Pozdravljeni!

Sem prvič noseča, 27. tednov in nekoliko starejša, 37-letna bodoča mamica. Dolgo nisem mogla zanositi, po šestih letih pa je uspelo v postopku IVF. Seveda se od vsega začetka neskončno veselim otroka, nosečnost me navdaja z neslutenim zadovoljstvom.

Do približno 5. meseca je bil, zaradi pogostih manjših krvavitev, moj edini strah usmerjen v malo bitje, saj sem se bala, da bi ga izgubila. Ko so se težave umirile in ko sem začutila prve brce, pa je tudi ta minil. Do nedavnega…

Srčno si želim čim bolj naravnega poroda in zaupam v svoje telo. In še do pred kratkim sem vsem na vprašanje o strahu pred porodom govorila “Kaj ni hecno, poroda se čisto nič ne bojim.” Verjela sem, da bom zmogla. V to sem bila še toliko bolj prepričana ob branju knjige Modrost rojevanja, pa Izziv poroda in podobne literature. Pred kratkim pa mi je v roke prišla tudi knjiga Rojstna mašinerija in ob bok temu še predavanja v starševski šoli v ljubljanski porodnišnici. In tu se je pojavil moj novi strah…

Čeprav verjamem in zaupam vase in v svoje telo, se, ob prebiranju izsledkov raziskav o stanju v slovenskih porodnišnicah in izkušnjah porodnic, vedno bolj bojim, da mojemu telesu ne bo dopuščeno delati po najboljših močeh. To je podkrepila tudi danes mimogrede navržena izjava babice na predavanju :”Veste, jaz nikoli ne povem, če prerežem presredek. Ve itak ne čutite, če pa veste, da bom to naredila, se samo prestrašite. Nima smisla, da veste.” Priznam, da sem ostala kar brez besed. Sem si pa pripravila že cel spisek vprašanj za naslednje predavanje o porodnih dobah…

Moj strah izhaja predvsem iz tega, da poznam svoje reakcije, kadar menim, da nekaj ni v mojo korist in se ne upošteva mojega mnenja. Takrat se razjezim, postavim za svoj prav in jeza me še dolgo drži. In ta jeza in bes bi prav lahko bila vzrok, da moje telo ne bi več sodelovalo, kot bi bilo treba. Da ne govorim o posledičnih konfliktih z osebjem, ki rezultira v ne prijazni oskrbi tečne porodnice in začaran krog se sklene…

Moje vprašanje je – kako naj komuniciram z osebjem, da bo v največji meri spoštovalo moje želje? Ne želim namreč analgetikov, umetnih popadkov, ne želim epiziotomije, če ni nujno potrebna, želim gibanje med porodnimi dobami. In kako naj preprečim, da s svojimi reakcijami ne bi najbolj škodovala ravno sama sebi?

Ne vem, če sem se dovolj jasno izrazila, ampak bolj ko berem o tem, kako bi moral porod po meri ženske potekati, bolj se bojim, da me vleče v kolesje, na katerega ne morem vplivati in ki me bo brez mojega privoljenja požrlo.

Imate kakšen nasvet, kako naj ravnam, razen tega, da se sproščam, napišem porodni načrt, “streniram” moža v tem, da bo vedel, kaj želim?

Mimogrede – roditi nameravam v Ljubljani.

Že vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč in odgovor.

Sirius*

Pozdravljena!

Draga mamica, ravno zaradi vam podobnim smo razvili vse programe, ki jih ponujamo. In pravzaprav tudi zaradi sebe, tu smo začele, ja že dolgo nazaj. Zadever se zelo zelo počasi premikajo malce na bolje, včasih niti ne , včasih pa kar. V seriji delavnic Pričakujem otroka, ki jo namnejamo individualiziranim pripravma za porod v manjših skupinah, boste dobila odgovore na vsa spodaj navedena vprašanja. Morda se boste odločala tudi med porodnišnicami, izbirala babico, ko boste več izvedela o možnostih. Imate srečo z novo serijo delavnic začnemo 20.11., torej že naslednji teden, kar prijavite se na [email protected]. Datume in ostalo si poglejte v napovedniku. Sicer bi pa tole vprašanje še najbolj pasalo v drug naš forum Porod po meri žensk, ki ste ga verjetno že prebrala.

