Zakaj si samohranilci ne zmorete dobiti novega partnerja?

Sem samska, spoznala samohranilca pred časom. Moški je sam skrbel za svojo hčer, vse pohvale… Ampak ne vem, kakšno videnje imate samohranilci. Da bo bodoči partner v trenutku začel živeti družinsko življenje z obema ter jim stregel. S tujim otrokom! In se prilagajal vsem otroškim muham, medtem ko bo partner vedno potegnil z otrokom, da vedno izpadeš najslabši. Peto kolo, ki je odveč.

Vprašajte se samohranilci kaj sploh lahko nudite novemu partnerju!

Ok… večerni izhodi ne, ker ni denarja za take neumnosti in ni časa.
Darilca ob osebnih praznikih…. ne, ker nimate denarja in bo otrok prikrajšan!
Počitnice… kake poceni… bi še šlo.
Potovanja… ne nikakor, najprej je otrok, potem midva!
Razni priboljški… ja, če ti vse finaciraš… itd

Dobro, ampak to še nekako poskusiš tolerirat, ker ga imaš pač rad… Stvar se zaplete, ko poskuša novi partner uveljavit svojo voljo. Kam bi šli recimo… kaj bi kupili, kaj bomo kuhali. Seveda je spet otrok središče vsega in samo otrok odloča. Novemu partnerju se pač samohranilec ne bo prilagajal!!! Kaj pa je novi partner navsezadnje, naj bo tiho…

Skratka, hočem povedat, da je novi partner vedno manj vreden in vedno se bo moral on prilagajat vsemu. Samohranilec se ne bo!

Zveza s samohranilcem je možna le, če ga ima partner neskončno rad in se zmore čisto vsemu prilagodit in sprejet vlogo manjvrednega člana v tej skupnosti. Zelo redki samski so se pripravljeni žrtvovati in vlagati v takšno zvezo. Zakaj, je jasno.

a ti to kar vsem na splošno, al je to ljubavno pismo tvojemu bivšemu partnerju? ker kar tako na splošno si močno udarila mimo, konkretno pa si očitno pač zvisela.

Je zelo dosti res, kar si napisala. Tudi jaz sem imela takšno izkušnjo, ko sem imela vezo s samohranilcem (dobesedno). Mali je komandiral vsepovprek; ko ni, mu je on stregel; za kosilo bi jedli vsak drugo stvar; jezikali in hujskali se bodo vsi povprek; za večerjo jedli vedno isto; ipd.

Povzetek: samo dva ODRASLA naj imata vezo, ne samski otroci, ki imajo otroke. Dosti lažje je prepoznati karakter moškega, ki ima otroka, kot tistega, ki ga še nima. Pri vzgoji se namreč vse odkrije.

neva: njeno vprašanje se nanaša tudi nate. na vse enostarševce, kar vsi v en koš.

nanaša se na samske otroke z otroci. preberi drug odstavek mojega komentrja.

pa v eni temi si podajala svoje argumente, zakaj nikoli ne bi imela moškega, ki že ima otroka od prej. A ni to ravno zaradi tega, da se ne bi srečala z vsem tem?

naslovna tema gre dobesedno takole, citiram: Zakaj si samohranilci ne zmorete dobiti novega partnerja? …. in potem dalje malo mešano.

jaz ne bi imela ločenega, ga še nikoli nisem imela, a so bom raje ugriznila v jezik, ker nočem jest zarečenega kruha. zgornji argumenti pa niso enaki mojim, niti pomislila nisem na kaj takega.

pa je ja jasno, da ima otrok prednost pred partnerjem in hvala bogu, da jo ima. kdor se “speča” z človekom, ki ima otroka se mora zavedati, da ne bo na prvem mestu, da njegov partner najverjetneje ne bo imel ves čas na pretek za drugega, da ima partner z otrokom obveznosti in ni odgovoren samo zase, temveč tudi za otroka.

to je tako, kot bi se spečala z npr. alkoholikom potem pa jadikovala kako nikoli več ne bom imela alkoholika in da zdaj pa vem zakaj so oni sami.

posle j…… nema kajanja. sploh pa ne tovrstnega. nihče nas v nič ne sili, sami se silimo, potem pa jokacamo.

