Pozdravljeni!

Po 2,5 letih ločenega življenja z dvema otrokoma mi je počasi vsega dovolj…otroka sta stara 5 let in sedaj se je začelo dogajati to, česar sem se najbolj bala…otroka prideta domov popolnoma z opranimi možgani, da je mami grda,neprijazna, da jo bo ati za ušesa stresel ipd; ker imam tudi prijatelja, katerega imata otroka neizmerno rada, ju skuša spreobrnit tudi kontra njemu…

Na CSD se spreneveda, seveda ne prizna kaj počne, dokazov, razen, da otroka posnamem, kaj mi pove, pa tudi nimam…moja beseda proti njegovi…je pa mojster v igranju in obvlada sceno, da se zasmili popolnoma vsakemu in vsaki…češ kako hudobna sem, da sem ga vrgla iz stanovanja, mu vse pobrala itd. , da mu onemogočam stike z otrokoma (stike si je mimogrede določil sam in je z otrokoma toliko, kolikor želi…) …skratka same laži…

Kaj torej naredit, ko ugotoviš, da pere otrokom možgane…včeraj na CSD zatrjuje, da on pa kaj takege že ne počne, da si otroka zmišljujeta, potem pa preživita otroka en popoldne z njim in prideta domov, da je mami grda in neprijazna…

??????????? a je sploh kakšna rešitev????????????

tip pravi, da bi naredil vse za otroka,da jima želi vse najboljše…a dela pa ravno kontra…

a se splača h psihologu, sem pripravljena in odprta na vse predloge…kakšne izkušnja imate vi?

lp

še en taka… to tudi mene zanima. Kako proti manipuliranju z otroci. PRi nas je samo v obratnem smislu, mama govori vse živo otrokom glede očeta in to se mi pač ne zdi fer in tud lepo ne. Mi tega ne počnemo, ker je moj mnenja, da če je kaj se za zmenit, se to odrasli zmenijo med seboj in ne preko otrok, to tudi otrokom pove, da oni nimajo tle nič zraven in če ma mami kej za povedat, naj njemu pove.

Samo ne vem, kako bi lahko to uredil. Nimam pojma, še nismo dobili ideje. Pri nas so otroci tako “prestrašeni” oz. karkoli že, da prašamo, če pridejo za vikend, ker je pač njegov vikend, pa pravijo da morajo mami vprašat. Ja zakaj le, če je to vikend z očetom in mama to dobro ve, kaj se jo če spraševat, če lahko gredo? To mi je bedno.

no ja, jaz sem te stvari rešila tako, da sem se s svojim ex, odnosno z njegovo mamo in celo njegovo žlahto, ko je tolkla čez mene, pogovorila iz oči v oči. nič nežno in prijazno, kar na ostro je bilo. in ne samo enkrat, kar nekajkrat sem ponovila vajo. ti pa imaš še partnerja, ki te najbrž podira in lahko stopi za tabo ter ti daje podporo, če se boš odločila soočiti z njim na tak način.

drugače pa .. ni možnosti, da bi to rešili, ker če on to zanika, ga nimaš kam povabit na pogovor, ker ne bo šel.

Tle pa ni prov nič bednega. Otrokom je mama mama in po njihovi logiki jim mora mama dovolit to, ono, tretje, …. in ne vem zakaj bi morali otroci imeti občutek samovolje. Men se to zdi pravilno. Mene tut sin vpraša – a grem danes (jutri ipd…) k ateku?

še ena taka
glede na to, da pravi da mu onemogočaš stike – enkrat naredi tako – bo vsaj videl kaj to je.

Največ kar pa lahko narediš je to, da se z otroki pogovarjaš, pogovarjaš, pogovarjaš. O tem, da smo ljudje različni, da eni to počnejo tako drugi, drugače in njihov oče pač počne tako in tako. In da oni sami vidijo in poznajo tebe in vedo kakšna si, ter tudi tvoj partner, da pa očitno oči ne mara ne tebe, ne njega in da otroci za to niso nič krivi, da oni imajo oba enako radi in tako je prav….. In to počni čisto vsakič vsaj preden gredo k očetu in ko pridejo domov, lahko pa tudi vmes.

Men je enkrat rekla na socialni – najbolj važno je kako otroka pripraviš na stik. Kasneje sem ugotovila, da imajo te besede zelo globok pomen in ne pomenijo samo to, da otroku poveš, da gre k očetu in pa ugotovila sem tudi to, da je hudičevo res najbolj pomembno kako je otrok pripravljen.

Problem CSD je v tem, da se ne prepričajo oz. ne preverijo npr. izjav staršev.
Vidim, da delajo vse po nekih izkušnjah in teorijah…
Vendar se mora vsak primer ločenih otrok obravnavati posamezno in se ne smejo primerjati z drugimi.
Glede hujskanja otrok…, sama boš morala nekako zaščititi otroke, saj ga poznaš. Samo mislim, da tega ne boš mogla preprečiti…
Na tebi je, da se čim manj obremenjuješ s tem, kajti tvoje razpoloženje prehaja na otroka. Tudi ti svetujem, da si z otrokom, takšna kot si, in da ne kontriraš in greš svojo pot. Otrok bo tako spoznal…
Lp,očka12