Ja zelo vas razumem in vesele smo takšnih vzpodbud, saj vidimo, da je to za kar se borimo res pomembno in smiselno. Zdaj se nam pogosto dogaja, da mnoge mamice želijo čim manj vedeti in sodelovati pri porodu, no takšne niti ne pridejo do nas. Torej pogumno, potrebno bo poiskati varianto med vašimi željami in možnostmi. Stali vam bomo ob strani, da boste lahkonašla svojo pot. Najbolj pomembno od vsega je, da zaupate v svoje telo in verjamete vase in v otroka, ki prihaja, tudi on pozna svojo pot. Poskrbeti pa morate, da boste imeli ob sebi ljudi, ki ne bodo pretirano motili ta naraven proces in vas celo vzpodbujali in bodrili. Porod rodi mamo in očeta in seveda otroka. Vsi ostali morajo biti tu, za občutek varnosti in v primeru, da gre kaj narobe. Zaupanje vseh prisotnih v proces pa je ključno.
Najraje bi vsem vam ponudila doulo – laično babico, ki bi pri porodu podpirala ravno to, zaupanje in moč ženske pri porodu. Pa še ni vse tako kot si želimo,žal. O nekaterih možnostih boste izvedela na seriji delavnic Pričakujem otroka, pričakujemo vas!

Srečno in pogumno.

Draga Sirius,

tudi jaz sem si zelela cimbolj naraven porod in to dvakrat… in kako se je koncalo? Obakrat s carskim rezom. Prvic sem bila zelo huda na vse osebje in porodnisnico, ki je bilo zraven, drugic sem vedela, da se carskem rezu verjetno ne bom mogla izogniti.

Sama sem prebrala vso mozno literaturo na temo naravnega poroda in po prvem “porodu” sem prisla do sledecega zakljucka. Ce hocem roditi cimbolj naravno, moram priti v porodnisnico ze cisto na koncu, ko ne bo casa za raznorazne postopke. V nasprotnem primeru pa se bom morala sprijazniti s porodom, kot je ponavadi v bolnicah. Tako sem cakala in cakala do roka in 3 dni po roku so me sprejeli v bolnico, 5. dan se je rodil sin. Porod se sam se ni zacel tako, da so ga inducirali, ampak ker ni slo nikamor, so naredili carski rez.

Kaj hocem povedati… ko sem brala knjigo Modrost rojevanja, sem si rekla, da se moram pripraviti na porod, predvsem tako, da ze vnaprej ponotranjim dejstvo, da v slovenskih porodnisnicah cisto naravno ne bom mogla roditi. S tem bom pomirjena lahko pomagala sebi in otrocku, da bo stvar potekala najbolj naravno kar se da. Zal se ni izteklo po mojih zeljah. Sprejela sem svojo izkusnjo ter si rekla, da na koncu koncu ni vazen, kaksen je porod, vazno je, da se s svojim zakladkom ujames in da ostane prijetna izkusnja, ker ROJSTVO JE PRIJETEN DOGODEK in ga tudi sestre in klinicno osebje ne bo pokvarilo.

Menim, da sama lahko naredis veliko pri tem. Dejstvo je, da slovenske porodnisnice so take kot so, delujejo kot delujejo in porod na drugacen nacin zaenkrat ni mogoc. In na sreco lahko se pred porodom dobis informacije, kako stvari delujejo in se na to tudi psihicno pripravis.
Ko gledam svojo hci, ki je stara leto in pol, se kljub slabim izkusnjam in ponizanjem se komaj spomnim, kaj se je dogajalo, ko je prihjala na svet. Ce malo (mogoce grdo) posplosim, na konec koncev ni vazno, kako je zgledal porod, vazno je, da imam leto in pol staro zdravo, navihano hcero, ki nas vsak dan razveseli z novimi besedami… in to sem imela v mislih tudi, ko sem sama pri sebi sprejemala moznost, da bo tudi sin rojen s carskim rezom…

Upam, da sem razumljivo napisala in da te nisem prestrasila.

Zelim ti se naprej lepo nosecnost, lepo porodno izkusnjo in predvsem zdravega otroka.
Srecno!!!
Ker bi rada

Gospa Radmila in PikaPola34, najlepša hvala za prijazen odgovor.
Forum se očitno res malo zgrešila. Na Porod po meri žensk sem namreč čisto pozabila, kljub temu, da sem ga že prebirala 🙂
Ogledala sem si program predavanj, ki jih organizirate v Ljubljani in če se bo le dalo, se jih bom udeležila. Nisem namreč iz Ljubljane… Boste delavnico Pričakujem otroka v naslednjih mesecih morda ponovili tudi v Kranju?

Sirius*

Pozdravljena!

Hej pa naredi copypaste, pa še tja napiši isto dilemo, če se ti zdi, ti bodo mamice ali svetovalke še kaj predlagale morda ali dodale kakšno izkušnjo. Ker res se da zelo lepo roditi tudi v ljubljanski porodnišnici.

