vrtec
prosila bi za pomoč pri odločitvi, ali dati otroka v vrtec ali (še) ne. Malček je bil februarja star 2 leti, torej septembra še ne bo 3, dali pa bi ga v vrtec pri 3h letih, vendar pa nam ne morejo garantirat, da bo februarja prosto. Torej ali naj ga damo že zdaj pri (takrat) 2, 5letih ali raje 1 leto kasneje, ko bo star 3,5 let. za varstvo bi že nekako šlo, ker sem jaz še na faxu, pa potem malce kombiniramo z dedki in babicami. Kaj pa mislite, da je za malčka bolje, čim prej ali še malo počakat??
odločit se moram do 16.30
Lp in hvala za pomoč
jaz bi ga dala sedaj. Smo bili pred podobno odločitvijo. Tavečjo smo dali jeseni v vrtec in ji je bilo super, potem je bila zaradi dojenčka v hiši in epidemij čez zimo bolj doma, sedaj pa je spet štartala, s tem da sedaj veliko bolj komplicira (julija bo tri leta). Pa tudi v vrtcu so mi rekli, da smo pri 2,5 letih ujeli zadnji vlak, ker se baje prijateljstva formirajo med 2,5 in tremi leti. Tisti, ki pridejo večji, se težje vključijo, ker že obstajajo grupe otrok, ki se bolje razumejo.
Če mu bo vrtec blazna frustracija, ga še vedno lahko vzameš ven in rezeviraš mesto za kasneje ali pa si zrihtaš zdravniško opravičilo do časa, ko bo začel hodit v vrtec (plačaš prvi mesec 30%, potem pa nič več, dokler ne začne hodit)
vpiši ga za september in ga hodi iskat po kosilu. Pri 2,5 letih se bo sicer še igral sam (vzporedna igra), vendar pa ne bo več daleč od trenutka, ko mu bo družba otrok pri igri začela ustrezati (od cca. tretjega leta naprej postajajo življenjske izkušnje z vrstniki vse pomembnejše). Počasi se bo navajal na vrtčevski red, in si tam tudi pridobival samostojnost. Če imaš možnost, ga vpiši v heterogeno skupino (kjer so otroci do starosti 6 let), saj se po mojih izkušnjah malčki, ki so bili dlje časa doma, v teh skupinah boljše znajdejo (ponavadi se zgodi, da novega otroka “posvoji” kakšna petletna punčka:)). No, malo sem zašla, vsekakor ga vpiši v vrtec septembra.
Sem zagovornica vrtčevskega varstva, z dobrimi izkušnjami pri svojih otrocih in mislim, da že sept. ne bo nič prezgodaj za tvojega malčka.
Zagotovo, če si ti na faksu, ne bo v varstvu 9 ur, ampak ravno toliko, da bo imel tudi nekaj družbe otrok…
Lep dan!
Vladka
Joj, o tem je pa veliko za povedat! Tukaj sem našla en seminar o tem na netu, ti ga kar “prilepim”:
Marcela Batistič Zorec Interno gradivo za študente, 2003
VPLIV STAROSTNO HETEROGENIH SKUPIN NA OTROKOV RAZVOJ
V otrokovem socialno-emocionalnem razvoju imajo takoj po rojstvu odločilno vlogo starši, ki zanj skrbijo in od katerih je popolnoma odvisen. Nekako po drugem letu starosti se začno otroci zanimati tudi za vrstnike: jih opazujejo, posnemajo, neredko pa pridejo z njimi tudi v konflikt, največkrat zaradi posedovanja igrače ali vdora v igralni prostor. S starostjo otroka se delež druženja z odraslimi zmanjšuje, vse več časa pa otroci preživijo v igri in druženju z vrstniki. Čeprav je težko ločiti, na kaj v otrokovem socialnem razvoju bolj vplivajo odrasli in na kaj bolj vrstniki, je nesporno, da otroci ob vrstnikih pridobijo drugačne socialne izkušnje in sposobnosti kot ob odraslih in da za razvoj socialne kompetence potrbujejo tako ene kot druge.
Še manj pa je znano, kakšen je vpliv na socialni razvoj, kadar je otrok skupaj z enako starimi vrstniki za razliko od druženja z mlajšimi in starejšimi otroci. Lougee in sodelavci (1977) predvidevajo, da imajo socialne izkušnje z vrstniki enake starosti drugačno funkcijo kot izkušnje z mlajšimi ali starejšimi. Mounts in Roopnarine (1987) pravita, da je v naših konceptih o zgodnjih odnosih med vrstniki pretirano poudarjen pomen druženja z enako starimi vrstniki. Najbrž je razlog v tem, da je značilnost sodobnih šol in vrtcev ločevanje otrok v oddelke po principu enake starosti.
LOČEVANJE OTROK OD ODRASLIH IN LOČEVANJE OTROK PO STAROSTI
Angus in sodelavci (1988) pravijo, da je delitev glede na starost značilnost sodobnih družb. Prva ločitev je bila ločitev otrok od odraslih, ki se je začela v devetnajstem stoletju kot posledica širitve javnega šolanja. Na začetku je bilo za šole tipično, da je isti učitelj poučeval učence zelo različnih starosti, šele pozneje pa se je z uvedbo obveznega šolanja začela delitev otrok v starostno homogene razrede. Šole so tako postale ene prvih socialnih organizacij, ki poudarjajo razporeditev po letih in še naprej igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju načina življenja otrok.
