Pozdravljene!

Odpiram drugo babiško temo. Zanima me ali boste dojile ali ne? Ter ali sploh obstaja resnična možnost izbire.

Glede na različne prispevke o pozitivnih učinkih dojenja na otroka in doječo mamo, ki jih beremo v (poljudnih in strokovnih) časopisih, mislim, da se vse pravzaprav počutimo dolžne, da se odločimo za dojenje.

Vse lepo in prav. Dokler se ne znajdemo v položaju, ko morda dojenje ne steče in se počutimo krive, da otroku ne nudimo najboljše možnosti prehrane.

V pogovorih z različnimi ženskami, mi jih veliko potoži, kako so poporodno pomoč pri dojenju s strani zdravstvenih delavcev dojemale kot prisilo, vsiljivo… Verjetno smo tudi zdravstveni delavci (prežeti z literaturo o pozitivih učinkih dojenja) malo preveč zagreti.

Torej – zanima me kako se boste ve odločile ter razloge za to.

Uživajte lepe jesenske dneve,
Polona

Pred leti sem razmišljala, da bom dojila največ tri mesece, potem pa flaška – tako kot smo gor rasli mi, ko smo bili majhni.

Potem me itak mnogo let ta tema sploh ni zanimala kot me niso zanimali otroci.

Ko sem lani rodila, mi je bilo čisto logično, da bom dojila, najmanj toliko časa kot je ‘treba’.
Je bilo pa včasih težko, ker nisem bila prepričana, če je mleka dovolj, če prav dojim… Na srečo sem se na forumih na MON-u precej naučila, pa še patronažno sem imela tako – res spodbudno, tako da sem polno dojila do skoraj 6. meseca, potem pa postopno zmanjševala dojenje ob uvajanju goste hrane. Sicer sem mislila, da bom zdaj, ko bo mala stara 1. leto še dojila zjutraj in zvečer, pa je dojke niso prav veliko zanimale (očitno premalo mleka za njene potrebe ali pa prepočasi teče :), tako da skoraj zaključujeva. Pocrkljam jo še po večerji, da lažje zaspi – ampak tu je zgolj funkcija crkljanja (zakaj pa ne) in ne več hranjenja.

Zdaj sem spet noseča – v 5. mesecu in tudi naslednjega otroka mislim dojiti. Sem pa prepričana, da bo tokrat negotovosti precej manj, ker imam za sabo že eno izkušnjo dojenja.

Meni se dojenje ne zdi ‘družbena’ prisila. Tudi pod razno si namreč ne predstavljam, da bi 6 mesecev kar naprej pripravljala flaške z mlekom.
Edina stvar, ki mi je šla med dojenjem na živce, je bila pa ta, da človek v javnosti včasih res težko najde en prostor kamor se vsede in otroka podoji tako, da ni 100% na očeh javnosti. To je še posebej zoprno, če živiš v kraju, kjer bi me res vsi čudno gledali, če bi na klopci ‘potegnila joško ven’ in hranila otroka.

Hvala Pika za mnenje. Tudi jaz sem na vasi in me prav zanima, kako bodo sprejeli moje dojenje na sprehodih….. (smeško z rožički).

Polona

Živjo!

Tudi jaz dojim. Pravzaprav se mi zdi, da je to še edino, kar počnem 😉
Spadam v skupino “orto dojilj” (se mi zdi, da sem prebrala na enem forumu, da se nam tako reče). 😉

Sem torej mama, ki za okolico ni le “pridna, da doji”, ampak “že pretirava”. Dojim namreč mesec po drugem in 22 mesecev po prvem porodu. Seveda ne zato, ker bi šlo za družbeno prisilo, ker bi nas bombardirali z informacijami, da je to edino dobro in sprejemljivo… Ne, dojim preprosto zato, ker sama verjamem, da je dojenje najboljše. In dojim navkljub prepričanju nekaterih, da bi pa že lahko nehala. In navkljub težavam, ki so bile in so in jih nekatere, ki ne dojijo, vztrajno ignorirajo s pripombo, da dojim, ker sem srečnica, ki ne ve, kaj so težave pri dojenju.

Lahko bi seveda tudi rekla, da se počutim dolžna dojiti… Tako kot se počutim otrokom dolžna zagotoviti toplo in čisto posteljo in pravljice in smeh in resnost in doslednost in takšne in drugačne izkušnje…. Čeprav bi (sicer na drugačen način, a vendar) preživeli tudi brez.

Ampak to ni prisila… je le posledica moje prostovoljne odločitve, da bova imela otroke.

lp
brbljavka

ps. Če si lahko poleg pojasnila osebne izbire dovolim še komentar:
Vsaka ženska ima pravico do odločitve, kako bo hranila svojega otroka. Nič ni narobe, če se ženska odloči za hranjenje po steklenički, pa čeprav iz povsem sebičnih razlogov… Mislim pa, da je v Sloveniji precej preveč žensk, ki ne dojijo zaradi neznanja oz. neinformiranosti. S tem v zvezi imam v mislih ženske,ki želijo dojiti, pa “ne morejo” (nikakor nimam v mislih tistih, ki ne želijo dojiti in bi ob kao boljši informiranosti, mislile drugače!, niti ne tistih 1-3%, ki resnično ne morejo dojiti).

Del odgovornosti za to nosijo “zagreti” zdravstveni delavci, ki nimajo občutka/časa, da bi na pravi način razložili mamicam, ki ne vedo kako in kaj; ter tisti zdravstveni delavci, ki sploh ne poznajo aktualnih dognanj v zvezi z dojenjem (dojenje na zahtevo, količina mleka, ki jo popije novorojenček, dopusten padec teže, povzročanje sesalne zmede, itd). A vendar moramo za neznanje prevzeti odgovornost tudi ženske same.

Mislim, da bi morali problem rešiti sistemsko in bi vsaka, ki bi si želela dojiti, brez posebnega naprezanja dobila kvalitetne informacije na prepričljiv način , skupaj z iskreno in učinkovito podporo v kriznih trenutkih.

A do takrat je verjetno še dolga…

Pozdravček!

No, zdaj lahko poročam še o mojih konkretnih izkušnjah…

Preživljamo tretji poporodni mesec in ne dojim več. V bistvu je to tema, ki mi ni preveč prijetna. Kot zdravstvenemu strokovnjaku (babici), so mi znane vse prednosti dojenja in dejstvo, da nisem mogla dojiti je bila kot klofuta mojemu profesionalnemu prepričanju….