V Kranju pa se predvideva pomladi spet serija delavnic, kot je že bila, prav cel sklop delavnic Pričakujem otroka pa verjetno ne bo v Kranju. Pa tudi pozno bo zate, pridi vsaj na nekaj delavnic v Ljubljano z privo serijo delavnic začnemo že 20.11.08, priporočam!

Boš spoznala dr. Zalko Drglin, Ireno Šimnovec, dr. Petro Mihalek in mene. Upam, da se vidimo!

Pozdravljeni!

Sem nova na forumu, ogromno tega sem že prebrala, ampak nujno potrebujem vaše mnenje oz. odgovor.
Torej nezaščiten spolni odnos sem imela, prišel je vame. Dobila sem redno menstruacijo, trajala je normalno 5dni, kot običajno močna krvavitev, krči, prav kosi so šli od mene, kot običajno.
Prvi dan zadnje menstruacije je bil 7.3.2009, danes je že 12.4.2009, vendar menstruacije še nimam. Je pa kr redna že par mesecev. Naredila sem vmes že dva testa za preizkus nosečnosti CB, vendar negativno -.
Danes zjutraj sem z jutranjim urino ponovila test, vendar spet negativno. Nimam nobenih znakov čudnih, pač kot ponavadi mozolji so izbruhnili po obrazu, vendar menstruacije še nimam. Kaj bi bilo lahko še narobe oz. test mi je trikrat pokazal negativen rezultat, torej lahko ovržem misel da sem noseča? Sem močno v dvomih, prosim za odgovor, čimprej, upoštevajte datume zadnje menstruacije.
Najlepša hvala za pojasnila.

Lp Neli

Draga Nelch,

niste čisto na pravem forumu (pišite še na ABC Ginekologije in porodništva, kjer odgovarja gospod Pušenjak), mislim pa, da bi na taka vprašanja lahko dobro odgovarjale babice …

Ampak z vami pa lahko razmišljam:
če sem vas prav razumela, ste imeli po nezaščitenem spolnem odnosu, ko se je semenska tekočina izlila v nožnico, že enkrat menstruacijo, ki je bila taka kot navadno (začela se je 7. 3. 2009). Sedaj pa čakate, da bi nastopila naslednja, a je še ni, imate pa druge znake, ki jo najavljajo. Naredili ste že tudi teste za nosečnost, vsi so bili negativni.

Ampak menstruacija ni vedno redna, oziroma takole: nekatere ženske imajo neverjetno redne menstruacijske cikluse, druge pa manj redne. Če ste še zelo mladi, potem je nereden menstruacijski ciklus še bolj pričakovan.
Na razmik med dvema menstruacijama vpliva tudi stres (ja, tudi velika skrb, da bi bili morda noseči), velike življensjske spremembe (npr. potovanje, zelo omejevalne diete itd.). Skratka, ni vsak izostanek menstruacije že kar dokaz, da ste noseči — res pa je, da je eden od prvih znakov, ki lahko kažejo na nosečnost.

Zapleteno se bere – takole na daleč in po vašem opisu dogajanja bi rekla, da je zelo zelo malo možnosti, da bi bili noseči in da bo menstruacija kmalu prišla. Vprašajte torej še na sosednjem formumu, morda dobite še kak konkreten nasvet.

In pogovorite se s partnerjem oz. izberite takega, s katerim bosta skupaj odgovorno storila vse, da vas kasneje ne bodo trle take skrbi kot sedaj.

Pozdravljena ga.Zalka,

Najprej se zahvaljujem za odgovor in dodatna pojasnila.
Imam 26let. Menstruacija pa tako..ni nevem kako redna, sicer zadnjih nekaj mesecev sem jo imela tisti teden okoli 15 (dobro pomnim, plača) haha.. no zadnja dva meseca pa okoli 7,8 v mesecu tko prvi dan.
Nezaščiten spolni odnos je bil proti koncu februarja nekje, v marcu pol redna menstruacija 7.3.09 prvi dan res je, močna je bla koščki krvi..no kot običajno.
Pa vendar jo na današnji dan še nimam. Nimam niti nobenih bolečin in mogoče čudnih znakov glede nosečnosti, prav nič, samo po obrazu mozoljčki kot jo vedno spremljajo.
Test Clear Blue je danes zjutraj pokazal negativen rezultat. Torej, nimam nekih skrbi da bi bilo karkoli?
Se lahko na test po tolikem času izostanka, torej 7 dni nekje mi že zamuja, lahko zanesem da nisem noseša?

Sem pa močno v skrbeh! Le kdo bo zaspal.

Nelch

Draga Nelch,

upam, da ste si kljub zaskrbljenosti odpočili … kolikor lahko sklepam na daljavo, je za to, da bi bili ta trenutek noseči, izredno malo možnosti. Ste vprašali na forumu Ginekologija in porodništvo?

