Znašla sem se v najhujši situaciji v mojem življenju. V nedoločeni situaciji, ko ne morem storiti nič, ker ni odvisno od mene. Gre za zdravje in življenje, ne moje, vendar povezano z mojo odločitvijo. Zdravniki dajejo možnosti 50:50 in to, katerih 50 bo prevladalo, bom izvedela čez tri tedne. Rada bi mislila pozitivno, vendar me vedno, ko mi to že uspe, znova preplavi strah.
Poiskala sem že strokovno pomoč in svetovanje, za določen čas me to reši. Vendar samo za določen čas…
Ne upam spati, ker vem, da me bodo tlačile more. Želim si verjeti, da bo še vse v redu. Izogibati bi se morala stresu. Vendar mi ne gre…
Prosim za kakšno spodbudno besedo, kako naj se usmerim v pozitivo v taki težki situaciji. In prosim, ne sprašujte, kaj zakaj in kako…
In če lahko, prosite Boga, usodo, vesolje, v karkoli že verjamete, da mi usliši to željo. Edino.

Vera in molitev pomagata, seveda, če ti sama veruješ.
Vsi pa, ki sočustvujemo, te bomo priporočili v svojih “molitvah”.(v karkoli verjamemo, torej v moč pozitivnih misli in moč ljubezni do bližnjega, do življenja)

Pogumno!! Še vedno je upanje in upanje umre zadnje…

Ne znam si predstavljati, kaj prestajaš, vendar vedi, da nisi sama, da bomo vsi, ki smo prebrali tvoje misli s teboj!

Spominjaj pa se, kolikor se bo le dalo na lepe trenutke, spomine, ki so ti v življenju pustili pečat in za katere se splača vztrajati…

Mirella, nisem verna, vsaj ne v tradicionalnem smislu, namreč Cerkev je zame zgolj institucija, vendar pa upam, da je bog nekje. Težko se zdaj sprašujem še o njegovem obstoju, ker če je, mu bodisi ni mar ali pa me skuša in ne vem zakaj. In če je in me skuša, ali ga upam prositi…
Težko jasno razmišljam zdaj. In tudi zato, čeprav se vam mogoče zdi čudno, prosim neznance, ki to berete, da upate z mano, na najboljše. Da mi svetujete, kako naj mislim pozitivno, ker če lahko kaj pomagam je to tako, da se izognem stresu. Ampak tu je ta začaran krog…
Hvala za vsako toplo besedo.

draga bvz … nihče ti ne more vzeti tega bremena. na žalost. pomaga pa to, da lahko to bolečino in strah deliš z nekom, pa tudi če smo to mi neznanci. pomaga, da daš to iz sebe…čimvečkrat. in vedi… čez tri tedne … karkoli, ampak res karkoli se boš odločila, bo pravilna odločitev. drži se in poslušaj svoje srce in svoj razum.

Najtežje je, ko je človek nemočen in na življenje ne more vplivati, ampak se mora naučiti vdano sprejemati, kar mu to prinese.

Čeprav je zelo težko, se poskušaj pripraviti do tega, da ne misliš na jutri. Govori si, da je pomemben le ta trenutek in ga moraš živeti zdaj, v naslednjem pa se bo zgodilo, kar se pač mora zgoditi, in se boš z resničnostjo soočila takrat, ko se bo pokazala, namesto da zdaj zgubljaš energijo za strahove o nečem, česar ne moreš predvideti in na kar ne moreš vplivati. Tisto grozljivo negotovost in ohromljujoč občutek nemoči lahko obvladaš le, če se prepričaš, da ne smeš misliti naprej, sicer ne boš sposobna biti koristna zdaj, ko moraš biti. Predvsem pa ne išči razlogov, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo, da se ne boš začela smiliti sama sebi – takrat boš resnično težko verjela, da se bo vse dobro izteklo. Danes stvari so, kakršne pač so, kar pa ne pomeni, da jutri ne bodo boljše, ker zagotovo bodo!

