Elena Pečarič za predsednico
Čeprav je predsodkov še veliko kot npr. ja tista “revica” pa že ne more biti predsednica, sem slišal na ulici starejšo gospo. Ja kako bo šla pa v tujino na obisk, kako bo pa sprejemala državnike ipd. Prvo kot prvo bo moral protokol narediti dvigalo kar bi bilo za pričakovati v vsaki normalni državi. In prav ona je garancija, da se državniški objekti naredijo dostopne tudi za vse hendikepirane prebivalce.
Izgleda, da za nekatere, ki so naredili preplah ni pomembno kaj ima Elena v glavi, očitno ni pomembno, da je sposobna voditeljica z znanjem ter veliko izkušnjami, ustreznimi kvalifikacijami, referencami, da govori tekoče angleško, italijansko, pasivno francosko, nemsko, ampak je očitno pomembno kako izgleda. Za takšne ljudi je pomemben videz pokončnega, lepega, mačističnega, metroseksualnega, karizmatičnega, to je očitno formula za uspeh, pa če tudi je navaden butelj ali primitivc.
Njena formula o uspehu je skromno preprosta. Ukvarja se s pozitivnimi, kreativnimi stvarmi, ki peljejo v smeri priložnosti za vse prebivalce te države. Je skromna, iskrena, poštena in je imela vselej posluh za vsakršnega človeka ne glede na njegova osebna prepričanja.
Predsednik države v bistvu ni funkcija, ampak vloga maskote neke države, s katero se le ta predstavlja navzven. In za maskoto so potrebne lastnosti, ki UGAJAJO volilcem. Ker predsednik ničesar ne spreminja, o ničemer resnem ne odloča, ampak samo maha in se za obloženo mizo pogovarja s komer že.
Že zato Elene nihče ne bo volil, niti ji ni tam mesto. Če ženska želi kaj spremeniti, potem to prav gotovo ne more na mestu predsednika države. Tam lahko samo zasluži na račun državljanov, kot že marsikdo pred njo. Spreminjati pa se da stvari v politiki. Če je res tako dobra, ji ne bo težko najti stranke, ki jo bo dala v ospredje na bodočih volitvah.
In mimogrede. Tudi Hanžek je bil visokopameten in študiozen tip, pa je njegova stalna koleričnost dobesedno pometla z njegovo avtoriteto. Ljudje pač ne marajo na položajih takih, ki se kar naprej nekaj repenčijo. Na položaju imajo raje trdne ljudi z močno, a preudarno in redko besedo. Taki na volitvah zmagujejo. Ne pa Hanžki, Kacini in…. Elene Pečarič, če me razumeš.
Pa kaj ste vi vsi zamenjali forum,da bi kar naprej nekaj kritiziral. Vsak pove svoje mnenje,tako vi, kot mi.Ne vem, zakaj bi moral vse argumentirat. Jaz ne bom, kaj ste prvič slišali za gospodično ali kaj. Ker vidim da se z ljudmi ne da na tem forumu kulturno debatirat, da te takoj, če ni po njihovem, napadejo s svojimi mnenji, se poslavljam in vam želim še veliko kreganja, žaljenja in podobnih stvari, ki jih nujno potrebujete za preživetje.Najboljša obramba je napad, a ne. Zakaj pa ste samo proti, tudi vi svojih mnenj ne argumentirate. Samo udri!Tina2 daj izbrskaj tiste članke, da jim zapreš gofljo. Meni se ne da več ukvarjati z njimi. Ti jo pa kar voli,i to me zaboli. Tako, adijo, zdaj pa lahko udrihate po meni.
