Čustvena inteligenca in potravmatska stresna motnja
Prebral sem knjigo D. Golemana Čustvena inteligenca – zakaj je lahko pomembnejša od IQ. V njej pa piše ogromno o duševni bolezni (no, ne vem, če je to ravno bolezen, toda ima vse znake bolezni), ki se ji reče posttravmatska (ali potravmatska) stresna motnja. Mnogi primeri “čustvene neinteligence” so tipični primeri potravmatskih stresnih motenj…
Zanima me, kakšno povezavo imata čustvena inteligenca in potravmatske stresne motnje in zakaj je bilo v zgoraj navedeno knjigo potrebno to duševno bolezen, ki nedvomno bolj sodi v kakšen učbenik o psihiatriji ali pa v priročnik za psihiatrično zdravljenje kot pa v knjigo o nečem, kar moramo (oz. naj bi imeli) vsi.
Upravičeno se sprašujem, ali avtor res ni mogel v knjigo vključiti kakšnih normalnih primerov in se izogniti pisanju o stvareh, ki so bolezenske in jih je potrebno psihiatrično zdraviti (z zdravili). Vse skupaj izgleda, kot če bi v knjigo o pomenu telesne kondicije vključili celo poglavje o mišični distrofiji. Kdor se vsaj malo spozna na mišično distrofijo, ve, da je mišična distrofija dedna in progresivna bolezen, ki je z gibanjem ni mogoče pozdraviti. Podobno pa velja tudi za potravmatsko stresno motnjo, ki je z vajami ustreznega vedenja in čustvovanja (torej s tistim, kar lahko storimo sami), ne moremo pozdraviti, pač pa zahteva psihiatrično obravnavo. Prav tako kot mišična distrofija ni posledica telesne nedejavnosti, tudi potravmatska stresna motnja ni posledica čustvene neinteligence.
Popravite me prosim, če se motim.
O Alex1
Jst sicer knjige nisem bral, tko da ne vem, kaj je avtor opisoval, ampak berem pa, da ti enačiš /te citiram/:
– “Mnogi primeri “čustvene neinteligence” so tipični primeri potravmatskih stresnih motenj…”
z
-“tudi potravmatska stresna motnja ni posledica čustvene neinteligence.”
Zdej, če izraz “čustvena inteligenca” pomen sposobnost empatije, zavedanje in sprejemanje odgovornosti zase in za svoje življenje /za svoja dejanja, misli, čutenja in njih posledice sem odgovoren sam/, zavedanje, da lahko spreminjam le sebe /druge pa le skozi spreminjanje sebe ali pač ne/, zavedanje, da ne vem, kaj kdo misli, občuti in zakaj, …,
potem velja oboje.
Ko doživljaš potravmatsko stresno motnjo /recimo zaradi izgube ljubljene osebe/, v tistih trenutkih mnogo težje deluješ “čustveno inteligentno”, naprimer, obtožuješ to osebo, da je kriva za tvojo bolečino in si jezen nanjo, obtožuješ druge. Recimo, da ti partner umre, pridejo trenutki po šoku, v katerih si jezen na partnerja, ker je umrl in si jezen nad krivičnostjo, kaj vem, boga, sveta, življenja. Počutiš se osamljenega v svoji bolečini, zapuščenega in v teh trenutkih se ti zmožnost biti empatičen do drugih, zagotovo zmanjša ali celo popolnoma izgine, tako da ne prepoznaš potreb, stisk, bolečin, kaj vem, otrok, svojcev. Takrat jih ne zmoreš začutiti, ker si preplavljen s svojimi občutji.
Obratno je seveda tudi možno. Ker si “čustveno neinteligenten” /kako čuden izraz a ne/, to je, nisi sposoben empatije, ne sprejemaš odgovornosti zase in za vse, kar se ti dogaja, kriviš druge, prepričan si, da veš kaj kdo misli, pričakuje, občuti in si prepričan, da morajo drugi vedeti, kaj ti misliš, pričakuješ, občutiš…, lahko prideš v tako stisko, v tak stres, da se iz njega razvije posttravmatska stresna motnja /kako zanimiv izraz/, recimo dolgotrajna žalost, ki preide v depresijo, ki dejansko je zelo huda bolezen in iz katere včasih človek brez psihiatričnega tretmaja enostavno ne more.
