Dolgo dojenje
No, zdaj pa še jaz rabim mnenje. Sem rahlo v skrbeh. Sicer ni ne vem kakšen problem, ampak vseeno. Dojim skoraj 22 mesecev. Zelo sem zadovoljna in vesela. Hčer nameravam odstavljati po njenem drugem letu, vendar zeloooooo počasi. Moram pa povedati, da se sama sebi čudim, da sem vztrajala, ker sem imela OGROMNO problemov s tem, še zdaj jih imam. Pri ginekologinji (hodim mesečno po potrdila da dojim, ker koristim uro odmora na dan zaradi dojenja) sem “ožigosana” da sem lena, da se mi ne da delati, da kaj bi bilo če bi vse tako koristile, v ozadju vsega tega pa mislim, da je njeno (od ginekologinje) neodobravanje dojenja, sploh tako dolgega. Ko sem se hotela prestaviti k drugemu ginekologu (njej itak ne zaupam več, zato rabim drugega), sem doživela še večji šok (pa zakaj tako dolgo dojenje, pa moja žena je rodila nedonošenko, pa je dojila samo šest mesecev, pa je pediatrinja), potem sem ostala pri moji dosedanji samo za čas, ko ta potrdila potrebujem, potem pa bom poiskala drugega. Potem pa zadnje čase dobivam razne neodobravajoče poglede, mnenja, … tudi v enem postu na forumu Starševski čvek sem se tko “razkurila”…, v službi mi je kadrovkinja rekla, da naj neham s tem dojenjem, ker imajo same probleme, … V meni pa se porajajo dvomi. Ali s tem delam hčerki “škodo”? Mislim iz psihološkega vidika. Ali bi lahko navedli kakšno knjigo, ki malo več o tem piše? Kakšne raziskave in kje so potekale na to temo? Nočem izpasti kot da vam ne zaupam, ampak res me mal grize. Kje bi lahko kaj takega prebrala? Kakšno je vaše mnenje o 8-letnici, ki je še dojena (oddaja na TV3)?
Hvala in lep dan še naprej
Tinchi
Sicer ni odgovor na vprašanje ampak se navezuje na to temo.
Sama imam namen koristiti ta odmor za dojenje in seveda tudi čimdalj dojiti (vsaj do drugega leta, če bo šlo). In zanima me kako ste si uradila ta odmor in ali je plačan ter kdo ga plača? Pa kako se dokazuje, da se resnično doji?
Hvala in lep dan!
Tinchi, pozdravljeni!
Sem si šla zdajle najprej prebrat debato na sosednji forum, da vam ne postavljam nepotrebnih podvprašanj. Žal mi je, da sem tudi tv oddajo že drugič zapored zamudila, tako da bom komentirala primer doječe se 8-letne deklice zgolj posredno, torej prek poznavanja podobnih primerov.
Začniva pri vašem dojenju med službenim časom. Dokler imate do tega zakonsko pravico, menim, da tega ni treba opravičevati nikomur. Zdravniki so prav tako ljudje s svojo izkušnjo. Ta vedno lahko vpliva na to, kako se bodo odzvali.
S tem podirate tabuje, to je dejstvo. In to je lahko za vas neprijetno. V Sloveniji ni več tako malo mater, ki dojijo svoje otroke do starosti dveh let ali dlje, le da dojenje tedaj običajno ni tako izpostavljeno javnemu ocenjevanju, kot je lahko to v vašem primeru, ko gre za dojenje med službenim časom in ker morate za to dobiti uradno potrdilo. Morate se izpostaviti in dobesedno prositi za dovoljenje, med tem ko večini mater v podobni situaciji tega ni treba razlagati, če ocenijo, da bodo ljudje njeno ravnanje kritiziral.
Tinchi, predvidevam, da vaša deklica dobro sprejema gosto hrano. Če je tako, potem se je njeno naravno odstavljanje zaelo že s prvo žličko goste hrane. Čisto mogoče je, da se bo deklica odstavljala sama in vam je ne bo treba odstavljati. Mnogi dojenčki se namreč odstavijo prav v drugem letu ali okoli dveh let. Z naravnim odstavljanjem je najbolj združljivo to, da dojenja ne odbijemo in ne ponujamo, hkrati pa pozorno opazujemo, ali naš otrok kaže znake, da dojenje še potrebuje, ali pa bi bil morda zadovoljen brez dojke. Seveda pa ima mamica na voljo tudi nekatere preizkušene možnosti, da odstavljanje spodbudi. Če prav razumem, ste se odločili, da boste do dveh let dojili na dekličino pobudo, po tem času pa boste videli, če bi se dalo morda spodbujati punčko, da bi se dojila manj in postopno odstavila. V tetm ne vidim nič posebnega.