Moje zgodba je klasična zgodba o neuspešnem poskusu dojenja. Ker mislim, da se bo mnogo žensk lahko z njo identificiralo, jo želim deliti z vami. Zame bo to super katarza. Nekaterim od vam pa lahko pomaga v prihodnosti. Je tudi dokaz, da zato ker si babica, nimaš nič več vpliva na to, kako se bo na nosečnost, porod in poporodno obdobje odzvalo tvoje telo.

Moje telo je namreč nekako zatajilo s proizvodnjo mleka. Daša je pridno sesala – mi jo je bilo kar žal revice, ker je bila tako zavzeta… Tametil je sicer delno pomagal, a produkcija ni bila zadostna. Tretji dan po porodu sva dobili dodatek, ker se Dašina teža ni popravila. Z dodatkom sva nekako prilezle na zeleno vejo in bile peti dan odpuščene domov. No, tam se je kalvarija šele začela…

Ker sem se bala, da bo po dodatku prenehala tako vztrajno sesati, sem ji ga ukinila. Prepričana sem bila, da če se bova samo dojili, bo tudi mleka začelo nastajati več. Dojili sva se glede na potrebe (včasih na eno uro, včasih na tri…).

Patronažna babica, ki je prišla k nama sedmi dan, mi je pustila tehtnico. Vedela sem koliko naj bi popila na obrok in koliko naj bi pridobila v enem tednu. Tehtanje je bilo ena sama frustracija, ker sem natanko videla, da otrok ne dobi dovolj. Po enem tednu je Daša pridobila le 40g, kar je bilo absolutno premalo.

Nabavila sem črpalko. Sledila je shema – podoj, črpanje in hranjenje s preostankom izčrpanega mleka + dodatek do predpisane količine mleka, ki naj bi jo otrok pojedel v tej starosti. Med podojema pitje (3 litre tekočine na dan), masaža dojk,… Hranjenje novorojenčka me je zaposlilo za cel dan. Raje ne bi o tem, kaj vse sem počela, da bi prešli na izključno dojenje (poizkusila sem vse naravne in malo manj naravne preparate, strategije, ki so mi jih priporočali…).

Rezultat – mleka ni bilo nič več! Obremenjena z vsemi podatki, ki jih o dojenju navaja strokovna literatura, se nisem hotela sprijazniti z mislijo, da pa mogoče tokrat ne bo šlo…

Po dveh mesecih te zapletene sheme hranjenja, potem ko je Daša rabila vedno več mleka, jaz pa nisem sproducirala niti mililitra več kot prvi teden po porodu, mi je nekako postalo jasno, da izključnega dojenja tokrat ne bo.

Na to danes gledam malo bolj neobremenjeno in malo manj prizadeto kot pred enim mesecem, vseeno pa lahko povzamem občutja, ki so verjetno enaka vsem ženskam, ki po porodu ne morejo dojiti – počutila sem se popolnoma neadekvatna mama (šele po treh mesecih mi je jasno, da materinstvo ni le dojenje), bila sem besna na vsakogar, ki mi je rekel, da je evidence based podatek, da ima le 2% žensk premalo mleka in zamudila sem užitke treh mesecev materinstva na račun muk s prehranjevanjem. Meni lastna občutja (z naslova mojega poklicnega ozadja) pa so bila še – neuspeh in sram pred poklicnimi kolegi, strah pred naslednjim poporodnim obdobjem in obremenjenost s tem katero mleko je najbolj primerno in podobno mojemu.

Moja negovalna diagnoza (ki jo mimogrede ni v klasifikaciji), je: nezmožnost dojenja zaradi prevelike želje 🙂

Nimam recepta kako se izkopati iz negativnih misli. In ne bom pametna ter rekla, da se ne sekirajte in ne obremenjujte, če ne morete dojiti, kljub vaši želji. Ker ne gre na ukaz.

Vseeno pa sem napisala mojo izkušnjo, ker bo kateri izmed vas mogoče malce olajšala vest…

Polona M.

Živžav, Moja zgodba o dojenju prvega oroka je z eno besedo katastrofa, obremenjena z vso literaturo in okolico ter z podatki iz sole za starše…Dojenje ni in ni steklo že v porodnišnici so bili problemi, odgovor sester pa da glede na mojo velikost pa ja bo mleka da bom lahko dojila do 5leta??????Ja valda odkdaj je pa velikost merilo in to je bil odgovor strokovnih delavcev v porodnišnici!!! Doma se je stopnjevalo neuspešno dojenje in prešli smo na dodatek po enem tednu mama za v polje otok pa tud in zavestno zaradi lastnega psihičnega zdravja smo prešli samo na adaptirano mleko.Odziv okolice ja zakaj pa nebi še melo pa je bolše papapa.Obremenjena z vsem tem sem se počutila da pač nisem dobra mama ker svojega otroka ne dojim. Svetla podpora mi je bil le partner, ki me je razumel in podpiral mojo odločitev.

Ko sem bila drugič noseča se z vsem tem nisem obremenjevala, seveda je obstajal grenak priokus, ki pa sem ga uspela zatreti. Enostavno nisem
razmišljala kaj bo z dojenjem. Bolj sem razmišljala da nosečnost zvozim dokonca kljub začetnim problemom in strhom da lahko izgubim detece. In na svet je prišel naš drugi pikec in glej ga zlomka dojenje je steklo, res pa je da je mali zagnan sesalec in živo nasprotje sestrice(mama je bila bol skulirana). Dojiva se se zdaj pa ima dečko že polnih 14 mescev.

