Med.Over.Net

Nosečnost in obporodno obdobje

Odgovarjajo: Jasna Dolamič Gričar, družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Vse na kupu

Default avatar

Stah in dilema

Podzravljeni!

Stara sem 36 let, mati dveh otrok, 6-letnika in 11-mesečnika. Ne vem niti, kje naj začnem. Vedno sem bila en tak, kronični optimisti, kljub temu, da sem imela precej problemov, se s tem nikoli nisem obremenjevala, nikoli nisem na življenje gledala črno, ga jemala za napornega itd. Odkar pomnim, imava z mojo materjo - hmmm. kako naj sploh definiram?- grozen odnos. Mati me je kot otroka ogromno čustveno zlorabljala, mi že kot majhni punčki govorila, da se ******, da sem ji požrla življenje, da je zaradi mene degradirana in privezana, ker sem bila bolehen otrok, sem poslušala, kako sem ji uničila življenje, kasneje, nekje pir 5, 6 leth mi je za vsako malenkost grozila, da me bo dala v pobolješavlnico, ker sem nemogoča itd itd itd. Sama je imela živčni zlom pri mojih slabih 3 letih, vse življenje pa je bolj ali manj depresivna, grozno črnogleda, hkrati pa pravi control-freak, ki hoče vse brezpogojno imeti pod kontrolo. Ker so se stvari samo stopnjevala, ker je s svojim obnašanjem terorizirala vse, kiso ji to pustili, z mojim očetom na čelu, sem si pomagala, da sem čimprej spokala od doma. Odšla sem z 19-timi leti in si ustvarila svojo eksistenco, najprej v tujini, kasneje sem se vrnila v SLO, vendar dovolj daleč od doma. Ob povratku v domovino je najin odnos eskaliral do te mere, da sem sama resno (fizično) zbolela in za nekaj let sem prekinila vse stike z njo. Oče ji je popolnoma podrejen, sicer se z njo ne strinja,vendar ji ne oporeka. Zakaj, ne vem. Če se je kdaj postavil zame, ko me je sekirala in mi najedala, je bilo samo še slabše, zanj in zame. Zelo zgodaj sem prevzela skrb za gospodinjstvo (z 9-timi leti!), bila v šoli odličnjakinja, pa vendar od nje nisem nikdar dobila besedice pohvale.

Kljub rosnim letom sem se v življenju dobro znašla, srečala nekaj čudoviti ljudi, nekaj let predelovala odnso z materjo in ga - tako sem menila- tudi predelala. Ko sem že bila na svojem in ko sem se dovoljd obro počutila, sem se nekajkrat skušala z njo pogovorit na način, kot to počnemo odrasle ženske, pa se ni dalo. Moj namen ni bil očitanje ali valjenje krivde, samo razčistiti sem želela najin bolan odnos in ga morda postaviti na nove temelje, pa sem po 3, 4 poskusih obupala. Se ne da. Vse, kar izrečem jaz, je obtožba, ona je prepričana, da je velikansa žrtev, da se vse slabo samo njej zgodi, samo ona, reva, vse življenej trpi, vsi drugi (najbolj pa seveda jaz) uživamo in žvižgamo skozi življenje. Ob mojih boleznih je trpela ona, ob boleznih mojih otrok trpi ona (čeprav je niti oplazijo ne!) - v tem stilu dalje. Od teh poskusov dalje, se pravi nekih 12 let sicer imava kontakt, ki je na ravni bežnih znank. Z njo razpravljam minimalno, o vremenu, o politiki že ne več, ker se ona tudi sicer na vse, od A do Ž, odlično spozna in samo ona vse ve, vsi drugi s(m)o neumni. Dokler mso živeli 80 km narazen, je še nekako šlo, bilo je veliko tihih tednov, ko nismo govorili, ker ji itak izbira mojega moža ne ustreza, ker ji- če skrajšam- nisem dovolila, da se mi več kot toliko vmeša v življenje, vsak njen poskus sem v kali zatrla, kar je vedno sprožilo molk in užaljenost na njeni strani.

Med nosčenostjo za prvorojenca, ki je bila zelo težka zame, saj sem trdo preležala vseh 36 tednov, sem poslušala, kako ona trpi zaradi mene. Redko je vprašala, kako je meni. Če se je ponudila za pomoč - in parkrat sem jo naivno sprejela!- sem ves dan poslušala, kako grozni smo mladi, v kakšnem živimo, kako smo razvajeni itd, tako da sem to kmalu ukinila. Ko je bil sin rojen, je nenadoma postala drug človek, prvič v življenju sem jo videvala nasmejano, z velikim veseljem je hodila na obiske in ko sin zaradi težav z zdravjem ni mogel v vrtec, se je ponudila, da ga bo pazila. Z možem sva ponujeno varstvo sprejela in se preselila bližje. Po začenih težavah in poskusih, stvari urejat mimo naju, smo se po nekaj burnih spopadih v dobro otroka nekako ujeli, kot babica je odlično obnese, nekako pa je sprejela (no, ja) tudi mejo, do kod ji je dovoljeno iti.