Test nosečnosti temelji na zaznavi nosečnostnega hormona, ki je po oploditvi kmalu — v nekaj dneh, nekako sedem dni po tem — prisoten v seču noseče ženske, in ga je tako mogoče uporabiti že po dnevu izostanka menstruacije. Pogledala sem navodila in tam piše, da je pri nerednih menstruacijah treba upoštevati najdaljši ciklus …

Prav lepo vas pozdravljam,
če pa boste še v dvomih, se oglasite pri svoji ginekologinji/ginekologu in ji predstavite problem.

Lep dan,

Rada bi samo nekaj dodala na temo poroda; jaz pa sem popolnoma zaupala porodnemu osebju. Zato sem se pri obeh porodih popolnoma prepustila toku dogodkov in postopkov in moram reci, da je slo krasno!

Nic kaj prevec nisem sprasevala, upostevala sem navodila in cakala, kdaj prideta otrocka k meni. Mislila sem si, da bo cez nekaj ur vsega konec in bom ze potrpela, samo da bomo potem skupaj.

Prvega otroka sem kmalu po porodu izgubila, pa vseeno pri drugem porodu nisem nic komplicirala, ceprav sem vedela, da so pri meni potrebni posebni postopki. REKla sem jim le, da naj poskrbijo, da se ne bo ponovilo od prvic.

In so poskrbeli, bili so izredno skrbni. Med porodom in po porodu. Ne vem no, meni se zdi, da sem imela obakrat lepo porodno izkusnjo. Pa sem obakrat morala dobiti umetne popadke in prvic sem bila rezana, da se otrok ni prevec matral, drugic pa ne, ker so poskusali, da le ne bi bilo potrebno.

Mislim, da lepa beseda vedno lepo mesto najde. Glede informiranja med porodom pa moram reci, da me pravzapra cisto nic ni zanimalo, samo da bo konec in da bo nehalo boleti. Brez analgetikov bi pa tezko prisla skozi. Pa kar zdrzim bolecino.

Vsem zelim kar se da lep porod, povem vam, da tistih nekaj ur bo minilo in potem boste dobile lep del sebe na prsi in vse bo pozabljeno.

Pozdravljene…naj še sama dodam mojo porodno izkušnjo. Naj povem, da tudi sama sem po 30.tednu imela pomisleke glede naših porodnišnic oz. praks. Ampak bolj kot se je bližal datum poroda bolj sem bila prepričana vase, da bom zmogla in da bo vse vredu..-.sem pa že štartala trdno prepričana, da si želim naravnega poroda, če seveda je to možno, da je z otrokom vse vredu. In tako je tudi bilo…20.04. sem povila zdravo deklico in je to moj prvi sonček. Porodna izkušnja je lepa in sem ponosna na svoje odločitve in na svoje telo, ki je zmoglo ta napor. Želeli so mi sicer dati umetne poapdke, ki pa sem jih zavrnila in raje doma počakala na svoje. Veliko lažje je biti v domačem okolju in tam predihovat in se spopadat s popadki. Ko so prišli na 3 minute sem se odpravila v porodnišnico in v 3 urah je bilo vsega konec. Brez nobenih sredstev proti bolečinam, brez umetnih popadkov…s pomočjo in podporo moža sem vse to zmogla…le presredek so mi prerezali a ni šlo drugače, saj je bila punčka kar velika in obseg glavice tudi…sem jim celo hvaležna za to malo pomoč, saj na koncu sem bila že skoraj brez moči.
Tako bom rekla…osebje včasih bi rado, da gre vse hitro…ampak jaz sem poslušala svoje telo in uveljavila svojo željo…saj jim ni bilo po godu, da sem zavrnila umetne popadke a v sebi sem čutila, da zmorem s svojimi, ki so lepo redno prihajali…se pa zavedam, da vse nimajo svojih popadkov, zato pač morajo sprejeti umetne…Vsekakor lahko rečem, da je bil moj porod lepa izkušnja…seveda ne neboleča a porod sam po sebi je tak…neverjetno kako hitro pozabiš na bolečino, ko zagledaš svojo malo štručko…si skoncentriran le na otročička in bolečina, napor je vse le še preteklost…saj pride utrujenost in še kaj za tabo a je vse to vredno truda in potrpljenja. Zato nikar se ne boj poroda in slovenskih porodnišnic…če imaš možnost, da je s tabo vse vredu in otrokom tudi…ucveljavi svojo, nimajo pravice zavrnit tvojih želja, če ni kakšnih zapletov. Verjemi vase in v svoje sposobnosti. Srečno