Seveda pa drži, da mnenja o dojenju, ki traja več kot leto dni, najbrž nikoli ne bodo enotna. Pred nekaj leti je bilo prepričanje nekaterih strokovnjakov, da je treba to vez med otrokom in materjo prekiniti do starosti 9m, sicer otroku povzročamo škodo. Taka mnenja so in bodo, nič ne dosežemo, če se prerekamo. Na drugi strani je vrsta raziskav, ki pritrjujejo, da je naravno odstavljanje in dojenje prek enega leta normalno in naravno in ima vrsto pozitivnih lastnosti.
V slovenščini smo na forumu o dolgem dojenju pisali večkrat, npr…
Dojenje malčka:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1616&t=1616 (koristi)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1982137 (kritike in argumenti)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980777
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=853&t=853
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979889 (dveletnik)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4087351 (štiriletnik)
Dolgo dojenje in različne zgodbe o odstavljanju:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979615
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979433
Dojenje in vrtec:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4443403
Če berete angleško pa vam priporočam tale članek, kjer lahko dobite veliko informacij. http://www.llli.org/llleaderweb/LV/LVFebMar98p3.html
Iz njega kopiram tabelico, ki je ne bom komentirala. Le za Inuitke naj povem, da gre za Eskimke, ki živijo v okolju, kjer je pestra prehrana redkejša dobrina.
Antropološki pogled na dojenje malčkov in dlje
Obdobje/Kraj/Trajanje dojenja
Stari Egipt/3 leta
Zgodnje 20. stoletje/Kitajska, Japonska/4-5 years
1940-ta/Burma/3-4 leta
1950-ta/Kenija/do 5 let
1950-ta/Bolivija/3-5 let
1950-ta Inuitke/ okoli 7 let
Primerjava s človeku podobnimi primati, šimpanzi in gorilami/ 5-6 let
Mamice na sosednjem forumu so razumele, kot da se želite bahati z dojenjem. Hm, vse je v percepciji, Tinchi. Jaz berem med vrsticami in preberem predvsem to, da ste ponosni na svoj odnos z otrokom, na težave, ki ste jih uspeli premagati, tudi na znanje, ki ste ga pridobil. Tudi ob odstavljanju boste dobili nekaj dobrega, novo izkušnjo, kako se odziva vaša punčka, torej je čisto vredu, če je tempo tako hiter, kot vama bo ustrezalo. Če bo ona hitreje pripravljena, sledite vi, če boste vi prej hoteli končati, pa bo sledila ona.
Ali se vam dvomi porajajo zaradi službe ali zato, ker niste prepričani, da ravnate vredu? Služba je kompleksen sistem odnosov, kjer moramo – dojenje gor ali dol – doma pustiti zasebno življenje. Večina podjetij še ni družinam prijaznih, mnoga diskriminirajo mlade matere, odpuščajo nosečnice, ojoj, kje je še toleranca do dojenja, četudi formalno uzakonjena. Priporočam vam, da naredite tako, da bo najbolje za vas, kot mamico in zaposleno. Vsekakor ne glejte le na dojenje ali le na službo. Vi ste oseba, ki ima v življenju družino in službo. Če bo škripalo kjerkoli, boste v težavah. Ljudje vas v službi zaradi dojenja najbrž ne bodo trepljali po rami, to bi bilo kar težko pričakovati. Kar vam po zakonu pripada, pa vam pripada.
