka, ki bi pa morala narediti prav???
“Rejnika pa sta zaradi lastne prizadetosti na njena zavračanja še poslabšala situacijo.”
Ob 12 urnem izobraževanju,…ŠMORN!!!
Ja takšno je uspešno rejništvo.
Mislite, da bi bilo v družini, ki bi jo posvojila, kaj drugače? Rejniška družina je bila očitno najprimernejša rešitev – torej začasna nastanitev, dokler se razmere v matični družini ne uredijo, da bi lahko šla nazaj. S posvojitvijo prenehajo vse pravice in dolžnosti med otrokom in biološkimi starši ter sorodniki, pri rejništvu pa se stroka trudi izboljšati razmere do te mere, da bi se lahko vrnila nazaj k biološkim staršem.Žal starši niso bili zainteresirani, mogoče niso zmogli sodelovati v tem procesu po svojih najboljših močeh in se razmere v matični družini niso izboljšale toliko, da bi se lahko za stalno vrnila domov.
Primarna naloga socialnih delavcev v tem primeru je izkoristiti vse možnosti, da bi lahko obdržali družino skupaj. Posvojitev je zadnja možnost, saj vrnitve nazaj ni.
In Gabi Čačinovič Vogrinčič je gospa, ki je strokovnakinja na tem področju, ima ogromno izkušenj, čudežev pa žal ne more delati.
Ne vem, nad čim se pravzaprav zgražate. Nad socialnimi delavci, ki v vsej zmedi skušajo vzpostaviti dialog med družinami, jim pomagati?
Sploh pa se strinjam s Prešernom: “Le čevlje sodi naj kopitar!”
Stroka se torej “trudi” in že v naprej ve – kot vi in jaz in še premnogi – da ne bo možna vrnitev? Ve leta in leta…da se družina ne more nikoli več “obdržati skupaj”…zato po navadi išče trajnejšo nastanitev…le prave družine otroku ne bo dala in njegove stabilnosti in pripadnosti noče pomagati ustvariti, ker se “trudi” za primarno družino, pa ne uspe?
Gabi o rejništvu ve zelo malo ali nič. Tudi na fakulteti se o rejništvu ne govori..lahko pa se “sanjari”… Ja, res, le čevlje sodi naj kopitar in kopitarjev nas je (ker smo bile v to prisiljene) vse več. O rejništvu prav zares kaj vemo le tisti, ki ga živimo! Ga vi?
Ja, PREPRIČANA sem, da bi bilo v družini, ki bi otroka dovolj zgodaj posvojila, bistveno drugače. A tukaj sva le dve, ki različno misliva..službe in stroka pa so tukaj, da bi vso zadevo enkrat že končno temeljito razmilili…pa ne pozabite: STROKA ZA REJNIŠTVO NI SOCIALNA STROKA, ker v izvajanju rejništva gre zgolj za VZGOJO IN VARSTVO…kje je pa ta pristojna stroka? V zakonodaji pa PRAVNA stroka…tudi te ni…in pravzaprav ni nikoli niti bilo (in še ni) v rejništvu druge “stroke” kot socialne. Pa še to zagotavlja le ENA OSEBA!!!
Stališče izkoristiti vse možnosti, da družina ostane skupaj? Za kakšno ceno pa? Za ceno otroka, ki se ga prestavlja malo sem, malo tja ali pa se ga kar “pozabi” v sistemu. Če se starši niso sposobni v enem letu, kjub prizadevanjem socialnih delavcev postaviti na noge do te mere, da lahko nudijo otrokom varen dom, potem ne razumem zakaj jim niso odvzete roditeljske pravice.
Otroštvo je časovno omejeno, ko se konča je to za vedno. Čakati, da nastopi polnoletnost in se ni več potrebno ukvarjat s “problemom” ni reševanje omenjene problematike.
Stališče “samo, da družina ostane skupaj” je samo po sebi problematično.
Vse zapisano je zgolj moje nestrokovno mnenje.
lpA
Ja, žal je res tako, da se s stvarmi ukvarjajo ljudje, ki zelo malo vedo o teh stvareh. Ampak na FSD se vsaj kaj naučijo o posvojitvah, na pedagoški pa najbrž res ne. o vsem tem, kdo bo za kaj odgovoren, se pa odloča v politiki, a ne? Zato se mi zdi neumno, da se razburjate na d socialci, da nimajo pojma, če pa pravzaprav ne smejo ravnat drugače, ker je v zakonu tako določeno. Tukaj se pa vedno vse zaplete.
Glej, vem, da si razburjena, ker se te ta zadeva osebno dotika. Mogoče ne bi bilo slabo, da bi se za vsakega otroka posebej sestavil tim, v katerem bi bil vzgojitelj, soc. del., zdravnik, pravnik,… Ampak žal je na razpolago premalo delovnih mest, da bi se lahko šli kvaliteto, o kateri nas toliko učijo, v realnosti pa komaj prideš dalj od papirjev.
Vem, da ni to tema, pa vendar: vedno se najde denar za odpravnine, oklepnike, vožnje v nobel avionih,… za zaposlitev zadostnega števila sposobnih ljudi pa ni in ni denarja. In še vedno sem mnenja, da bi morali pomagajoči poklici imeti neke vrste sprejemne izpite.
Saj se ni potrebno učiti o posvojitvah in rejništvu, potrebno pa se je (in na pedagoški fakulteti se) o VZGOJI IN VARSTVU. Samo to je namreč izvajanje rejništva!! Rejniška dejavnost NI SOCIALNA DEJAVNOST! Tako izvajalci potrebujejo “podporo” s področja vzgoje in varstva!
