Ko prijatelji/ce dobijo partnerje…
Zanima me kako se vi soočite s situacijo, ko vaši prijatelji/ce dobijo partnerje, vi pa ostajate samski?
Se distancirate oziroma se distancirajo oni? Kako preprečite tako oddaljevanje, če preživijo večino svojega časa s svojim partnerjem, če so stiki zminimalizirani med vami? Sploh skušate preprećiti ali pač samo spremljate dogajanje in si najdete drugo družbo?
Če vas moti to, da vas nekdo distancira po temu, ko si je našel partnerja, prej pa ste preživeli ogromno časa skupaj, ali poveste tej osebi to? Se umaknete in čakate?
Je kako drugače, če je prijatelj/ica nasprotnega spola?
Prosim za kake ideje, nasvete, vaše poglede…neumno se mi zdi, da bi zaradi takih stvari ljudje odhajali, da bi se kuhale kake zamere.
Sama se mogoče tudi malo distanciram, ko dobijo partnerja saj se nočem vsiljevati. A da bi vedno jaz dajala pobudo za stike… Vem da se ne zavedajo, da meni ni to prav, ampak kaj naj? Povem, da ne razumem zakaj sem postavljena na stranski tir? Da ne to moti?
No, če si dobra prijateljica, potem jih razumeš in povrhu jim še privoščiš.
Tako je pri meni. Rade se imamo, slišimo se dnevno, navijamo in bodrimo druga drugo in z veseljem si delimo srečo in žalost.
Trenutno navijam za dve prijateljici da se jima ‘uresniči’ ljubezen. Sama sem vezana in obe sta iskreno veseli za to. Ostale prijateljice pa tudi.
Fantje pa…no, tu pa se zdi, da je prisotna tekmovalnost in ljubosumnost. Ti se počasi umaknejo…ker…taki pač so.
Rada jih imam…te moje punce…fante pa v bistvu ne obsojam in jih čisto razumem.
Jaz sem samska in se mi zdi povsem normalno, da se prijateljski odnos spremeni,ko ima eden partnerja. Kot je rekla mala* – najprej partner, potem prijatelji, še posebej v fazi zaljubljenosti. Jasno, da takrat ne moreš s prijateljem/ico več nenehno viseti skupaj, ampak telefonski čveki pa ostanejo, pa občasne kavice tudi. Zame je pomembneje to, da vem, da se lahko na prijatelja vedno zanesem, če ga potrebujem, pa čeprav ga vidim le tu in tam, ne pa, da sva vedno skupaj.
Vsak si mora sam urediti svoje življenje in ne more “viseti” na prijateljih in pričakovati, da bodo oni njihova edina družba. Oni imajo svoje življenje in jaz sem vesela zanje, če so srečni, pa čeprav zaradi tega nimajo več toliko časa zame.
Da ne bo pomote, tako prijateljicam kot prijateljem privoščim, da so našli tisto kar so iskali. Sem vesela za njih res in jim to tudi povem. Pač jaz nimam te sreče, ampak življenje gre dalje.
Problem je, da se znajdem vedno v situaciji, ko sem distancirana, umaknjena na stranski tir jim.
Ne da smo prej ves čas viseli skupaj ali na tlfjih itd, pač neki normalni okviri so bili, mogoče 1x tedensko kak drink, ali pa kam šli skupaj. Ko ni bilo problem se slišati in zment. Ko je bila prisotna spontanost.
A ko dobijo partnerja se umaknejo, kontakte več ali manj vzdržujem samo še jaz, pa še to se mi včasih ne javijo. Name se “spomnejo” le občasno. Nikamor ne gredo, razen v službo sami.
Razmišljam o temu, da jih soočim s tem…da povem, da to meni ni všeč. Zato me zanima kaj vi naredite v tem primeru.
To je če ste se že znašli v taki situaciji.
In če kako drugače, ali se gre za žensko prijateljico ali za moškega prijatelja. Jim boste povedali, da jih pogrešate, da pogrešate stike? Se boste samo umaknili in čakali?
“Ko ni bilo problem se slišati in zment. Ko je bila prisotna spontanost.”
Ampak tovrstne spontanosti ne more več biti, ker se prijatelj/ica prilagaja partnerju, predvsem pa si z njim želi biti, sploh na začetku, ko kar ne moreš brez njega in si želiš le, da bi bila vedno sama in so vsi drugi le moteč element.
“A ko dobijo partnerja se umaknejo, kontakte več ali manj vzdržujem samo še jaz, pa še to se mi včasih ne javijo.”
Tukaj pa moraš sama oceniti, ali je ta prijateljica res prijateljica ali samo dobra znanka. Prijatelji si radi povedo, kaj se jim trenutno dogaja v življenju, pri manj resnih prijateljstvih pa je tako, da pogosto trajajo, dokler se ne pojavi kaj drugega, ker resničnega medsebojnega zaupanja in navezanosti ni. Pravega prijateljstva tretja oseba ne uniči.
“Razmišljam o temu, da jih soočim s tem…da povem, da to meni ni všeč.”
Poskusiš lahko, vendar ne pričakuj preveč – če ti prijatelji ne dvigujejo telefona, očitno to prijateljstvo že v osnovi ni tako globoko, kot bi ti rada verjela, da je.
