Prijateljica je šla k psihiatru, ker je imela samomorilske misli in mu to povedala. Dobila je samo antidepresive, nič terapij pri psihiatru, 5 dni kasneje je naredila samomor.

Ali je psihiater ravnal prav? Bi jo morali zadržati in tako preprečiti to hudo dejanje?

Hvala

Draga Trisha,

izguba prijatelja-ice na način kot si ga doživela sama je zelo boleč in stresen dogodek. Povsem normalno je, da se sprašuješ kje je vzrok, ali je bilo dosti narejenega, da bi se ji dejanje preprečilo. Glede na to, da se je prijateljica obrnila na psihiatra, si vsekakor od njega pričakovala pomoč, saj bi vendar on to moral znati preprečiti. Moraš se zavedati, da je tako psihiater, zdravnik, psiholog ipd., isto človek kot mi vsi. Nima te čarobne moči, ki bi ogroženemu prekinila dotok črnih misli, lahko svetuje, predpišče zdravila, ki pomagajo spremeniti razpoloženje, ni pa to vedno uspešno. Tudi zanj je samomor pacienta ena najbolj travmatskih stvari, ki jih v poklici doživi in prav tako se sam sooča z občuti krivde in neuspešnosti. Ugotavljati kaj je narobe napravil v primeru tvoje prijateljice ne bo prineslo tolažbe. Prepričana sem, da ji je prisluhnil, svetoval, tudi ponovno naročil na pregled, odločitev je bila na koncu njena. Ti se moraš sedaj soočiti s procesom žalovanja.
Pogumno in srečno.

Maja

Podal bom svojo izkušnjo. Ni vsak psihiater dober psihiater, to sem izkusil sam. Po drugi strani je potrebno upoštevati, da ima večina psihiatrov veliko pacientov in se posamezniku le površno posvetijo. Naslednje dejstvo je, da antidepresivi povzročijo izboljšanje počutja po nekaj mesecih, po petih dneh torej ni bilo še nobenega učinka. Še naslednje dejstvo: vsak s psihičnimi težavami se težko izpove komurkoli, pravtako tudi psihiatru, saj mu izpovedovanje svojih travm in priznavanje svojih psihičnih motenj predstavlja ogromen napor in povzroča občutek sramu. Po mojem mnenju psihiater po pogovoru s tvojo prijateljico ni dobil občutka, da je zadeva resna, kljub temu, da se vsepovsod poudarja, da je vsako takšno grožnjo potrebno vzeti strogo resno. Še eno dejstvo: izkusil sem tudi, da vsak psihoterapevt ne ustreza vsakemu pacientu, saj se mora med njima vzpostaviti pristen odnos, kajti le ta nato prinese napredek v psihoterapiji. Še naslednje dejstvo: hitro dosegljivi in dobri psihoterapevti so na žalost samoplačniški in za njih ni potrebno napotnice psihiatra, na takšne s koncesijo pa je potrebno čakati in čakati in čakati…vsaj meni so te psihoterapije povzročile še slabše počutje, saj psihoterapevtka ni bila dorasla svojemu delu. Kako naj si drugače razlagam njen izbruh smeha ob izpovedi ene od mojih travm?

Hose,

vesela sem, da si podelil z nami svojo izkušnjo in moram priznati, da se v marsičem strinjam s teboj. Vendar iz lastnih izkušenj vem, da ne moreš človeku v stiski vsiljevati lastnega mnenja,izkušnje, vkolikor le-ta ni pripravljen sprejeti nasvetov. Marsikdaj sem pri pogovoru z nekom začutila nujnost ukrepanja, mu to tudi jasno izrazila, vendar ga naslednjič ni bilo na pogovor. Morda je začutil prevelik pritisk? Velikokrat se ta ista oseba vrne čez dalj časa, ko je še globlje v stiski in končno pripravljena sperejeti pomoč in poslušati sogovornika.
Vsekakor vedno poudarjam, da se moramo ljudje zavedati svojih pravic in poiskati v stiski pomoč, ki nam pripada. Ne smemo se bati povedati na glas vkolikor se nam zdi, da terapevt ne ravna nam v prid ali se ne drži kodeksa etičnih načel.

lp Maja