TIMOV PA TUDI TAKO POSEBNIH IN POGOSTIH NE BI BILO TREBa, ČE BI IZVAJALCI BILI USPOSOBLJENI IN KOPETENTNI – SUVERENI. A ob dejstvu, da jih polovica ima samo osnovno šolo ali pa še te ne, so seveda ravno izvajalci potrebni pomoči – bolj kot rejenci. To pa seveda ni v korist otrok, ker ti isti izvajalci se ne smejo lotiti vzgoje in varstva nobenega drugega otroka!
Poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, da izvajalci (tudi zaradi izobrazbene strukture) živijo na socialnem drnu…tudi zaradi plačaila za svoje delo, ki naj bi bilo vredno toliko kot je plačano?
Jaz se ne razburjam nad socialci – vsaj ne nad tem, kar (večinoma) počnejo. Razburjam se, da so tako pasivni in na probleme (vsaj učinkovito ne) ne opozarjajo…ker bi jih morali pri svojem delu obilo zaznati. Pa pravijo, da je sistem dober, uspešen, učinkovit, da je vse v redu, da je zakonodaja dobra, da je informacijski sistem dober… Te izjave in stališča pa mečejo same po sebi slabo luč nanje. Če v vsem tem času niso (sami) ugotovili, da nič ni v redu, potem je pa tudi z njimi nekaj narobe.
Pa še nekaj prilepim:
“Predstavljam nevladno organizacijo, ki si je za svoje delovanje zastavila spremljanje predvsem rejniškega sistema in zakonodaje. Sem mati treh otrok in že enajsto leto rejnica. V našem Združenju smo si zastavili aktivno vlogo v smislu predlogov, konstruktivnih kritik in pobud. Doslej še nismo bili slišani. Vse se zaključi s pojasnili resornega ministrstva, da samo kritiziramo in nič ne predlagamo. Temu seveda ni tako. Postavili smo številne konkretne pripombe, pobude in predloge, a smo deležni le odgovora, da se bodo naši predlogi proučevali, ko se bo ministrstvo za to odločilo. Čakamo torej na odločitev ministrstva – konkretneje odločitev tistih nekaj oseb, ki se imenujejo ministrstvo. In seveda: toliko o tako opevanem dialogu s civilno družbo.
Laično opozarjamo na probleme, ki bi morali skrbeti odgovorne in pristojne. Nekoliko zahtevnejše besedilo smo pripravili za brošuro, ki je danes tukaj na voljo.
Pristojni vztrajno ponavljajo, da je zakonodaja dobra, celo odlična. Da prinaša dobre rezultate.
Ker smo rejenci, rejniki in starši rejencev edini, ki to zakonodajo in praktično ureditev moramo živeti, pa lahko iz prve roke zatrdimo, da zakonodaja v praksi ni izvedljiva/uporabljiva. Torej tudi dobra ni. V čem je problem?
Problem je najlažje pojasniti s starim rekom: kjer je veliko babic, je kilavo dete!
Zakonodaja pravi, da sta vzgoja in varstvo otrok v pristojnosti staršev. Pravi tudi, da o soglasjih in drugačnih ureditvah odloča sodišče. V rejništvu pa v praksi ni tako.
Starši se v sistemu rejništva z državo (centri) večinoma sporazumejo – dajo soglasje, da predajajo svojega otroka v sistem rejništva. Ne gre za odvzeme otrok. Od tu dalje pa se začne zapletati.
Starši ob soglasju za oddajo otroka v sistem ne izberejo/določijo in se ne pogodijo s kom (rejnikom na primer) za vzgojo in varstvo svojega otroka (kot na primer vpišejo v šolo in vrtec), temveč so ga prepustili materi državi. To bi sicer še bilo mogoče razumeti, vendar ne v premnogih primerih, ko so starši te svoje otroke ogrozili ali popolnoma zanemarili. Posledica nesmisla je, da starši ohranijo pravice, ki jim pripadajo po zakonu. Nihče jih s kakšnim aktom ali odločbo ne omeji ali odvzame. Dogovorov, soglasij in upravičenosti teh soglasij s centri ne preverja (kakor ob razvezah) sodišče.
Kljub ohranitvi pravic pa starši (v skladu s pisnimi in večinoma ustnimi pojasnili centrov) v praksi lastnega soglasja za oddajo otroka v sistem rejništva ne morejo preklicati. Kljub ohranitvi pravice do odločanja o pomembnih rečeh za otroka. Pustimo zdaj ob strani zakonodajo – praksa izkazuje, da preklic ni možen. Morda zato ne, ker se načrtno in organizirano nihče ne ukvarja (ne preverja) s starši in vzroki za nastanek rejništva. Nihče ne odpravlja vzrokov.
Za vzgojo in varstvo rejencev se s tujimi osebami – rejniki (brez staršev) pogodijo centri. Zdaj je že vsem jasno, da brez postopkov in odločb. Zgolj z odplačno (baje civilno) pogodbo, v kateri otrok nastopa kot predmet pogodbe. Gre torej za poseganje v družino, ki pa ga zakonodaja sicer predvideva le v primeru ogroženosti otroka. Centri odločijo torej o najpomembnejši stvari: kdo – katera oseba bo v rejništvu varovala in vzgajala tega tujega otroka. Torej so se namesto strokovnega svetovalnega dela centri lotili pristojnosti odločanja o vzgoji in varstvu otrok. Ker je podano soglasje staršev, se opušča preverjanje in dokazovanje ogroženosti otrok. Hkrati pa nas ministrstvo uradno obvešča, da centri v rejništvu o ničemer ne odločajo – rejništvo bojda zgolj zagotavljajo in spremljajo. Res pa je seveda, da jim zakonodaja izvajanja ni poverila.