Druga nosečnost je bila še težja od prve, ogoržen je bil otrok in tudi tu sem namesto opore od matere dobivala dvom, očitke, sume, da sploh vem, kaj delam. Zanjo so itak vsi zdravniki cepci in butci. Da dvomi vame kot mater, je pa itak jasno, ali preveč kompliciram ali premalo kompliciram, nekaj že najde, da najeda. Tega sem sicer že vajena, ampak očitno je tudi ta imunost nekako omejena v svojem trajanju. Po rojstvu drugega otroka, ki se je rodil nedonošen z resnimi zdravstvenimi težavami, zaradi katerih sva prve mesece preživela precej po ambulantah in bolnišnicah, se mi zdi, da mi to večno najedanje, njeno večno nezadovoljsstvo, "šimfanje" čez vse in čez vsakogar najeda MOJO psiho. Prvi otrok ima določene težave, predvsem s koncentracijo, pozornostjo, še vedno se kažejo posledice (slabo zdravljene!) asimetrije in hipertonije, v obranavi je pri dveh strokovnjakih (ki itak nimata pojma!), mlajši je redno spremljam s strani hematologov, nefrologa, alergologa in v razvojni ambulanti, kjer ima tudi redno terapijo. Moji dnevi so obupno naporni, ker mlajši zelo slabo spi, so naporne in bistveno prekratke moje noči. Mož mi je v velikansko oporo in pomoč, vendar pri 10/11-urni odsotnsoti od doma dnevno več kot naredi, ne more narediti. Če mi mati počuva enega od otrok, potem polsušam neskončne jeremijade, kako je ona vse zmogla sama, kako ni nikoli nikogar nič prosila, kako so doharji itak idioti, kako se "včasih" ni nič kompliciralo - glava se mi odpira ob tem. Če bi ne šlo predvsem za dobrobit mlajšega, ki bi ob dveurni terapiji starejšega brata + 90 min vođnji v eno smer preveč trpel, bi že davno poslala njo in njeno jamranje v tri krasne.

Največja groza, ki si jo lahko predstvaljam je, da postanem slika svoje matere. In točno to se mi je počasi začelo dogajati. Postajatm stalno tečna, nezadovoljna, preuturjena, nič mi ni prav, začela sem postajat zadrčna, odrezva, včasih prav nesramna in brezobzirna do drugih - sploh se ne poznam več. Manjka mi volje, manjka mi časa, tiste redke dneve, ko mi z nobenim od otrok ni treba nikamor divjat, lovim zaostalo delo po stanovanju, namesto da bi odvlekla otroka ven. Kadar kam gremo, je to cel projekt in sem že naprej utrujena ob vseh pripravah, saj mlajši rabi posebno prehrano in mu kakih kupljenih reči skoraj ne morem ponudit. Po mnenju moej matere pač samo kompliciram. Kljub vsemu - TO NISEM JAZ! Nobene enrgije, nobenega veselja, nobenega zadovoljstva, nič. Koma! Tega sem se zavedla, ko sem eno noč zatulila nad mlajšim sinom - nad še ne 11-mesčenim dojenčkom!!!!!!- ker ni spal in se je to noč menda že v ta osmo zbudil. Zatulila! Otrok je seveda padel v paniko, kaj pa naj revež drugega naredi, umiril ga je mož, jaz pa sem se zgrozila sama nad seboj. Sredi noči sem delala obračun sama s sabo in nad tem, kar sem dobila pod črto, me je groza.

Nočem postati depresivka, nočem vse življenje nekomu najedati, nočem vse življenje preživeti v jezi, nezadovoljstvu, v jamranju, nad tem, česar nimam, v šimfanju nad vsemi in vsem, nočem greniti svojih otrok (!!!!) in jim požreti lepega otroštva, pa sem na dobri poti, da točno to naredim. Ne znajdem se več med vsemi obveznostmi, med željo, biti popolna (predvsem mama, pa tudi žena, hči...) in med možnostmi, ki jih imam. Stvari, ki sem se jim včasih smejala, me danes vržejo povsem iz tira, za eno nepospravljeno dnevno sem se sposobna sekirat ves dan, po drugi strani se včasih do 11. ure ne zbašem iz spalne srajce, ker enostavno nimam energije. Imam občutek, da počasi, a zanelsjivo lezem na pot, po kateri nočem hoditi. Za depresijo je v menopavzi zbolela že moja stara mama, mati jo ima praktično vse življenje, le da nikdar ni hotela jemat prepdisnaih jih zdravil, v najhujših časih sva jih z očetom raztapljala in podtikala v hrano, ker bi se sicer nama zmešalo. Na smrt me je strah tega, da bi pristala na istem, kot moja mati,a se vedno bolj vidim tam. Kaj naj naredim?

