ne znam živeti za trenutek
Stara sem 30 let in ker se zadnje čase kar dosti ukvarjam sama s sabo, sem ugotovila, da enostavno ne znam živeti za trenutek. Vedno gledam samo v prihodnost, ki pa nikoli ne pride v takšni meri, da bi zadovoljila moja pričakovanja. Ko je ponedeljek, se veselim, vikenda. Ko pride vikend, komaj čakam, da bo ponedeljek, da oddelam še en teden. Zjutraj komaj čakam večer, zvečer, grem spat, da bo čimprej jutro. Ne vem, če me razumete. Namesto, da bi uživala in izkoristila trenutek, svoje veselje vedno prenašam v prihodnost. Sedaj recimo tudi komaj čakam, da bo novo leto. Pa vem, da je to 3 mesece izgubljenega časa. Smešno pa je, da imam en dan prej vedno veliko planov, kaj bom storila, ko papride ta dan, pa raje vse prestavim v prihodnost. Takšni neuresničeni plani so pa vedno povezani z nekim ugodjem, veseljem, sprehodom, izletom, obiskom prijateljic, kinom. Vedno se najde čas, da prestavim naprej.
Sem čudna ali kaj mi je?
Srečen si, če za nečim hrepeniš, nekaj pričakuješ. Ko to dosežeš, hrepeniš že po nečem drugem. Uživaš trenutek tu in tam, redkokdaj. Če dosežeš to stanje, da vedno uživaš v točno tej sedanjosti, si dosegel nirvano. Za nirvano pa pravijo: nirvana je tam, kjer nisi. Če dosežeš tisto, za čimer si še pred kratkim hrepenel, je nujno, da si spet zastaviš drug cilj, po katerem hrepeniš. Ko končno dosežemo srečo, nismo več srečni. Želimo nekaj več, nekaj drugega. To človeštvo drži pokonci in zagotavlja napredek.:)
Predstavljaj si, da bi vsi bili zadovoljni s tistim, kar so dosegli, s tem, kar počnejo, s stopnjo, na kateri so…. Nobenega napredka, nobenega razvoja. Hrepenenje po nečem nam zagotavlja konstantni pogon. Pa četudi je to samo hrepenenje po sreči. Ali: če bi Prešeren dobil Julijo, nikoli ne bi ničsar pametnega napisal. In predvsem: tudi srečen ne bi bil, ne se slepiti.:)
Skratka, deluješ čisto po človeško.:)
Frca, samo to pomeni, da hrepeniš za nečem nedosegljivim in v danem trenutku nisi srečen. Razmišljam, da v tem čakanju prihodnosti nisem srečna. Da potrebujem en odklop, en vdih v tej nabiti rutini, da končno pustim na miru vso nesnago, nespeglano perilo, prah na omarah in najdem nekaj pozitivnega sedaj. Vedno najdem kak nujen opravek, ki je bolj pomemben od nekaj, kar me zna osrečiti. Otrok še nimam in včasih razmišljam, če me bo otrok pripravil do tega, da najdem srečo v tem trenutku. Ampak spet … otrok je v prihodnosti in spet čakam na srečo, ki enkrat mogoče bo.
Mogoče pa mi je usujeno pesniško trpljenje? 😉
Eh, saj veš, da če pustiš nesnago in umazano perilo vnemar in se poskušaš predati sreči trenutka, ne bo šlo. Razmišljala boš namreč o vsem, kar bi lahko naredila, namesto da se predajaš neki namišljeni sreči trenutka.:) A bi res lahko dejansko uživala v naslanjaču in pila koktejl, medtem ko imaš doma bombo in veš,da boš pa morala vzeti cunjo v roko v ponedeljek, ko imaš itak nabito poln dan, hehe.? Treba je vseeno najti nek kompromis. Spucaš toliko, da si zadovoljna, potem pa se vržeš na kavč in z veseljem rukneš še vrček piva ob dobrem filmu. Nič vznesenega in velikega, pač ujameš trenutke sreče in zadovoljstva, kolikor pač lahko, ne da bi ob tem čutila slabo vest, da samo lenariš. Če pa je s teboj tako hudo, da moraš imeti v nulo spucano in zrihtano, drugače se ne moreš poveseliti in sprostiti (pa čeprav za nekaj redkih trenutkov) in imaš slabo vest takoj, ko iz rok spustiš sesalec in cunjo za brisanje prahu, potem pa je res treba kaj storiti na tem.:)
Drugače pa konstantne blažene sreče tako in tako ni. Saj to veš. Smo samo bolj ali manj zadovoljni s trenutki, ki jih doživljamo. In smo na splošno v življenju bolj ali manj srečni. Če lahko rečeš, da si nasplošno gledano čisto zadovoljna s svojim življenjem, potem si na pravi poti. V nasprotnem primeru pa bo res treba nekaj spremeniti.
Frca, hvala za te besede. Vidim, da res ni veliko narobe z mano. Ampak tako ko se ozrem okoli sebe, vidim neke srečne obraze, prijateljice že skoraj evforične, pa mogoče je to res le neka krinka. Nasplošno sem zadovoljna s svojim življenjem, razen da sem mogoče preveč obremenjena s službo in domačimi opravili. Ne da sem obsedena, ampak res je tako, da če danes ne naredim, me pa za jutri počaka. Daleč od perfekcionizma.
Po drugi strani si me pa zadela tudi ti pojka. Ne da se veselim novega leta, rojstnega dneva … veselim se mogoče že, ampak ko pride ta dan, pa se vse razblini, ker dajansko dan ni nič drugačen od vseh ostalih. Ne vem kako naj to razložim, ampak vedno si postavljam neke časovne mejnike, po katerih mislim, da bodo šle stvari navzgor, da se bo kaj spremenilo na bolje (pa ne da je sedaj slabo). Recimo se veselim novega leta, imam plan smrekico, okraski, pečenje peciva, ko to pride, pa me vseskupaj mine in ne vidim več smisla. Trenutno sem zaposlena za določen čas in v tej smeri je mejnik dan, ko dobim pogodbo za nedoločen čas. Do takrat bom samo iz dneva v dan rinila naprej, tako da ta dan čimprej pride, in si do tega trenutka ne bom pustila užiati, bluziti po nepotrebnem.
Sej se še sama ne razumem hahahah!