Moški – kaj sploh pričakujejo?
Zivjo fantje,
zanima me moški pogled na zenske. In sicer me zanima kaj lahko pričakuje recimo 40 letni ali več-letni moški od mlade dame recimo pri 26 letih?. Kaj moški cenijo pri ženskah? Je res postava, lepota, pa idelne mere vse? Zakaj vsi recimo jim “uspešni” ali delovni moški ne cenijo ženske dobrote, pripadnosti, vrline, temveč jim je pomemben le njihov izgled? In če se le da nedostopne lepe ženske? Potem, ko jo osvojijo, so pa nesrečni, ker bo šla taka lepotica z prvim naslednjim “vlakom”, ki bo pripeljal mimo bolj “razkošno” kot prejšnji:-)……… Smo uspešne , inteligentne ženske pri 34 res “utrgan” cvet?
Saj ni vedno tako, kadar imaš izkušnje z enim, je normalno, da v tem vidiš večino. Zato toliko težje dobiš tistega, ki pa to ceni.
naše reakcije ponavadi pripeljejo do takih ljudi, katere nočemo, misli pozitivno in takos e bo tudi prej ali slej pričelo dogajati.
Niste utrgan cvet, samo v teh letih preveč komplicirate in delate na silo, kar pa se čuti. čeprav te energije ne vidimo, verjemi, da obstaja in še kako smo dovzetni za njo, zaradi teh občutkov in energije, letijo skupaj tisti, ki čutijo, da to pa lahko izkoristimo, saj jo je strah svoje starosti… in tako naprej.
posmili, kaj misliš in kakšno energijo oddajaš, pa bodi zadovoljna ženska s tem kar imaš in videla boš kar naenkrat kakšni bodo letali okoli tebe.
primož
Nicegirl 73,
bumerang nazaj! Kaj pa ženske cenijo pri moških? Je res postava, lepota, denar pa idealne mere vse? Zakaj vse recimo jim “uspešne” ali delovne ženske ne cenijo moške dobrote, pripadnosti, vrline, temveč jim je pomemben le njihov izgled in denar? In če se le da nedostopni lepi in uspešni moški? Potem, ko jih osvojite, ste pa nesrečne, ker bo šel tak moški s prvim naslednjim “vlakom”, ki bo pripeljal mimo bolj “razkošno” kot prejšnji:-)……… Smo uspešni , inteligentni in organizirani moški pri 40 res “utrgan” cvet?
Moj kolega je imel lepo (idealno) partnerico. Kar naenkrat smo ga videli z drugo, ki po zunanjosti ni dosegala tiste prve. Potem sem ga enkrat vprašal, kaj je bilo, da ga je tista prva pustila. Odgovoril je, da jo je on pustil. To je obrazložil tako, da on loči ženske za zabavo in ženske za odgovorno družinsko življenje. Sedaj je že 12 let poročen s to drugo.
Prav tako je neka gospa imela postavnega in za ženske pojme lepega tipa. Kot otrok sem jo videl, da joka in sem spraševal, zakaj ta ženska joka. Pa so mi odgovorili da zato, ker je zapustila fanta. Kje je tu logika, sem se takrat spraševal? Ženska zapusti moškega in potem joka? Šele leta potem, ko sem odrasel sem izvedel, da ga je ljubila, vendar ni hotela več biti z njim, ker ni videla z njim prihodnosti. Potem si je izbrala moškega, ki ni imel tako popolnega telesa, kot tisti, ki ga je zapustila, bil pa je inteligenten in imel sprejemljive moralne vrednote. Danes je s tem moškim poročena že več kot 25 let in njuna otroka sta že diplomirala. Danes je razlika očitna. Tisti prvi fant se je že 2x ločil, malo zapil in izgubil izgrajeno postavo. Njen mož pa je uspešen podjetnik, ki je obdržal svojo mladostno postavo, je še vedno pozoren do nje in je šarmer v zrelih letih (tako pravijo ženske).