Lep pozdrav
en bk
Cel kup stvari je tu pomešanih:
Najprej posttravmatska motnja ni psihična bolezen ampak je psihična motnja (kar torej pove že samo ime in ne, motnja ni enako bolezen)!
Gre za motnjo, ki je posledica TRAVME – je torej post humna travmatskemu dogodku:
– je normalna reakcija normalnih ljudi na nenormalne okoliščine (npr. hude nesreče, vojne (vietnamski sindrom), posilstva, travmatične čustvene pretrese (hude stiske in ločitve), psihično in fizično nasilje, dolgotrajno nadlegovanje, celo mobing je dovolj hud stresor, da lahko sproži pojav takšne motnje …)!
Posttravmatska motnja tudi ni nikakor neposredno povezana s čustveno inteligenco: ker vojna ali kakšna nesreča ne izbira med bolj ali manj čustveno inteligentnimi! Prizadane vse po vrsti! In čustveno manj inteligenten bo prav tako trpel za posttravmastko motnjo kot kekšen čustveni genij. Mogoče, no, tega ne vem natančno (bom malo pobrskala po spletu), pa čustvena inteligentnost igra kakšno vlogo pri tem, kako oseba posttravmo prenaša, kako motnja sčasoma izzveneva ipd.
In ne, ni neozdravljiva! Je pa precej resna zadeva!
Moje razumevanje pojma čustvena inteligenca:
da prepoznaš svoja čustva, da se primerno čustveno odzivaš tudi na svet okoli sebe, se znaš vživeti v nekoga drugega, da pa svoja čustva obvladaš z razumom in se ne prepustiš uničujočemu delovanju negativnih oz. pretirano frustrirajočih čustev.
V tem primeru si v stanju, da niti ne razviješ sindroma posttravmatske stresne motnje.
Soraya, ko bi to vsaj bilo res … pa enostavno ne more biti! To je kot bi rekli, da se hude stvari (vojne, nesreče, posilstva) dogajajo samo čustveno neinteligentnim posameznikom (oz. točneje: da le čustveno neinteligentne te travme tako prizadanejo, da potem trpijo za posttravmastkim stresom – to je po svoje paradoks).
Soraya, ko bi to vsaj bilo res … pa enostavno ne more biti! To je kot bi rekli, da se hude stvari (vojne, nesreče, posilstva) dogajajo samo čustveno neinteligentnim posameznikom (oz. točneje: da le čustveno neinteligentne te travme tako prizadanejo, da potem trpijo za posttravmastkim stresom – to je po svoje paradoks).[/quote]
Verjetno je Soraya imela v mislih kronične PTM.
Aleksu pa bi odgovoril tako:
Če so vzroki v psihičnega izvora, potem je alopatsko zdravljenje le odprava simptomov in ne odpravlja resničnega vzroka, zato je tako zdravljenje nesmiselno. Razen v določenih primerih, kadar simptomi ne omogočajo normalnega življenja ali kadar simptomi onemogočajo odpravo resničnih vzrokov.
Problem je v današnji znanosti, ki prihaja do zaključka, da se zavest razvije iz fizičnih možganov. Ali je to res tako? Znanost prihaja do novih hipotez.
(biopolje in zavest)
(moč zavesti in biološka inteligenca)
Soraya, ko bi to vsaj bilo res … pa enostavno ne more biti! To je kot bi rekli, da se hude stvari (vojne, nesreče, posilstva) dogajajo samo čustveno neinteligentnim posameznikom (oz. točneje: da le čustveno neinteligentne te travme tako prizadanejo, da potem trpijo za posttravmastkim stresom – to je po svoje paradoks).[/quote]
Verjetno je Soraya imela v mislih kronične PTM.[/quote]
… bojim se, da gre za nekaj drugega!
Ljudje se počutijo bolj ‘varne’, ‘imune na takšne bolezni in motnje’, če se prepričajo, da se njim kaj takšnega kot je npr. PTM, depresija ipd. ne more zgoditi, ker so: ‘normalni’, ‘čustveno inteligentni’, ‘zreli’, ‘odgovorni’, ‘pridni’, ‘dobri v šoli’, ‘na delu’, ‘imajo družine’ …
Resnica je pa ta: da ni nihče imun!