Drugo je fizična sprostitev stresa. Najdi nekaj, kar bo tvoj ventil – nekaterim pomagajo tibetanske vaje, meni je tek, med katerim sem se fizično utrudila in se predihala, lahko je to molitev, vendar nisi klasično verna, joga … Najdi si nekaj, kar te bo sprostilo fizično, in nekaj, kar te bo psihično zamotilo, sicer se boš začela fizično sesuvati – utrujenost, omedlevice, slabosti.

In niti za trenutek ne pozabi, da je tvoj kozarec na pol poln in ne na pol prazen.

Glavo gor!

Gotovo imaš kaj v žiljenju, kar te navdihuje!

Predvidevam, da gre za težko bolezen in operacijo? Ne vem. Če je tako, bodi vesela, da ima človek možnost, da se bori. Moj prijatelj je zaradi težke bolezni umrl pravzaprav čez noč, niti izvedel ni za diagnozo, ker se po operaciji enostavno ni več zbudil. Še danes ne morem razumeti. Da bi imel vsaj tri tedne! Da bi se lahko s svojo ženo pogovoril vse, kar si je mogoče želel, pa je vedno odlašal, ker ni bilo časa… Da bi se lahko pogovorila, kako naprej, če bo najhujše… Ali da bi se po operaciji vsaj prebudil…
Sama praviš, da ne moreš nič… Lahko pa si močna, realistična, primeš bika za roge, začneš nujno potrebne pogovore… Zase in za tega drugega človeka.

Nekaj si dala iz sebe in to je zelo v redu, verjetno si že začutila neko odloženo breme. Sicer nisi kaj več napisala, za kaj gre, toda tudi to moramo spoštovati. Že ob omembi zdravstva ter delnih možnostih nas običajno spreleti srh, iz poznavanja različnih primerov so pač skeptični. Smo pa v bistvu podzavestno krepki realisti, pa čeprav tega navzven ne pokažemo. Vse slišano ter videno se nam zlahka primeri tudi nam, ni tako ? Da, je res – še kako je pomembna človeška narava in glede na različnost so tukaj tudi različne reakcije. Glavo pokonci, samo to ti lahko svetujem. Iz srca.

LP
Cec

Tole sem našla na temo moči misli in avtosugestije (mogoče pomaga):

http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=3112

http://www.cosmopolitan.si/astro/zanimivosti/moc_avtosugestije-1532.aspx

http://www.srecno-zivljenje.com/mo_pozitivnega_miljena.html

Drži se!

… ampak, če sem malo bolj osebna:

Pomaga, če misli ubesediš (kar si z zapisom na ta forum delno že storila). Če pišeš dnevnik, te svoje črne misli zapisuj, sproti, ko utegneš (tudi tako delno izgubijo na svoji moči in pritisk vsiljenih misli pa vsaj malo popusti). Ampak največje olajšanje pa po moje prinaša pogovor z zaupanjem vrednim in sočutnim prijateljem. Nekdo ‘od zunaj’ ti bo znal najbolje svetovati, kateri od tvojih strahov je morda pretiran, kateri upravičen, a obvladljiv, ti pomagal dejstva postaviti v manj strašljiv kontekst, ti nuditi tako potrebno oporo …

Zdrži. Držim pesti.

V takšnih trenutkih je težko reči karkoli. Morda samo to, da bomo vsi z mislimi s teboj in upali na srečen razplet.
Poskusi v naslednjih 3 tednih čimmanj misliti na vse skupaj, ker do takrat ne moreš narediti nič. Ko boš pa točno izvedela, kakšna je situacija, pa dobro premisli in z vsem srcem upam, da bo tvoja odločitev dobra za vse.
Srečno in držim pesti.