Mc Clelanova (1993) meni, da je opisano ločevanje poledica industializacije in selitve v mesta. V sodobnem načinu življenja je svet dela ločen od sveta družine. Družine so večinom nuklearne in manjše kot nekoč, imajo manj stika s sorodstvom in manj možnosti za druženje v soseski (Katz idr., 1990). Ker so starši zaposleni, so otroci že zelo zgodaj vključeni v vzgojno izobraževalne institucije, v katerih so za večji del dneva ne le ločeni od odraslih (staršev, sorodnikov), ampak tudi razdeljeni v skupine po starosti. Tako jim ostaja tudi manj časa za spontano druženje z drugimi, tudi starejšimi ali mlajšimi otroki.
Vprašanje je, ali je homogeniziranje skupin na osnovi enega samega kriterija, to je otrokove starosti, upravičeno, saj upoštevanje zgolj tega kriterija ne pomeni nujno tudi homogenizacije drugih kriterijev, ki so pomembni za poučevanje in učenje. Evangelou (1989) dvomi, da je starost najzanesljivejši kriterij za stopnjo razvoja otroka.
Nekateri organizacijo oddelkov in razredov v sodobnih vzgojnih in izobraževalnih primerjajo z organizacijo dela v industriji. Goodlad in Anderson (1959) pravita, da starostno homogeni razredi temeljijo na industrijskem modelu uporabe tekočega traku in obdelave homogenih materialov z identičnim postopkom, ki ima za cilj dobiti uniformirane produkte. Temu podobno formalni akademski kurikulum pomeni enake metode, količino in vrsto učne snovi, enako časa za učenje … ter pričakovanje več ali manj enakih dosežkov za vse otroke. Tudi Mc Clellanova (1993) govori o ‘tovarniškem’ modelu izobraževanja, katerega cilj je cenovno in časovno najučinkovitejše prenašanje informacij. Angus in sodelavci (1988) pravijo, da je delitev po letih del k učinkovitosti usmerjene prakse, kot so testiranje otrok, grupiranje po sposobnostih, pisanje poročil o otrocih in sledenje dosežkom.
POJAV IN RAZŠIRJENOST STAROSTNO HETEROGENIH SKUPIN
Ideja starostno heterogenih skupin ni nova – že v začetku prejšnjega stoletja jo je v vrtce uvajala Maria Montessori, iz štiridesetih in petdesetih let pa pa je nekaj raziskav o vplivu druženja otrok različnih starosti na razvoj posameznika. Ponovno pa so se starostno heterogene skupine v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole začele uveljavljati šele v začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kritika uniformiranosti in storilnosti v šolskih sistemih ter kritika didaktično usmerjenih, visoko strukturiranih ter v pripravo na šolo usmerjenih programov predšolske vzgoje, ki so prevladovali v šestdesetih in sedemdesetih letih, je povzročila, da se je povečalo zanimanje za starostno heterogeno grupiranje otrok. Uveljavil se je torej trend ‘k otroku usmerjene’ namesto ‘k programu usmerjene’ predšolske vzgoje, kjer je večji poudarek na upoštevanju potreb in interesov vsakega posameznega otroka ter na vzgojiteljevi fleksibilnosti in znajdenju v vsakodnevni situaciji. Poudarek je na individualnem in skupinskem delu, med cilji pa se namesto akademskih dosežkov in usposobljenosti za vstop v šolo bolj poudarja širše socializacijske cilje (razvoj socialne kompetence, pozitivno samovrednotenje ipd.) ter predvsem proces.
Starostno heterogene skupine so definirane kot oddelki v vrtcu ali šolski razredi, v katerih je starostna razlika med otroki večja kot eno leto (Katz idr., 1990). Namerno formiranje takih skupin sloni na predpostavki, da se otroci lahko več naučijo eden od drugega, če se razlikujejo po starosti in s tem tudi po sposobnostih in znanjih (prav tam). Mc Clellanova (1993) meni, da možnost druženja različno starih otrok poglobi in razširi učinkovitost izobraževalnih okolij in strategij.
Otroci vse več časa preživijo v institucijah, vse manj pa v družini in pri igri v soseski. Eden od pomembnih argumentov za formiranje vrtčevskih oddelkov in tudi nižjih razredov osnovne šole po principu različnih starosti je podobnost s spontanim druženjem otrok izven inštitucij. Tudi v družini so skupaj različno stari otroci in odrasli, zato so starostno heterogene skupine bolj ‘naravne’, druženje različno starih otrok pa po mnenju mnogih strokovnjakov in raziskovalcev (npr. Katz idr., 1990) pomembno vpliva na vzgojo in socializacijo otrok. Mlajši otroci imajo možnost opazovati, posnemati, občudovati, se učiti, starejši pa vodijo in poučujejo in s tem razvijajo svojo zmožnost empatije, altruističnega vedenja in prevzemanja odgovornosti. Evangelou (1989) pravi, da starostno heterogena skupina pomeni več različnosti v zrelosti in sposobnostih, s tem pa zagotavlja dovolj različnih modelov za identifikacijo. Posamezniku nudi tudi več možnosti za prijateljstva, tako s podobnimi drugimi, kot tudi z otroki, ki imajo dopolnjujoče ali nasprotne lastnosti in potrebe. Nenazadnje je v heterogeni skupini bolj ‘družinsko’ vzdušje, kar tudi oljašuje prilagajanje otrok na vrtec (Katz idr., 1990)
Ena redkih držav z dolgo tradicijo heterogenih skupin v vrtcih in šolah je Švedska. Sundell (1994) pravi, da so se na Švedskem začele starostno heterogene skupine razvijati že v sedemdesetih letih, od osemdesetih let dalje pa so postale integralni del sistema. Navaja podatek, da je bilo sredi osemdesetih let že polovica oddelkov heterogenih, nato pa se je delež teh skupin nekoliko zmanjšal, leta 1992 jih je bilo npr. 42%. V drugih državah zahodne Evrope in Združenih držav Amerike so heterogeni oddelki večinoma eksperimentalni, pa tudi starostni razpon med otroki je manjši kot na Švedskem (Katz idr., 1990; Sundell, 1994).
