Pred časom se je med ženskami (50+) razvila debata o tem, kaj je prevara – ali je prevara le fizična (sex) ali tudi čustvena (partner zaljubljen v drugo, vendar z njo nima nič). Skoraj vse so se odločile, da je prevara zgolj sex, samo ena je rekla, da bi fizično prevaro še prebolela, nikoli pa ne bi mogla ostati z možem, če bi bil zaljubljen v drugo.
Med pogovorom se je izkazalo, da samo ta verjame, da se je njen mož sploh sposoben zaljubiti v drugo. Ena je menila, da je tisti, ki vara, pač kreten, ki je podlegel testosteronu in čarom nekoga, ki ga je zapeljal (bila prevarana in je vzela moža nazaj), ena je vztrajala, da ljubezen ni prevara (varala, noro zaljubljena v ljubimca in je vanj ostala zaljubljena še leta potem, ko jo je pustil, čeprav se z možem nikoli nista razšla).

Je prevara samo sex ali tudi zaljubljenost?

Vse, kar narediš zavesto in s tem prizadeneš partnerja, je prevara. Tudi zaljubljenost, ki je po mojem mnenju zavestna odločitev, četudi se kdo s tem ne bo strinjal. Prevara ne bi bila samo v primeru, da bi me nekdo izstrelil s topom in bi priletela naravnost na nekogaršnjega tiča. To ne bi bila prevara. Posilstvo tudi ne bi bila prevara, kajti nisem se odločila, da bom posiljena. In tukaj je “izgovorov” konec. To, da ženske govorijo, da “niso grešile” ker so bile v ljubimca zaljubljene in so ga ljubile z vsem srcem, pa tako ali tako vemo. Mislim, da je nekaj dni nazaj nekdo objavil članek o tem. Ženske moško prevaro označijo za kurbarijo, svojo pa za nerazumljeno ljubezen, ki jim je zaradi nesrečnega spleta okoliščin prepovedana. Japajade.

Jaz se ne bom strinjala 🙂

Prevara je prikrivanje vsega, kar pomembno vpliva na razmerje in na tvojega partnerja. Zgolj hopa cupa z nekom drugim je med vrstami prevar še ena najlažjih (čeprav vem, da se veliko ljudi ne bo strinjalo z mano, predvsem tistih, ki jim je seksualna zvestoba edini tip zvestobe nasploh). Bolj ko zavajaš partnerja in ga pitaš z lažmi, hujša je tvoja prevara.

NI prevara, če se zaljubiš v nekoga drugega. Prevara je, če ostajaš s svojim partnerjem samo zato, ker te tisti, v katerega si zaljubljen, noče in partnerju obenem še prikrivaš, da ničesar več ne čutiš do njega. Prevara je, če si zasvojenec, pa to prikrivaš. Prevara je, če se z nekom poročiš samo zato, da boš imel gospodinjski servis/oplojevalca, partnerju pa lažeš, da ga imaš neizmerno rad. Prevara je, če nekomu lažeš o svojih čustvih, ti je pa samo do njegovega telesa. Itd itd.

Čeprav se lahko zaljubiš čisto nehote, je tudi to prevara. Pomembno je potem to, kaj boš s temi čustvi naredil. Če jih neguješ in za njimi jokaš v stilu neuslišane ljubezni potem je to enako kot afera s fizičnim kontaktom. No, v moji knjigi. Zato bi jaz rekla, da bi lahko prebolela sexualno prevaro, če ne bi bila vpletena čustva, ne bi pa mogla preboleti tega, da bi parnter ljubil drugo žensko čeprav ne bi z njo med rjuhe skakal.

Se pa mi zdi, da tudi moški najdejo izgovore za svojo nezvestobo: tudi ženska je za njih kurbarija, njihova pa, da so pač mogli dobit nekje, če doma ne. Splošno gledano.

Saj nismo tako daleč narazen, le zdi se na prvi pogled tako.

Če bi se tvoj moški zaljubil v drugo, bi to najbrž pomenilo da hoče biti z njo. V tem primeru sploh ni na tebi da karkoli oproščaš , nimaš kaj ko mu pustit da gre.