Opravičujem se za dolžino in zmedenost pisanja, pisala sem med tem, ko je mlajši spal in to tako, kot mi je hodilo na pamet, brez "filtra". Upam, da ste dobili vsaj priližno sliko moje situacije. Verjetno je ze poporodno depresijo že malo pozno, vseeno pa bom hvaležena zavskaršen namig in nasvet, kako ven iz te godlje, v katero sem zdrsela.
Default avatar

neli99

v premnogih odsekih tvojega posta sem se popolnoma našla. tudi jaz imam dva otroka, mlajša ima 9 mesecev. in tudi moj odnos z mamo je bil zelo problematičen, veliko psihičnega nasilja, poniževanja, dajanja v nič, da iz mene pa itak nič ne bo. pa sem edina prišla do diplome faksa in edina "ušla" od doma, si ustvarila družino. ja tudi jaz sem poskušala razčiščevati, pa je sicer nekaj jokala, da drugače ni znala, pa je bilo potem spet isto ...

na srečo ali pa na žalost, pa je moja mama hudo zbolela prej kot je postala babica. sama zelo zelo pogrešam "mamo", nekoga ki bi ga lahko poklicala, ki bi priskočil ko je najtežje. saj tašča je v hiši, še "mlada" in počuva otroke kadar jo prosim, mi pa zraven da vedeti, da jih ne znam vzgajati, da vse delam narobe. in to s tako poniževalnim tonom: ne reče na primer: to pa mi drugače kuhamo, ampak reče, to je pa zanič, ko jaz rečem da kaj drugače kuham ...da ne govorimo o tem, da jih ne hranim zadosti in jih najprej nahrani ko jih dobi v varstvo, oblačim jih pa itak premalo in so potem bolni zaradi mene...in seveda jokajo ker jih jaz ne znam potolažit.

najhuje pa je, ker tudi jaz postajam "moja mama", tudi jaz se zalotim da postajam kontrol frik, agresivna ukazovalna, da samo kritiziram in se derem ... potem mi rata posebej težko. v resnici si res iskreno želim, da moji otroci dobijo v meni predvsem ljubezen in oporo in varnost... vse to kar jaz nisem čutila in dobila.

jaz razmišljam da bi "posvojila" mamo ... predvsem čutim da rabim močno oporo zase. prav z veseljem pa lahko naveževa tudi osebno stik, mislim da bi si lahko bile v oporo.

kar pa se tvoje situacije tiče, pa mislim da rešitev žal ni tako preprosta. osebno mislim, da si naredila napako ko si prosila mamo za pomoč. strupena mama je obvladljiva samo na distanci in vse kar potrebuješ je bolje organizirati s pomočjo drugih ljudi, varušk, prijateljic ... karkoli samo mama ne.

vsekakor pa poskrbi najprej zase. imaš resnično težko situacijo s svojimi otroki. toliko bolj potrebuješ ti oporo, nekaj časa tudi zase, nekaj kar te bo razremenilo, razveselilo .. nekaj kar bo tebe pocrkljalo. in dovolj pozitivnih ljudi okoli sebe ki bodo verjeli vate.

neli
Default avatar

Zalka

Draga Strah in dilema,

Prisrčno pozdravljeni. Prav nič nam ni težko brati malo daljšega pisma, brez skrbi bodite.

Ker se ne vidimo in ker vas ne poznamo, je za nas bralke in svetovalke včasih zelo dobrodošlo, če si vzamete več časa in opišete svoje občutke, položaj, del svoje zgodbe. Tako si lahko ustvarimo bolj plastično sliko in se lažje orientiramo pri razmišljanju, katera pot bo bolj zanesljivo pripeljala k reševanju problema. Stiska ene je morda podobna stiski druge, a vzroki, povodi in okoliščine so lahko bistveno različni. Različni so tudi viri moči in podpore, ki so na voljo. Zato še enkrat: dolžina vašega pisma ni nikakršen problem.

Ko sem večkrat prebrala, kar ste napisali, sem razmišljala o tem, kako je biti mama danes lahko izjemno zahtevno in kako od ženske zahteva ogromno ogromno energije in potencialov, še posebej, če pride do zdravstvenih težav pri otrocih, kot na primer v vašem primeru. In tudi partner/oče je preobremenjen, četudi je njegov položaj bistveno drugačen. Torej, dejansko je izredno težko poskrbeti za vse, za kar skrbite vi.

Opisujete svoje počutje in omenjate depresijo. Za poporodno depresijo navadno pravimo, da se razvije v mesecu ali dveh po porodu, lahko pa tudi veliko kasneje, lahko tudi pri enajstem mesecu po porodu. Je pa to precej ohlapna označba, kajti strokovnjaki si niti niso edini, kakšne so razlike med posameznimi depresijami… Opisujete, da ste brez energije, ste slabovoljni, vzrojite, niste zadovoljni. Ja, to so lahko simptomi depresivnosti, a v vašem primeru bi jih po mojem mnenju brati skozi prizmo preobremenjenosti, telesne in čustvene izčrpanosti, nekakšne materinske izčrpanosti, nekakšne izgorelosti. Kakor vidim, ne bi rekla, da potrebujete antidepresive - vi potrebujete dopust, počitek, odmor, sprostitev… kar vidim vas, kako ste se žalostno nasmehnili, ker se zdi tako utopično: upam, da je to prvi korak: priznati si, da ste grozotno obremenjeni in zato upravičeno izčrpani.