V Sloveniji so bili otroci v vrtcih po zakonodaji iz leta 1980 razporejeni v starostno homogene oddelke, le v izjemnih primerih pa so bili otroci do šestih let (torej do obvezne priprave na šolo) lahko vključeni v ti. kombinirane oddelke. Ti so bili sprva le izjema, navadno v manjših krajih, kjer ni bilo dovolj otrok, da bi formirali homogene oddelke za vse starostne stopnje. Sredi 80-ih let pa se tudi pri nas pojavili namerno oblikovani starostno heterogeni oddelki. Po novi zakonodaji (Zakonu o vrtcih, 1996: 16. čl.) je v vrtcih možno ustanavljati starostno homogene (v starostnem razponu do enega leta), heterogene (otroci do 3. let ali otroci od 3. do 6. leta) ali kombinirane (otroci obeh starostnih obdobij) oddelke.
RAZISKAVE O STAROSTNO HETEROGENIH SKUPINAH
Večina starejših raziskav, ki so proučevale vpliv druženja otrok različnih starosti na razvoj posameznika, je bila laboratorijskih, proučevale so dvojice ali trojice različno starih otrok (npr. Lougee idr., 1977; Graziano idr., 1976; Furman idr., 1979; Howes in Farver, 1987) ali pa skupine, ki so bile sestavljene le za namen raziskave in za omejen čas (npr. Roopnarine in Johnson, 1984; Mounts in Roopnarine, 1987). Rezultati takih raziskav pa so težko prenosljivi na situacijo vsakodnevnega in dolgotrajnega druženja večje skupine otrok različne starosti. Redke raziskave (npr. Goldman, 1981), ki so proučevle odnose med vrstniki v naravni situaciji – vrtčevski skupini, pa imajo pomanjkljivost v majhnem starostnem razponu med otroki. Sundell (1994) pravi, da je bila večina zgodnjih raziskav iz let od 1975 do 1988 študij primerov (majhen vzorec, ni primerjave s homogenimi skupinami itd.) katerih rezultate je težko posplošiti. Šele v zadnjih letih se pojavljajo tudi raziskave, ki proučujejo vpliv vsakodnevnega bivanja otrok v starostno heterogenih skupinah, se ukvarjajo z dolgoročnim vplivanjem teh skupin in tudi primerjajo učinke starostno homegenih in heterogenih skupin na otrokov razvoj.
SOCIALNO – EMOCIONALNI RAZVOJ OTROK IN VZDUŠJE V SKUPINI
Pri proučevanju prednosti druženja različno starih otrok raziskovalci največkrat poudarjajo njihov pozitivni vpliv na socialno – emocionalni razvoj. Sundell (1994) pravi, da integracija otrok, ki se razlikujejo glede na leta, sposobnosti, spol, raso itd., kaže dejstvo, da so ljudje različni, s tem pa spodbuja tolerantnost in zmanjšuje tekmovalnost. V starostno heterogenih skupinah je viden in sprejet širši spekter različnih vedenj (Katz idr.,1990).
Večina raziskav ugotavlja, da je v starostno heterogeni skupini boljša socialno – emocionalna klima kot v starostno homogeni skupini. V njej je lažje ustvariti bolj ‘družinsko’ in manj sholarizirano vzdušje, kar povečuje čustvenost in zaupnost, otroci pa sodelujejo v vsakodnevnih aktivnostih in rutinah po svojih sposobnostih (Katz idr., 1990). Fein in Clarke – Steward (1973) pravita, da je v starostno heterogeni skupini večsocialnih kontaktov med otroki, večizražanja čustev in domišljije, manj pa tekmovalnosti in agresivnosti. Po mnenju Katzove in sodelavk (1990) starostno heterogena skupina spodbuja sodelovanje in druge oblike prosocialnih vedenj in s tem zmanjšuje pritisk tekmovalnosti, manj tekmovalnosti pa pogosto pomeni tudi manj disciplinskih problemov. Tudi Evangelou (1989) med prednostmi heterogenih skupin omenja več prosocialnega vedenja, kot so sodelovanje, pomoč, deliti si in menjavati stvari. Pravi, da se otroci navadno zavedajo značilnosti in razlik, povezanih s starostjo. Posledica je, da svoja pričakovanja prilagodijo starosti udeleženca v socialni interakciji, zato interakcije med različno starimi spodbujajo prosocialno vedenje. Prijateljstva se oblikujejo na otrokovi zaznavi vlog vrstnikov v različnih socialnih kontekstih (prav tam). Socialno ojačanje je močnejše, če ga izrazi mlajši ali starejši otrok, kot če ga izrazi vrstnik (Furman idr., 1979).
Nasprotno temu je v starostno homogenih skupinah po mnenju nekaterih raziskovalcev (Mc Clellan, 1993, Furman idr., 1979) več agresivnosti kot v heterogenih. Mc Clelanova (1993) pravi, da formalna dominanca, kakršna je dominanca starejšega nad mlajšim, zmanjšuje borbenost otrok, zato so v heterogenih skupinah starejši otroci bolj skrbniški, njihovo vodenje pa je bolj spretno kot tiransko. Ista avtorica navaja tudi rezultate raziskave (Rozentholtz, Simpson, 1984 nav. po Mc Clellan, 1993), v kateri so ugotovili, da je v homogenih skupinah več zelo priljubljenih, a tudi več osamljenih in odklonjenih otrok kot v heterogenih skupinah.