Lp, Mel

Hvala vsem, ki ste mi danes odpisali. Ko sem zjutraj to pisala, nisem zmogla opisati situacije, po pogovoru z gospo Radmilo, ki svetuje na obporodnih stiskah in je res krasna oseba, pa čutim, da lahko. Pravzaprav mi je ona predlagala, naj pišem, pišem, pišem, v materinem ali tujem jeziku, naj vsaj na papirju ali na ekranu predstavim svoje strahove in svoja upanja.
Najprej hvala, ker berete, ker ste in morda še boste odgovorili… vsem, ki boste z mano v tem strašnem času upali, prosili, molili, karkoli.
Napisala sem, da se mi je zgodilo nekaj najhujšega. Gre za to, da so mi na pregeldu pri 21 tednih nosečnosti odkrili možno srčno napako pri otročku, ki ga nosim. Če bo napaka huda ali ne, bo pokazal šele čas, te trije tedni torej, v vsakem primeru pa bo otroček kmalu po rojstvu (v prvih nekaj dneh) potreboval operacijo aorte. To sem že sprejela, saj verjamem, da če bo njegovemu srčku uspelo napredovati vse do rojstva, da bo tudi po operaciji vse v redu. V negativnem primeru pa se en del srčka ne bi razvijal in to bi pomenilo, da moram nosečnost prekiniti, o tem pa ne morem niti razmišljati, tako grozno mi je to. Pediater kardiolog pravi, da so možnosti za eno ali drugo situacijo 50:50, medtem ko so same operacije večinoma uspešne, sploh če situacijo pred rojstvom že poznamo.
To so seveda sama dejstva, ki mi deloma pomagajo, deloma pa me tudi strašijo, ravno zato, ker so dane možnosti take. Seveda močno upam, da se uresniči tistih pozitivnih 50%, vendar nekako padam iz pozitivnih v negativne misli, imam moraste sanje, sem v nenehnem stresu, ki pa gotovo ni dober za prekrvavljenost posteljice. Saj, kako pa naj se temu izognem, če je tako, kot je? Otroček je seveda zaželen, čutim njegove brcike, rada ga imam že zdaj. Rada bi mu pomagala vsaj s tem, da mislim pozitivno, da vsak dan najdem ali preberem kaj pozitivnega. Zato prosim, da ste v mislih z mano. Da mislite, da je nekje mama, ki trepeta za srček svojega otročka in ne more misliti in jokati za nič drugega več.
Hvala.

Trije tedni?

… ker je še nerojeno dete tako zelo zelo del matere, verjamem, da lahko naravi zares najbolje pomagaš in morda celo prekucneš te odstotke otroku v prid prav z vzpostavitvijo notranjega miru, pozitivnega razmišljanja, zaupanje v naravo … Ampak to boš težko storila na silo, v trenutku, ko si še pretresena. Daj si čas, saj si šele izvedela …

Vse to – pozitivno razmišljanje, upanje, zaupanje … vse to še pride.

Si pač še v prvem šoku, v naslednjih dneh boš počasi prišla k sebi, se zbrala in … Verjemi, si močnejša, kot ta trenutek misliš in verjameš, da si.

… upam … verjamem, da bo še vse v redu!

Tej mami bi mi vsi, iskreno verjamem, želeli ravno vse najboljše ter zvrhano mero optimizma. Ta še posebno velja tudi zaradi vpliva na plod, pa Cec ni kak medicinec, ima pa v tej smeri eno veliko grenko izkušnjo izpred davnih 21 let… Glej, medicina je v tem času fenomenalno napredovala, vem da dan današnji že v času nosečnosti odkrivajo tisto kar je bilo včeraj nemogoče. Resda nimaš nobenega zagotovila da se skrajnost ne more pripetiti, imaš pa ob sebi, kot opaženo, team strokovnjakov. Boš videla, danes si strta od črnih misli, jutri je nov dan. Verjetno si že slišala da je kdo rekel da bi se v primeru da izve da ima raka, takoj fental, pa temu ni tako. Ko si soočen z dejtvi nagonsko ravnaš obrambno, tudi ti, tudi ti verjameš in upaš na vse najboljše. In to je največji recept uspeha, več kar rečem bo prazno mlatenje slame.

Mami, življenje je v tebi in s teboj; korajža velja !!!

