Pozdravljene,
mene pa zanima ali se je katera oziroma se katera sooča s tesnobnimi občutki v nosečnosti? Sem drugič noseča, nosečnost je bila načrtovana, sedaj pa se sploh ne veselim nosečnosti in ne vem, kaj naj storim, da bi svoje počutje izboljšala. Pred zanositvijo sem planirala, da bodo stvari šle popolnoma v drugo smer, da se bom veselila, sedaj pa strah, tesnoba, dvomi…Ima še katera podobne težave oziroma mi lahko svetuje ali je to že predporodna depresija, ki potrebuje zdravljenje? Splav ne pride v poštev:)
Pozdravljam vse avgustovke in tudi ostale bodoče mamice:)

Ne vem kakšni strahovi te točno dajejo, kakšne skrbi si štrikaš in ali so sploh povezane z realnostjo. Pa ti bom povedala, kako se imam jaz – morda ti prav pride.

Stanje, ki je pri nas kritično je – finance. Stvar me je na začetku morila, vse črno sem videla. In sem bila potrta, nesrečna … potem so bile v družini še smrti :((( hudo. Imaš komaj za kruh, nič ne moreš prišparat, potem pa še to. Povožena sem bila. Z piko na i sem si začela domišlati vse slabo o otročku v trebuhu, da bodo same težave ko odraste … skratka potem pa sem si en dan odločila, da sem prava butara ko si še dodajam skrbi … Pa sem se obrnila na moja moška … eden me ima rad, drugi tudi … ni pošteno da sem pa jaz taka megla nesrečna, in sem začela z objemi in poljubi (govorit o tem nisem mogla) in dobila nazaj poštene porcije :)))
In sem si rekla: če sem lahko megla (tako to imenujem jaz), potem ni izgovora, da ne bi bila eno zmerno sončno pomladansko vreme ! In to deluje! Pač pogledam še drugo plat medalje … zakaj bi verjela samo eni in isti črni?! Pa saj si ne delam utvar! Kolikokrat sem si že sama dokazala, da pozitivne misli vlečejo nase pozitivne dogodke!! Kako lahko sploh pozabim na nekaj tako pomembnega?!!
Finance pa – lahko bi bilo še slabše. Enkrat pa vsekakor bo bolje! (In verjela ali ne, dobila sem službo za nedoločen čas!!!!)

To je moja zgodba. Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.
Sicer pa – javi se še kako in kaj.

Hejla m1234!
Sem sam hotela napisat hvala za tvoj pozitiven pristop, me nekaj popraznicna depresija daje in je tole zelo pasalo prebrat, me je brcnilo v pozitivno razmisljanje. Hvala!!!!
Veliko srece in vse najnaj v 2008!

Pozdravljena m1234, pa hvala za odgovor, ki me je zelo razveselil, saj vse nosečnice tako veselo razpravljajo o svoji nosečnosti in sem res mislila, da sem za psihiatrično zdravljenje. Ja, imaš prav, pozitivne misli naredijo čudeže, tudi sama se zadnje čase prepričujem predvsem pozitivno. Največja ironija je, da sva se borila za tega otročka in sem se zdravila zaradi neplodnosti, ko pa je prišel +, pa šok. Tega nikakor ne morem razumeti. Mogoče sem se ustrašila sama sebe in svoje (ne)sposobnosti, saj se nikoli nisem imela za super mamo. Doma imam pa jaz vse pošlihtano, živim v hiši, imam redno službo, kjer imam popolno podporo, starše in taščo v pokoju, prvi sin je štartal s šolo, ipd. tako, da nimam razloga za skrbi. Ravno zato me toliko bolj begajo te negativne misli. Upam, da gre za hormone in da je prehodnega značaja, saj si ne znam predstavljati, kako bo sicer po porodu.
Kdaj imaš pa ti rok?

PDP imam marca.

Drugače pa ja, pozitivne misli, tako nekako … kot razumem si ti na začetku (imaš poleti rok, kajne?) in se tudi meni zdi, da te matrajo hormoni + visoki kriteriji.

Super mama – ah, to je lahko kar nov post. Boš videla, koliko različnih idej in predstav imamo kaj je to “super mama” :)))). Od skromnih (me ne tepe in ne pije alkohola, do vrhunsko animacijsko in mesiacijsko usposobljena ženaka :)))

Uf, pardon se mi je zatipkalo –

mediacijsko usposobljena ženska – to sem hotela napisat!

Sama sem v prvi nosečnosti imela velike težave, ujela me je depresija. Ves čas sem bila brezvoljna, črne misli so se podile po glavi kot ponorele. Potem mi je umrla še babica, na katero sem bila izredno navezana in je bilo vse še slabše. Po porodu pa se je stanje kar hitro umirilo.