Raziskave starostno heterogenih skupin kažejo številne prednosti za mlajše otroke. Katzova s sodelavkami (1990) pravi, da so maljši otroci v teh skupinah manj odvisni od vzgojiteljeve pomoči in pozornosti. Watkins in Brandbard (1982) poročata o navdušenju vzgojiteljev iz britanskih vrtcev nad starostno heterogenimi skupinami, za katere menijo, da starejši otroci spodbujajo mlajše in jim pomagajo, mlajši pa se lažje prilagodijo na vrtec, ker se ob pomoči starejših počutijo bolj varno. Evangelou (1989) ugotavlja, da starejši otroci prej pomagajo mlajšemu ali ga poučujejo kot vrstniku. Furman in sodelavci (Furman idr., 1979) pravijo, da otroci raje vidijo, da jih poučujejo starejši kot vrstniki. Mlajšim otrokom starejši služijo kot model, pogosteje jih posnemajo kot vrstnike. Več študij (Goldman, 1981; Lougee idr., 1977) kaže, da starejši otroci v starostno heterogenih skupinah opazijo socialne potrebe mlajših otrok in se jim prilagodijo.
Več dilem je, kadar je govora o prednostih starostno heterogenih skupin za starejše otroke. Goldmanova (1981) pravi, da so mlajši otroci bolj socialno aktivni, kadar so skupaj s starejšimi, starejši pa manj. Tudi Lougee in sodelavci (1977) so v svoji raziskavi ugotovili le vpliv starejših otrok na mlajše in ne obratno. Ugotavljajo, da mlajši otroci v skupini več komunicirajo s starejšimi kot z vrstniki, starejši pa največ z vrstniki. Nekatere raziskave pa ugotavljajo prednosti tudi za starejše otroke. Mc Clellanova (1993) pravi, da je potrebno prosocialno učenje prakticirati, da se ga naučimo. Po njenem mnenju starostno heterogena skupina daje starejšim otrokom možnost, da pomagajo mlajšim in se s tem naučijo prevzemati odgovornost. Med vrstniki vlada odnos recipročnosti (ti meni – jaz tebi), odnos med starejšim in mlajšim pa je bolj podoben odnosu med odraslim in otrokom. Starejši otrok je v taki situaciji bolj toleranten in nima potrebe po povračilu, s tem pa se vzgaja za bodočo vlogo odraslega – skrbnika. Heterogeni oddelek lahko predstavlja model kurikuluma, ki vodi k višjim ravnem sodelovanja in k večji kopleksnosti interakcij kot homogen oddelek. Otroci postanejo bolj senzibilni na starost drugih, realcije različno starih pa prispevajo k razvoju na socialnem in kognitivnem področju (Katz idr., 1990).
Graziano je s sodelavci (Graziano idr., 1976 ) proučeval socialno kompetentnost otrok pri nalogi, ki je zahtevala sodelovanje. Primerjali so vedênje starostno homogeno in starostno heterogeno sestavljenih trojic.Ugotovili so, da se sodelovanje posameznika pri nalogi razlikuje glede na to, kako je sestavljena trojica. Kadar so nalogo reševali različno stari otroci, so otroci pokazali večjo občutljivost za kompleksnost interakcij, starejši pa so prevzeli večjo odgovornost za zaključitev naloge kot v primeru starostno homogenih trojic. Lugee in Graziano (1986, nav. po Mc Clellan) menita, da starejši otroci ob možnosti vodenja mlajših in s tem pomoči vzgojiteljici izboljšjejo lastne sposobnosti in vedenja.
VPLIV RAZLIČNIH STAROSTI NA KOGNITIVNI RAZVOJ OTROK
Sodobne teorije kognitivnega razvoja, ki temeljijo predvsem na spoznanjih Piageta in Vigotskega, poudarjajo, da je za razvoj mišljenja pomembnen tako imenovani ‘kognitivni konflikt’, ki nastane v interakciji med otroki različnih ravni kognitivne zrelosti. Mc Clelanova (1993) opozarja, da so izkušnje v socialni interakciji pomembne za razvoj kognitivnih sposobnosti. Otrok lahko preide na višjo stopnjo kognitivnega razvoja, kadar obstaja optimalni razkorak med otrokovim obstoječim (aktualnim) načinom razmišljanja in nekoliko bolj zrelim razmišljanjem nekoga drugega. Pri tem ne gre za to, da manj informirani otroci posnemajo tiste, ki več vedo, ampak da s pomočjo ‘kognitivnega konflikta’ ponotranjijo novo razumevanje (Katz idr. 1990).
Do ponotranjenja pride, kadar se otrok sreča z ‘območjem bližnjega razvoja’, to je ustrezno razdaljo med aktualnim in potencialnim v mišljenju, ki jo lahko premaga pod vodstvom odraslega ali sposobnejšega vrstnika (Evangelou, 1989). Tudi raziskave, ki se ne ukvarjajo s heterogeno starostjo, poudarjajo pomen razlik med posamezniki v skupini, ki pripomorejo k socialnemu in intelektualnemu učenju (Katz idr. 1990).