To sta nahitrico moji zgodbi o dojenju,sam pa prišla do tega da dojiš al ne dojiš si najboljša mama svojemu otroku….lp

Draga Polona, pozdravljena,

ko slišim, da ima kakšna mama zaradi nedojenja (no, ali pa zaradi po mnenju nekaterih predolgega dojenja) slabo vest ali jo je celo sram, mi takoj rahlo poskoči pritisk  Zakaj? Ker se zdi, da se tudi pri tej temi, tako kot je pogosto v družbi, oblikujejo nekakšne dogme, posledično pa tudi prav nekakšni mali “elitni klubi” zagovornikov in nasprotnikov. To pa je katastrofa za posameznika, saj v resnici nikoli ne ustrezamo vsem takim in drugačnim družbenim predstavam. Recimo predstavi o mami, ki je lahko mama edino, če doji, ali pa o tem, da te dojenje do dveh let in morda še dlje potisne v kategorijo nekakšnih ortodojilj, za kakršno so oklicali brbljavko  Take kategorizacije na kateremkoli področju so milo rečeno neumnost, pa strokovnost gor ali dol. Naj samo spomnim, da je bilo še za generacijo naših mam strokovno (!) priporočeno, da otrok dobi flašo takoj, ko se pojavijo prve težave pri dojenju (kar je ponavadi vse prve dni, kajne?). Naj pa tudi spomnim, da je bila potem pred par leti kar naenkrat druga skrajnost in je bilo sramotno prositi za flašo, če otrok ni sesal ali dojenje ni takoj steklo iz kakšnega drugega razloga. Zato, če komu, neadekvatnost pritiče tistim, ki tako pisani tkanini, kakršna je življenje, upajo predpisovati samo eno barvo – ampak vsakih nekaj let drugo, kajne, ker na koncu le ugotovijo, da stvari niso enobarvne. Nikakor pa ne morejo dojeti, da tak pristop ni ok, saj v s e b a r v e o b s t a j a j o h k r a t i.

Dovolj je samo pogledati zgodovino dojenja in umetnega mleka, pa je veliko reči hitro jasnih.

Predstava o tem, da je umetno mleko nekako “boljše” kot materino, ki je bila v veljavi tam nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekaterih predelih sveta pa je zaradi pogoltnosti velikih korporacij na delu še sedaj, in posledično porivanje flaše ob prvih manjših težavicah ali pa kar tako, izhaja iz začetnega navdušenja družbe nad tehnološkim napredkom. “Naravo je treba premagati”, se glasi slogan tega obdobja. Ali pa, v revnih predelih sveta, kjer skušajo razni Nestleji s prodajo svojega umetnega mleka zaslužiti, “prinašamo vam dobrine iz ti. “civiliziranega” sveta”. In da ne boste mislile, prebivalke revnih južnoameriških, indijskih in afriških predmestij so res uspeli prepričati, da je z njihovimi prsmi nekaj narobe in da je najbolje, če za prehrano dojenčka poskrbi že tako revna moževa (če ta sploh obstaja, če ne, pač koga drugega) plača. Higienske razmere tam pa še daleč niso podobne našim in priprava umetnega mleka je problem – in ja, dojenčki tudi zato umirajo. Pa so to ženske, pri katerih prehajanje znanja o dojenju z generacije na generacijo še ni bilo prekinjeno, tako kot se je to zgodilo pri nas, v Evropi in ZDA, kjer nas morajo namesto sorodnic ali drugih bližnjih žensk o tako naravni stvari kot je dojenje poučevati v porodnišnici ali pa kličemo telefone svetovalk za dojenje ali pa beremo članke. Ne, te ženske znajo same pristavljati in jim ni treba brati člankov, na koliko časa naj se otrok doji. Pa jih silijo z umetnim mlekom. Totalna bedarija.

Ampak prav taka bedarija je prepričanje, da je flaša zanič, da je dojiti treba pod mus, najbolje kar ves dan, saj so menda včasih ženske delale tako: ves dan samo dojile, in to najmanj vsa prva leta otrokovega življenja. Ampak to preprosto ni res! Prebrala sem na ducate raziskav na to temo, prečesala pol Slovenije in Dalmacije in govorila z desetinami starejših žensk iz kmečkih, pa tudi mestnih okolij, ki so imele po 10, 15 otrok, izključno dojenih. Vsi ti intervjuji govorijo podobno: da je bila v evropskih okoljih, pa tudi v mnogih neevropskih, ženska v prvi vrsti delavka, ne dojilja in ne mati; mnogo jih je že nekaj dni po porodu začelo delat na polju in niso vse kulture prenašale otroka na hrbtu v culi, da bi ga pristavile takoj, ko zacvili. Za naše razmere in pri južnih sosedih vem, da so še kako desetletje ali več po drugi svetovni vojni ženske dojile samo po 3-4x na dan, pač ko so našle čas med številnimi opravki na polju in okrog hiše. Vmes so otroci cucljali tkanino, namočeno v marsikaj – v najboljših primerih smetano ali kumino, v najslabših celo v vino. Ja, v vino – v prvi vrsti je v težkih razmerah bilo treba zagotoviti preživetje kmetije, ne pa njenega najmlajšega člana. Kruto, ampak tako je bilo. Pa so imele te matere po cele kopice otrok. In zgodilo se je tudi to, da včasih, pri recimo 10. ali 12. otroku mati preprosto ni imela mleka – pa čeprav ga je imela za vse prejšnje otroke. In so dajali kravje, kozje, ovčje mleko, kar je pač bilo pri roki, da je le dete imelo za jesti. Ali pa so ga dali sorodnici, sosedi ali sovaščanki za dojit in še danes obstaja v Dalmaciji t.i. sorodstvo po mleku (v nasprotju s tistim “po krvi”). Torej tudi v kulturah, ki so dojile tradicionalno, dete ni bilo nonstop priklopljeno, kot se danes rado priporoča, in tudi v takih kulturah je včasih mleka zmanjkalo ali ga sploh ni bilo in se je bilo treba znajti.

Potem je tehnologija napredovala in pojavile so se stekleničke in mleko v prahu. In so ljudje rekli juhuhu, nobenih problemov več, če ni mleka, dete bo imelo glih tako hrano, pa ne bo treba dajat kravjega ali iskat nadomestne dojilje. Ampak potem so pretiravali v drugo smer in rekli še “juhuhu, pa nobenih problemov z mastitisi”, pa razširili so mit, kako dojenje kvari dojke, pa ne vem še kaj, skratka dojenje se je kar naenkrat znašlo v nemilosti. V taki nemilosti, da morajo danes svetovalke za dojenje razbijati tako nastale mite (recimo: http://www.bambino.si/nosecnost_in_dojencek/dojenje_in_prehrana/resnice_in_zmote_o_dojenju). Ampak drži pa tudi druga plat: med razbijanjem mitov o dojenju so se ustvarili novi, tisti o neadekvatnosti mam, ki ne dojijo (ne morejo, nočejo ali kaj tretjega), in tisti, ki pravijo, da se moramo “vrniti v preteklost”, ko naj bi bilo vse lepo in prav samo zato, ker naj bi mame takrat vseskozi samo dojile, kadar je le otrok želel. No, kot rečeno, eno in drugo so bedarije na kvadrat.