Nekaj pa mi je ta ženska zaupala. Preden je njej zaigralo srce ob tem moškem, s katerim se je nato poročil, je potrebovala nekaj več, kot pol leta. Danes ga ne bi zamenjala z nobenim drugim!!!
LPE
glej, ko si pri 34 letih in imaš za seboj dokaj uspešno kariero in si primerno situirana, dobrega izgleda, potem ne vem zakaj bi spustila kriterije…… problem je v moških, ker mislite/mislijo, pri 40, da pa morajo vrat na nos imeti bejbiko staro 26 let, vso napol kvazi nedolžno, in tako bejbo verjetno lahko po dobrem sexu, le odvržejo, meni s ezdi, da je to problem moških in ne žensk. Zrel moški, intelektualen, intilegenten to zna ceniti
Prvič noben od nobenega ne sme nič pričakovati, najlepše so spontane stvari, ki pa niso zmeraj spontane!! Sm pa naletela na moškega, ki mi je to razložil…..sm bla šokirana, da to moški reče in mi odpre oči….od takrat mi je jasno, da če od nekoga nekaj pričakuješ, delaš veliko napako, ker si zato potem razočaran! Stvari in dejanja se zgodijo same po sebi, na silo ne gre nič, če so prava in močna čustva pa obstanejo!
Nicegirl 73,
povedal ti bom zgodbice iz življenja. Če se ti zdijo koristne jih preberi, drugače jih pa mirno preskoči.
Moja teta je sedaj stara 76 let. Ravno, ko je bila v tvojih letih je imela podobno, če ne enako mnenje kot ti. To mi je povedala med pogovrom, ko je bila stara okoli 70 let. Po 2. svetovni vojni je bila za tiste čase zelo dobro izobražena, poleg tega pa je znala zelo dobro nemško, ker je pred vojno in med njo hodila v nemško šolo in tudi nekaj malega angleško. Po vojni se je zaposlila v slovenski banki. Njena znanja in ostale pogajalske sposobnosti so jo pripeljale v Beograd, kjer je zavzela vodilni položaj in skrbela za odnose z nemškimi bankami. Imela je tudi izredno lepo izgrajeno telo in redno skrbela za kondicijo. Noben moški ni bil dovolj dober za njo. Zmeraj si je govorila, da hoče imeti ob sebi moškega, ki ji bo nudil to, kar lahko ona njemu. Uspešnega na delovnem mestu in postavnega. Zapustila je fanta v Sloveniji, ki takrat ni imel zelo dobre službe.
Epilog njene zgodbe? Njena biološka ura se je iztekla in ni imela otrok. Pri 50 letih je ugotovila, da je samsko življenje mučno in zaživela v partnerskem odnosu z 12 let starejšim vdovcem. Ona ima trenutno za srbske razmere dobro pokojnino 300€, njen sedanji mož samo 150€. Včasih si ne moreta kupiti niti osnovnih zdravil. Fant, ki ga je zapustila v Sloveniji je kasneje postal vodja proizvodnje, se poročil in ima dva čudovita otroka, ki sta tudi že zaenkrat srečno poročena. Z ženo uživata v izgrjeni hiši in skupaj potujeta o svetu na jesen življenja. Moja teta sedaj životari v Beogradu in samo trepeta za moževo življenje, ki je star 88 let. Pred leti mi je povedala naslednje. Zmeraj sem bila prepričana, da noben moški ni bil primeren zame. Sedaj vem, da sem imela previsoke kriterije. Fante, katere sem zapustila v Sloveniji, so bili krasni, a imeli so pomanjkljivosti, ki niso pomembne za dober partnerski odnos. Jaz pa sem mislila, da bom dobila idealnega. Sedaj mi je življenje pokazalo, kdo je imel prav. Svetovala mi je, da si za življenjsko spremljevalko izberem žensko s katero se bom lahko pogovarjal, ji bom lahko zaupal in bo znala sprejemati kompromise. Vse ostalo, da ima z leti vedno manjši pomen…