Spet tipično posploševanje in pljuvanje podolgem in počez čez samohranilce.
Sama imam drugačno,pozitivno,izkušnjo in se ,absolutno,ne morem strinjat z “zakaj ste sami”.

V besu ste spregledale, da je tale samhranilec dajal prednost v res nekorektnih zadevah.

Torej, če imam moškega:
1. če kuham svinjske kremlje (kar sice ne, ampak karikiram), kdor bo jedel bo jedel. Če jih mali ne bo, bo pač lačen, če jih dedec ne bo, bo pač lačen.
2. če izbiram med tem kaj bom kupila, se oziram na oba.
…
…
…
če želim neko sinergijo pod svojo streho, bom delovala kot amortizer in ne kot odbijač! Svojemu otroku tudi kot samska ne ugodim vsakič, ko se sprdne, zakaj bi mu potem, ko sem v kvazi resni vezi???? in, če obrnem situacijo, če vidim, da moški svojega otroka tako uničuje, razdrem vezo, ker nočem slabega vpliva njegove vzgoje na MOJEGA otroka.

in basta. Samohranilec gor ali dol.

Zakaj ste sami,

saj boš videla, kako bo, ko boš sama imela otroke:) Meni tudi najeda, ker že toliko let gledam na to, kaj rada jesta otroka. Saj ne, da bi bila nevemkako izbirčna, ampak gobove omake za testenine jima ne morem nikakor prodat. Včasih se mi ljubi skuhati dve omaki, ponavadi pa ne. In ko imaš otroke, pa nobenega varsta zanje, greš preprosto tja, kjer je predvsem fajn za otroke in šele v drugem planu nekje je fajn, da je vsaj znosno za odrasle.
Tako, kot si opisala, je tudi med dvema s skromnimi dohodki, ki imata skupaj otroke. Marsikaj odpade, samo da imajo otroci. Če bi imela premožnejšega samohranilca, bi bilo marsikaj laže, samo tudiv tem primeru je vprašanje, če bi bilo tebi res v redu.
Obsedenost ne, skrb pa ja. Vidiš, mene pa vse mine ob ločenih očetih, za katere se mi zdi, da so preveč brezbrižni do svojih otrok.

Če boš še kdaj hodila z moškim, ki bo že imel otroka, pa bo imel sumljivo preveč časa in denarja zate, samo beži stran. Takih se moraš bati, če imaš resne namene z njim.

:)))) ja ja , kdor ni skusil resne zveze pojma nima kaj to pomeni. mislim na resno zvezo tvoj otrok nov partner. kdor je kdajkoli igral igro “muhca” se takrat na momente počuti točno tako. ampak … naj vsak skusi sam.

katarina, kaj bi pa tvoj bivši rekel, na to temo? je imel kaj besede? recimo pri kakšnih vzgojnih ukrepih? mu je bilo vseeno ali mu nisi pustila? ipd.

vedno sta dve plati. in glavni efekt mora biti pri fer odnosih.

moj je imel vedno besedo zraven, sva pa postavila mejo do kam in še to je bilo vedno premakljivo. in bilo je tako kot je pisala ločevalka pred mano, najprej otroci, potem on. in sva se prepirala.

saj pravim, kdor ni skusil naj bo raje tiho.