Pedagoški koncepti, ki izhajajo iz Piagetove teorije, poudarjajo pomen skupinskega reševanja problemov pri spodbujanju kognitivnega razvoja (npr. Labinowiczs, 1989). Učenje je najboljše, če sodelujejo otroci različne kognitivne zrelosti. Bolj zreli otroci z nudenjem informacij, vodenjem in razlago svojih pogledov na problem pripeljejo ostale do tega, da spremenijo svoje manj uporabne teorije in napredujejo v kognitivni zrelosti (Katz idr., 1990). Mc Clellanova (1993) pravi, da posameznik lahko nalogo, ki je sam ne bi mogel rešiti, reši v sodelovanju z drugimi. Meni, da k razvoju mišljenja ne pripomore niti enakost v kognitivni zrelosti niti prevelika razlika, ampak je potrebna optimalna razlika posameznikov v interakciji, kakršna je navadno med otroci v heterogeni vrtčevski skupini. To ne pomeni, da stiki z vrstniki niso pomembni, vendar se od vrstnikov naučimo nekaj drugega kot od mlajših in starejših, vse navedene interakcije pa so možne, če skupina vključuje otroke različnih starosti (prav tam).
Katzova in sodelavke (1990) predvidevajo, da je funkcija heterogenih skupin bolj v spodbujanju splošnega intelektualnega razvoja kot v akceleraciji specifičnih akademskih spretnosti. Zaključujejo, da raziskave niso uspele razložiti vpliva starostno heterogenih skupin na kognitivni razvoj, koncepta ‘kognitivnega konflikta’ in cone bljižnjega razvoja pa po njihovem mnenju dajeta teoretsko osnovo za predvidevanje o pozitivnem učinku teh spomin na posameznikov razvoj. V skladu z navednima konceptoma je pričakovana predvsem prednost za mlajše oziroma kognitivno manj zrele otroke, vendar npr. Mc Clellanova (1993) meni, da starejši otroci s poučevanjem drugih tudi poglobijo svoje znanje in razumevanje.
Raziskave kažejo, da druženje otrok različnih starosti pozitivno vpliva na razvoj govora. Lougee s sodelavci (1977) je ugotovil, da se je lingvistična zrelost otrok izboljšala, kadar so govorili starejšim otrokom. Katzova navaja rezultate rezultate raziskave med tri in štiriletnimi otroki (Shatz, Gelman, 1973, nav. po Katz idr. 1990), da otroci dolžino stavkov in kompleksnost govora prilagodijo različno starim poslušalcem.
Miljakova (1984) meni, da starostno homogena skupina zaviralno deluje na govorni razvoj, ker je podobna situaciji dvojčkov, za katere je znano, da se govorno slabše razvijajo. Meni, da komunikacija med različno starimi otroki predstavlja bolj naraven način komunikacije in je bolj učinkovita za razvijanje verbalnih sposobnosti otrok.
TUTORSTVO IN KOOPERATIVNO UČENJE
Tutorstvo pomeni pokroviteljstvo, to je vodenje, spodbujanje in poučevanje, namenjeno drugemu in zahteva sodelovanje obeh v interakciji. Kooperativno učenje je učenje, ki je posledica skupinskega reševanja problemov in zahteva delitev odgovornosti in medsebojno odvisnost udeležencev. Obe obliki socialnih interakcij sta povezani tako s socialnimim kot s kognitivnim razvojem posameznikov v interakciji.
Katzova in sodelavke (1990) pravijo, da pri tutorstvu pridobivata oba udeleženca v interakciji tako v akademskem kot medosebnem smislu. Mlajši otroci se učijo, starejši obnavljanjajo in utrjujejo znanje ter pridobivajo na samozaupanju. Ker je med različno starima vrstnikoma manjša razlika v razumevanju kot med otrokom in odraslim, so tutorji bolj občutljivi in empatični. Mc Clellanova (1993) ugotavlja, da starejši otroci rajši poučujejo mlajše kot vrstnike, otroci pa so prej pripravljeni, da jih poučujejo starejši kot vrstniki.
Raziskave o kooperativnem učenju niso direktno vezane na starostno heterogenih skupin, vendar temeljijo na različnosti udeležencev. Katzova in sodelavke (1990) poročajo o rezultatu analize 122 študij, ki so komparativno proučevale učinke kooperativnega, tekmovalnega in individualnega učenja, da je najbolj učinkovito kooperativno učenje. Predvidevajo, da so v heterogeni skupini boljši pogoji za sodelovanje pri učenju, to pa pomeni večjo motivacijo otrok za učenje ter kvalitativno in kvantitativno izboljšanje učnih dosežkov.
IGRA V STAROSTNO HOMOGENIH IN HETEROGENIH SKUPINAH
Marjanovič Umekova in Lešnik Muskova (2001: 134) pravita, da imajo vrstniki pri strukturiranju igre v predšolskem obdobju enako pomembno, vendar drugačno vlogo kot odrasli. Medtem ko so odrasli, zlasti starši v prvih letih v igro pretežno vključeni od zunaj, so vrstniki v igro vklučeni neposredno. Niso le soigralci, ampak tudi tisti, ki selektivno krepijo, dajejo vzor in s tem sooblikujejo vedenje drugih. Starostno heterogene skupine v vrtcu so lahko ustrezno okolje za razvoj igre, v katerem starejši in/ali kompetentnejši partnerji preoblikujejo strukturo igre in s tem tvorijo nekakšen okvir, ki je v oporo mlajšim in manj izkušenim.