Podobno se je zgodilo moji prijateljici. Imela je vsaj 4 dobre fante. No, niso bili ravno generalni direktorji in tudi ne vrhunski manekeni, vendar pošteni. Zadnjega je zapustila zaradi 15 let mlajšega, ker je trdila, da je ravno to moški njenega življenja. No, ko je bila stara 40 let, jo je ta mlajši moški zapustil. Sesula se je. Danes je stara 45 let, ima izredno visok položaj v službi, dobro izobrazbo, izgleda pa fantastično (je privlačna in mladostna). Nima pa otrok niti partnerja. Enkrat mi je pogovoru rekla, da zakaj ni imela v življenju sreče in si našla takega moškega, kot sem jaz. Sploh ji nisem razlagal, da je že imela 4 fantastične moške in jih je zaradi visokega mnenja o sebi zapustila…
Končal sem študij in sem si hotel kupiti boljši avto. Takoj sem si zaželel boljši avto. Ja, takrat je bil “in” golf II. generacija nekaj let star, ki je bil takrat cca. 10 000 DEM. Na sejmu smo opazili enega zelo ohranjenega, a lastnik je za njega hotel imeti 14 000 DEM. Ceno je opravičeval s tem, da je njegov avto nadpovprečno ohranjen glede na druge avtomobile, ki so bili proizvedeni istega leta. Takrat sem mu razložil, da je to res, samo da je zaradi tega njegov avto več vreden samo za cca 1500 DEM. Ni ga hotel prodati in mi cinično zagotoil, da lahko odidem, da ga bo z lahkoto prodal. Mesece ga ni prodal. Zgodilo se je , da so mu že dostavili nov avto in je moral starega na hitro prodati za 10 000 DEM. Jaz pa bi mu dal pred dvema mesecema 11 500 DEM.
Nicegirl, nedvomno si ženska, ki ima veliko kvalitet, vendar se moramo velikokrat vprašati tudi, kaj so zares pomembne vrednote, ki jih mora partner imeti in včasih se moramo vprašati, če sami res lahko v realnosti nudimo drugim toliko, kot sami mislimo, da lahko…
Želim ti, da bi našla življenjskega sopotnika, ki ga boš ljubila in ti bo znal to ljubezen vračati!!!
LPE
kaj menite…oba sva bila pre-zaposlena, oba športnika, popoldne skoz šport, vsak svojega, prvi mesec je blo lepo & mega, pa je prišel teden, ko se nisva videla, sam sms-i…sledil je čudovit teden, a takoj za tem tednom me je začel kritizirat, obtoževat, očitke talat…vzrok mi ni bil lih jasn, sam sm rekla, preveč dela, preobremenjenost…saj gre sezona (sep-jun) proti koncu…in tako je pač…sej bo bolje…zanimivo je bilo, da so očitki padali na to, da sm preveč razumevajoča, popustljiva, direktna…občutek sem imela, da mu je bilo bed ker nism bolj težila?? no in po tem čudnem obdobju, se nisva videla še dva tedna, sam gsm, sms, mejl…in potem se je men zdelo zamalo, da svoj čas neprenehoma prilagajam njemu, saj sem si vedno, ko si je lahko vzel vsaj malo časa za naju, vzela prosto, samo zato, da bi bila skupaj…dajal mi je občutek nespoštovanja in tko, da v bistvu ne želi biti z menoj. Vendar vem, da ko sva bila skupaj je bilo super, bila sva kot eno, nisva rabila besed, le čutila sva se, povedala vse.Tudi rekel mi je, da me ma rad, kar vem, da je zanj redko. Čutila sva se z objemi, poljubi in seksom…Ali se je ustrašil resne zveze? Ali ga je minilo? Še danes nisva uradno rekla konec je, samo ne slišiva se in nimava več stikov?!! Hvala za mnenja…
Bom začel na koncu – te zveze je konec, definitivno. Nihče od vaju ali ne želi končati (to povedati) v slogu da ne izpade kriv, da drugega ne užali, ali nima poguma, ali.. Tako situacijo osebno poznam, je pa ta oseba na isti način končala prejšnjo zvezo, ali z drugimi bededami – jo sploh ni končala.