Tako se ob oddaji v rejništvo starševske pravice staršev rejencev ne omejijo (zelo redko odvzamejo, kljub temu, da ni zanemarljivo število zlorab in nasilja, ki se tudi ne sankcionirajo). Toda problem je, da te iste pristojnosti ne prejme (vsaj po dosedanjem interpretiranju) nihče drug, četudi ZIRD pravi, da so rejenci zaupani v vzgojo in varstvo rejnikom.
Tako imamo do tu že tri, ki na nek način odločajo o otroku: center, starša in rejnika. O sodišču ne sluha ne duha. V manjšini primerov se (spet) centri odločijo tudi za postavitev skrbnika. V praksi ni jasno, kam se more v vzgoji in varstvu uvrstiti še ta, če prvi trije doslej niso v ničemer omejeni. So pa morebiti zato onemogočeni? Je pa skrbnik že četrti, ki v zvezi z otrokom nekaj odloča.
Odlični (ZIRD) zakon tudi pravi, da morajo rejniki vse odločitve v zvezi z otrokom sprejeti v soglasju s starši. Mar tudi s skrbniki? Seveda, da tudi s centri. In obratno: v soglasju s kom odloča skrbnik? In v soglasju s kom starš? In center?
In ZIRD v tej zmešnjavi predvidi še petega – IPS, ki sicer nima nikakršnih pristojnosti, le dogovori (ki nikogar ne obvezujejo – za neizvrševanje dogovorov niso predvidene reakcije/sankcije) o otrokovi intimi se tukaj »sprejemajo«. Je to že peti, ki skrbi za vzgojo in varstvo? Pojma o življenju nima tisti, ki trdi, da je te zadeve možno dogovoriti med temi starši, temi rejniki, temi centri in ..na nekakšnih IPS… na otroka smo pa kar pozabili, ker niti ne vemo prav, kdo ga v resnici zastopa in preko koga se bo slišal njegov glas. In vsi so polnih ust o skrbi zanj. Nejasne pristojnosti imajo vsi. Le na odgovornost za marsikatero »zavoženo« življenje, ker je bilo toliko babic, da se je razvilo kilavo dete, bivši rejenci doslej še niso klicali!
Takšno ureditev lahko določi le nekdo, ki mu predpisa ni treba živeti.
Rejenec ostaja »v zraku«, četudi odlični ZIRD pravi, da je otrok v vzgoji in varstvu pri rejnikih. Za razliko od deklarirane začasnosti v praksi v večnem rejništvu. Kako naj rejnik poskrbi za ustrezno vzgojo in varstvo, ko pa pravno formalno o ničemer ne odloča? Zato je dolgotrajna tudi nejasnost o tem, kdo v resnici sme odločati o otroku in zanj pomembnih zadevah ter kdo vse v resnici vsak dan to počenja.
O stalnem bivališču, denimo, pa o stikih z zanj pomembnimi osebami in o financah…pa o kazenski odgovornosti..intimi rejencev in rejnikov in pravici obeh družin do intime.. Saj so to za otroka pomembna in nerešena vprašanja?
Kako naj torej vzgaja in varuje otroka rejnik, ko pa nima nikakršnih pravic in pristojnosti – vsaj ne v zvezi s pomembnimi zadevami, ki morejo vplivati na način vzgoje in varstva? Starši naj bi namreč še naprej odločali o otrokovih dokumentih, bivališču (čeprav je javnosti – torej tudi staršem – prikrit podatek o izvajalcih), vpisu v šolo in vrtec, izbiri zdravnika, štipendijah in preživnini ter njeni izterjavi, veroizpovedi, moralnih vrednotah,..le o kazenski in odškodninski odgovornosti rejencev je ministrstvu za pravosodje jasno, da preide na rejnika…
Otrok centrom ali rejnikom ni sodno zaupan. Noben delavec centra ali rejnik ni tretja oseba, ki bi jo sodišče določilo za vzgojo in varstvo. Tu je zgolj zaradi soglasja staršev in odplačne pogodbe sklenjene med – za rejenca – dvema tujima osebama.
Opažamo praznino, ki se v praksi interpretira in živi kakor se kje posreči. K sreči se v sistemu rejništva najde veliko skrbnih in ljubečih ljudi, ki skozi te čeri rejništva nekako »po domače« zvozijo, a na to se ne bi smeli več dolgo zanašati. Tudi med izvajalci je zmeraj več razmišljujočih in razgledanih ljudi, ki opozarjajo … in socialnih delavcev, le da slednji še ne opozarjajo tako glasno kot naše združenje. Prepričani pa smo, da za probleme vedo in se vsak dan soočajo z njimi.
Mislimo, da bi bilo veliko bolj jasno, ko bi bilo (ne veliko) število novih rejništev zaupano odločanju na sodiščih. Tam je pravo mesto, da se jasno in v pravni obliki odloči o otrokovem življenju, če so starši odpovedali za krajši ali daljši čas. Primerov ni toliko, da sodišča tega ne bi zmogla, če zmorejo odločanje (v veliko večjem številu) o drugih otrocih, ki vendarle ostajajo vsaj še pri enem roditelju. Pa tam zadeve ne morejo biti tako usodne, kot so, kadar mora otrok iz svoje družine. To je namreč najbolj tragična usoda nemočnega otroka… Naj bo vsaj začasna in jasna!
Gre torej za dolgotrajno odločanje o otroku in namesto otroka.”
Vem, da se zadeve spreminjajo in izboljšujejo, toda v mojih očeh za otroka prepočasi..