To nosečnost me spet spremljata dve težki izkušnji bližnjih, ena prijateljica je po spletu okoliščin izgubila otroka, pa druga babica počasi umira na obroke in je precej hudo, tudi sama sem imela težave in napovedi niso (bile) rožnate. Psihično so se mi temelji spet zamajali, ampak se poskušam precej zamotiti z drugimi stvarmi in misliti pozitivno. Je bila pa tudi zame ta novica – o novi nosečnosti – pravi šok in sem najprej veliko prejokala. Pa čeprav sva z možem skoz planirala še eno dete, sicer kakšno leto kasneje, pa vseeno.

Moraš pa vedeti, da nekateri se pač ne navežemo kar takoj na novo situacijo, potrebujemo več časa, da jo sprejememo. Saj mislimo, da smo pripravljeni na naslednji korak in vse to, ampak v resnici nikoli nismo RES pripravljeni. Ko boš imela otročka v naročju, bo vse lažje, boš videla. Drži se in srečno izpelji nosečnost!

LP

Predporodna depresija ima, kot vsaka depresija lahko najrazličnejše vzroke. Ni lahko iti skozi to, prepričana pa sem da ti bo uspelo.
Ena izmed možnost pomoči je tudi uživanje visoko koncentriranih in prečiščenih omega 3 maščobnih kislin, saj nekatere raziskave kažejo na ugoden učinek na razpoloženje, hkrati pa v zadnjem trimesečju nosečnosti ugodno vplivajo na zdrav razvoj otroških možganov, živčnega sistema in vida.
Eden najboljših tovrstnih izdelkov na našem trgu je Riba Med 1000, ki se ga dobi v lekarnah in specializiranih trgovinah.
Nekaj o nosečnosti in radostih in težavah v tem obdobju je tudi na http://www.fidimed.si, pod članki strokovnjakov.

Srečno,

Alenka

Živjo.

Saša, če so na delu hormoni, je lahko hudo. To poznam – enkrat sem izvenmaternično zanosila, pa kakšnih 14 dni nisem vedela. Res je, da sem bila že pred tem precej izčrpana zaradi bolezni in smrti v družini, tako da je bila vse skupaj pika na i – seveda hormoni. Ampak tistih 14 dni je bilo najhujših v mojem življenju. Ko se človek počuti tako nemočnega… Zame se je navzdol obrnilo, ko sem si rekla, ne morem več. Po mojih izkušnjah je to najbolj nevarno – ko obupaš in se nehaš borit.

No, da ne nakladam preveč, danes vem, da ne smem nikoli več obupat. Lahko si vzamem dopust ali bolniško, ko je hudo, ampak nikoli več ne smem reči, ne morem več. Tega se držim kot pijan plota. In to je edini nasvet, ki ti ga lahko dam.

vv

Punce, hvala za vse lepe nasvete, skoraj sem že obupala, ampak vaša mnenja me držijo pokonci v slabših trenutkih. Sem se sprijaznila s tem, da bom poiskala pomoč, če me bo res udarila huda depresija, mislim, da ne bom prva ne zadnja, ki bo jemala antidepresive med nosečnostjo. Bom pa poskušala prilezti mimo teh prvih treh mesecev brez, pa tudi potem, če se bo le dalo. Pozitivne misli res delajo čudeže. Ali katera mogoče ve, kateri antidepresivi so med nosečnostjo dokaj varni?
LP S

Ljudjem nam je težje prenašati srečo kot nesrečo, se veseliti in biti radostni. Je manj tvegano. Nosečnost ni lahek proces, niti rojstvo, niti starševstvo (pa saj to veš). Včasih je to, da se ne veselimo, tudi obramba. Ker če bi se, in bi to izgubile (ta strah pa je v večini od nas nosečnic, po raziskavah sodeč), bi bilo še huje.