“Jim boste povedali, da jih pogrešate, da pogrešate stike? Se boste samo umaknili in čakali?”
Seveda jim lahko poveš, da jih pogrešaš, ampak ne kot kritiko in s predpostavko, da bo potem vse drugače. Poskušaj razumeti tudi njih, so pač zaljubljeni, predvsem pa si najdi nekaj, kar ti bo zapolnilo čas in ne boš nujno potrebovala prijateljev, da boš srečna, ampak boš vesela vsakič, ko se boste videli.
“In če kako drugače, ali se gre za žensko prijateljico ali za moškega prijatelja.”
Sama imam v ožjem krogu prijateljev tako moške kot ženske, pa ni nič drugače. Dan ima pač samo 24 ur in ko opraviš službene in druge obveznosti, ti ostane le še tisto malo časa za ljubezen.
Tuki sem, en del odgovora si dobila že od Da in Ne, čeprav ne dovolj v tisti točki, ki se meni zdi najbolj pomembna.
Moraš vedet, da tipično žensko kolegiaštvo zgleda tako, da so “prijateljice” samo nadomestek za pozornost, druženje in čustvenost, ki jo ženske sicer želijo od partnerja. Zato vse “prijateljice” radikalno odletijo kot knof od gat, ko si taka punca najde partnerja – ponavadi se sicer spet spomni nanje, ko jih le-ta pusti.
Narekovaji so zato, ker to v resnici ni prijateljstvo. Prijateljstvo je čustvena vez, ne druženje na podlagi podobnih hobijev in interesov (to je kolegiaštvo). Prijatelj, ki je res prijatelj, ne zgolj kolega, te nikoli ne bo čisto odrinil na stranski tir in nikoli ne bo gluh za tvoje prošnje, da se vidita ali slišita. Seveda je normalno, da pogostost in način stikov variira glede na življenjsko obdobje, vendar v prijateljstvu tega, da bi nekdo kar izgnil, enostavno ni. Zlasti pa ni tega, da bi kar izginil v zate težkih trenutkih.
Ti bom pa še enkrat ponovila tisto, zaradi česar so me ženske tukaj že precej skritizirale in trdile, da ni res. Mislim, da so ženske zelo nagnjene k temu, da druge ženske uporabljajo ali za nadomestek odsotnega partnerja ali zato, ker imajo nek pavšalen interes (faks, materinstvo itd.) in temu odnosu v trenutku nalepijo oznako “prijateljstvo”, čeprav jim ta ženska v čustvenem smislu nič ne pomeni. Obstaja ne tako malo žensk, ki so jim življenjske sanje, da jim bo partner izpolnjeval VSE potrebe in prav iz tega razloga odklanjajo vsako resno prijateljstvo izven partnerstva, ponavadi pa ravno to vodi v hudo zakonsko polomijo, ker je to za vsakega moškega prehudo breme. Stavki, ki to nakazujejo, so “midva greva povsod skupaj”, “meni je družina dovolj”.
Recepta, kako pridobiti prijatelja, pravzaprav ne vem, ti pa povem, da enostranskih odnosov nima niti smisla začenjat. Ker boš samo ti tista, ki boš trpela, ko se boš spet znašla v položaju “odvržene prijateljice”, ki je sedaj, ko je izpolnila svojo funkcijo, ne rabimo več.
Draga Tuki sem, točno vem, kaj misliš.
Ženske smo pač večinoma tako narejene, da želimo biti vedno na razpolago svojemu partnerju in kar naenkrat ni več toliko časa za prijateljstvo. Hkrati se bojim, da te jemljejo kot preveč samoumevno. Ko te bodo potrebovale, te bodo že poklicale, saj si tako ali tako vedno na voljo.
Sedaj lahko razmišljaš in tuhtaš, katera od tvojih prijateljic je iskrena, katera malo manj, katera te ima za takrat, ko jo fant pusti na cedilu itd. Jaz se s temi stvarmi ne bi obremenjevala.
ja, jaz sem ena tistih, ki sem dobila partnerja, pa v bistvu izgubila prijateljstvo, ki očitno sploh ni bilo to, ker mi je prijateljica zelo zamerila, ker nisem imela časa zanjo,saj sva pred tem res viseli skoz skupaj, bila sem tudi njena taksistka, pa upoštevala sem predvsem njene predloge glede preživljanja skupnega časa, nisem znala reči ne. In ko sem se zaljubila, sem občutila njen hlad, kar me je zelo prizadelo. Očitno ji je šlo predvsem zase, zame sploh ni bila vesela. Ima poročenega, s katerim vem, da se imata rada, ampak nihče od njiju za njun odnos ne naredi kaj dosti, da bi bila skupaj.Živi za občasne srečne trenutke, sicer pa potrebuje skozi eno “podrejeno”. To zdaj vidim, ko je preteklo že nekaj časa in so stiki popolnoma zamrli.Ni tako slaba oseba, vendar se je preveč obesila name, poleg tega sem ugotovila, da se v mnogočem razlikujeva, začela je opravljala, tudi tiste,do katerih je bila kasneje vsa sladka, in sem si mislila, da najbrž je taka tudi do mene. V glavnem,njena notranja zagrenjenost jo je celo spremenila, ni bilo več spontanosti sploh, kar je zame prva asociacija na prijateljstvo.Da se pa jaz nekaj silim, ne, hvala.