Da se lahko zgodi vsakemu!
Še posebno PTS, pa depresija, pa kakšna anksiozna motnja … Ljudje nočejo vedeti, da sploh ni zares normalnega človeka, pri katerem ne bi izurjen psihiater ali pa psihoterapevt zaznal najmanj kakšne nevroze ali kompleksa – zato nevrozice in komplekski sploh niso noben problem. Nevroze se namreč pojavljajo zaradi frustracij (frustracijo pa poznajo že majhni otroci – ko ne dobijo barbike, ne smejo jesti sladkarij pred večerjo, niso najbolj priljubljeni v vrtcu, niso zmagali v pink ponku …). Frustracija je normalen del življenja in jo je kot tako treba sprejeti, z njo pa pridejo tudi male nevroze, ki niso nič posebnega … se pa iz nevroz – če so pogoji pravi – lahko razvijejo psihoze (no, to so pa že male ‘psihične pošasti’, ki pa že rabijo strokovno pomoč).
Hočem samo povedati: da če bi se zavedali, da se PTS lahko zgodi vsakemu med nami (imamo samo srečo, da ne vemo: kaj je vojna, tornado, pa da nas nihče ni brutalno pretepel, ko je hotel do naše denarnice, nam ugrabil kakšnega bližnjega ali zapeljal s šleperjem čez našega Twingota, ko smo bili v njem seveda) bi mogoče našli v sebi toliko EQ-ja, da bi na ljudi s to motnjo gledali z več sočutja! Ne da so nenormalni (ker jih zaradi travme mučjo nočne more in se zdrznejo, ko v njihovi bližini nekaj poči), pač čudni in od nekdaj tašni, ali pa celo čustveno ne dovolj zreli, ker jim je to prišlo tako do živega, da je motnja prerasla v kronično … Ker, V RESCNICI se nikoli ne ve – jutri sem jaz (ali pa ti) lahko ta človek!
Ker me je zintrigiralo tole vprašanje, sem iskala odgovore:
http://www.ncptsd.org/documents/macklin__lower_precomb_09675.pdf
S posttravmatsko motnjo je najmočneje povezan kritičen faktor INTENZITETE STRESNEGA DOGODKA. Raziskava je bila narejena na vzorcu Vietnamskih veteranov – torej vojakov, ki so bili izpostavljeni stresu vojne, bojevanja …. Z drugimi besedami: tisti vojaki, ki so bili poslani na najbolj zahtevne akcije, udeleženi v najhujših bojih, izpostavljeni največjim travmam (npr. ujetništvu, mučenju …), so temu primerno (torej premosorazmerno) razvili bolj (ali manj hud) PTM oz. PTSD – posttraumatic stress disorder)! In to: INTENZIVNOST STRESA je daleč najbolj pomemben dejavnik pri napovedovanju razvitja PTSD simptomov (veliko manj so pri tem pomembni starost, rasa, socioekonomski položaj in mentalno zdravje).
So se pa v tej raziskavi osredotočili na korelacijo med inteligenco in verjetnostjo, da vojak razvije PTSD (ker vsi vojaki v podobnih okoliščinah te motnje niso razvili ali pa so jo razvili različno močno).
No, rezultati:
V primerjavi z 31timi zdravimi vojnimi veterani, je bilo 59 tistih, ki so razvili PTSD:
– mlajših
– je končalo manj šol
– je imelo hujše simptome
– je bilo v večji meri in dalj časa izpostavljeno vojnim situacijam in te situacije so bile hujše,
– je imelo nižjo izmerjeno inteligenco pred izpostavljenostjo stresu in nižjo izmerjeno inteligenco po izpostavljenem stresu
Vse zgornje navedbe niso same po sebi kriterij, zato, če na kratko povzamem izsledke: PTSD je v prvi vrsti povezan z INTENZITETO DOGODKA (kako hudi so bili boji, kako hude so bile izkušnje, kako dolgo so te izkušnje trajale).