Pa še tole prilepim – opombe so izpadle – lahko si pogledate na naši spletni strani pod novice (mi delamo!!…pa lahko še kaj prilepim)
“OTROK PRED SODIŠČEM
Republika Slovenija se je zavezala, da bo v vseh primerih odločanja o vzgoji in varstvu otrok odločala po pravdnih postopkih – sodna veja oblasti. Trenutno uporablja dva različna postopka pri odločanju o vzgoji in varstvu otrok. Posebno in po našem mnenju protiustavno ureditev uporablja za odločanje o vzgoji in varstvu otrok, ki gredo v vzgojo in varstvo k tujim ljudem/tretjim osebam.
Za razliko od odločanja po pravdnih postopkih v primerih, ko otroci ob razvezi ostajajo vsaj z enim roditeljem, pa so otrokom, ki ne morejo živeti pri (obeh) starših, zagotovljeni zgolj upravni postopki, pri tem pa praksa izkazuje največkrat odločanje brez postopkov – zgolj izvršna veja oblasti.
Otrok je »v rokah« posameznega socialnega delavca in posameznega imetnika rejniškega dovoljenja. Rejenec ali v njegovem imenu skrbnik ali odvetnik, ki v večini primerov tudi nista določena, ne pride pred sodišče, kjer bi mu bi bile ustrezno zagotovljene njegove procesne pravice.
Praksa kaže mnoga vprašanja in dileme.
1. ZAKONODAJA IN PRAKSA V ZVEZI Z ODLOČANJEM O VZGOJI IN VARSTVU OTROK
1. 1. MEKUOP
»Republika Slovenija je ob deponiranju listine o ratifikaciji MEKUOP z izjavo generalnemu sekretarju Sveta Evrope med postopki, za katere velja ta konvencija, določila tudi postopek odločanja o vzgoji in varstvu otroka, katerega sestavni del so …«
MEKUOP v 3. točki 1. člena izrecno določa, da so postopki pred pravosodnimi organi zlasti tisti, ki zadevajo otroke, postopki glede družinskega prava, zlasti tisti, ki se nanašajo na uresničevanje starševske odgovornosti, kot so vzgoja in varstvo ter osebni stiki z otrokom.
»Pomembne določbe MEKOUP, ki zagotavljajo posebne pravice otroka, kadar se odloča o njegovih stikih s starši, niso neposredno uporabljive . ZUP, ki ga uporabljajo centri za socialno delo, pa nima takšnih določb, kot jih ima ZPP. Zato zakonodajalec ni izpolnil obveznosti, h katerim se je zavezala država z ratifikacijo MEKOUP. In to je tudi razlog, zaradi katerega je določba prvega odstavka 106. člena ZZZDR v neskladju s prej navedenimi določbami MEKOUP. Zato jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Iz enakih razlogov je Ustavno sodišče razveljavilo tudi četrti odstavek 114. člena ZZZDR, ki omogoča, da o vzgoji in varstvu (oziroma o obsegu izvrševanja roditeljske pravice, ki pa je odločitev o vzgoji in varstvu), enkrat odloči sodišče po ZPP, drugič pa organ socialnega varstva po ZUP.«
1. 2. Praksa v zvezi z odločanjem o vzgoji in varstvu rejencev
Pri dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo tuji/tretji osebi, gre za najgloblji poseg v intimo otroka, njegovega starša in tudi izvajalca rejniške dejavnosti, prav tako pa poseg v intimo vseh članov izvajalčevega gospodinjstva.
Primerjava opozarja, da v manj usodnih zadevah, ko se odloča o vzgoji in varstvu otroka ob ločitvi staršev, ko otrok vendarle ostaja z vsaj enim od njiju, dogovore in soglasja preverja še sodišče in tako skrbi za varnost in dobro otroka. O tem, pri katerem roditelju bo živel otrok, o bivališču, preživnini in stikih, odloča sodišče. Potrdi soglasje staršev, če presodi, da je v dobro otroka in odloči drugače, če meni, da soglasje ni dobro. O vseh teh relacijah pa v rejništvu ni prav nič odločeno. Prepuščeno je dogajanjem, zmedi in sporom, odločanju v vsakem primeru drugače.
Še več. Večina rejencev nima postavljenih odvetnikov, skrbnikov ali kolizijskih zastopnikov, zato v vseh primerih odločanja o njih, otrokov glas nima prav nikakršne veljave. Ni koga, ki bi legitimno varoval njegove pravice in koristi. Seveda se vsi vključeni deklarirajo, da skrbijo zanje, a pravno formalno so otroku ostali le starši, ki za otroka ne morejo, nočejo ali ne znajo skrbeti, zato je (zgolj otrok) doživel ukrep, ki je posledica in hkrati vzrok nadaljevanja opustitve starševske skrbi in preživljanja.
Starši sicer podajo soglasje (kakor ga v premnogih primerih podata zakonca ob ločitvi, a ga preverja in potrjuje sodišče), toda v tem primeru gre za popolno oddajo otroka – izločitev iz biološke družine, proč od obeh staršev, pa soglasij, za razliko od primerov ob ločitvah, ne preverja več sodišče. Soglasje poda starš in sprejme ga center za socialno delo. Ob tem se postavlja upravičeno in tehtno vprašanje, kakšno soglasje je to, ki starše razbremeni (in v praksi odveže) finančnega preživljanja in skrbi za lastne otroke. Še posebno zato, ker je tako dolgotrajno.
In kdo je tisti, ki sme staršem (brez ukrepov in sankcij) »odobriti« takšno opustitev skrbi in preživljanja lastnega otroka in preložitev vseh bremen na davkoplačevalska ramena?