Odnos z vašo mamo je seveda povezan s tem, kako se vi sedaj počutite. Če malce poenostavim, vidim to takole: To, kako naši starši oblikujejo svoja sporočila nam otrokom, kako se počutijo, obnašajo v svojih vlogah matere, očeta itd., vse to zanesljivo vpliva na nas. Nekateri iz svoje osnovne družine prinesejo težji, drugi lažji tovor. Kot deklica si oblikujete predstavo o tem, kaj počne mama, kaj govori, kaj dela, kako izraža čustva, in to predstavo prinesemo s seboj v čas, ko smo tudi me mame. In hvala vam, v pismu ste tako dobro prikazali, kako materinstva ne moremo idealizirati: mame so lahko tudi tiste, ki hudo ranijo.

Vaše otroštvo ni bilo lahko, veliko truda ste vložili v predelavo odnosa z materjo, s podobo mame. Ko ste polni energije, spočiti in v dobri koži, zlahka ohranjate distanco do vzorcev matere, kakršna nočete biti. A ker ste na robu moči, se zatekate k tistim mehanizmom, ki ste se jih kot otrok nehote naučili. Med drugim se lahko učimo tudi tega, da na določene situacije, težave itd. reagiramo depresivno.

Številne ženske v času nosečnosti in zgodnjega materinstva predelujejo odnos s svojo materjo, opisujejo spremembe v tem odnosu, pogosto v pozitivni luči. Vi pa ste zaradi matere, ki ima res specifične lastnosti in zelo problematičen odnos do vas, sicer navidezno pomoč in podporo prejeli skupaj s številnimi negativnostmi. Zelo pomembno je, da si res zapomnimo: ljudi ni mogoče prisiliti, da se spremenijo. Če se spreminjati nočejo, tega mi ne bomo mogli storiti na noben način. Morda se bo kdaj v prihodnosti zgodilo, da se bo vaša mama spremenila, a opustite upanje, da boste vi tisti, ki jo boste spreminjali.

Na nek način je stvar še bolj zapletena, ker ste mamo, kakršna je danes, vključili v svoje družinsko življenje in se morate soočati z njeno problematiko še sedaj. Na eni strani je v olajšanje, če skrbi za starejšega fantka, hkrati pa je za vas huda dodatna obremenitev, ker ne posega samo v vašo vzgojo, pač pa tudi v vaš duševni mir. Seveda boste vi tisti, ki boste presodili, kaj je mogoče storiti. A razmišljajte v smeri, ki jo je nakazala tudi Neli, torej iskanje drugačne vrste pomoči. Morda bi bilo dobro ločiti varstvo vašega starejšega od babiške vloge vaše mame. Če želi vaša mama svojo vlogo babice še naprej živeti, jo bo lahko tudi na drugačne načine, ki pa ne bodo dajali tolikšne možnosti poseganja v vaše družinsko življenje in, kar je še posebej pomembno, v vas.

Draga Neli, pozdravljam vašo pobudo. Ženske, ki zaradi različnih razlogov čutijo potrebo po tem, da bi si našle »nadomestne« mame, naj sledijo tej želji. To lahko pomeni, da se povežejo s kakšno svojo prijateljico ali sorodnico, s katero deli podoben pogled na svet, ki ji je kot mentorica, svetovalka ali učiteljica; lahko je to druženje s skupino žensk, ki so izkušene in znajo pokazati ljubezen in potrditev, znajo uživati življenje, znajo pa tudi reči ne, opozoriti ali predati odgovornost. Lahko to storite bolj virtualno, lahko pa iščete take osebe ali osebo za druženje v realnosti. Lahko se povežete med seboj, se učite materinstva ena od druge, oziroma se podpirate pri iskanju dobrih strategij, razčiščujete dileme in podobno. Obstaja tudi možnost, da se priključite skupini MAMAM, ki je namenjena poglobljenemu posvečanju dilemam, povezanih z materinstvom itd. Morda bo treba nekaj časa posvetiti žalovanju za tem, da niste imeli tako ljubeče mame, kot bi si jo želeli.

Vsekakor smo vam kot svetovalke na voljo – uporabite našo številko mameZOFE, lahko se pogovorite po telefonu – pojamrajte nam, kako naporno je biti mama – razumele vas bomo. Ali pa, če je le mogoče, pridite na osebno svetovanje, če le uspete sestaviti potrebe otrok – vzamemo tudi mamo z dvema otročičkoma :)

In zagotovo je res: da bi mama lahko dobro delovala, potrebuje "mamo" tudi zase. A ni nujno, da je to njena rodna mama. Mam je več sort. Mogoče morate najti svojo novo mamo.

