No, pa na tale turoben dan malo bolj vesela tema.

Zdajle mi je na misel prišla ena družina iz našega, sicer relativno majhnega kraja. Imajo tri otroke, fantke, najmlajši je občasno še v vozičku. Skoraj vedno jih vidim zunaj skupaj, baje so si uredili lepo hiško, vedno, ko jih srečam na sprehodu se veliko, na dolgo in na široko pogovarjajo z otroci, v mestnem parku pa se mama in oče, ne tako kot večina vsede na klopco in klepeta, ampak se igra s svojimi otroci. Skratka, na zunaj mi delujejo zelo lepa in srečna družina. Vedno, ko jih vidim se mi nariše nasmeh na ustnice in potihem si tako družino želim tudi jaz. Saj niso edini, samo ko mi kdo omeni srečno družino najprej pomislim na njih. So tudi v vašem kraju podobne- srečne družine?

ne poznam nobene podobne držine

da ne bo pomote, tudi sama imam enega otroka, toda dnevi, ko gremo lahko skupaj na sprehod so zeloooooo redki, ko se z otrokom popoldne sprehajava sem večkrat v mislih še v službi, zato mi gre vsako njegovo vprašanje na živce. O hiški pa lahko samo sanjamo.

Ja, obstajajo!!

poznala sem točno tako kot opisuješ – očka je nato dobil ljubico in šel

Lepo..čeprav se meni ob tem vedno vzbudi misel, da je to le naša projekcija te družine in v resnici lahko sploh ni vse tako kot zgleda..ne nazadnje je tudi Frizt imel čisto popolno družino (tisto, ki je bila nad površjem),..

Verjamem pa, da srečne družine obstajajo-take ali pa ne nujno take, kot je opisana.

ja, itak, da lahko le na zunaj zgleda tako. Ampak tega se pač takrat, ko jih srečam ne sprašujem, a ne?

Pregovor pravi: VSE SREČNE DRUŽINE SO SI MED SEBOJ PODOBNE, SAMO NESREČNA JE VSAKA NA SVOJ NAČIN.Je pa lepo videti srečne ljudi.

srečne-nevem ker nisem z njimi,poznam pa nekaj takih, ki izgledajo srečno,lepo za videt.

Velikokrat videz vara. Je fino pogledati in si želeti kaj takega. Samo nikoli ne veš, kaj se dogaja za štirimi stenami. Hitreje obsojamo tiste, ki se prepriajo, kot razmišljamo, da morda ni vse tako idealno pri “srečnih družinah” kot se navzven zdi. Moje mnenje pač.

Škoda, da ti gredo otrokova vprašanja na živce!!! Mar bi ti takrat šla služba na živce, ne pa otrok, ki ga vsaj 8 ur ali več ne vidiš.

no, šk, saj ni tako hudo, kot sem napisala, samo v kakšne res hude in dolge debate pa res težko padeva, ker imam ves čas nekaj nad sabo. In naključni mimoidoči bi naju roko na srce težko opisali kot idealna mamo in otroka. Se strinjam, da tega, kako sicer živijo na videz srečne družine,ne vem. In se v to niti ne mislim spuščat. Moj namen je bil samo spomniti vas na družine v vaši okolici, ki vam, ko jih srečate, narišejo nasmeh na obraz.

Vedno se bo našel nekdo, ki bo rekel: srečna družina- na videz, kaj pa za stenami? Jaz pa pravim – boljše to, kot pa da že na videz izgledajo nesrečna družina – taka družina tudi za stenami zagotovo ni srečna.

Kaj vse se skriva za fasadami lepih hiš,koliko bolečin je za lepimi nasmeški, koliko zlobnih misli in dejanj za lepimi besedami …

jaz poznam vsaj dve taki družini, za kateri tudi vem, da so dejansko srečni. in vedno jih občudujoče gledam in si mislim, kako je to lepo…..

moja je tudi taka 🙂 in kar nekaj jih še poznam, je pa res, da se ti velikokrat katera družinica zdi popolna, potem pa pride čez nekaj časa ob ločitvi taka zgodba na plan, da ne moreš verjet. Nikoli ni garancije, da bo tako vedno ostalo, lahko si le prizadevamo, da bo tako.

-nekatere srečne družine ne hodijo na igrišče, se ne sprehajajo po mestu, ker živijo v hiši, imajo velik vrt in veliko dejavnosti lahko izživijo kar na domačem vrtu-zato mogoče niso tako “opaženi”-so pa srečni:)-bolj ali manj seveda, ker nikjer ne rastejo le rožice;)

-tudi vedno manj je družin, kjer sta oba starša popoldne med tednom doma in se lahko sprehajata, jaz opažam, da dopoldne pride poplava mladih mamic, ki kofetkajo po lokalčkih z vozički (kdaj kaj skuhajo, pojma nimam, jaz si nisem znala tako urediti dopoldneva, je bilo časa samo za sprehod in domov), očki prihajajo domov po 16 ali raje 18 in potem ostane zelo malo časa, da bi se šli še ven pokazat, kako so srečni-zato še vedno mislim, da se največ sreče kaže doma, tam, kjer nihče ne vidi-če se…
(ko očka pride domov, ko poljubi mamico, ko se poigra z otroci, da mama pripravi večerjo, ko skupaj pospravijo, ko skupaj pogledajo risanko, ko skupaj pospravijo igračke, ko očka pomaga otrokom v posteljo, ko se z mamo pogovarjata ob skodelici toplega mleka pozno v noč…ampak, ob tem tempu, kot nam je urinjen, to ni mogoče vsak dan!

Pa še nekaj je: da so nesrečni, nekateri opazijo komaj, ko se otroci malo osamosvojijo…ko so na koncu OŠ ali v srednji, ko nista več tako obremenjena z njimi in imata več časa zase-takrat veliko staršev ugotovi, da so jih družili samo otroci in da se o čem drugem sploh ne znata več pogovarjati!

zato je srečna tista družina, kjer se znata pogovarjati starša, kjer imata starša čas zase-če sta ona dva srečna, so srečni tudi otroci! Če sta povezana, so povezani vsi!

Moja je bila točno taka, približno 15 let. Dokler se nisem izvedela za rezmerje moža in v trenutku se je vse porušilo. In za vse je bil šok, ker so nas poznali kot idealno družino:( Zdaj sva že nekaj časa ločena.
LP

No, tole je meni osebno malo mimo. Tudi moja primarna družina je navzven izgledala tip-top. Za 4 stenami pa se rajši ne spomnim 🙁

Pa to, kako nobel je, da se starši igrajo z otroci na igrišču (in ne tako, kot ostali, ki posedajo po klopcah) – mogoče pa se drugi otroci želijo SAMI igrati. Mi se z našimi največkrat igramo samo takrat, ko sami rečejo in to ni na igrišču 🙂

nisem pesimist vem pa, da stvari niso nikoli samo takšne kot so videti od zunaj. lahko da so še bolj srečni kot so videti lahko pa da imata zakonca doma celo štalo.