Če pa “sem pa tja” kakšno seksualno obdela, to pred tabo skriva, in mu je potem neskončno žal, ko ga najdeš. Kaj je slabše?
Kaj je bolj podlo?

Pa še to; dvomim da se kdo zaljubi kar tako, na prvi pogled in prvi pogovor. Veliko več je primerov ko se čustva pojavijo potem, ko je telesni stik že bil. Torej?

“Če bi se tvoj moški zaljubil v drugo, bi to najbrž pomenilo da hoče biti z njo. V tem primeru sploh ni na tebi da karkoli oproščaš , nimaš kaj ko mu pustit da gre.”

Človek lahko živi s tabo, pa vendar ljubi drugo, ker z drugo osebo iz takšnih ali drugačnih razlogov ne more biti. Ali si ona tega ne želi, ali je odsotna (tujina), ali je nekdanja neprebolena ljubezen, ali je zanj nedosegljva …, kar pa ne zmanjšuje možnosti, da je on vanjo še vedno zaljubljen.
In ni nujno, da je imel človek s to osebo že fizični stik, še posebej, če se je ljubezen razvijala počasi (sodelavci, znanci …). Ljubezen je lahko tudi platonična, ko nekoga začutiš in o nekom sanjaš, čeprav nimaš možnosti biti z njim, ali zaradi moralnih zadržkov ali zaradi objektivnih.

Tudi zame je ljubezen prevara, ker partnerju odrekaš čustva, ki bi morala biti namenjena njemu in mu to prikrivaš, torej ga zavajaš. Sama ne bi mogla biti s človekom, ki se sicer trudi biti dober mož, vendar ob meni sanja o sreči z drugo, za katero pa nima ali možnosti ali poguma.

vsak bo odgovarjal iz svojega lastnega stališča. zato bo za nekoga prevara zaljubljenost, za drugega pa sex.

Prevara je takrat, ko oba vpletena čutita tako. Ko je eden prizadet, drugi pa je skrival ali še skriva.

Zgolj zaljubljenost še ne more biti prevara. Sploh če sta dva sposobna takega odnosa, ko si iskreno lahko povesta, da sta zaljubljiva in da se jima to pač dogaja. Ampak zaljubljenost tudi še ni ljubezen;).

Zame je čustvena prevara predvsem to, da je partner zaljubljenosti pomagal, da je postala obojestranska, da je bežal iz odnosa v druge odnose, da je iskal drugje tisto, kar je pogrešal v odnosu….in da je vse to prikrival.

Če se malo zatrapaš v nekoga, oz. ti je všeč, bi imel kaj z njim v drugih okoliščinah…itd….pa se znaš brzdati, znaš iti dalje, začneš iskati vzroke za to zaljubljenost pri sebi, v odnosu s partnerjem…torej, če zadržiš vse zase, zavestno, da ne bi kogarkoli prizadel (da ne bi dajal lažnih upov ljubimcu in ne lagal zakoncu)-to zame ni varanje, ampak naravni človeški občutki (ker smo pač socialna bitja).

Če pa osvajaš nekoga, se dobivaš, izpoveduješ ljubezen (ki to še ni), izpoveduješ svoje erotične fantazije, želje, se torej na nek način že vključiš v “odnos”, pa vse skirvaš iz takih ali drugačnih vzrokov- navadno ravno zato, ker ne gre za ljubezen ampak bolj za zaljubljenost, poželenje…pa ker nočeš izgubiti statusa “srečne družine”, ker bi rad imel oboje, ker……potem je to pač varanje, pa naj sexata ali ne.

PO moje;)

O vsem pa se je pametno pogovoriti predvsem s svojim partnerjem, ker samo on (ona) lahko pove, kaj njemu(njej) pomeni varanje-torej, pogovor in potem odločitev, kaj kdo lahko oprosti in česa nikakor ne more…spet različno. Nekatere, predvsem ženske, se tako zelo bojijo biti same, da bi svojemu partnerju oprostile vse, samo da bi ostal doma…ampak, spet je različno od primera do primera.

Najbolje vesta dva:)

Dobro povedano. Sicer pa mislim, da se ni treba kaj preveč pogavarjati.
Če je nekdo slep, kaj mu bo priznanje. Če pa vidiš, vidiš.