Sicer pa to soglasje (za katerega obstaja upravičeni sum, da v mnogih primerih sploh ni podano) pomeni zgolj soglasje za oddajo v rejniški sistem. Sistem sam pa še ne pomeni in ne zagotavlja tudi odločitve o konkretni namestitvi. Do temeljne in usodne odločitve o tem, katera oseba bo namesto staršev vzgajala in varovala otroka, pride na osnovi osebne, (nedefinirane, netransparentne in brez postopkov in odločb ter pravnega varstva) odločitve posameznega strokovnega delavca na centru. Na osnovi njegove osebne izbire med imetniki enakovrednih in enakih dovoljenj se podpiše pogodba o rejništvu, ki zapečati otrokovo usodo in intimo za (v večini primerov) dolgotrajno obdobje. Mnogokrat tudi za šestindvajset let.
Pogodbo skleneta dva otroku tuja subjekta (javni zavod in fizična oseba, ki nista njegova skrbnika, zakonita zastopnika in nimata pooblastila za zagotavljanje in uveljavljanje otrokovih procesnih pravic). Otrok postane predmet pogodbe. Na pogodbo nima prav nikakršnega vpliva .
Rejništvo je neminovno silno usoden poseg v otrokovo (in rejnikovo) intimo, v najgloblje medosebne odnose med tujimi ljudmi, pa vendarle o njem odločajo zgolj posamezniki na centrih in imetniki rejniških dovoljenj, ki so za otroka/rejenca popolni tujci. Če bi odločitve in soglasja potekala po upravnih postopkih, bi bilo veljavni zakonodaji sicer zadovoljeno, še vedno pa bi to predstavljalo kršitev sprejete/podpisane konvencije MEKUOP, ki terja v vseh primerih odločanja o vzgoji in varstvu otrok zgolj pravdne postopke.
Navkljub zavezi iz sprejete konvencije, pa Republika Slovenija ohranja že prej sprejeto zakonodajo (ki je v nasprotju z zavezujočo konvencijo) in sprejema novo zakonodajo, ki kot organ odločanja o vzgoji in varstvu otrok določa še vedno centre za socialno delo. Tako po veljavni zakonodaji o nameščanju v rejništvo, o skrbništvih in posvojitvah še vedno odločajo zgolj centri za socialno delo.
1. 3. Kodeks socialnega varstva
Obstoječa ureditev je tudi v nasprotju s Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu , ki v 7. členu govori o nezdružljivosti svetovalnega in terapevtskega dela s posamezniki, družinami in skupinami z izvajanjem posegov v medsebojna pravna razmerja.
2. KAJ JE SISTEM REJNIŠTVA ZA RAZLIKO OD PODSISTEMA REJNIŠKE DEJAVNOSTI
Rejništvo je širok sistem, ki zajame intimo rejenčeve biološke družine, centra za socialno delo, rejenca in rejnika ter rejnikove družine . Rejništvo ima (naj bi imelo) vsaj dva podsistema:
1. podsistem, ki se ukvarja s starši in biološko družino rejenca (družino, ki ni sposobna ali voljna vzgajati in skrbeti za otroka) in organe, ki staršu zagotavljajo možnost ali obveznost rehabilitacije ali sankcijo – socialno varstvena storitev, ter
2. podsistem, ki se ukvarja z otrokom in osebami, ki mu začasno zagotavljajo vzgojo in varstvo, ki mu v sedanji praksi pravimo rejniška dejavnost – vzgojno varstvena storitev.
Prvi podsistem se ukvarja s starši in naj bi imel prednostno nalogo v prizadevanju za odpravo vzrokov, zaradi katerih je bil otrok oddan v rejništvo .
Drugi podsistem se ukvarja z otrokom ter njegovo vzgojo in varstvom in ima nalogo zagotoviti »da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo.«
Prvi podsistem sploh ni opazen, drugi pa je nejasen in nedorečen.
3. KAKO PRIDE DO REJNIŠTVA
3.1. Soglasja staršev
Zakonodaja daje centrom pristojnost določanja oseb in sklepanja pogodb z osebami, ki se jim v vzgojo in varstvo dodeli rejenec. Starši podajo zgolj soglasje za vstop otroka v sistem rejništva: »Center za socialno delo odda otroka v rejništvo s privoljenjem staršev oziroma roditelja, pri katerem otrok živi. Privoljenje staršev ni potrebno, če je bil otrok staršem odvzet« . Za konkretno rejniško pogodbo, ki globoko intimno določa razmerja med tujimi ljudmi, starši ne dajejo svojega soglasja – izvajalca vzgoje in varstva svojih otrok nimajo možnosti izbirati, sicer pa je register izvajalcev rejniške dejavnosti tajen in na razpolago le delavcem centra. Ob tem pa ni jasno, po kakšnih kriterijih in postopkih center izbira med imetniki enakih in enkovrednih rejniških dovoljenj in s kakšnimi kompetencami kot posredni uporabnik proračunskih sredstev sklepa pogodbe o proračunskih sredstvih .
Kljub prizadevanjem v obstoječi zakonodaji nismo našli določil, ki bi določala v kakšnih primerih in s kakšnimi razlogi in pod katerimi pogoji lahko starš poda soglasje za oddajo otroka v rejništvo. Posebno so ti razlogi zaskrbljujoči iz vidika trajanja rejništva, ki se vse prepogosto razteza v odraslo dobo – do šestindvajsetega leta »otrokove« starosti. Prav tako ni jasno trajanje in prenehanje tega soglasja, ter njegova obličnost (seznanjenost s posledicami soglasja in kako in pod kakšnimi pogoji je možen umik soglasja). Tukaj bi bilo mogoče uporabiti zgolj 157. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki pa posplošeno navaja le »različne vzroke« zaradi katerih otrok ne more živeti pri starših, razlogi pa niso opredeljeni in niso jasni. Centrom in staršem dopušča široko polje presoje. Prav tako niso nikjer opisani postopki po katerih takšno soglasje poteka in kako so (preko koga so zagotovljene) v teh primerih varovane pravice otroka. Starši torej lahko iz »različnih razlogov« svoje otroke oddajo.