In vedno je v ospredju moj hendikep”
“Težko bi hodila od ene ceremonije do druge, tako kot hodijo “ta veliki” politiki. Lahko se predstavim drugače,” pravi Elena Pečarič, sedaj še neuradna kandidatka za predsednico države. Obiskali smo jo na Škofijah
“Nisem optimistka po naravi”
– Zmotili smo vas sredi dopusta…
“Ja, čeprav bi bilo sedaj treba pripravljati kampanjo. Moje osebne asistentke so na dopustu, zato sem morala tudi jaz priti domov. Vseeno sem delovna, študiozna. Prinesla sem si literaturo. Tudi v zvezi s kampanjo in Evropsko unijo ter stvarmi, ki jih moram vedeti, če hočem sodelovati na soočenjih.”
- Nekje ste dejali, da bo vaša kampanja temeljila na iznajdljivosti in domišljiji. Ste imeli kaj posebnega v mislih?
”Pripravili bomo dogodke, ki niso tipični za kampanjo. Niti mi ni všeč pa tudi težko bi hodila od ene ceremonije do druge, tako kot hodijo “ta veliki” politiki. Lahko se predstavim drugače. Poskušala bom pridobiti ljudi, ki bi z mano priredili kak dogodek. V bistvu tudi nimamo denarja, da bi si lahko privoščili kaj več. Najprej pa se bomo skoncentrirali na zbiranje podpisov. Sedaj še nisem uradna kandidatka. Zanimivo je, da na upravnih enotah še niso pripravljeni. Klicala sem tudi na državno volilno komisijo, da bi izvedela kaj več glede pogojev za zbiranje podpisov po domovih, kajti voliti, denimo, je mogoče doma. Da greš na upravno enoto, zahteva več časa in napora. Zbrati 3000 podpisov na upravni enoti je nekaj drugega kot jih zbrati na cesti.”
“Po opisu, ki ga je za bodočega predsednika dal gospod Kučan, bi bila ravno pravšnja.”
- Menda se ljudje tudi sami javljajo, da vam bodo pomagali pri kampanji. Dobivate veliko pisem podpore, klicev?
”Prve dni sem jih dobila veliko. Od znancev, od tistih, ki jih že dolgo časa nisem slišala. Tudi precej meni neznanih ljudi se je oglasilo. Neka gospa in gospod iz Ajdovščine sta rekla, da bosta prikolesarila in nam pomagala pri promociji.”
Za politike bel, nepopisan list
- Vas od znanih ljudi kdo javno podpira?
“Od kakšnih “večjih” osebnosti ne, te so že “razdeljene”. Za politike sem preveč bel, nepopisan list. Imeli bi težave s tem, da znam biti ostra in odločna. Tako da ne verjamem, da bo kakšen tako pogumen, da bi me podprl. Čeprav bi bila po opisu, ki ga je za bodočega predsednika dal gospod Kučan, ravno pravšnja. Kolikor spremljam izjave teh “ta velikih”, se mi zdi, da se še nobeden ni postavil ne levo ne desno. Poleg tega je smešno, da se vsi predstavljajo kot neodvisni kandidati. Če je gospod Peterle neodvisen, sem jaz brezmadežno spočeta.” – Nepopisan list, po drugi strani pa ste se pogosto odzvali. Ob nepravilnostih v zvezi s Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, na primer. V zadnjem času so aktualni plinski terminali.
“Vsekakor sem proti plinskim terminalom. Naše morje je tako lepo in dragoceno. So drugi viri energije, ki bi se dali uporabiti. Karkoli nepredvidenega bi se zgodilo, Jadransko morje tega ni sposobno “požreti”. To ni nila ekološka katastrofa.”
- In megaigralniški projekt?