Seks – fizično dejanje;
Zaljubljenost – čustvo.

No saj: zaljubljen je, ampak če bi izbiral najbrž raje ne bi bil, če s to osebo ne more bit in samo trpi.
Ko poseksa sodelavko, si to izbere zavestno. Zatorej še enkrat vprašanje; kaj je bolj podlo?

To so samo izgovori, za tiste ki nočejo spustit moža. Ko prerastejo fazo ” saj je seksal s sodelavko samo enkrat” mu oprostim. Ko se to zgodi tretjič, petič, desetič…se pač tolažijo s tem saj ni zaljubljen, sta samo seksala. Ko se ji zazdi da je mogoče zaljubljen, se najbrž tolaži s tem da ga bo minilo, ker zaljubljenost in ljubezen je nekaj popolnoma drugega. In tako do onemoglosti….sami izgovori.

Se strinjam z Mirello.
Poznam žensko,ki je vsa srečna in prav ponosna, ker se njen vedno vrne nazaj k njej. Nekaj časa sta kot golobčka, potem on malo odleti, ona čaka Tako že leta furata svoj lajf. Meni je to bolno.

Mirela med drugim pravi tudi tole:

Vseeno pa jaz nebi kar zavrgla takega zakona in moža…ker jaz pravim, dokler meni nič ne manjka ob možu, dokler ne čutim pomanjkanja (pozornosti, ljubezni)…naj se on razdaja še okoli….

Bolno, bolno…pa še kako bolno.

si mogoče pomislila, da je tudi provokativno?:)

In če bi bila bolj pozorna, bi tudi ugotovila da moški, ki je ljubeč, pozoren in ljubi ženo…nima ne časa, ne volje, da bi se razdajal še kje…razen če med službo, medtem ko kopira;)

V glavnem:) Pridno me spremljate nekateri:)))))

Ej, če se ne strinjaš z nečim, še ne pomeni, da je bolno.

V končni fazi, veš koliko žensk vsak dan oprosti prevaro.

ja, pa še to….če smo natančni, pa ne jemljemo iz konteksta, ker v tistem postu sem napisala precej več, kot ta stavek-torej:

Da “ne bi zavrgla takega zakona” pri meni pomeni, da ne bi kar na vrat na nos spokala kufrov pa šla, ampak bi se skušala zadevo najprej razčistiti in urediti…ampak…pred kom naj se jaz zagovarjam:))) če pa nisem še imela take situacije in zaupam možu na podlagi izkušenj, da če bi ON (ne sosedov Francelj) varal, bi imel razloge. In o tem bi se gotovo natančno pogovorila z njim in seveda, upoštevala njegove želje po svobodi:)

Nikakor nisem pa tip ženske, ki bi odpuščala in trpela:)-celo pretvarjala se, da se ne dogaja, skrivala pred sosedi, sorodniki…tega jaz ne znam, zato pri meni že v startu ne bi šlo skozi s kakim izgovorom, da me ljubi, ampak je samo utrujen in mora na rekreacijo;)
-vsak človek čuti, kdaj sta odtujena in takrat imata 50-50 možnosti, da si eden ali drugi poišče nekaj zunanjega, ali pa se usedeta in rešita.

Če je za narazen, pač je…tam ni več pomoči (če iz ene strani ni interesa-in je komaj čakal, da ga žena dobi)

V glavnem…

Kakor jim paše.
saj zato jih varajo, ne zaradi lubic.

Ja, ampak je brez veze, da o tem teoritizira nekdo, ki tega ni doživel. Jaz brez veze pišem, kaj bi naredila. Ker ne vem, se mi ni zgodilo. Nisem čisto zihr, če ne bi ravno tiste, ki najbolj vpijejo, kako bi ga vrgle ven, potem za vsako ceno reševale zakona. Ker se ti zgodi, čisto drugače premišljuješ, sem prepričana.

Bo kar iz prakse

sem vezan, z otroci in zaljubljen v drugo, ona v isti situaciji, kaj zdaj?
nasvet, mnenje, karkoli? pač, življenje je komično, ampak zakaj se ne smejim?