Rizični faktor za razvoj PTSD-ja pa naj bi bila (do neke mere, a gledano sekundarno glede na intenziteto dogodka) tudi manjša stopnja inteligence (ta povečuje možnost, a je sama po sebi ne povzroča!!!).
Ali bolj natančno!
Ugotovili so, da:
– nižja inteligenca doda nekaj odstotkov možnosti, da vojak razvije PTSD simptome, in nižja kot je inteligenca težjo obliko PTSD lahko vojak razvije (zaradi večjega občutka nemoči, občutka, da ni kos situaciji … stres se tako stopnjuje)
– višja izobrazba za malenkost znižuje možnost za razvitja PTSD-ja (človek lažje ubesedi, kaj se mu je zgodilo, te dogodke pri sebi ovrednoti, jim pripiše ‘smisel’ … ravno to pa izdatno pomaga zavirati čustveno preobremenjenost – tu bi mogoče lahko govorili o čustveni inteligenci, ne? No, ampak očitno nas visok EQ ne obvaruje pred možnim PTSD-jem (niti kroničnim ne), lahko le omili stopnjo te motnje ali pomaga pri hitrejšemu okrevanju)
… v tej isti študiji tem podatkom ne potrdijo absolutne veljave (potrebno bo več bolj podrobnejših študij), saj se dvom v absolutno veljavo teh izsledkov pojavlja tudi, ker korelacija nižja inteligenca in hujša patologija ni POTRJENA glede na nekatere druge podobne raziskave:
– še pred to raziskavo je bilo dokazano, da so določene vrste anksioznih motenj (npr. obsesivno-kompulzivne motnje), pa tudi motenj čustvovanja (npr. bipolarna motnja) povezane – nasprotno – z VIŠJO (in ne nižjo) STOPNJO INTELIGENCE.
– prav tako sumijo, da obstaja možnost, da se zaradi aktivne psihopatologije posledično zniža stopnja inteligence (poraja se torej vprašanje, kaj je bilo prej: jajce ali kokoš, torej motnja ali nižje izmerjena inteligenca)
Dejstvo, da neka korelacija med inteligenco in PTSD-jem obstaja, je tako pomembno le zato, ker so lahko na stanje kognitivno slabše opremljenih posameznikov vojaški psihologi bolj pozorni in jim z zgodnjimi intervencijami lahko pomagajo že preventivno.
Ali vse zgoraj povedano krajše:
Čustvena inteligenca lahko omili PTSD!
Čustvena inteligenca lahko nekaj malega zniža riziko za razvoj PTSD!
Čustvena inteligenca lahko olajša okrevanje!
Ampak: Še tako visoka čustvena inteligenca ne ščiti absolutno pred možnostjo, da človek (še posebno v zelo travmatičnih okoliščinah in v okoliščinah dolgotrajnega stresa) ne bo razvil kronični PTSD.
Enostavno zato: ker PTSD povzročajo travme!
Torej imam prav.
S tem, da si moramo biti na jasnem o definiciji EQ. Kakšna je definicija EQ, kako so merili EQ, itd…
S tem, da dam večjo vrednost duhovni inteligenci, kot pa čustveni inteligenci.
Trdim pa, da je duhovna inteligenca (če se že pogovarjamo o inteligencah) najbolj učinkovita pri obvladovanju stresa. DI hkrati razvija ČI in mentalno inteligenco.
Meditacija je dolgoročno najučinkovitejša metoda pri nevtraliziranju in obvladovanju stresa, pri razvoju EQ, pri spodbudi mentalne inteligence, pri zdravju (če zdravje definiramo po WHO ).
Svojo ČI (v kombinaciji z duhovno inteligenco) je možno razviti do te mere, da do PTM ne pride ali vsaj, da se ne razvijejo v kronične oblike. V to sem prepričan.
Res pa je, da nastane problem pri definicijah: ČI, duhovna inteligenca, meditacija… Za boljše razumevanje moramo uskladiti definicije.
Te moram najprej popraviti, da v tej raziskavi ni bilo govora o EQ, ampak le o IQ (tisto o EQ so bolj moji osebni zaključki in ne mnenje raziskovalcev).