3.2. Odvzem otroka – sankcije?
Zakonodaja daje centrom tudi pristojnost odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu – torej odločati o vzgoji in varstvu otrok v primerih, »če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.«
Zakonodaja pa ob odvzemu ne predvideva konkretne sprožitve sankcij, ki bi jih bilo potrebno sprožiti zoper starše, ki so svoje otroke zanemarili ali zlorabili (kazenska odgovornost). Naša ureditev v primerih rejništva ne preganja opustitve skrbi za lastnega otroka. Preseči jo je možno kar s preprostim soglasjem.
Zato starši svojega otroka in svojo odgovornost v zvezi z njim pogosto za dolga leta nekaznovano preprosto »odložijo« ter preložijo na ramena davkoplačevalcev. Dejanja zanemarjanja in opustitve starševske odgovornosti preprosto niso sankcionirana.
4. KAKO JE Z ODLOČANJEM O TEMELJNIH ZADEVAH V ZVEZI Z VZGOJO IN VARSTVOM REJENCEV
4.1. Kaj pravi zakonodaja in kako ji je mogoče zadostiti
ZZZDR določa, da z oddajo otroka v rejništvo ne prenehajo pravice in dolžnosti staršev ali skrbnika, ki jih imajo po tem zakonu . Prav tako, da so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) določa, da je rejništvo posebna oblika varstva in vzgoje otrok, nameščenih v rejniško družino . Ta »posebna oblika« od izvajalca dejavnosti terja, da mora vsa pomembnejša vprašanja glede rejenčeve oskrbe in vzgoje urejati sporazumno z rejenčevimi starši oziroma skrbnikom in centrom otroka. Izvajalec tako nima pristojnosti vzgajati otroka po svojih merilih, temveč le v soglasju s starši in centrom. Slednje pa v praksi pušča belo liso, saj ni jasno, kako je to mogoče konkretno zagotoviti. Starši namreč niso sposobni, nočejo ali ne morejo vzgajati svojega otroka. Zato je otrok moral v rejništvo . Izvajalec ne prejme nikakršnih konkretnih pooblastil ali pristojnosti.
Nerazumno je torej, da starši ohranjajo svoje pravice in dolžnosti in nerazumno je pričakovati razumnih dogovorov in soglasij. Če bi bili starši sposobni svoje pravice in dolžnosti izvrševati, otrok ne bi bil potreben tako drastičnega ukrepa. Zaradi tega sta soglasje in dogovor o pomembnih rečeh za otroka vse prepogosto nemogoča.
Izkušnje kažejo, da je takšen dogovor in soglasje težko dosegljiv še med samima staršema otrok ob razvezi, v rejništvu pa se s težnjo po odločanju o otrokovi vzgoji in varstvu pojavljajo še centri, rejniki, njihovi zakonci in člani gospodinjstva (član katerega rejenec ni) in individualna projektna skupina. Če pa se kakšno soglasje in dogovor vendarle dosežeta, ni nikakršnih zagotovil – varoval, ki bi varovala izpolnjevanje in sankcionirala neizpolnjevanje. Preprosto: sistem je nastavljen, kot da so dogovori in soglasja vselej odlično realizirani.
4.2. Kaj pomeni dodelitev v vzgojo in varstvo tuji osebi
Mnogo konkretnih dilem v vsakdanjem življenju predstavlja delitev pristojnosti glede vzgoje in varstva rejencev tudi v zvezi z naslednjo intimo:
vera – svetovni nazor,
nudizem,
zdravstvena oskrba,
letovanja (denar, ki ga rejenec nima, da bi letoval kot rejniki),
šolanje,
odnos do alkohola, tobaka,
oblačenje,
osebni dokumenti,
pojavljanje v medijih,
pravice pred upravnimi organi,
štipendiranje,
stiki (s sorodniki rejnika in varstvo pri njih),
žepnina in darila (ki jih starši kupujejo samo svojim),
varčevanje za kasnejši čas, ki ga starši in centri zagotavljajo rejencem,
odgovornost za povzročeno škodo in kazniva dejanja rejencev ,
..
Kako to v praksi poteka? Kakor kje, saj so relacije in pristojnosti nejasne in nedorečene!
4.3. Stiki, bivališče, preživnina
Ko sodišče dodeljuje otroka enemu ali obema razvezanima zakoncema v vzgojo in varstvo, ob tem odloča tudi o otrokovem bivališču, preživnini in stikih z zanj pomembnimi osebami. Ko center odloča o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo imetniku dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ne odloči o teh istih pomembnih rečeh za otroka. Vse je prepuščeno sporom in odločanju »močnejšega« po lastnih in osebnih merilih, kar v posamičnih primerih pripelje tudi pred sodišče.
V večini primerov pa ostaja pri nejasnostih in zapletih, četudi se udeleženci ravnajo po »navodilih«, ki jih sproti in na različnih centrih različno oblikujejo strokovni delavci. Tako ni nikjer določeno kakšne stike (koliko in kdaj) bo imel otrok s posameznim roditeljem ali drugimi zanj pomembnimi osebami.
Prav tako se staršem praviloma ne določi oblika finančnega pokritja storitve izvajalcev javno zasebnega partnerstva. Nerealna so navodila MDDSZ, ki razlagajo, da so starši dolžni izvajalcem plačevati preživnino, ki naj jo terjajo drug od drugega, saj z izvajalci niso v nikakršnem pravnem odnosu. Prav tako izvajalci nimajo osnove za omenjeno terjatev, saj otrok ne preživljajo. Preživnina je kategorija, ki poteka med osebami, ki so dolžne otroka preživljati. Po pojasnilih ministrstva izvajalec rejniške dejavnosti rejenca ne preživlja. Preživlja ga v celoti država preko pogodbenega dela z izvajalci. Edina možna rešitev je torej, da bi država stroške vrnila davkoplačevalcem nazaj v proračun. A tega seveda ne stori.