Jaz se, drugič noseča, tega otroka stašno veselim. Edino strah me je poroda. In sem si rekla, da si bom vsakič, ko me bo prijel, kot nadomestek rekla, kar res čutim, namreč da se veslim rojstva tega otroka. Radost premaga strah, vedno:))

Na tvojem emstu pa bi se pogovarjala, pogovarjala, pogovarjala. Z ljudmi, ki bi jim zaupala, jasno. Takimi, ki vedi kaj je realnost in da nosečnost in starševstvo niso sam za rožice sadit. Marsikateri od nas že ne, ampak se borimo in vztrajamo in je bolje:))

Čaučka.

pozdravljena. moja prva nosečnost se je začela hkrati z zelo hudo depresijo, ki se mi je pojavila prvič. pa ne zaradi nosečnosti, ampak iz drugih vzrokov. nisem imela moči da bi nosečnost prekinila, saj je bil otrok zaželen. poiskala sem pomoč pri psiholohu, do psihiatra nisem upala, saj sem se bala da bom na tabletih, za te sem pa vedela da nimajo dobrega vpliva na otroka.prve tri tedne je bilo res kriza, potem se je stavr počasi umirila da te zadeve, da se je dalo živet. no ko je šlo nabolje sem dobila elan za naprej … ni bilo pa nikoli 100 % ok, saj sem se ves čas bala kakšen vpliv ima to na otroka in kakšen bo. občasno me je mučila tesnoba, razbijanje srca, če se nisem 100 prepričalada zmorem sem bila že na poti navzdol … tako da sem se celo nosečnost borila … in si dokazala da zmorem!!! zadala sem si cilje za točno ta dan (sprehod, kavica s kolegico, rižev narastek, najljubša tv oddaja,…) pa je bil spet dan okrog. trudila sem se in lezla iz dneva v dan. in je šlo. danes imam dobro leto stareganavihanega sinčka, ki mi pomeni vse na svetu. smejem semu ko uganja neumonsti in uživam vsak trenutek. sem super.

ko enkrat daš tako krizo skozi, ugotoviš da je lepo tudi ritko 100x nadan previt in da je pot … če si 1x to dala skozi, veš kaj te lahko doleti in si ne delaš planov o idealiziranem prvem tromesečju materinstva …

pomojem (nestrokovno mnenje) poprodno depresijo sprožijo ravno neskladja med idealizirano podobo med težko pričakovonim materinstvom in novorojenčkom in odgovornostjo ki ga to obdobje prinaša. posledično se nam vse obrne na glavo.

pogumno naprej, če bo slabše greš na tablete, (ampak pomojebo šlo na boljše, saj je hormonsko nihanje navječje prve tedne) prvo tromesečje je odločilno za razvoj organov in to si prebrodila. sedaj boš lažje zadihala. po porodu pa računaj samo na to, da boš pač taka kot boš. in v karkšnemkoli stanju boš, boš za tvojega otročka najboljša mama. ker si edina zanj. ne delajsi hudih planov, živi za sprehod in privošči si jesenko kavico na skonču, medtem ko bo dete spalo. veš kaj te lahko čaka in tu je tvoj bonus. boš tiste trenutke ko boš ok bolj zavestno uživala ob svojem otročku.

srečno in pogumno naprej. se bo ok 🙂

Zivjo…jz pa sem v 28t nosecnosti in se spopadam z hudo depresijo (jz jo tko imenujm). Otrok bil nacrtovan in zazeljen in mela tud obcutek, d si otroka zelim in ko sem zagledala plus sm bla vesela. Prve 3 mesce sm mela tud tezave z slabostjo in krvavitvami, potem blo ok. Otroka sva se lotila ker sva vedela, da bova pr njemu ko majo mansardno stanovanje in mela sva dovoljenje za to. Ko sva se pa lotila urejt je pa njegova mama rekla, d nej se malo pocakva in najprej stalca pol pa kravca. Od takrat nprej se mi je film obrnu na glavo (bla v 4-em mescu tam nekje) in sem mela sam kriticna obdobja ki sm jih lhku resila do zdaj ko si ne morm vec pomagt. Vidm use crno, nc pozitiunega, otroka (grdo receno) nocm in mam obcutk, d sploh nism pripraljena nanj in bi najraj bla spet oseba brez obveznosti. Pogresm dom in starse in kr jih nebi rada zapustila, ceprow predn sm bla noseca sem bla stalno v pokretu in res bolj malo doma, kr so mi sli na zivce pa se tezave s fotrom ki ga rad da na jezik. Drgac pa mi ni blo tezko takrat rect adijo pa jt iz bajte al kukr koli…zdej? Situacija cist kontra…nvem tocnu zkaj se mi to dogaja in me zanima, ce mi lhku katera kej svetuje? Seveda pa grem v petk z napotnco do psihijatra, ki mi jo je ginekolog dal. Bomo vidli kaj bom resla, cene bom mogla v LJ pa do psihologinje ko ma pa prow cez pred nosecnostjo, celo nosecnost in po porodu in se ful spozna na te stvari. Bojim se le tega, d to nebo nikoli minilo in me bo cel cajt spremljalo v nedogled in d mi nebo znal noben pomagt 🙁 kr tega nocem ku sm se ze sita s temi mislimi in tezavami :/