In se ne strinjam, da si imel prav. Ker raziskava ni potrdila teze Soraye in posredno tako tudi tvoje ne.
Namreč ‘vajine’ teza je: da človek z visokim EQ ne bo razvil sindroma posttravmatskega stresa (oz. po tvoje vsaj kroničnega ne). V raziskavi pa se izkaže, da visok IQ (verjetno tudi EQ, SQ …) le malo zmanjšuje RIZIK, vendar možnosti PTSD-ja nikakor ne prepreči: ker stvari enostavno niso neposredno povezane!
PTSD povzročajo travme in ne višina inteligence (ta le izboljša ali poslabša že tako slabo situacijo).
Sicer pa, sploh ni posebo važno, kdo ima bolj prav v tej naši debati … ker se mi zdi, da nobeden od nas nima čisto prav, ker vsi skupaj čisto preslabo poznamo zadevo.
To je potem čisto druga slika. Sam inteligenčni kvocient je “nič” za neko ozaveščeno življenje.
Čustvena inteligenca pa je povsem nekaj drugega. Visok IQ še ne pomeni razvit EQ.
Če pa bi merili še EQ, bi bili rezultati (sklepam) bolj v prid dejstvu, da so se takšni ljudje bolj sposobni soočiti s travmatskimi motnjami in jih tako omiliti in celo odpraviti.
Ko sem se malo prej vozila domov, sem malo razmišljala o vsem temle, pa mi kapnilo: Viktor Frankl!
Gotovo poznaš!
Zelo priporočam vse njegove knjige! Ker tu se v resnici skriva odgovor, ki si ga tako in tako že sam nakazal, namreč: duhovna inteligenca!
Ker: V. Frankl je bil psiholog, ki je dokazal, zelo preprosto povedano, da ‘VOLJA DO SMISLA ZDRAVI’! Zdravi psiho, motnje …
Na kratko, ozadje: Dr. Viktor Frankl, psiholog, se je nič kriv in nič dolžen – pač zaradi spleta zgodovinskih okoliščin – med drugo sv. vojno znašel v koncentracijskem taborišču. Tri leta je bil ujetnik v taboriščih Dachau in zloglasnem Auschwitzu. Zanimivo, da ga celo v tako grozljivih in nečloveških okoliščinah profesionalna radovednost psihologa ni minila in je tam raziskoval, opazoval in študiral ljudi v zares nemogočih življenjskih pogojih (takrat se o PTSD-ju še ni govorilo, a je zagotovo veliko preživelih taboriščikov trpelo za temi simptomi). No, in prav na podlagi tega, kar je videl v taboriščih smrti, je na koncu dokazal, da ne drži ena od Freudovih teorij:
– Po Freudu naj bi se zdravi posamezniki v ugodnih okoliščinah vedli različno, v primeru pomanjkanja hrane in ob lakoti pa naj bi si njihovo vedenje postalo vse bolj podobno in vse bolj zreducirano na živalske nagone.
No, dr. Frankl pa je v svoji knjigi Človekovo iskanje smisla dokazal, da se tudi v najtežjih okoliščinah različni ljudje vedejo različno in da dobrega v človeku ni mogoče uničiti z zunanjo prisilo.
… in nič čudnega, da sem na spletu potem našla ime viktorja Frankla tudi povsod tam, kjer so zapisi prav o zdravljenju posttravmatskih motenj. Ker, Frankl dejansko zdravi, pa naj se sliši še tako banalno: z voljo do smisla!
http://giftfromwithin.org/html/trauma.html
Volja do smisla kot osnova psihoterapije:
http://www2.arnes.si/~sspmkotn/edus/articles/osn.htm
Zapiski iz ene od Franklovih knjig:
Frankl in SQ:
http://www.filozofija.org/index.php?option=com_content&task=view&id=66&Itemid=40
Za tega Frankla pa prvič slišim, ampak mi je všeč njegovo sporočilo (nisem še vsega prebral). Zelo blizu mi je ideja svoboda z odgovornostjo in volja do življenja…
Sem mnenja, da se bo psihologija v bližnji prihodnosti spremenila in ponujala kvalitetne rešitve za bolj kvalitetno življenje, kvalitetnejše odnose in zdravje.