Stalna bivališča – v skladu z navodili ministrstva – ostajajo na naslovih kjer živijo starši ali pa naslovih, kjer ne živi nihče od njih več. Otrok na naslovu, kjer stalno in praviloma dolgotrajno biva, dobi le začasno bivališče, kar z odraščanjem predstavlja vedno večji problem in ustvarja mnoge prepreke.
Ni jasno in enotno odločeno o teh pomembnih segmentih, zato o tem včasih odloča rejenec, včasih rejnik, včasih starši, včasih centri in včasih individualna projektna skupina. Redko sodišče. Največkrat je kakor kje.
4.4. Finance v rejništvu – odločanje o njih
Prav tako ni jasno kako in kdo je pristojen, da odloča o materialni plati (materialnih stroških) življenjski ravni otroka (šport, stroški prostočasnih dejavnosti, zagotavljanje bivalnih razmer, posebne potrebe, ..). Zakon sicer določi za vse rejence v vseh okoliščinah iste materialne stroške za preživljanje (pod pragom tveganja revščine), vendar onemogoča financiranje v skladu z realnimi in konkretnimi potrebami otroka.
Pogajanja v zvezi s pogodbo niso mogoča, saj je vsebina konkretne pogodbe v celoti določena z zakonom. Zakon sicer omogoča še minimalne finančne korekcije, ki so pa so prepuščene »dogovarjanju« med pogodbenima strankama, kar pa otrok, kdo v njegovem imenu ali starš, niso!
Najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da znesek za materialne stroške rejenca nima nikakršnih izračunov, zato nihče ne ve, kaj je v njem zajeto in kaj bi kdo moral zagotavljati. Stroške za nakup obleke in obutve nalaga izvajalcem, hkrati pa je iz obrazložitve predloga zakona jasno razvidno, da so ti stroški odšteti iz zneska materialnih stroškov . Izvajalci so torej dolžni skrbeti in zagotavljati nekaj, za kar ne prejemajo finančnega pokritja. Isto je s financiranjem nepotrošnih dobrin.
4. 5. Pravica otroka do odškodnine zaradi opuščanja skrbi in preživljanja
Ker so starši opustili starševsko skrb za svojega otroka in njegovo finančno preživljanje, bi moral otrok imeti pravico do uveljavljanje odškodnine za kaznivo dejanje. Otrok bi moral imeti tudi pravico terjati finančno preživljanje, saj je le to osnova za njegovo kasnejšo obveznost preživljanja staršev. Ker nihče ne poskrbi za financiranje preživljanja rejencev, otrok sam pa ne more, ni jasno ali je rejenec (zaradi opustitve terjatev) kasneje dolžan skrbeti za svoje starše. Dokler pa sistem ohranja starše kot edine zakonite zastopnike teh otrok, je seveda iluzorno pričakovati, da bodo ti starši pred sodiščem tožili sami sebe in tako otroku zagotovili pravico pred sodiščem.
5. ZAKLJUČEK
Pravico imamo živeti v pravni državi, saj nam to zagotavlja Ustava. Kakšna pravna država je torej to, če ne spoštuje in ne izvaja sprejetih mednarodnih konvencij in to na področju, ki obravnava najranljivejše člane naše družbe – ne samo otroke, temveč otroke, ki ne morejo živeti pri starših..ki ostanejo brez kogarkoli odgovornega in kompetentnega?
Priti mora do temeljnih premikov in razmejitev v pristojnostih za urejanje skrbi za otroke, ki ne morejo živeti pri starših. V sedanji ureditvi namreč velja socialna stroka (iz neznanih vzrokov) za edino stroko na področju celotnega sistema rejništva. Po našem mnenju pa ima socialna stroka svoje mesto in vlogo v sitemu rejništva le do točke, ko z ustreznimi postopki pred sodiščem poskrbi za izločitev otroka iz zanj nevarnega in neustreznega okolja. Od tu dalje pa naj ohranja svoje mesto in vlogo pri odpravljanju vzrokov za rejništvo, ki so brez dvoma pri starših. Svoje delo in znanje naj posveti njim. Da se bodo otroci mogli vrniti v svojo družino.
Za otroka pa bi morala biti od te točke dalje odgovorna in pristojna stroka vzgoje in varstva, ki bo za razliko od dosedanje ureditve (le na nivoju reje, ki so ji na račun strokovnega izvajanja dejavnosti zagotovljeni zgolj karitativnost, plemenitost in srčnost izvajalcev, poplačana pa je s socialnimi transferi) v obliki enotnega in specializiranega javnega zavoda za rejništvo in posvojitve (kjer bodo mogli svojo strokovnost izkazati in zaposlitveni status urediti tudi izvajalci dejavnosti) poskrbela za ustrezne/primerne standarde za otroke pri kompetentnih in suverenih izvajalcih javno zasebnega partnerstva. Javni zavod bi mogel svoje mesto najti v Ministrstvu za šolstvo in šport – v Uradu za mladino.
Prav bi bilo, da stroka vzgoje in varstva in stroka socialnega dela s spoštovanjem uporabita tudi pravno, ekonomsko, psihološko, sociološko, medicinsko ter druge stroke in z njimi sodelujeta. Zakonodajalec je pri sprejemanju ZIRD, na predlog direktorata za družino – sektorja za družinsko zakonodajo, pozabil na široko javno razpravo (civilni dialog?) in medresorsko uskladitev. Pozabil pa je tudi na vse druge stroke, razen na stroko socialnega dela.