Howesova in Farverova (1987) sta proučevala igro dveletnih otrok z enako starimi vrstniki in s petletniki pri igranju z novo igračo, ki je spodbujala domišljijsko igro. Ugotovili sta, da so se dveletniki pogosteje igrali igre vlog, kadar so bili skupaj s petletniki, medtem ko so se v igri z enako starimi vrstniki igrali na manj zrel način. Tak rezultat razlagata s sposobnostjo starejših otrok, da v igri strukturirajo vloge za oba partnerja. Petletniki so pokazali podobno zrelost igre tako v situaciji z mlajšimi otroci kot pri igri z enako starimi vrstniki. Avtorici predvidevata, da tudi starejši otroci v igri z mlajšimi izboljšujejo svoje socialne sposobnosti s tem, da organizirajo igro za manj zrele soigralce.
Roopnarine in Johnson (1983) sta opazovali igro dvaindvajsetih otrok, starih od tri do osem let, ki so bili vključeni v dvomesečni eksperimentalni program. S pomočjo ček liste sta ugotavljali vrsto igre po socialni udeležbi in kognitivni nivo igre. Pet in šestletni otroci, so se 33 % časa igrali z mlajšimi, 40 % časa z enako starimi vrstniki in 27 % časa s starejšimi otroki. Glede na njihovo starost je pričakovan rezultat, da so bili večkrat udeleženci kooperativne kot paralelne igre. Razmerje v korist kooperativne igre je bilo najvišje pri igri z enako starimi in malo manjše pri igri s starejšimi otroki. Pri konstrukcijski igri so se več družili z otroki drugačne starosti, pri funkcionalni in igri vlog pa več z enako starimi vrstniki. Avtorici zaključujeta, da je bilo v skupini veliko igre s starejšimi ali mlajšimi (pri pet in šestletnih 60%, pri sedem in osemletnih 64%). Čeprav tega njuna raziskava ni proučevala, domnevata, da igra z mlajšimi lahko zvečuje zaščitniško vedenje in izboljšuje komunikacijsko spretnost pri starejših, medtem ko imajo mlajši otroci v skupini možnost posnemanja bolj zrelih oblik vedenja.
Mounts in Roopnarine (1987) sta primerjali igro v starostno homogenih oddelkih (tri- in štiriletni otroci) z igro v starostno mešani skupini. Ugotovili sta, da starostna sestava skupine vpliva na vrsto igre. Mlajši otroci so pokazali bolj zrele oblike igre v starostno heterogeni skupini. kot v starostno homogeni skupini. Bolj zrela igra je za mlajše otroke preveč kompleksna, da bi bili lahko njeni iniciatorji, lahko pa so njeni udeleženci, kadar so iniciatorji starejši otroci. V starostno heterogeni skupini je bilo veliko raznolikih interakcij, otroci pa se niso delili niti po spolu niti po letih.
Roopnarine in Johnson (1984) sta v eksperimentalni heterogeni skupini ugotovili, da je pri izbiri partnerja za igro starost celo pomembnejša od spola. V nasprotju z navedenimi ugotovitvami, rezultati študije Goldmanove (1981) kažejo, da spol pomembno vpliva na izbiro soigralcev (več istospolne igre), starost otrok pa ne. Z raziskavo Mountsove in Roopnarinove (1987) pa se sklada njena ugotovitev, da se mlajši (triletni) otroci igrajo bolj zrelo, če so v družbi starejših. Štireletni otroci v heterogeni skupini pa so se glede na isto stare otroke v homogeni skupini manj igrali paralelno in več individualno ter se manj udeleževali vodenih aktivnostih. Avtorica meni, da je to lahko znak večje zrelosti: neodvisnosti, inovativnosti in iniciativnosti.
Slovenska raziskava (Marjanovič Umek in Lešnik Musek, 1996), v kateri so primerjali igro 3 do 7-letnih otrok v starostno homogenih in heterogenih skupinah, je prav tako potrdila, da otroci v heterogenih skupinah dosegajo višje ravni simbolne igre kot njihovi vrstniki v homogenih skupinah. V starostno heterogenih skupinah je igra vlog trajala dalj časa, dejavnosti so bile bolj kompleksne, njihovo zaporedje bolj podobno tistemu v realnosti, več je bilo tudi dogovarjanja o vlogah in odnosih med otroki.
TERAPEVTSKI UČINEK STAROSTNO HETEROGENIH SKUPIN
Katzova in sodelavke (1990) na osnovi več raziskav ugotavljajo, da ima prisotnost mlajših in zato manj ogrožujočih otrok lahko terapevtki učinek na otroke s težavami v socializaciji. V taki skupini laže vzpostavljajo prijateljske odnose in tudi posnemajo starejše kot v skupini enako starih vrstkov. Otroci, ki so na nižji stopnji razvoja, so manj socialno stigmatizirani, v manj tekmovalni in stresni situaciji pa se poveča njihova motiviranost in samozavest. Druženje z mlajšimi nudi otroku z nizkim samozaupanjem možnost, da v bolj sprejemljivem okolju, kot je okolje enako starih vrstnikov, prakticirajo svoje socialne spretnosti, si s tem izboljšujejo socialno kompetentnost in samozaupanje. Iste avtorice pravijo, da ima heterogena skupina prednost predvsem za osamljene starejše otroke, manj pa za otroke, ki so odklonjeni zaradi agresivnega vedenja.