Še primer 8-letne punčke. Nisem psihologinja, zato gotovo ne ne morem podati strokovnega mnjenja, ki bi bilo celovito. Ker situacije nisem videla niti na teve, ne bi rada nič rekla o tem konkretnem primeru. Ob primerih dojenja otrok v podobni starosti (poznam npr. tudi primere, ki so končali na sodišču, ko je npr. oče tožil mamo, ker doji 9-letnika) pa se je nemalokrat pokazalo, da gre za zelo kompleksne, tudi res težavne družinske situacije, da je mater k tako podaljšanemu dojenju vodil nek drug namen, na primer maščevanje partnerju, iskanje zavetja pri otroku in podobno. Naj vam odgovorim drugače. Če se 2-letnik odloči, da se tisti trenutek ali nasploh ne bo več dojil, ga boste vi verjetno s težavo spravili na dojko. Z otrokom, ki je star 8-let, pa lahko mati morda manipulira tudi z dojenjem. Da mu vedeti, da bo prizadeta, če se ne bo dojil, pa da naj pokaže, kako rad jo ima in raje kot očka,… Tako čustveno manipuliranje z otrokom je možno na različne načine, ne samo z dojenjem (tudi tako, da reče, da jo je 8-letnik zelo razočaral, ker ni pisal kontrolke brez napake, ali da je užaljena, ker noče več hoditi v glasbeno šolo). Če se vse vrti okoli materinih čustev na račun otroka, potem je to narobe. Mati, ki ima otroka resnično rada, z njim zagotovo čustveno ne manipulira ne pri dojenju in ne pri čem drugem. Opazuje ga in z zanimanjem odkriva njegove potrebe in nove razvojne korake, ko bo zmogel živeti brez dojenja. Oddaja je imela naslov Nenavadno/Čudaško dojenje. Mislim, da naj ostane kar pri tem. Televizija je s to oddajo poskusila prikazati nenavadne nevsakdanje prakse, da bi presenetila in šokirala morda, razvnela debato. Nisem presenečena, da ji to vedno znova uspe. In v tem ne vidim ničesar napačnega. Je pa res težko vzdrževati neko kulturo dialoga, ko je toliko čustev, predosdkov, dezinformacij na kupu. Vsaka mamica ima svoj prav in svojo prakso. Vaša je prava za vas. Ne vidim razloga, da bi vas moralo skrbeti.
Poskusite ljudem razložiti, kako se hranite npr. in jih vprašajte za mnenje. Skoraj prepričana sem, da boste naleteli prej ali slej na podobne občutke.
Aha, še na tole pozabljam…
Kako se lahko odzovemo na kritiko našega dojenja: http://med.over.net/forum5/read.php?94,1984843,1984927#msg-1984927 (kritika doma)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=426&t=426 (pediater kritizira dolgo doj., polemika)
Evo junijka. Takole je. Delodajalec ti je dolžan omogočiti uro (ali več, če je za to) odmora za dojenje. Odmor je v Zakonu o delovnih razmerjih mišljen kot odmor npr. za malico in se lahko koristi uro po začetku dela in ne kasneje kot uro pred končanjem dela. To pomeni, da ne moremo koristiti predčasen odhod, če smo npr. tako kot jaz oddaljeni od doma več kot uro vožnje. Jaz sicer koristim predčasen odhod, ker imam najboljšo šefico, kar jih je in mi to dovoli (je pa to njena dobra volja). Kar se tega tiče sem že pisala Ministrstvu za delo, dobila odgovor, s katerim nisem bila zadovoljna, pa sem pisala še enkrat mislim da septembra lani, pa še do sedaj nisem dobila odgovora. Mislim da zato ne, ker je to zelo kompleksen problem, pojavlja se npr. vprašanje človekovih in otrokovih pravic za matere kot sem jaz (ura vožnje do delovnega mesta), katere te ure za dojenje ne bi mogle koristiti, če ne bi koristile predčasnega odhoda in bi bile odvisne od dobre volje delodajalca. Sem jim pa v dopisu napisala malo bolj oštro, da če meni ne bi bila omogočena ta pravica, katera je zapisana v zakonu, bi verjetno iskala pravico na sodišču. Kar se tiče dokazovanja dojenja je v Pravilniku o varstvu nosečnic, delavk ki so pred kratkim rodile in doječih delavk navedeno, da dokažeš da dojiš s potrdilom izbranega ginekologa (ki se pa izgovarjajo, vsaj moja,da nimajo metode preverjanja ali pacientka doji, tu vztrajaj kot sem jaz da ti potrdilo po tem pravilniku mora in je dolžna izdati) in o tem obvestiš delodajalca. Torej daj v službo vlogo za uveljavljanje pravic po 193. členu ZDR in zraven priloži potrdilo izbranega ginekologa. S plačilom pa je tako. Moja delodajalka mi plača bruto tisto uro, dobim ven kot da bi bila na delovnem mestu 8 ur, sem pa 7. Ni pa tega dolžna. V tem 193. členu ZDR piše da vprašanje plačila ureja predpis o starševskih prejemkih. V tem predpisu pa ni dodane te pravice. V tem je fora. Država (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) za ustrezno spremembo tega predpisa ni poskrbela že od leta mislim da 2003, od kar velja ta Zakon o delovnih razmerjih. Mislim da tudi zanalašč, ker to prinese finančne posledice za delodajalce. Na ta problem v vsakoletnem poročilu opozarja varuh človekovih pravic, pa se nič ne zgodi, dokler se ena mamica (kateri je bilo onemogočeno koriščenje te pravice) ne bo opogumila in šla na sodišče. Kot sem rekla, če ne bi mogla koristiti te ure, bi šla na sodišče, sem imela pripravljenega odvetnika. Če boš imela vprašanje, piši, lahko tudi na naslov [email protected]
Tinchi
ja tudi sama sem hotela po vrnitvi v službo koristiti eno urni odmor za dojenje pa so se v službi- predvsem žensKi kolektiv (šola) zgražale, da tako dolgo dojim in da je to samo cartanje in kako one niso pa so otroci zdravi, pa da bo služba trpela… nato sem se odločila za polovični delavnik in dojila do otrokovega drugega leta.