Prav lep večerni in -- hm hm -- topel materinski pozdrav
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]
Default avatar

Strah in dilema

neli99,

hvala ti za tvoje besede. Zanimivo, sama nikoli nisme niti pomislila na to, da bi nekoga "posvojila" za svojo mamo. Ne vem zakaj, morda tudi zato, ker je del mamine dediščine, da so vsi ljudje čudni, trapasti, nesposobni, skratka ničvredni in da se lahko zaneseš samo sam nase. DOkler nisme bila sama mama, nisem nikoli tako strogo precenjevala ljudi, ni mi bilo problem sklepat prijateljstva, res pa je, da imam pravzaprav enega samega RES prijatelja, medtem ko tiste resnične zaupne prijateljice sploh nimam. V bistvu se šele skozi tele samoobračune zavedam, da pravzaprav živimo bolj ko ne izolirano. Mož svoje družbe nima, ker se je preselil v moj kraj, moje vezi v domačem kraje so tudi nekako zvodenele, ker sem 12 let živela povsem v drugem okolju. Imam nekaj družbe za klepet ob kavi, nekoga pa, ki bi mu recimo zaupala otroka ali pa tiste, ta težke stvari, pa ne. Pa sem si verjetno sama kriva, ker sem postala enako zoprna kot moja mati, očitno sem podzavestno posvojila njen vzorec, da nihče ni "dovolj dober", pa kakor se to naduto, napuhlo in grozno grdo sliši. REs je, da smo bili deloma tudi prisiljeni v izolacijo po rojstvu otrok, saj sta se oba rodila s hudim imunskim primanjkljajem, samo da smo se pri prvem skoraj odselili v bolnišnico, preden smo to ugotovili in se nato strogo ogibali druženju z drugimi majhnimi otroki, sploh vrtičkarji. Pri drugem smo deficit ugotovili takoj in hujšim infekcijam k sreči ušli. Posledično smo (p)ostali precej sami. Smo v navezi z dvema družinama, a se redko obiskujemo, predvsem pa smo daleč od tega, da bi se šli kake zaupne pogovore o takih globjih temah.

Posvojiti mamo. Zanimiva ideja. V bsitvus ploh ne vem, če bi sploh znala s komerkoli vzpostaviti tak materinsko-hčerinski, zaupljiv odnos. Sploh z žensko. Ne vem. Očitno mi je najin odnos z mamo nekako zagrenil prijateljske odnose ali celo zaupne odnose z drugimi ženskami. Tole moram premisliti. Res.

Da mame ne bom nikdar spremenila, mi je jasno že 15 let. Sem tudi že davno nehala poskušat. Vendar ker mi je mama eno babico povsem vzela, od druge pa tudi kaj dosti ni bilo, sama svojim otrokom tega nisem hotela narediti, seveda pod pogojem, da odnosi ostanejo vsaj približno normalni oz. zdravi. Ker se je kot babica dokaj obnesla, smo naredili, kot smo. Straješi sin zdaj hodi v vrtec, ni več v varstvu pri babici, med zadnjo nosečnostjo pa je bil 95% časa z menoj (bolniška), šel z menoj tudi na preglede in preiskave, na katerih je bil lahko zraven. Koliko sem jih z njene strani preposlušalal na ta račun, ni vredno besed, v glavenm grozljiva mati sem, ker sem vlačila otroka po ambulantah. mali pa je prav užival, vedno je komaj čakal, da greva spet "dojenčka gledat". Za tiste nujne primere, ko se nid alo, pa je bil pri babici. Trenutno je prbl. 1 x na 14 dni pri babici v varstvu mlajši sin, ker se je pač treba daleč vozit in so terapije dolgotrajne, mali pa nujno rabi svoj ritem, predvsem pa spanje. Prijateljice, ki bi ji lahko zaupala to zahtevno dete, trenutno enostavno nimam. Morda tudi zato, ker morda preveč kompliciram in niti nisem sposobna nekomu toliko zaupati, da bi mu prepustila otroka. Zakaj - na to še iščem odgovor.