Furman s sodelavci (1979) sta raziskovala, kako vpliva skupina enako in različno starih vrstnikov na razvoj socialne kompetentnosti. Zanimala ju je možnost za rehabilitacijo socialno prikrajšanih (osamljenih) otrok. Osamljeni otroci v starosti od 2;6 do 6;7 let so se igrali v dvojici z mlajšim otrokom, kontrolni skupini osamljenih otrok pa sta se igrali z enako starim vrstnikom oziroma so ostali brez procesa rehabilitacije. Po procesu rehabilitacije so imeli otroci eksperimentalne skupine, ki so se igrali z mlajšim vrstnikom, dvakrat več kontaktov z otroki v svoji vrtčevski skupini kot pred tem. Nekoliko manj se je zvečalo število interakcij v vrtcu za otroke, ki so rahabilitacijo preživeli v igri z enako starimi vrstnikom ter najmanj za osamljene otroke brez tretmana. Avtorji predvidevajo, da je igra v dvojicah z mlajšimi osamljenim otrokom nudila izkušnjo voditi socialno aktivnost, ki jo imajo v vrtčevski skupini le redko, s tem pa se je izboljšala njihova prej slabša sposobnost vodenja.
O terapevtskem učinku starostno heterogenih skupin govori tudi Vontova (1993), ki pravi, da različne starosti omogočajo, da je domala vsak otrok v neki dejavnosti najboljši, kar mu povečuje samozaupanje. Po njenem mnenju mlajši otrok v tem kontekstu razmišlja “da bo tudi on starejši in močnejši, ko bodo starejši odšli v šolo”. Taka skupina otrokom omogoča ‘socialni vzpon’, ki poteka vzporedno z odraščanjem in je pomemben tako za njegovo počutje kot za proces spoznavanja.
OBLIKOVANJE IN STRUKTURA STAROSTNO HETEROGENIH SKUPIN
Raziskave, ki smo jih opisali, so bile narejene na zelo različnih primerih starostno heterogenih skupin: od takih, v kateri je bilo med otroci le leto starostne razlike, do skupin, ki so vključevale predšolske in mlajše šolske otroke. Ni pa bilo sistematičnih proučevanj, ki bi primerjale učinke različno sestavljenih starostno heterogenih skupin med seboj in ugotavljale, kakšno je optimalno starostno razmerje med otroki.
Katzova in sodelavke (1990) menijo, da je vpliv starostno heterogenih skupin odvisen tudi od njihove starostne sestave. Starostna homogenost predstavlja preozek okvir za maksimalne učne dosežke, po drugi strani pa ob preveliki starostni razliki starejši otroci ne zagotavljajo ustreznih modelov posnemanja za mlajše, v tem primeru lahko starejši otroci tudi izločijo mlajše. Zaključujejo, da so potrebne raziskave, ki bi proučevale različne faktorje, ki pridejo do izraza ob različnih kombinacijah otrok po starosti.
Iste avtorice (prav tam) pravijo, da ni poznano, ali morajo starostno heterogene skupine vsebovati približno enake deleže otrok vseh starosti ali pa za njihovo uspešnost to ni nujno. Predlagajo, da je delež otrok posameznih starosti takšen, da ne vodi v nazadovanje starejših. Gotovo pa je, da mora vsak otrok v skupini imeti za druženje tudi enako stare vrstnike, s pomočjo katerih si pridobi izkušnje, ki jih ni moč pridobiti v druženju z mlajšimi in starejšimi.
KURIKULUM V STAROSTNO HETEROGENIH SKUPINAH
Ena od prednosti starostno heterogenih oddelkov, ki jo navajajo zagovorniki teh skupin, je, da vzgojitelje spodbuja k drugačnemu načinu dela. Evangelou (1989) pravi, da se vzgojitelji v starostno heterogenih oddelkih laže izognejo skušnjavi, da bi se šolski način dela širil v vrtec. Špoljarjeva (1993) meni, da se v skupini različno starih otrok zmanjša hierarhičen odnos, ki je vezan na situacijo poučevanja samo s strani vzgojitelja ter da v teh skupinah vzgojitelji in otroci poučujejo in se učijo eni od drugih. Več avtorjev poudarja, da situacija različnih starosti otrok spodbuja vzgojitelje k bolj učinkovitim načinom dela, zlasti k skupinskemu in individualnemu delu (npr. Balič, 1993; Radović, 1990).
Katzova in sodelavke (1990) govorijo o multidimenzionalnosti programa v starostno heterogeni skupini. Zanje je značilen širok spekter aktivnosti, v katerih pridejo do izraza različne ravni sposobnosti in spretnosti ter širok spekter vedenj, ki so sprejeta kot legitimna. Menijo, da je za starostno homogene skupine temu nasprotno značilno priviligiranje akademskih sposobnosti, ki zadevajo le manjše število otrokovih sposobnosti in interesov in omejeno število kriterijev za vrednotenje otrok. Rigidni kurikulum, naravnan na starost otrok in sestavljen iz nalog, ki jih morajo delati vsi otroci v določenem času, je neustrezen za mnoge posameznike v skupini.
Za starostno heterogene skupine je primernejši manj formalen kurikulum z veliko spontane igre, projektnim delom in individualnimi zaposlitvami. Že omenjene avtorice (prav tam) vzgojiteljem priporočajo zlasti razširjene skupinske projekte, v katerih posamezniki sodelujejo različno glede na svoje različne ravni sposobnosti. Vlogo vzgojitelja vidijo v spodbujanju druženja, sodelovanja in kooperativnega učenja med različno starimi otroki. Vzgojitelji naj bi starejše otroke spodbujali k pomoči mlajšim in prevzemanju odgovornosti, vendar morajo paziti, da jim mlajši ne predstavljajo bremena in ovire.