Danes, ko v porodnišnicah ne silijo več niti dojke niti flaše za vsako ceno, bi moralo biti samoumevno, da je tako eno kot drugo v redu, in da vzbujanje občutkov krivde ni na mestu. Pa ni tako, kajne?

Malo v tolažbo napišem še svojo izkušnjo, ki je podobna tvoji, le da nisem toliko časa vztrajala.

Najprej sem 4 ure po porodu čakala, da mi ga bo kdo pomagal pristaviti (za naslednjič že vem, da ga bom sama), nato so me poučili na oddelku, da se narobe pristavljava (kar ni bilo res, ampak dobro), potem so s svojim napačnim pristavljanjem shisterizirali tako mene kot dete in ko je dete zagledalo dojko, je bil cel halo. Potem sem prosila za dodatek in so me (ne vsi, pa vendar) grdo gledali, potem sem tretji ali četrti dan dobila svoje mleko in si ga črpala in se spraševala, zakaj hudirja me črpanje tako boli, ampak sem vseeno vztrajala. Potem sem šla domov v upanju, da če se potrudim, bo steklo. Doma: po ves dan cvileče dete (zmatrano in nervozno od po nepotrebnem travmatičnega poroda). Hranjenje po flaši na 3 ure, vmes nošenje deteta naslednje 3 ure, ker je edino to pomagalo; za nekaj časa ga je v roke vzel očka, da si je mami črpala mleko, ker sicer naj bi usahnilo – no, s črpanjem je v eni uri priteklo samo 10-20 ml, ko je dete že rabilo po 60-80 ml … Pa bolečine v spodnjih predelih od poroda in nezmožnost sedenja, po vsaki potrebi tuš, da ne bo infekcije pri mami, pa hladni obkladki in led, da se hematom zmanjša. Vmes med vsem tem, kadar je imelo dete dober trenutek, pristavljanje, ker so mi rekli, da naj bi sicer dete pozabilo sesati. Plus mami se je ob vsem stresu, neprespanosti itd. poskušala še sproščati, da bi mleko ja teklo. Pa nič – oziroma malo manj kot nič. Mleka samo za posladek, tako malo za crkljanje popoldan, ko se je dete po tednu, dveh umirilo …

Obenem pa – kar me je najbolj presenetilo – ob vsakem pristavljanju in tudi črpanju ena sama velika, grozna bolečina, verjele ali ne. Za to zadnje sem brala, da “ne boli, če prav pristavljaš” ali da “boli na začetku, pa potem ne”. Ampak zdaj tega resnično ne verjamem več – mene je res bolelo ko hudič, kot bi me nekdo na pol rezal, ko se je mali prisesal z vso močjo, in to čisto vsakič, tudi po dveh tednih nenehnega pristavljanja. Pa je vzel v usta ves kolobar, pa pravilno je bil pristavljen, pa vse. Tako da tega, da dojenje ne boli, ne kupim več – lahko da to velja za večino, zame pač ne – ker me boli že poteg s črpalko, pa sem tudi to počela 14 dni nonstop. Res pa je, da imam obe bradavici ploski, in jih mora vsakič izvleči (ne, ne ostanejo izvlečene, pa če bi celo leto dojila).

Tako da – meni je po dveh tednih takega, ko sem bila fizično in psihično na smrt utrujena, vse dol padlo. Pa čeprav sem nagnjena k vsemu, kar je naravno in čeprav sem imela super pomoč (z nasveti mi je namreč prijazno pomagala brbljavka), ampak kot je napisala folikl: “zaradi lastnega psihičnega zdravja”, pa še zaradi te bolečine, ki se je pridružila že tako močni bolečini v intimnih predelih, smo pristali na flaši.

Posledica tega pa je bila: vsak dan manj utrujena mama, vsak dan bolj zadovoljno dete. Kakec stalno enak, da se takoj vidijo spremembe, hranjenje na dokaj normalne roke, ne na vsako uro (ponoči precej dolga obdobja spanja v kosu), mami ni bilo treba paziti na hrano, dete lahko nahrani kdorkoli, da si mama spočije – skratka precej plusov… S pripravo flaše je le malček več dela kot z odpenjanjem modrca za dojenje, za daljše sprehode imamo termovko, v kateri počaka en obrok, za celodnevne izlete nesemo s seboj termovko z vodo in prah, na morju bomo delali enako kot doma … Sploh pa, dete je en grozno velik jedec in bomo zgleda zelo hitro prešli na gosto hrano, tako da vsega skupaj gre za nekaj mesecev, morda leto dni. Edini minus, kar se mene tiče, je visoka cena adaptiranega mleka, pa dobro, bomo že.

Da ne bo pomote: nikakor ne delam reklame za nedojenje. Če bom še kdaj rodila, se bom še enkrat prav enako ali še bolj potrudila, da bi lahko dojila. Pa vendar: če ne bo šlo, iz kakršnega koli razloga že, se ne bom sekirala niti minuto. Res ne. V knjigi Penelope Leach Otrok od rojstva do šole je Penelope, ki ima dva otroka, od tega enega dojenega in enega hranjenega po flaši, dobro napisala: obstajajo prednosti in slabosti tako enega kot drugega. To, in nič drugega: prednosti in slabosti, in to tako pri dojenju kot pri flaši. Enako kot pri odločitvi za dudo ali palec – eno in drugo ima slabosti in prednosti, ampak otrok ponavadi rabi še kakšno dodatno sesanje poleg tistega ob hranjenju in eno od tega bo ziher izbral, pa to še ne pomeni, da je kaj boljše ali slabše. Tako kot tudi rabi hrano. In vsi načini so pravi v določenem trenutku, za določeno mamo in otroka – ni dobrega ali slabega.