Navedeno dokazuje dopis – odgovor na zahtevo za dostop do informacij javnega značaja št. 090-7/2008-3 in 090-8/2008-3 z dne 12. 3.2008: »Osnutek in predlog ZIRD je pripravljal Sektor za družinsko zakonodajo v Direktoratu za družino, MDDSZ. Imena odgovornih oseb za pripravo in vodenje projekta priprave in izdelave ZIRD so objavljena istočasno z objavo predloga zakona – prva obravnava, in sicer v Poročevalcu DZ, št. 44 z dne 25. april 2002 …Predlog zakona ni bil obravnavan na strokovnem svetu ministrstva …Ves čas nastajanja predloga ZIRD so sodelovali strokovni delavci centrov za socialno delov RS, ki so v okviru posameznih intervizijskih skupin posredovali pripombe in predloge kot tudi pripombe in predloge njihovih rejnic in rejnikov …«
Čas je, da se vsem otrokom, ki ne morejo živeti pri starših, zagotovi odločanje o njihovi intimni življenjski usodi po enakovrednih postopkih (pravdnih) in pred enakovrednimi organi – sodišči. Njihovo odločanje naj bo zagotovljeno na podlagi mnenj poštenih in neodvisnih izvedencev za to področje (vemo, da jih primanjkuje, zato je toliko bolj nujno popraviti in nadomestiti zamujeno) in ne na podlagi zgolj osebnih mnenj posameznih socialnih delavk in drugih uslužbencev centrov, ki so največkrat predstavljena kot mnenje centra – institucije.
Edino sodišče more zbrati vse prizadete in vključene, ter kompetentno odločiti med različnimi željami, koristmi, pravicami in zahtevami rejencev, staršev, rejnikov in morebitnih drugih vključenih. S tem bo preko sodne veje oblasti (in ne preko izvršne) ter preko kompetentne stroke zagotovljena »posebna skrb« države za vzgojo in varstvo otrok/rejencev za čas, ko zanje starši ne skrbijo.
Jasno je, da se vse podrobnosti ne dajo vselej dobro definirati, toda prepričani smo, da bi se veliko bolje dale.
Le sodna (in zakonodajna) oblast namreč sme in mora izvajanja dejavnosti vzgoje in varstva otrok (z vsemi odgovori na podvprašanja) poveriti konkretnim tujim ljudem.
Otroci, katere se morazaščititi pred starši zaradi zlorab, odvisnosti, fizičnega nasilja,…Do sem mi je še vse jasno.
– Zakon mora te otroke zaščititi in so postopki prav tako jasno napisani! Kazenska ovadba, kjer najpogosteje sledi odvzem starševskih pravic ne pa tudi obveznost do preživljanja. Vse to se sodno rešuje!
– Praksa pa je prinesla nov postopek (kar 2/3 teh otrok, ki so v rejništvu) in sicer SOGLASJE. V teh primerih pa se ne odloča o neprimernosti, starši so enostavno odložili otroka v sistem, dali svoj podpis, sodno se jih ne preganja, upravno tudi ne, nihče jih ne terja za preživljanje lastnih otrok,… Kdo bi pa naj sploh to počel? Sami, saj so ohranili vse pravice, so še naprej edini zakoniti zastopniki mladoletnika, obveznosti so se pa izgubile. Centri niso usposobljeni in tudi ne znajo, otroci so nemočni, rejnikov pa se to seveda ne tiče! In tako se lepo sklene začaran krog. Govorim pa o posledicah, ki so vidne prav na otrocih. Vzgled, ki smo ga dali temu otroku. In ravno zaradi tega je toliko teh istih otrok prevzelo vzorce svojih staršev in se njihove otroke doleti isti ukrep. Če pa lahko!! Saj pa to ja ni nič narobe!!
Smešno se sliši, vendar tako je. Podatki, ki smo jih v Združenju MOČ zbrali dajejo grozljivo sliko rejništva (naprimer, da imamo rekorderja v rejniškem sistemu in je še danes rejništvo aktivno je pa otrok 1958 letnik?!? – koliko je star rejnik?!?, pa do tega, da imajo v sistemu možnost vpisa vzroka le enega starša,… kaj se z drugim dogaja pojma nimajo, morebiti bi pa le lahko skrbel za otroka, pa tega sploh ne vejo, ker jim sistem tega ne dopušča,…. in še bi lahko naštevala). Podatki, za katere država in sistem sam ne ve (jih ne more ali ne zna pridobiti). Govorijo kar nekaj na pamet in hvalisajo sami sebe. Odlični informacijski sistem, ki je terjal 2 leti zbiranja fotokopij in štetja informacij ena po ena…. Osnovne informacije, naprimer o tem, koliko je ta trenutek 7. letnih otrok v rejništvu, kar bi morali s klikom dobiti, pa ne vedo?!? In še naprej hvalijo.
In kako si potem predstavljate, da bodo slišali naša prizadevanja o neprimernosti, naše kritike, naša opozarjanja,… če je pa vse tako odlično. Kar koli poveš na glas so s tem osebno prizadeti, nas pa označujejo kot slaba praksa, ki blatimo,… Tudi to je začaran krog. Dajmo že enkrat naredit temu konec!!!
Tudi do kabineta predsednika vlade je prišel glas o odličnosti sistema, ni se jim pa zdelo vredno, da bi se tudi sami prepričali!!!
Bide be – če zelo strinjam, da je rejništvo začasna oblika, ne pa kot je pri nas v praksi, stalna oblika, namesto, da bi se otroka posvojilo.
Vprašala bi te (upam, da te lahko tikam), s čim se ukvarjaš, glede na to, da se v “društvu” Moč?
Lep pozdrav!
Tina K.
Oprostite mi za pravopisne napake – prehitro sem tipkala! Lp-Tina