Če v globalu tvojo opisano zvezo (rečiva ji raje znanstvo) malo razčleniva, vidiva da se vama ni dogajalo prav nič posebno spektakularnega, vse je življensko. Koliko ljudi je v današnjem času preobremenjeno, pa odštevja tukaj interesne dejavnosti ali prezrcaliva na tiste, za osebno eksistenco in življenje nujne “dejavnosti”, pa vseeno zveze (tudi zakoni in starševstvo) “lavfajo”. Ne nameravam reči nič drugega kot to da sta morda padla že na prvem izpitu, pa naj si bo to razumljeno lepo ali ne, je pa realno. Tvoja pripravljenost je bila zaman če on tega ni sprevidel, še več – on se jo je celo branil in s svojimi negativnimi dejanji (kregi in obtoževanja) dajal tebe na preizkušnjo – tak sem, vzemi ali pusti. Naprej: mislim da si bolj sama sebi dopoveduješ da so bili tisti vajini trenutki redkih srečanj lepi in joh in sploh, jaz bom rekel drugače: že po defoltu si hotela tako razlago ker ti druga ne bi bila sprejemljiva, je pa celo zlagana. Ali se po eni strani lahko do partnerja obnašaš kot do sovražnika, po drugi pa nekaj hliniš ? Ja, morda, a le če ima drugi nizek prag osebne tolerance, nikakor pa to ni iskrena ljubezen. Ali v štartu zveze pričakujemo tiste opevane metuljčke ali glavobol ? Odločitev je naša, je tudi tvoja. Z glavo skozi zid se ne da, žal in tudi bolje je tako da ne. Glavobole naj doživljamo za druge stvari, vsaj zasebno pa želimo od življenja kaj več. Z ljubeznijo so nas rodile matere, poljubljale naše glavice, od kod nekomu pravica da nas drug kreše po njih ???
Cec, hvala za nasvete in tudi po forumu berem, morm rečt, da super svetuješ, pa žogica tudi…No še kdo bi se najdu 🙂 Zdej sm pa v hudi dilemi, al si pa sam tko umišljam. Kr k bistvu “skočm”, in sicer:
Pred tedni sem tudi sama tako razmišljala. A kaj naj naredim, ko me je spet kontaktiral. Prvo preko e-pošte, potem pa čez nekaj dni še po telefonu (včeraj). Pogovarjala sva se več kot uro. Zdelo se je, da veze sploh nisva prekinila. Smejala sva se, zbadala…povedala si vse od nogometa do službenih zadev, kaj je kej kdo počel, kaj ima še za narest, omenila sem, da mam ta vikend službeno nekaj, pa je želel vedeti, kaj mam…itd. Ko sem mu dejala, da sem presenečena, da je poklical (po 6 dneh), je rekel, da že dva dni razmišlja o tem da bi me poklical (v teh dneh sva mela obmesečnico:)). Na koncu pogovora je rekel, naj lepo spančkam. Js sm mu pa rekla, da ga je bilo lepo slišat. To je bilo to.