Dojenje je super, če gre. Ampak v nobenem primeru pa ni odločilno za to, ali je mama dobra ali ne. Moja izkušnja je, da sem z opustitvijo želje po dojenju in s hranjenjem po flaši postala boljša mama – pa naj se sliši še tako “grešno”. Obdobje, ko se otrok doji, je samo eno od obdobij v življenju mame in mislim, da je njena vloga veliko večja od te, ali bo dete jedlo njeno ali adaptirano mleko. Veliko huje kot to, da ne doji, se mi zdi to, da se mama ne zna prilagajati odraščanju svojega deteta. Potem pa res dobimo mame, ki se znajdejo samo in izključno z dojenčki, pri trmastih triletnikih ali najkasneje pri najstnikih, ki jih je treba začeti počasi spuščati izpod krila, pa jih zmanjka – sicer veliko vedo o dojenju, ampak za vzgojo najstnika to bore malo pomaga, kajne? No, pa da ne bo pomote, take so lahko tudi tiste mame, ki so hranile dete po flaši. Ni pravila, zato tudi ni nobene potrebe po kakšni strašni sekiranciji. Sploh pa: dojenje ali nedojenje je intimna zadeva, o kateri nevpletenim sploh ni treba nič vedet. Če pa že vedo in imajo cinične pripombe, z veseljem pomagam zbrati en kupček ostro našpičenih besednih puščic za zatrtje takih poskusov v kali  Ob takih poskusih nabijanja krivde in slabe vesti skrbnim mamam in očetom in vsem drugim skrbnim ljudem dobim prav posebno veselje in domišljijo :))))))) (Kako znajo nekateri, kajne, nabiti slabe občutke? Pri tem pa tisti, ki res slabo ravnajo z otroki, niti zafarbajo ne, veste?)

Samo ne se pustit, res. Ker če se pustite sprovocirati, podpirate to umetno ustvarjanje “elitnih klubov”, in iz tega pridejo potem sovražni pogledi nekaterih sester v porodnišnici, ko prosiš za flašo, ali pa pametni nasveti tašč, ki nikoli niso dojile … Vesela sem, da imam prijateljico s podobno starim detetom, ki doji, pa uspeva najin čvek uvesti takole: ona v parih sekundah odpne modrc, jaz v eni minuti pripravim flašo. Razlika v tem času se pokompenzira, ker moje dete hitreje je od njenega 🙂 in vmes, ko hraniva, čvekava na veliko o vsem mogočem, samo o načinih hranjenja ne, ker nama je obema ok, kar počneva, in ne rabiva ena drugi nabijat kakršnekoli slabe vesti ali pa sploh razglabljat o tem. Moj sedemkilski trimesečnik in njena osemkilska petmesečnica pa oba lepo napredujeta, in samo to je važno (no, razen v vežici sv. Križa na kamniških Žalah bo, ko bova čez par tednov kviftali po deset kil, pogreb najinih križev. Sicer sva pa kar ok :)).

V pomoč pri premagovanju slabih občutkov ob nedojenju še nekaj tem:
http://med.over.net/forum5/read.php?46,4113019
http://med.over.net/forum5/read.php?46,4685568,4686870#msg-4686870

In za konec še citiram s teh tem par modrih:
Otrok ima pravico, do neobremenjene in srečne matere, z dojko ali brez nje.
Dojenje ni nikoli preizkus sposobnosti za materinstvo.

LP

Hoj!

Ja, se popolnoma strinjam z vama pomladno_dete in folikl, da dobra mama ne pomeni samo dojiti.

Moram reči, da name ni nihče pritiskal. Mogoče zato, ker sem bila že sama dovolj zasekirana.

Problem je bil v moji glavi – dovolj uspešno so se vse te informacije zasejale v moji podzavesti, da me je notranji glasek vseskozi mučil. Ne vem kdo ga je ustvaril – pričakovanja družbe ali študij zdravstva. Dejstvo je, da je prav nadležen.

Polona M.

Drage mamice, predvsem Polona, pomladno_dete in folikl, najlepša hvala za vaše izkušnje.

Tudi jaz sem ena od tistih novopečenih mamic (prvič, čeprav sem že v ‘zrelih’ letih), ki ji dojenje ni steklo in se kljub vsem racionalnim razmislekom še vedno borim s slabo vestjo. Predvsem sem bila na dojenje povsem nepripravljena (ob težavah proti koncu nosečnosti, prišlo je do zastoja rasti, sem se koncentrirala le na porod in upala, da bo vse v redu z otrokom), z romantično predstavo, da bo vse steklo kar samo od sebe. Pa ni. V porodnišnici je bila velika gneča, sestre so me prvi dan tolažile, da nič hudega, če otrok prvih 24 ur ne je, naslednji dan so mi ga pomagale pristavljati, malo na silo – mali je histerično kričal in me odrival, jaz sem bila v solzah… in tako potem vsakič, ko sva spet poskusila. Drugo noč smo bili že na flaški, saj se je naš fantek rodil le s 23oo grami in so mi svetovali, da ne sme izgubiti preveč teže. No, potem sm si začela izbrizgavati mleko, ki ga seveda ni dovolj, ampak vsaj polovico njegovih potreb pokrijem. Stvar je zelo zamudna, naporna in pogosto kar zaspim ob izbrizgavanju, ampak slaba vest, da že tako ne storim dovolj za otroka (ker ga ne dojim), mi ne pusti, da bi nehala z izbrizgavanjem. Sicer pa, hvala bogu, da imam vsaj nekaj malega mleka. Po enem mesecu od poroda se še vedno borim s slabo vestjo ob mojih romantičnih predstavah, kako dojenje poveže mater in otroka (in na tak način midva z našim pikcem očitno nikoli ne bova povezana) in katerih občutkov zato moj otrok ne bo dobil, ampak počasi se le pomirjam in očitno otrok to čuti, ker je tudi on bolj umirjen in manj krčevit.

Skratka, še enkrat hvala za vaše izkušnje, res mi pomaga, da vidim, da nisem sama v taki situaciji.

Lep pozdrav vsem, Tisa

Drage dojilje, drage na pol dojilje, drage nedojilje, drage cucljevke, draga stekleničarke itd.,

tale tema, izkušnje in debata so mi pa zelo všeč, ker razkrivajo tiste subtilne plati materinstva in zadrege, težave ali celo krize, povezane z njim.