Danes je sin čisto normalen vesel sposoben pet letnik.
Čist simpl:
Kolegica je razvojna psihologinja in psihoterapevtka, pa je dojila do 3. leta. Pred službo, po službi, zvečer in ponoči. Otrok je zdrav, sposoben, vesel 10-letnik.
Jaz sem tudi razvojna psihologinja in specializantka psihoterapije in pri 11-ih mesecih še polno dojim (seveda dodajam kakšno zelenjavco, pa sadje pa žitarice ipd., kolikor si srček pač zaželi).
Bom pa še po preteku porodniške ostala nekaj mesecev dlje doma, da bom lahko brez ovir dojila vsaj leto in pol (če bo srček za, seveda). Med nosečnostjo sem namreč izgubila službo (!) in se zaposlila za nekaj mesecev pri možu, toliko da mi teče porodniška.
Dolgo dojenje, vendar po mojem mnenju najdlje tja do 3. leta, je nekaj najboljšega na svetu! Meni je žal za vse punce in njihove otroke, ki se odločijo drugače,oz. ki iz zdravstvenih razlogov ne smejo/morejo dojiti.
Pozdravljeni!
Slučajno sem naletela na to temo, pa sem se soločila, da še jaz nekaj napišem. Sicer sama nimam izkušenj z dojenjem, ker še nimam otrok, sem pa študentka psihologije, tako da nekaj malega vem o tej temi.
Uvajanje hrane ima tudi “biološke” izvore. Ko začnejo dojenčku rasti prvi zobki je pač smiselno, da se začne uvajati hrana. Sama zelo podpiram dojenje (ker to ne pomeni zgolj hranjenja in zadovoljevanja otrokovih potreb po hrani, ampak tudi pripomore k povezovanju med materjo in otrokom, kar pa je zelo pomembni za nadaljni razvoj), ne podpiram pa pretirano dolgega dojenja. Dojenje naj bi potekalo tako dolgo kot poteka obdobje dojenčka, torej do prvega leta. Pa s tem ne mislim, da se po prvem letu nasilno prekine z dojenjem, želim samo povedati, da razvoj otroka poteka po razvojnih linijah (ki veljajo za vse otroke), in prav je, da ob določenem času otrok počne določene stvari. Po prvem letu postaja otrok tudi bolj aktiven, shodi, itd… Če je za obdobje prvega leta značilno, da sta mati in otrok navezana (obdobje simbioze), je za drugo in tretje življenjsko leto značilno osamosvajanje od matere (kar pa ne pomeni, da od takrat naprej pa mati nič več ne šteje, sploh ne), ampak v tem obdobju otrok spoznava, da je lahko samostojen, raziskuje okolje hkrati pa še vedno išče zavetje pri mami. Skratka želim povedat, da je morda separacija otroka od mame lahko lažja, če dojenje ne poteka do tretjega leta, ampak se zaključi že prej.
Se strinjam, da je prav, da vsaka mama posluša sebe in vzgaja otroka tako, kot misli, da je prav, ampak je pa potrebno priznati, da to ne drži v vseh primerih. Mati, ki doji otroka do šestega leta, tudi najverjetneje verjame, da je to za otroka najboljše, ampak ni. Pa tu ne gre za to, da je to tabu in se tega bojimo, nekatere stvari pač niso v redu.
Zgodnja leta so zelo pomembna za nadaljni razvoj (osebnostni), in veliko ljudi se tega na žalost ne zaveda.
Glede na to, da ste prosili za napotke o literaturi priporočam knjigo:
Praper, P. (2004). Tako majhen pa že nervozen; predsodki in resnice o nevrozah pri otroku.
Knjigo je potrebno brat malo z rezervo, sploh če nimate psihološkega ozadja, se vam bodo zdeli kakšni izrazi tuji, kakšne stvari pa se vam bodo morda zdele nesmiselne. Kljub temu je knjiga dobra, avtor je priznan psihoterapevt, tako da škodit vsekakor ne more :).
Je pa res, da se najde veliko literature, ki podpira dolgo dojenje, prav tako je veliko literature in raziskav, ki ga odsvetujejo.
Navsezadnje je odločitev vaša 🙂
LP
Amy