Od tistega dne, ko sva “končala”(noben ni rekel, da je konec) sem ga pustila pri miru. Nisem ga klicala, ne e-mejlov,sms-ov pošiljala. Na začetku najine veze sem mu bila predana, prilagojena, rada sem mu pisala pesmice prek sms-a, poetska duša pač, pa nisem zahtevala, da mi on tudi piše sms, zato me je pa on zvečer poklical. No, nadaljujem,…on je “diktiral”, kdaj se bova videla… Priznam premalo sem izražala svoje želje in se preveč prilagajala. Včasih, ko sva se zmenila, je prišel z zamudo,včasih točno, enkrat tudi ni prišel, pa je rekel, da sem js tista k sm rekla, da nimam časa. Najbrž je bil “šum v komunikaciji”. Skoraj vsak dan pa sva se, več kot uro ali dve,pogovarjala po gsm-u.
Vem, da ga mam rada. Tud on mene (ne izključujem možnosti, da je lahko hud plejer, sam ko sem ga videla v odnosu z mamo, drugimi ljudmi – ga je “samo” srce, je tud ciničen in sarkastičen, ampak..).
NO, da se vrnem… Tako čutim. Občutek mi tudi pravi, da on ne želi(morda boji) spreminjat trenutnega načina življenja. Pred 4 leti je prekinil desetletje dolgo vezo. Večkrat je tudi povedal, da ga čudi/ne more verjet, kako je pred kratkim, njegov best frend, dobil punco in totalno spremenil svoj način življenja, tako da je na prvo mesto njegovih prioritet postavil njo in je neprestano z njo.
Spoznal me je tudi z mamo, ki je navdušena nad mano. Js pa nad njo,z njegovimi frendi sm se “u ibr” spoprijateljila :)…on pa…. Zdi se mi, da se on počuti kt “riba” k se je ujela na trnk in se želi iz tega rešit. Vem, da sem smotana, ker analiziram kako naj bi se on počutil/mislil. Sam ne razumem. Cec je rekel, da je veze konec. Morda bi morala navesti še nekaj podrobnosti najine kratke veze. 1x na teden se vidiva na rekreaciji, kjer sva se tudi spoznala.
No trenutno, po tem klicu, ne vem, kako naj se obnašam, kaj naj naredim. A pustim času čas.?! Prosim za nasvete
Pa3cija, kot prvo da se res razumeva in da ne bo kakega nesporazuma: jaz bi ti iskreno privoščil da je tudi ta zveza zveza z veliko začetnico, res. samo je tako da je cec en krut ralist in napiše dejstva, ne leporečje. Meni je do sedaj napisano dovolj in če prezrcalim tako situacijo na sebe, se v tej zvezi ne bi videl, je pa pač to moje subjektivno mnenje.
Tukaj si moraš samo postaviti vprašanje pripadnosti, ampak res pošteno, neglede na spoznanje. Je fer so sebe, za svoje srce in življenje sploh. In žal velja tudi zate – končne odločitve so tvoje.
Res je in cec prav imaš…a ni to smotan, ker je to čista kruta resnica…(ker sem globoko v sebi vedla kaj boš napisal…) In ne ni fer do mojega srca, ne do mene in vem, da je odločitev moja…ja kaj čem, rada ga mam in ga bom še naprej, a to še ne pomeni, da lahko dela z mano kar želi. Vem, klical bo, pogovarjala se bom z njem kot prijateljica. Do “sebe” ga pa na “pretekli” način ne bom več spustila…da ne bo kdo mislil, da bom pa zdej igrala “hard to get”, sam tko kt cec pravi, ne vidim se v tej vezi na tak način. Želim, da on sam “pokaže”, da želi pripadati, biti z menoj in tako naprej…
…oba sva bila prezaposlena, pa je bil telefon resnično edina povezava čez teden. Sam kdor se ima rad, že najde pot, da je vsaj urco skupaj, kljub zaposlenosti.
V “tistem” obdobju hude zaposlenosti, zaljubljenosti, pač nisem razmišljala 🙂 tko kt zdej, ko sem se odmaknila od “situacije”
🙂 ta zaljubljenost te resnično opijani hehe, ne morš trezno razmišljat… kr siliš z glavo v zid…