“Žalostno je, da država stavi vse samo na igralništvo in zabavo, da je to glavni gospodarski projekt. Ta projekt je prevelik in tudi posledic niso ocenili. Na nacionalnem nivoju ni bilo poštene diskusije o tem. Dobro bi bilo še malo počakati. So pa karte najbrž že razdeljene. Že vsaj po vsebini zakona sodeč. Napisan je za Američane, ki so vnaprej poskrbeli, da bodo dobili posel. Naši so popustili, saj pred njimi skoraj vsi popustijo, razen morda Rusov in Francozov, ki še upajo kaj reči. Zanimivo je, da je ministrstvo za finance pred kratkim zavrnilo zakon o dolgotrajni negi in oskrbi, ki predvideva tri stebre zavarovanja. Ta zakon je pomemben predvsem za ogromno starejših ljudi. Če nič drugega, bi lahko od igralnic in ogromnih dobičkov iztržili to, da bi del denarja namenili sociali in zdravstvu. Očitno ni prave volje in interesa. Zdaj, kot je zakon napisan, se bodo ti dobički delili na lokalni ravni. Bojim se, da se bomo čez deset let spet tolkli po glavi. Morali bi izvesti tudi referendum.”
- Znani ste po svoji kritičnosti. Enkrat ste že gladovno stavkali. Pravite, da je politika vse bolj arogantna do ljudi, državljani vse bolj apatični…
”Institucije ne delujejo za državljanke in državljane. Poglejte vse afere okoli vojske. Ne morem razumeti, da se za vojsko in za nakupe orožja čez noč vedno najde denar. Za izgradnjo pediatrične klinike in onkološkega inštituta se denar zbira tudi dobrodelno. Dobrodelnosti ne maram ravno zaradi tega. Obrnimo logiko in kupimo orožje s prostovoljnimi prispevki, bolnice pa zgradimo kar tako, kot kupujemo aparature za prisluškovanje. To je šlo preko mej dobrega okusa in bi se morali bolj upreti, ker gre za naš denar. Nedopustno je, da ljudje na položajih niso dolžni odgovarjati, nič se jim ne more zgoditi. Tudi afere se poležejo, nobenih posledic ni.
V javni upravi je veliko klientelizma, te slovenske bolezni. Sedaj bomo ustanovili še 14 regij. Spet novi izdatki, ampak to vladi ustreza, ker bodo na voljo nova delovna mesta, ki jih bodo dali svojim pristašem in si na naslednjih volitvah tako zagotovili mrežo podpore. Mislim, da bi morali zahtevati večjo odgovornost. Prej so bili drugi na oblasti in ni bilo bistveno drugače. Treba je zahtevati, da se ljudje na pomembnih pozicijah bolj zavedajo, kako so dolžni služiti državljankam in državljanom v dobesednem pomenu. Ne pa, da se jim zvrti od oblasti in potem počnejo, kar hočejo.”
Rada imam rezultate
- V kampanji boste opozarjali na področja, ki jih trenutna politika ne obravnava. Katere so tiste skupine, ki so pri nas zapostavljene?
”To so očitno Romi, izbrisani, istospolno usmerjeni, hendikepirani… Mi imamo v nasprotju z ostalimi drugačen položaj. Hendikepiranim se daje kar nekaj pravic, gre za pozitivno diskriminacijo. A nekatere pravice so prej ovira kot pomoč in bolj izključujejo skupine, kot jih vključujejo v družbo. V mislih imam razne pomoči, ki ne stimulirajo posameznika, da bi bil neodvisen. Tudi zgodnje upokojitve, zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju.”
- Najbrž marsikateri invalid ne bo navdušen nad vašimi besedami o pozitivni diskriminaciji.
”Verjamem. Če hočejo biti invalidi sprejeti v družbi, morajo imeti pravice in tudi odgovornosti. Ne razumem ljudi, ki relativno lahko nekaj počnejo, a si na vse načine prizadevajo za upokojitev. Sama sem se morala boriti za to, da sem dokazala, da se lahko zaposlim, da lahko delam, da lahko nasprotujem. Tisti, ki ga malo boli roka in hoče biti invalidsko upokojen, ima družbo za norca.”
- Predsednik nima tolikšne politične moči kot parlament. Zakaj ste se raje odločili za predsedniško kandidaturo? Je to morda že kampanja za prihodnost, če bi želeli v parlament?