POGOJI DELA V STAROSTNO HETEROGENIH SKUPINAH
Večina tistih, ki so se ukvarjali s problematiko starostno heterogenih skupin, se strinja, da zgolj različna starost otrok še ne zagotavlja večje kvalitete vzgoje. Za uspešnost dela in morebiten pozitiven vpliv starostno heterogenh skupin na razvoj otrok je gotovo najbolj pomembno, kakšno je vzgojno ravnanje, torej kurikulum in usposobljenost vzgojitelja. Katzova in sodelavke (1990) pravijo, da izkušnje otrok v starostno heterogenih skupinah bolj zavisijo od vzgojnega ravnanja (kurikuluma in strategij poučevanja) kot od starostnih karakteristik udeležencev. Vontova (1993) prav tako ne zagovarja starostno heterogenih skupin za vsako ceno in meni, da je treba temeljito premisliti, pod kakšnimi pogoji je kvaliteta življenja v takšni skupini boljša. Pri tem se ji zdi bistven faktor profesionalna odgovornost in strokovna usposobljenost vzgojiteljice.
Evangelou (1989) med pogoji, ki so pomembni za uspešnost starostno heterogene skupine, navaja: optimalni starostni razpon in deleže otrok posameznih starosti ter ustrezen kurikulum in poučevalne strategije. Dodaja, da imamo še premalo empiričnih podatkov, da bi vedeli, kaj je najbolje za maksimalno uspešnost teh skupin.
Radovićeva (1990) je proučevala skupine v vaškem vrtcu v Srbiji, ki so bile sestavljena starostno heterogeno zaradi premajhnega števila otrok iste starosti v okolišu. Ugotovila je, da je razlog, da so vzgojitelji in starši otrok nezadovoljni z vzgojo v teh oddelkih, predvsem v prenašanju starega, uniformnega načina vzgojnega dela. Vzgojitelji so se v procesu šolanja usposobili za delo v starostno homogeni skupini, sholariziran pristop, v katerem je prevladovala frontalna oblika dela, pa se v teh skupinah ni obnesel. S pomočjo akcijsko – raziskovalnega projekta so spremenili prostorsko organizacijo in organizacijo življenja v vrtcu, vzgojiteljice pa so dodatno izobrazili za vzgojno delo. S spremembami, ki so jih dosegli, se je povečala kvaliteta dela, izboljšalo se je vzdušje v kolektivu in zadovoljstvo vzgojiteljic.
Nekatere raziskave so pokazale, da tudi starši menijo, da so drugi pogoji bolj bistveni kot starostna heterogenost oziroma homogenost. V naši raziskavi (De Batistič, 1993) med kriteriji za izbiro načina vzgoje za svojega otroka so navajali usposobljenost in izkušenost vzgojitelja, program, organiziranost in številu otrok. Baličeva (1993) poroča, da več kot polovica staršev, ki jih je anketirala, meni, da je starostna sestava oddelka manj pomembna kot strokovnost vzgojiteljev ter njihov odnos do otrok in staršev.
Naša raziskava je pokazala (De Batistič, 1993), da je poleg pripravljenosti in usposobljenosti vzgojitelja za delo v starostno heterogenih skupinah pomembno tudi, kakšni so pogoji in organizacija življenja v oddelku. Vzgojiteljice v raziskavi so imele pred pričetkom dela največ dvomov o tem, kako bodo delale z otroki različnih starosti in ali bodo pri tem uspešne. Ko so že nekaj časa delale v teh skupinah, pa so videle pomanjkljivosti zlasti v neustreznih pogojih dela in težavah z organizacijo nekaterih dejavnosti. Med težavami navajajo: preveliko število otrok v skupini in število otrok na odraslega, premalo prostora, neustrezno opremljenost oddelka z igračami in igralnim materialom, nemožnost organizacije daljših izletov in obiskov prireditev.
Do podobnih ugotovitev je prišla tudi Baličeva (1993) pri proučevanju starostno heterogenih skupin v mariborskih vrcih. Vzgojiteljice med težavami omenjajo: premalo prostora, omejitve pri organiziranju dejavnosti izven vrtca, različne bioritme otrok in različno dolžino trajanja zaposlitev pri mlajših in starejših, slabo didaktično opremo in premalo vzgojnega osebja.
tukaj pa še link:
uglavnem, draga fila, kaj res misliš, da je kdo prebral čreve, ki si jih priložila?
čimprej gre moj otrok v vrtec, tem bolje zanj. zakaj tako mislim?
– ker če bi ga pazila babica, bi ga cele dneve filala s hrano, igrala se ne bi z njim skoraj nič. ima preveč posla s kuhno…
– ker če bi najela varuško, bi postorila le najnujnejše
– ker če bi ga dala v privat varstvo, bi ratal zafrustriran. bila sem priča, ko je moja stara mama na domu pazila otroke. če niso hoteli ob 11h spat, jih je preprosto zvezala, dobesedno, s plenico, jih vrgla v postlo, dala en šamar ali dva. ko je bil čas za kosilo, so morali sedeti na kahlah, ona pa jih je filala. če kdo ni hotel jesti, ga je udarila z žlico po ustih, otrok je potem od strahu seveda odprl usta in z muko jedel tiste njene kuharske umetnine. zunaj niso bili nič. fujjjjjjj!!!! ubila bi jo, da vem da je mojmu otroku to počela, prasica, prisežem.
– ker ko ga bom dala v vrtec, bo tam najbolj varen glede zgoraj napisanih izpadov babe, ki ji je šlo le za zaslužek. v vrtcu ima otrok prijateljčke, sovražničke, vzgojiteljice pravega pomena, igrišče, pesmice, pravljice, risanje, igrice take in onake, mali wc, mali umivalnik, zobke perejo, ajajo… ma, kaj če naštevat… tu mu je sigurno kar lepo. ne vedno, večinoma pa ja.
me zanima, če boste to objavili…
lp
filana paprika