Osvetlila bi pa še en vidik, ki se mi zdi pomemben: kot matere smo bolj kot v kateri drugi vlogi zapisane občutkom krivde. Še posebej tiste, ki imajo v sebi vgrajeno napotilo: Bodi najboljša. Kar pomeni, da v njih gori plamen: Bodi najboljša mama! In kaj je najboljša mama: to je vsakokratni splet pravih in napačnih prepričanj, nasvetov, naših verovanj, zapovedanih delovanj in še in še. Kot smo lahko prebrale, je to lahko popolno dojenje do šestih mesecev ali pa uporaba moderne stekleničke, lahko je družinska postelja ali navajanje dojenča na samostojnost že od prvega dne dalje tako, da ga položimo v posebno posteljico … In četudi si na vso moč prizadevamo, ali pa če si prizadevamo malo manj, popolnosti preprosto ni. Morda bomo svojega otroka dale cepiti ali pa ne, vedno obstaja možnost, da bi se čez deset let odločile drugače, da bi celo obžalovale svoje ravnanje. In to je pomembno: zavestne ali nezavedne napake, nepopolnost – to je sestavni del vsakega materinstva. Soočenje z realnostjo: našega telesa, naših finančnih zmožnosti, partnerstva ali pomanjkanja partnerstva, družbe, v kateri živimo, širšega in ožjega – bolj ali manj onesnaženega okolja – to je sestavni del materinstva. Soočanje z realnostjo naših sposobnosti, zmožnosti, pripravljenosti na spremembe, temnimi platmi značaja … ja ja, velika šola.

Zato potrebujemo ena drugo, potrebujemo pogum, spodbudo, potrpljenje s seboj in z drugimi. Bravo, bravo me.

In hvala.

Ena misel, ki zelo paše semle:)

“The most important thing she’d learned over the years was that there was no way to be a perfect mother and a million ways to be a good one.”
-Jill Churchhill-

Meni se je vedno zdelo najbolj naravno, da bom dojila, sploh nisem razmišljala o drugih možnostih. Vem pa, da sem bila presenečena v šoli za starše, kjer so nas spraševali, koliko nas misli dojiti in niso vse dvignile roke. POtem sem spraševala, zakaj se nekatere že vnaprej odločijo, da ne bodo dojile, pa mi nobena babica ni znala prav razložit. Zdaj mi je bolj jasno in se mi zdi prav, da bi nam to že prej povedali, da si bolj pripravljena in veš, kaj te čaka. Pa vendar še vedno dojim, moja mala ima zdaj 1 leto in nameravam nasledno spet dojiti, saj sem že 4 mesece spet noseča.

Namreč v obeh šolah za starše in v vseh člankih, ki sem jih kje videla, je pisalo, da dojenje ne boli, če je otrok pravilno pristavljen oz. če že boli, je to prvih par dni, potem pa neha. No, pri meni je bilo to lepo prvih par mesecev;) Vsaj 2 dokaj nevzdržno, 3 mesece je bilo pa gotovo še vedno boleče, čeprav se je mala res vzorno prisesala, vzela cel kolobar v usta, babica na domu je bila zelo zadovoljna, mleka sem imela po enem tednu še preveč, tako da je mala najprej odrivala dojko, ker je bila prepolna in ni mogla tako hitro požirat kot je teklo… (tega mi tudi nihče ni prej povedal, da lahko mali odriva dojko, ker je prepolna) Tudi imam čisto lepo izbočene bradavice, vedela sem, da ne bom imela ploskih ali vdrtih, saj so se mi vedno zelo izbočile, če me je zeblo ali sem se vzburila.

Tako da na začetku je bolelo tako, da sem včasih kar zakopala obraz v blazino in jo ugriznila,da ne bi tulila. Lubiju sem se smilila, vendar je spoštoval mojo odločitev in bi me podpiral, kakorkoli bi se odločila. Na začetku v porodnišnici, ko sem si stiskala mleko ven s pumpico me je tudi to zelo bolelo in tudi mi je pumpica naredile regado. Vendar vseeno mislim, da se splača. Ker prej ali slej neha boleti in takrat postane fino – je praktično in ni ti treba na hrano mislit, ko kam greš – samo sebe vzameš, pa je:)

Čisto od začetka pa seveda ni šlo tako lahko: mojo malo so imeli najprej 2 dni in pol na intenzivni na opazovanju in tam so ji seveda dali flaško. To, da bi jo poizkušala tam dojiti, sem morala sama predlagati, niso mi pa nasprotovali, vendar sem to smela samo ob zato določenem času – na 6 ur! itak da ne gre, sploh če ji vmes dajo flašo… Da bi si lahko sama stisnila mleko in ji dala svojega, sem se morala tudi sama spomniti, tak da tu bi po moje lahko še malo napredovali. Ko so mi jo dali na oddelek, so še vedno hoteli, da ji dajem dodatek, zato sem ji pač ga, kaj pa hočem, če pediatrinja reče, da je treba.
Čeprav sem imela občutek, da bo mojega mleka dovolj. Oni so me prepričevali, da ga ni, čeprav je ginekologinja rekla, da je 10-20 ml čisto normalna količina načrpanega mleka za prve 3 dni… No, potem je dojenje steklo,itak, saj je bilo mleka na izvoze in mala je začela res fejst dobivat na teži (na dodatku je bilo vse bolj taktak) in 8. dan sva bili odpuščeni.
Vseeno pa sem morala potem na 1 teden hodit na tehtanje k pediatrinji, čeprav sem imela mleka res ogromno, ampak ker se je mala tako zredila zadnji dan, predno je bila odpuščena, se pač naslednji teden ni tako močno. No, ko so videli, da lepo napreduje, so naju pustili pri miru, čeprav so mi naročili, da jo moram zbujat na 3 ure, tudi če spi – česar se je tako navadila, da se še vedno ponoči zbuja, čeprav smo odkar sem zvedela, da sem spet noseča, ukinili nočno dojenje, da ne bi bilo prenapodno.

Po porodu sem si sama pristavila malo, pa seveda ni kaj prav dosti hotela vlečt in vem, da so se babice smejale, kaj smo vse tako gajstne, da je treba to takoj pristavit. Ampak zaradi mene, naj se smejijo, če to lahko pomaga mojemu otroku, bom pač sitnarila, da mi jo dajo;) Kadar imaš opravka z zdravstvom je itak tako, da se ne smeš preveč sekirat, kako boš izpadel in če te kdo grdo gleda…

Na srečo sem rodila poleti, kar pomeni, da sem lahko hodila na dolge sprehode in pač zunaj podojila – nisem pretirano komplicirala s tem, če je bil kje kak bolj intimen kotiček, super, če ne, pa sem jo podojila magari sredi parkirišča v stoje, pa je tudi šlo. Kaj bi dete matrala zaradi svojih blesavih idej o privatnosti. Ko da koga brigajo moje joške – če ga moti, naj gleda stran. Pa mi ni nikoli nihče nič rekel, včasih so se še prav prijazno nasmihali. Res pa živim v Ljubljani, kjer so ljudje mogoče malo bolj tolerantni.