V moj duševni mir mati posega predvsem zadnje mesece, morda zadnjega pol leta. Predvsem je sama ves čas vsa pesimistična, ves čas slabe volje, ves čas nad nečem nerga, če drugega ne najde, je pa vreme krivo, grozljivo najeda očetu, ki se ne brani, meni pa je to vseeno težko poslušati, ker si oče tega ne zasluži, vse življenje je bil nadvse skrben, dober mož in ljubeč oče, najin odnos je bil neprimerno boljši. Edino tega, da se ji ni nikdar postavil resnično po robu, tega ne razumem in mu zamerim. Ampak to zdaj ni več moj, ampak njegov problem. Ta njena večna slaba volja, nergavost in jamranje, ki jih streša vsenaokoli, predvsem najraje meni, mi gre res na jetra, V bistvu se sama ne vidim ven iz svojih težav, pa mi ona utruja z nečim tako banalnim, kot je plevel med solato in iz tega dela tako štalo, kot da ji je atomska bomba usekala na bajto. Pa skušam razumet, da se njen svet pač drugače vrti - ampak ona nikdar niti pomisli ne, da se MOJ svet vrti drugače, kaj šele da bi ta drugače sploh poskušala razumet ali - Bog ne daj!- sprejet. Da bi ona nekoga - mene!- skušala držat pokonci - ni šans! Jaz pa nimam moči in energije za njene brezvezn jeremijade, res ne. Pozna dve skrajnosti: ali je "brez veze", kar mene muči (itak ji za 90% stvari niti razlagam ne več) ali pa stvari potem njej ležejo na dušo in ONA kvazitrpi zarad njih. Jaz sem pa dim. NAjbolj me jezi to, da bi po vseh teh letih to pravzaprav že lahko vedela in pričakovala, jaz tepka. Pa še vedno upam, da nekega dne bo pa mati le rekla "ja, res ti ni lahko, res se trudiš, ponosna sem nate" ali nekaj podobno solzavega, pa verjetno tega ne bom dočakala. Zakaj me to tako žre, spet ne vem, saj mož velikokrat pohvali moje delo, pove, da se zanese name in mi zaupa, tudi tak občutek mi daje, včasih že kar preveč. Zato res ne vem, ali gre za podzavestne sanje male deklice, ki nikoli ni bila pohvaljena od svoje mame ali pa je res vse skupaj samo posledica preutrujenosti, ki preveč zakriva tisto, kar hočem biti in k čemur stremim?

Ja, utrujenost vsekakor prispeva k temu, da težje ohranjam distanco, saj ob dveh otrocih, ki oba rabita več kot samo celega človeka, nimam še energije za klofažo z materjo. Zmorem edino toliko, da jo kot pobesneli pes čuvaj brez olepšav in celofana držim za črto, da mi ne "provali" čeznjo, kar ima za posledico še dodatno porcijo užaljenosti, ki jo seveda vedno s polno mero servira nazaj. Začaran krog.

Počitek in oddih bi bil nedvomno več kot dobrodošel. Samo kje ga nimam vzet. Poleg tega je mlajši grozno navezan name in se zelo težko navaja drugih ljudi, kar je verjetno tudi posledica izolacije, v kateri smo bili do par mesecev nazaj. Pa še od mojega mleka je odvisen, tako da ga skoraj ne morem dati sebe za več kot par ur. Sicer ga zdaj načrtno navajam na druge ljudi, ampak gre počasi, Saj revežu so drugi ljudje večinoma povzročali neprijetne občutke, ker se je srečeval v glavnem z zdravniki in med. sestrami, ki so ga pikale ali kako drugače "matrale".

To, da strokovnjak od zunaj meni, da ne gre za depresijo, mi je v veliko tolažbo. Zavedam se, da na takih obratih ne bom mogla "laufat" v nedogled. Precešnje olajšanje je zdaj vrtec za starejšega in strokovna pomoč, ki jo imamo za njegove probleme s pozornostjo in zbranostjo. Včasih se vprašam, če ni moja nervoza in napetost kriva, da ima sin te težave. Ali moja nepotrpežljivost, moje teženje k neki imagirani popolnosti (pospravi, ubogaj, lepo se obnašaj itd) in zahteve do njega. Šele zadnje dni se mi odpirajo oči, koliko krivice sem naredila -sploh starejšemu- in prav groza me je, resnično. Je krasen, grozljivo bister in pronicljiv otrok, zelo nežen in občutljiv, grozno radoveden in željan znanja, jaz pa sem ga prevečkrat odpravila na kratko, odrezavo, naj že da mir s svojim spraševanjem, naj raje epospravi za sabo ipd. K sreči je tudi trdoživ, vidim pa, kako kar pije mojo poznornost in mu je nikoli ni dovolj, kot mu nikoli ni dovolj crkljanja, bližine, objemov, stiskanja. Pa sem ga tolikorat na brzino odpravila ker "nimam časa!" Upam, da sem se še dovolj zgodaj ovedela in bom še lahko popravila. Skušala bom naredit vse, da ostanem daleč stran od poti, ki vodi v depresijo, četudi to pomeni nekaj res radikalnih sprememb v moejm vsakdanu.

Prisrčna hvala za oporo. Me pa seveda zanima kaj več o tej skupini Mamam, pa tudi o osebnem svetovanju - kako, kdaj, kje , zakaj ...
Default avatar