No, moj partner res ni samohranilec, vendar je njegovo dete kar precej z nama (ko so stiki). Jaz sem od začetka vedela, da ima otroka in tudi vedela sem, da to za seboj potegne določene “neprijetnosti” in prilagajanja. Jasno je, da če ima partner (moški ali ženska) otroka, da so prioritete drugačne, kot v zvezi brez otrok. Pa sem ugriznila v kislo jabolko in se meni sploh ne zdi kislo (če odmislim nagajanje s strani otrokove matere). Glede vzgoje sva se domenila, da lahko tudi jaz vzgajam (da ji povem, da naj umije roke, pospravi za sabo, obleče pižamo…). Ko kuhamo, kuhamo tako, da je všeč vsem. Če se vmes premisli, bo pač lačna, ker je bilo tako tudi, ko so živeli še skupaj. Tudi ne dobi vsega, kar želi, včasih se celo meni zdi, da je partner preveč strog. Tudi jaz včasih oba kam povabim, pa mi ne bi bilo treba. Ampak, ker želim, da se imamo skupaj lepo, gre kdaj tudi iz moje denarnice za TUJEGA otroka. Ta beseda me je v zgornjem postu zabolela. Saj je to tudi NJEGOV otrok.
Mislim, da je “zakaj ste sami” precej egoistične sorte. Je pa zgleda tudi naletela na perlo, kar se tiče moškega, ker je otrok središče njegovega sveta in ga le ta obrača okoli po mili volji.
V najinem (našem) odnosu se ne počutim manjvredna in mislim, da tudi partnerjeva hči ne. Je pa res, da so vikendi in dnevi, ko je z nama, prilagojeni njej.
Pa saj ne moreš pričakovat, da bo odšel samohranilec za dva tedna na potovanje in pustil otroka v varstvu. Jasno je, da življenje z njim avtomatsko pomeni družinsko življenje. Naj da otroka stran, da bosta lahko sama? Saj sta lahko – ko je otrok pri drugem roditelju, ko gre spat,… Za lumpanje pa starši res niso najboljša izbira.

kaj pa tisti, ki smo si skusili? je 5 let skupnega življenja dovolj resna veza?

No, in to je to kar želim jaz povedat. otrok center sveta v kontekstu razvajanja ni prav, pa četudi gre za primarn družino.

Otrok na prvem mestu, da dobi tisto, kar je prav in ne tisto kar histerično zateva, je popolnoma sprejemljivo in mislim da normalno za vsako žensko, ki je kdarkoli rodila ali pa ima to namen naredit.

Ne vse metat v isti koš. Niso vsi takšni; sploh pa, veliko več žensk, samohranilk je “obsedenih” s svojimi otroci.

Ne, nikakor ne mislim da ste vsi enaki, daleč od tega. Že po napisanem vidim, da ste nekatere bolj razgledane od tega mojega ex.

Punco sem imela zelo rada na začetku, kupovala razne stvari, da ne naštevam… Ampak ona je hotela svojega očija zase in je čez čas postala zelo ljubosumna name. Nisem ga naprimer smela objet, ko je bila ona zraven.

No kakorkoli, na to izkušnjo sem se spomnila, ker sem ravno na tem forumu in se mi je zdelo zanimivo izpostaviti ta problem, ki pa ponavljam NI problem vseh, le nekaterih samohranilcev.

ljubosumnost … ja ja, to sem doživljala jaz pred leti, ko sta bili hčeri stari 8-10 let. ampak smo se znašli, razčistili stvar. pri njunem očetu pa je bilo drugače, pri nejm pa sta bili ljubosumni non stop ko je imel drugo partnerko. ampak to ni bila moja stvar. pa niti en vem eč ej to ljubosumnost, bolj se mi zdi, da je bil strah, da ga bo ona njima vzela – še tisto malo, kar so bili skupaj, je bil non stop z njo (leta nazaj, midva sva že 10 let narazen). ja, pri nas je bil to strah, izkazovalo pa se je kot ljubosumnost.

Hja, taki, bolje , da so sami ( in same) s svojimi otroci.

Ljubosumna?
Dvomim, prej bi se pridružila Katarini, ki je omenila strah.
Strah pred čim?
Ja, to bi moral pa v prvi vrsti zaznat in ugotovit oče in se z otrokom pogovorit, razložit, pokazat,…