Je pa zdaj popolnoma druga situacija, če komu omenim, da če se mala ne bo hotela odstavit oz. mi je ne bo uspelo na nek prijazen način odstavit, bom pač dojila tandemsko – obe hkrati, ko se micena rodi… Saj mala itak ne rabi ne vem kako dosti mleka, je vse skup bolj za pocartat… Ampak to je pa višek, čudno, nenaravno, itd;)

Hec je pa v tem, da ljudje, ki delajo z nosečnicami, mi dojenja nič ne prepovedujejo, pediatrinja od moje enoletnice pa mi je pred meseci, ko sem povedala, da sem noseča, rekla, da moram itak zdaj čim prej nehat, če sem noseča. Potem sem dojenje samo zmanjšala in ukinila nočno, vsega dojenja pa še ne, ker bi bilo preveč stresno iz 10x na nič. No, ko sva prišli na naslednje tehtanj in mala ni nič napredovala na teži – prvič v celem letu… In me vpraša, kaj je razlika, ji povem, da mala zelo rada je, poje ogromno, je pa tudi zelo aktivna in da je razlika samo v tem, da sva zmanjšali dojenje – takrat naenkrat pa ni bil več problem, da sem noseča, naj le kar dojim naprej, hehe… Saj pravim, ne zdravnikov preveč resno jemat;)

Tak da – vsak po svoje ptiček poje – ampak po moje če bi povedali po pravici, da lahko boli tudi 3 mesece, bi mogoče katera vztrajala, ker bi vedela, da zdaj sicer boli, vendar bo enkrat nehalo in da to ne pomeni, da ima premalo mleka ali da je otrok nepravilno pristavljen. Vsaj meni bi bilo lažje. Zdaj drugič vem, da bo lahko enako (mogoče malo lažje, če se bo mala še dojila in bojo bradavice že malo utrjene). Res pa je, da bi se mogoče katera ustrašila in ne bi hotela probat, ne vem.

punce, samo na hitro, zdelo se mi je zanimivo – danes je tule nastalo precej zanimivih zgodb, tistih, ki so, in tistih, ki niso dojile:

Po občutku slabe vesti, …. sem po vsem možnih poskusih za dojenje nehala dojiti. Imela sem 3 mastitise in en absces. Po operaciji sem prenehala z dojenjem. Danes nimma več slabe vesti. Za otroka skrbim z vso ljubeznijo in zaradi nedojenja ni prikrajšan za nič. Če ne gre pač ne gre. Prikrajšan je bil le v času mojih težav z dojenjem ker senisem imela časa ukvarjati z otrokom ampak sem se ukvarjala s toplimi obklatki, izčrpavanjem,…. Tako, da punce brez slabe vesti.

Pristavljam še svojo izkušnjo dojenja. Priznam, da sem bila pred porodom pod pritiskom zaradi prebrane literature, v kateri je omenjeno, da lahko skoraj vsaka mama doji. Imela sem tudi podporo svojega moža in pozitivno naravnanost do dojenja. Po porodu je dojenje steklo, dva meseca je bilo vse OK, sin je lepo pridobival na teži. Po dveh mesecih pa se je začelo, saj se otrok ni več redil s tako intenziteto. In se je začelo: nenehno tehtanje, psihične travme, moja depresija, “nervozen” otrok… Imela sem sicer laktacijsko svetovalko, ki mi je veliko pomagala z nasveti, a vedno vsi niso najbolje delovali. In takrat ostaneš sam. Bila sem tako obremenjena z mislijo, da je steklenička “strup” za otroka, da sem ob pripravi dodatkov jokala in travmatizirala zadeve do skrajnosti. In kaj ima otrok od tega? Nič. In kaj ima mama od tega? Nič. Ko sem se že malce sprijaznila s tem, da sem dobra mama tudi brez dojenja, so se začele zadeve precej izboljševati. Nisem se več obremenjevala s količino mleka, s tem da kdaj pripravim umetno mleko, s tem kaj bo “doječa” okolica rekla… in zadeve so se začele počasi urejati. Pri štirih mesecih sva z možem zaprepaščeno odkrila, da otroka mišično “vleče” na eno stran in napoteni smo bili v razvojno ambulanto. Diagnoza: aksialna hipotonija. Obenem tudi objektivna razlaga za slabši sesalni refleks otroka, za katerega se mi je zdelo, da pije mleko, kot bi vlekel “nitko”. Stanje nihanj in negotovosti se je odvijalo do šestega meseca otrokove starosti. Nato pa dobesedno čez noč močni potegi pri dojenju in konec vseh strahov in travm glede dojenja. Dojila sem do 21. meseca starosti, otrok se je odstavil sam. Vmes sem imela strahove v smislu: kdaj se bo nehal uspavati z dojenjem, kdaj se bo nehal dojiti čez dan… a vse se je nekako spontano zaključilo. Če povzamem svojo izkušnjo:
1. psihični pritistki in pričakovanja javnosti močno vplivajo na dojenje
2. biti dobra mama ne pomeni samo dojiti, ampak dati otroku ljubezen na 1001 način
3. za ne-dojenje obstajajo tudi objektivni vzroki, ki jih ni kar tako za zanemariti
4. v podporo dojenju oz. odločitvi matere je zelo pomembna podpora partnerja

Lp, Vztrajna

Draga Vztrajna,

hvala vam za vaše pismo, dragoceno, sploh pa zelo pomembno za tiste, ki se znajdejo v primežu hotenj in predstav, povezanih z zunanjimi vplivi in (posledično, ali pa tudi ne) z notranjimi konflikti.

Lep pozdrav,

Drage mamice, predvsem Polona, pomladno_dete in folikl, najlepša hvala za vaše izkušnje.

Sem ena izmed mamic, ki se je tudi precej precej namučila z dojenjem in ko smo že skoraj obupali po skoraj 2 mesecih je (na veliko srečo) steklo.

Sama sem prepričana da se vse mamice zelo dobro zavedajo prednosti dojenja in zato ni potrebno da nas na to opozarjajo na tisoči plakatov obešenih po porodnišnici. Name so tisti plakati delovali grozljivo saj so me zmeraj sproti opominjali da sem nezmožna dojenja, ki naj bi bilo samoumevno. No kot samoumevno so nam to opisovali v šoli za starše, zato pa je bil šok, ker dojenje ni steklo tako kot so nam opisovali še večji.