bar_bar

Draga Strah in dilema!
Je tudi mene spomnila tvoja zgodba na štorijo z mojo mamo. Niti približno tako hudo ni, pa sem vseeno vedno kot otrok, kot mladostnica (in še vedno) upala na varno zavetje, na sprejetost, na čustveno toplino, na sprejemanje. Pa tega nikoli nisem dobila, ker je bila mama vedno preveč zasedena in obremenjena sama s seboj, okupirana sama s svojimi stvarmi in svojo grozno preteklostjo, ki pa je nam, otrokom njenim, prikrajšana in oh in sploh lepo živimo.
Dobesedno pobegnila sem od doma, ko sem začela študirati in zagotovo je ta odločitev najbolj in zelo pomembno zaznamovala moje življenje. Končno sem zaživela! Zadihala in postala jaz! Ker nisem hotela biti zafrustrirana ženska, ki bo grenila življenje vsem okoli sebe (kot to počne ona). Tisto obdobje sem jo res uspela imeti zelo na distanci, ko pa sem se poročila, me je preplavila neka čustvena praznina. Pričakovanja, ki jih je mama gojila do mene, sem začela nevede, nehote prenašati v odnos do moža. Kar je zelo skrhalo najin odnos in bila sem že na točki, da se poslovim od zakona. To vse vem zdaj, po tem, ko sva z možem obiskovala družinskega oz. zakonskega terapevta. V času seans sem spoznala, da je odsotna in zaščitniška in zafrustrirana mama še vedno zelo prisotna v mojem življenju in da ni dovolj kilometrov, ki bi me ločili od nje.
Vse to pišem, ker sem z odločitvijo, da greva z možem na terapijo, dobila nazaj sebe in moža! In za to izkušnjo sem neizmerno hvaležna! Pomirila sem se sama s seboj, najin odnos se je poglobil. In takrat sem razmišljala, da bi tudi sama nadaljevala s terapijo in se odrešila čustvene odvisnosti od neprimerne mame. Morda je to tudi namig tebi...
Vem, da zdaj, ko si preobremenjena in nespočita, ko najbrž sama sebi presedaš in se sama sebe bojiš, ni najbolj primeren čas za to. Se pa tudi meni zdi ta misel s posvojeno mamo krasna. Saj je lahko to branjevka ali pa cvetličarka, ki jo prvič srečaš in si dovoliš se predati, povedati svojo bolečino. Že to, da nekomu poveš, pa čeprav ga nikoli več ne srečaš, lahko zelo razbremeni vsaj za nekaj časa.
Želim ti, da bi se lahko začutila kot toplo in prijazno žensko. Kar nedvomno si! V ta svet pomagaš plezati svojima zlatima otročkoma in nekoč, ne da bosta to sploh izrekla, ti bosta hvaležna in te potrebovala. Tudi sama si boš hvaležna, da si napisala tole krasno pisemce na to stran in s tem stopila na pot razrešitve.
Vse dobro ti želim in te toplo objemam!
Default avatar

Zalka

Draga Strah in dilema,

Kot starši smo pred zahtevno nalogo: svojim otrokom izražamo brezpogojno ljubezen, hkrati pa jim postavljamo zahteve in meje, in pri tem lovimo ustrezno ravnotežje med njegovim razumevanjem, sposobnostmi, potrebami. Lažje nam je, če smo imeli v svojem otroštvu v svojih materah in očetih dober model, ki ga lahko zdaj uporabljamo – in če tega ni bilo ali če je res prav nasprotno, če je prihajalo do različnih zlorab, moramo toliko več naporov vložiti v iznajdbo pravega načina materinstva oz. očetovstva.

Ker ste izčrpani, bi zase potrebovali nego in skrb, kar pa v trenutnih okoliščinah težko dobite. Ko ste tako obremenjeni, se poslužujete vzorcev, za katere si želite, da jih ne bi. To, kar je tako dobro povedala bar_bar – da ni dovolj, da je med vami in resnično mamo toliko in toliko kilometrov, ker v resnici še vedno prisotna v našem življenju – je še kako res, ker kot otroci, odvisni od svojih velikih in pomembnih staršev, ponotranjimo nekatere materinske zapovedi, prepovedi in navodila. S tem se zdaj srečujete, ker vam povzročajo frustracijo.

Zato sem predlagala, da bi se oglasili za svetovanje, če hočete, tudi pri nas, ali pa kje drugje. Kot svetovalka izhajam iz transakcijske analize, ki je ena od modalitet sodobne psihoterapije, odličen kompleksen in celovit teoretski model delovanja osebnosti in medosebnih odnosov. Razrešujemo težave tu in zdaj, tudi tako, da se poslovimo od tistih, ki za nas niso več sprejemljive, sprejemamo nove odločitve in krepimo poti za njihovo uresničevanje. Če bi potrebovali več informacij, pokličite na Združenje Naravni začetki, 01 544 34 79.

Spodaj sledi kratek opis Delavnic za podporo materinstvu MAMAM (glejte spletno stran www.mamazofa.org). Več informacij in prijava 01 544 34 79, Združenje Naravni začetki, Grablovičeva 54, Nove Poljane, Ljubljana, delavnice vodi psihologinja, mag. Radmila Pavlovič.

Ali se tudi v vaših glavah podijo misli, kot so: Kako naj usklajujem materinstvo, partnerstvo, kariero, da ne govorim o prostem času, rekreaciji in drugih strasteh? Ali še obstajam? Ali bo minila ta neprestana napetost, izčrpanost? Ali bom še kdaj takšna kot včasih?
Glede na izkušnje in potrebe mladih mamic smo se odločili, da ponudimo delavnico MAMAM, kjer bomo v skupini predelovali dileme, stiske in celo tesnobe v zvezi z usklajevanjem vseh teh vlog.
Delale bomo predvsem na zmanjševanju občutkov ujetosti in krivde, večanju lastne vrednosti, podpirale se bomo v zaupanju vase in vzpostavljanju večje harmonije v našem življenju. Vloga materinstva bo z MAMAM lahkotnejša in polnejša obenem. Preventivno priporočamo vsem, ki vam je vloga nova, predvsem mamicam otrok starih od pet mesecev do dveh let. To je mala šola za mame. Ciklus delavnic, ki potekajo vsak teden, traja tri mesece.