“Nikoli ne reci nikoli. Ampak za zdaj ne. Če samo pomislim, da bi morala sedeti štiri ure v državnem zboru, mi je slabo. Sem človek akcije in težko poslušam besedičenje, ki v končni fazi nima efekta. Rada imam rezultate. Da, kar govorim in načrtujem, uresničim. Pri YHD-ju nam to uspeva. V naši politiki se neprestano vrtijo v krogu, spremembe pa so minimalne ali jih sploh ni.”
Nehajmo o vremenu!
- Poznate podoben primer iz tujine, da se je kdo tako aktivno kot vi podal v politiko?
”Na predsedniškem nivoju ne. Med poslanci bi se kdo našel. Moja poteza je drzna tudi zaradi tega, ker predstavljam vse tisto, kar predsedniški kandidat naj ne bi bil. Po eni strani mi je to izziv in zanima me, kako bo na soočenjih z drugimi politiki. Ko sem začela hoditi v državni zbor ali na sestanke s poslanci, so me na začetku dejansko podcenjevali. Šele na drugem, tretjem sestanku so ugotovili, da sem nekompromisna, da “tolčem” tam, kjer hočem, in da imam argumente, ki mi jih ne zmorejo ovreči. Včasih so postali kar sitni in sem jim začela iti na živce, ker so zmotno mislili, da me bodo lahko pretentali.”
- So tudi zadržani? Kdo je tisti, ki razbije to zadržanost?
“Zadržani, prijazni, leporečijo. Ponavadi sem sama tista, ki prebijem začetno zadržanost. Rečem, da dajmo začeti in se pogovarjati o stvareh. Ne več o lepem vremenu in kako sem prišla sem v dežju. Sama se s tem ne ukvarjam, ne prenašam pa tega, da me nekdo obravnava pokroviteljsko, kar velikokrat poskušajo.
- Pravite, da se razlikujete od drugih kandidatov. Ponavadi se v kampanjah izpostavljajo kandidatove prednosti.
“Mislim, da je kritičnost moja prednost. Konec koncev je lahko tudi moj hendikep prednost. Imam popolnoma druge izkušnje kot politiki, ki so vseskozi bolj ali manj v utečenem krogu in verjetno nimajo toliko stikov z bazo, če tako rečem. Kot je videti po izjavah, se izražajo zelo pazljivo in preračunljivo, kar pa ni ravno prednost, saj se ljudje hitro zavejo zgolj lepih besed.”
- Sedaj se bodo začela soočenja. Boste lahko enakovredni glasnim protikandidatom?
”Bom poskusila. Če ne bi verjela, da bom temu kos, ne bi šla v to.”
- Očitno ste velika pozitivka in borka.
“Ja, ampak nisem optimistka po naravi. Dajem tak vtis. Sem bolj pesimistično naravnana. Zavedam se, da gre lažje v negativno kot pozitivno smer. Kljub vsemu se ne vdam, to je res. Aroganca oblasti je moč nekoga, ki jo izkorišča samo zato, ker je na položaju. Tisti, ki nimajo argumentov in stavijo samo na vlogo moči, me jezijo in tega ne morem nemo opazovati. Nasilja ali poniževanja. Tudi ko sem se odzvala v primeru Strojanovih, mi je marsikdo rekel, kaj me to briga. Če se borim za enakost, ne morem biti tiho. Kršitev temeljnih pravic je nedopustna, pa naj bo človek tak ali drugačen.”
- Kako si napolnite baterije?
“To me večinoma vsak vpraša. In odgovorim: s hrano. In iz porazov ter zmag. Iz vseh se da kaj potegniti.”
- Kaj pa sproščanja, prijetni kotički?
”Nisem pretiranaljubiteljica narave, ker z vozičkom težko pridem na makadam. Tako se raje držim asfalta in mesta. Drugače pa glasba, filmi, branje. Upam, da bom enkrat končala magisterij, doktorat. Že par let ga pišem, ampak nimam časa, da bi ga zaključila.”