Mislim da bi bilo zelo dobro, če bi v šole za starše vključili tudi predavanje mamic, ki so se srečale z problemi pri dojenju, te bi lahko dale zlata vredne nasvete in z bodočimi starši delile izkušnje. Tako bi bili bolj pripravljeni na to, da dojenje ni samoposebi umevno, kot se to prepogosto opisuje.

Lep pozdrav od Kristine

Meni se pa zdi, da bi v porodnišnici vendarle morali mamicam bolj pomagati pri dojenju – če se samo spomnim, kako sem bila pri prvem otroku nebogljena, ker zadeve še nisem obvladala.

Če zdaj – po tretjem otroku, gledam nazaj, bi pri prvem, ki se ni dovolj redil predvsem rabila nasvet: naj otroka hranim vsakič, ko je to sploh možno oz. naj ga zbujam.

Najhujša travma v porodnišnici je bilo vsekakor tehtanje otroka po podoju – mislim, da smo pred tremi leti to počele drugi dan v porodnišnici. Živa muka; pisala sem si ure, kdaj hranim, koliko časa je, koliko je bil težji … Pri drugem otroku (lani) sem ga šla tehtat samo enkrat in slišala komenar sestre: To je pa premalo, bolj se potrudita! Potem me na tehtanju niso več videli, malega pa sem pridno hranila, vsakič, ko je zajokal in drug dan je bil na tehtnici konkreten pklus. 🙂
Letos pa tega nesrečnega tehtanja v porodnišnici (na D oddelku) ni živa duša več omenila. Kakšna sprostitev!

Pa še nekaj me preseneča v LJ – bili naj bi porodnišnica, ki spodbuja dojenje, lani pa so mojemu malem prvi večer ‘uturili’ adaptirano mleko, češ: Gospa, velik je, pa je lačan, naj popije to, da ne bo toliko jokal, da se boste vi spočila.
Kljub temu, da sem vztrajala, da ga meni ni težko hraniti in crkljati, so me na koncu prepričali, da to mleko rabi.
Halo!? Sem imela občutek, da bolj njih kot mene moti, da se tolikokrat joka. In ne boste verjeli, kako ‘dolgotrajen’ mir so naredili z mlekom: uro in pol 🙂

Letos mojemu otroku niso ponujali mleka, so pa to predlagali mladi prvorodki – tudi z argumentom, da se bo malo spočila.

Ne vem, no. Jasno, da je dojenje kar naporno na začetku (utrujena mama, otrok kar naprej lačen), ampak se mi zdi, da s tem prav spodbujajo, da bi mama segla po flaški, tudi če to ni potrebno.

Drugače pa nisem zagovornica dojenja za vsako ceno. Sem bila v sobi z mamico, ki je takoj po porodu rekla, da ne bo dojila, ker je imela pri prvem otroku s tem hude težave (hudi mastitisi, potem pa se pa otrok še pri ‘konkretni’ starosti ni hotel odstaviti in je bila dobesedno ‘priklenjena’ na dom zaradi njega. Sem jo čisto razumela.

Sama npr. pa imam vedno težave z dojenjem, ko začnem uvajati gosto hrano. Po vseh nasvetih svetovalk za dojenje, naj bi bilo mleka dovolj za otrokove potrebe, tudi če dojiš le enkrat, dvakrat na dan, ampak pri meni očitno ni tako. Moji otroci očitno rabijo bolj konkretne obroke tudi takrat, ko bi po vseh nasvetih moral obrok mojega mleka še zadostovati.
Pa se zdaj, pri tretjem, ne sekiram več zaradi tega.

Pozdravljene,
zanimiva tema in vprašanja in res se mi zdi, da se okoli mene vse ženske obremenjujejo z dojenjem ali celo vrednotijo same sebe po tem. Osebno res ne razumem od kje takšno pomanjkanje samozavesti pri toliko ženskah. Sama se s tem niti najmanj ne obremenjujem. Sem prvič noseča in ja, želim si, da bi mi uspelo dojiti a ne za vsako ceno. Niti slučajno se mi ne zdi, da nimam možnosti izbire in tudi ne mislim dovoliti, da se kdorkoli vtika v to. Dojila bom samo in če bo to pozitivna izkušnja za OBA – zame in otroka. Bolečine 2 meseca, dojenje ob krvavečih bradavicah,…? Niti slučajno. Maksimalno 14 dni, pa še to se mi zdi grozno dolgo, če so bolečine hude. Vseeno mi je, če me ožigosa ves svet. Vem, da bom dobra mama le, če bom zadovoljna mama, torej moram poskrbeti tudi zase. Poleg otroka je tu tudi moj partner in moje delo in nič od tega ne mislim zanemariti. Že od samega začetka bom poizkusila kombinirati dojenje s flaško (načrpano mleko) tako, da otrok ne bo odvisen izključno od mene. Poznam družine, ki jim je to krasno uspelo. Seveda nimam izkušenj in je to le neka idealna teorija oz. bolje poporodni načrt. In če se vse postavi na glavo? Nič zato, prepričana sem, da bomo vsi trije našli način, da bomo srečni in to je edino, kar šteje. Z dojenjem ali brez…

Moram reči, da sem sama imela pozitivno izkušnjo s tem, da se v naši družbi vzpodbuja dojenje. Nisem imela občutka, da nimam druge izbire ali da mi to kdo vsiljuje. Ker sama nisem bila dojena, sem to želela omogočiti svojemu otroku, sem bila pa pripravljena tudi na to, da pač ne bo šlo. Na začetku je bilo nekaj težav – boleče bradavice, mastitisi, itd., ampak z nekaj vztrajnosti je kmalu vse lepo steklo. Sem zelo hvaležna, da sem imela na razpolago veliko literature, okolje, ki je naklonjeno dojenju, tudi vzpodbude v porodnišnici, pa informiranje v Šoli za starše. Skratka, lepo. Sem pa zelo proti temu, da se žigosa mamice, ki ne dojijo (iz kakršnihkoli razlogov). Tega sicer v svojem okolju nisem doživela, ampak če se dogaja, vsekakor ni prav. Sem za vzpodbujanje in za vso oporo, ki jo mamica rabi, če ima težave z dojenjem, za pozitivne zglede, nikakor pa za obsojanje in vsiljevanje lastnih vrednot.