Ko kot mame usklajujemo zadovoljevanje različne potrebe v družini: dojenčkove, malčkove, svoje, partnerjeve … smo včasih pred nemogočimi izbirami. Zagotovo imajo otročički v zgodnjem obdobju življenja prednost pred številnimi potrebami matere in očeta. To je del starševstva: učimo se potrpljenja, čakanja itd. Seveda pa je nekoristno in celo škodljivo, če preveč in predolgo potiskamo svoje potrebe in želje na stran. Imate še posebej oteženo situacijo – prav je, da ste se oglasili in nam povedali, kaj vas teži. Nadaljujete z iskanjem tistega, kar potrebujete. In če želite, nas kar pokličite. Vedno pa nam lahko še pišete. Včasih ne odgovorimo takoj, a brez skrbi, slej ko prej se oglasimo.

Prav lep dan vam želim,
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]
Default avatar

pomladno_dete

Joj, pa ne da imamo morda mi isto mamo :) Precej delov iz vaših zgodb je identičnih moji. Imam isto težavo, kot ve: kako mami pokazati mejo, ki ji je nihče v družini 35 let in več ni bil sposoben pokazat. Imam namreč petmesečnega sinka in babice mu nikakor ne bi rada jemala, ker ima tudi ona svoje lepe plati in ker je lepo, če ima lahko dve babici. Zaenkrat pa jo imam na distanci, ker že od poroda dalje ni upoštevala niti ene moje prošnje in želje, vsiljevala pa se je tam, kjer je nismo prosili. Da ne govorim o tem, da mi je med obiski vlekla otroka ali voziček iz rok, da skratka jaz kot mama tega otroka zanjo sploh ne obstajam in me gladko ignorira, važno je le, da je ona postala babica. Ker pa otrok v prvi vrsti zdaj rabi mene oziroma naju z možem, se mi zdi to obdobje prvega leta idealno za to, da mamo streniram v spoštovanju meja. Pred kratkim sem ji zato povedala, da nas bo lahko naslednjič obiskala šele takrat, ko bo spoštovala našo prošnjo, da počaka, da jo mi pokličemo (sicer klicari vsak teden po dvakrat in že najde način, da se vsili, ko je najmanj primerno, in to je seveda takrat, ko ona hoče, ne ko imamo mi čas (no, in še bolj voljo za prenašat njene izpade)). To je prvi poskus vzpostavljanja te meje; zaenkrat je še nisem poklicala (pa je, glej ga zlomka, že spet našla način, da po kurirjih pošilja stvari, ki jih ne rabimo in za katere nismo prosili, samo toliko, da kao "ne pozabimo nanjo", jao - zaupanje je nekaj, česar v 60 letih še ni čisto pokapirala, pa saj razumem, če si ga vse življenje zapravljaš, se upravičeno bojiš, da ga boš izgubil, kajne.)

Malo sem prebirala knjigo Čustveno izsiljevanje, kjer so napotki, kako takim kalibrom postavljati meje, in upam, da mi bo uspelo. Pa tudi vsem vam želim, da vam bi - punce, na dobri poti smo že zdaj, ne pozabite tega. Prispele smo precej dlje od svojih mater. Odlično pa bi tudi bilo, če bi si lahko na temle mestu dajale podporo in malo poročale o strategijah, ki jih uporabljamo ...

Mali se zbuja, pa nimam več časa, zato vam vsem želim en prelep dan in čim manj negativnih ljudi v okolici.
Default avatar

neli99

punce kaj ko bi res kaj navezale stike in bi si lahko bile tudi tako v oporo. nočem biti vsiljiva in zato ne pišem zs-jev, se mi je pa že pri marsikateri porodila želja, da bi navezala oseben stik in dalje klepetala. mogoče smo si pa lahko tudi takole preko računalnika v oporo. dajte, če katera želi, javite se ne zs, pa bomo lahko poklepetale in ostale v stikih.

sama sem žal tako daleč doma, da kakšne delavnice v lj ne pridejo v poštev. pa tudi z malimi otroki to hitro postane nedosegljiv luksuz.rada pa klepetam po računalniku, ko zvečer otroci zaspijo.

no, je kera za? neli
Default avatar

Zalka

Drage iz kupčka vse na kupu,

dajte, če le imate kanček volje in prostega časa, povežite se. Izmenjate e-pisemca, uporabite pripomočke, ki so na voljo, da se družite in podpirate med seboj. Živela elektronika!
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]

Moderatorji

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok
Jasna Dolamič Gričar