LP
Cec

mami … pobožaj vsako brciko, ki jo boš začutila, zapoj kakšno lepo pesmico svojemu sončku, povej mu pravljico … in tako bosta skupaj počakala te tri tedne… in povej mu, da ga imaš rada.

Pridejo težki trenutki, pridejo dobri trenutki. To dvojnost vsi poznamo od otroštva naprej.

Stabilnost pa lahko najdeš globoko v sebi, v tišini. Od tam prihaja moč, stabilnost in občutek, da je kljub vsemu vse v redu.

V tišini (ponavadi je to trenutek preden gremo spat), ko si sama položi vse svoje probleme v svoje srce (vizualiziraj). V svojih mislih rečeš nekaj takega: “Naj luč življenja zasenči vse moje strahove in negotovosti. Sprejmem vse kar življenje prinese. V življenju najdem stabilnost in mir.”

Zdaj pa vem, kako ti je. Imela sem podoben primer, le da so meni postavili diagnozo toksoplazmoze v nosečnosti. Res so se stvari veliko spremenile. Na koncu ni bilo nič iz tega, vsi izvidi so bili vredu, toksoplazmoza se je pokazala na krvi, kot rdečke, ki jih preboliš, jaz pa sem celo nosečnot bila živčna razvalina. Nihče me pogledat ni smel, pa sem jokala, moža sem odrivala od sebe, ker me je njegova bližina še bolj razžalostila… Ah, ja, pri meni je to trajalo 4,5 mesece, celo večnost, dokler se otrok ni rodil in so njemu vzeli kri…. Ko se je otrok rodil in zajokal, so bruhnile iz mene solze,…In vse je bilo O.K.

Glavo pokonci, vem da ni lahko in da se je težko prisilit, vendar živi zanj, misli nanj pozitivno, ukvarjaj se z njim, kod da je že pred teboj, veseli se tega trenutka, ko ga boš lahko država v naročju, ga privila k sebi,… medicina pa danes dela čudeže, res je…Držimo pesti, javi, kako se je razpletlo, da bomo lahko tudi veselje delili s teboj…

bvz, poskušaj se otresti pritiska, da bi moglo biti vse v tvojih rokah. izdihaj ta pritisk, preobremenitev iz sebe in poskušaj začutiti mir.

naj bo s teboj in s tvojim otrokom vse dobro.

bvz, mislim nate.
Tudi jaz sem bila nekoč v podobni situaciji kot ti.
Dovoli svojim čustvom prosto pot. Pogovarjaj se, jokaj, kriči, piši, govori – karkoli, da boš vse negativne misli spravila iz sebe.

Dokler zadržuješ v sebi in tlačiš vse negativne misli, potem pozitivne nimajo prostora.

Ne sili se pozitivno razmišljati. Pod silo početi nekaj, pa že veš, da je potem lahko še slabše in se ne more obrniti na blje.

Pravico imaš občutiti vso srečo nosečnosti in zdravega otroka. Le ta ti je bila sedaj odvzeta. Zato je popolnoma normalno, da občutiš strah, žalost, bes, jezo, krivdo,… In v takkšni situaciji imaš tudi pravico do vseh teh čustev. So del tebe. Izpusti jih.

Zdravniki se bodo 120% potrudili, da bo operacija uspela. Ti pa boš potrebovala vso svojo moč za nego otroka po operaciji.

Mene so takrat prepričali, da paničarim brez veze. žal, se ni dobro končalo in takrat so čustva privrela na dan v obliki tornada. Komaj, komaj sem se pobrala.
V naslednjih dveh nosečnostih sem trepetala celih 9 mesecev ali bo vse OK. Sedaj imam dva zdrava in popolnoma normalna otroka.

Ljudje nismo nadnaravna bitja in nimamo vedno moči vplivati na dogodke okoli nas.

Izberi enega človeka v svoji bližini, ki ima dovolj poguma prenesti tvoje slabe misli in trenutke. Nekoga,ki ima dovolj moči, da ti stoji ob strani.

bvz, prepričana sem, da je tvoj otroček močan in borben.