- Tema?
“Politika telesa. Sem sodijo vse ideologije o lepem telesu, od farmacije, medicine, kozmetike do reklam. Danes vsak, ki da kaj nase, skrbi za videz, zdravo živi. To je trend. Vsi pa ne dosegajo teh višav lepote in zdravja.”
- Vas moti, da vas novinarji toliko sprašujemo o hendikepu?
“Ne, ni mi problem govoriti o tem, ampak se mi zdi, da se ponavadi vedno ustavi samo pri tem. Več me sprašujejo o tem, kako vse zmorem, od kod vlečem energijo, kot o političnih vprašanjih. Morda bi bilo zanimivo takšna vprašanja postaviti tudi Türku in Gaspariju, ker me res zanimajo njuni odgovori. Pričakovano in vedno je v ospredju moj hendikep, vse se začne in konča z njim. Ne povabijo me pa k debati o kakšni filozofski knjigi ali v kuharsko oddajo, čeprav poznam kak recept. Ko umre Christopher Reeve, me povabijo, da povem mnenje o njem, pa ga sploh ne poznam.”
- Bova končali s politiko. Ali ste razmišljali o izidu volitev, o odstotkih?
“Ne bi si upala napovedovati izida, ampak če bi dobila enajst odstotkov, bi bila zadovoljna. Sem skromna, ne?”
Franja Žišt
Elena!
Prepričana sem, odkar sem se seznanila s teboj in s tvojim delom pri YHD, da si ena najuspešneješih ljudi, kar jih poznam. Ne bojiš se nobenih izzivov, nič te ne odvrne od tega, da bi storila vse kar lahko in še več, predvsem za druge, za ljudi, ki potrebujejo pomoč.
Ne morem verjeti, kako lahko en človek prestavlja gore, pa vendar, to sem videla pri tebi in tvojem delu. Nikoli ne obupaš, si človek, ki se ne da. To pri tebi zelo cenim in sem vesela, da si se odločila spremeniti še več, ne le spremeniti življenje na bolje ljudem, ki potrebujejo asistenco ali kako podobno pomoč, temveč spremeniti, izboljšati življenje vseh v naši lepi deželici.
Mojo podporo imaš, le pogumno naprej – za priložnosti za vse!
Maja Bačnik
Zdi se mi, da je to zadevo najlepše in dostojno, brez žalitev ali česa podbonega komentirala Marta Kos v neki oddaji, ki je med drugim povedala to, kar je bistvo predsedniške funkcije: da predsednik zastopa in predstavlja državo in kot tak bi naj bil v kar se da primernem zdravstvenem in fizičnem stanju, saj predstavljanje države pomeni tudi obiskovanje tujih držav in njih zastopnikov in seveda srkb za le-te, ki prihajajo na obiske k nam, njegova vrlina bi naj bila med drugimi seveda tudi prezentativnost, ne samo intelektualne sposobnsoti.
Ni povedala dobesedno tako, bilo pa je tako razumeti in menim, da ni ene misli, ki bi ji lahko v tem primeru nasprotovali.
Presednik naj bi imel fizične in psihične sposobnosti opravlajti svojo funkcijo na nivoju, ki predsedniku pritiče.
Sprašujem se, ob imenu Elene Pečarič, kako to, da so od vseh dosedanjih kandidatov za predsednika države zahtevali neka potrdila o njihovem zdravstvenem stanju in kako to, da slovensko javnost še vedno tako zelo zanima ozdravljena ali neozdravljena prostata gospoda Peterleta? Čemu pri določenih kandidatih zanimanje in zahteve po takih podrobnostih, drugje pa … morda zato, ker so ponekod zdravstvene pomanjkljivosti vidne in opazne, drugod ne ???? Nonsens !:-)))
Kakorkoli že, rada bi bila ponosna na svojega predsednika, verjemite mi.