Pozdravljeni,
od nekdaj slabo premagujem stresne situacije, od npr. problemov v službi do sporov z možem. Ampak take stvari navadno minejo v par dneh inse umirim. Zdaj me je pa čisto sesula huda bolezen v družini, ki vprašanje, kako se bo končala. Se me ne tiče čisto direktno (svak), vem, da bi morala biti močna in v oporo tistim, ki so bolj direktno prizadeti. Pa se ne znam izkopati iz živčnosti, strahu, sočustvovanja, žalosti… Komaj kaj spim, pa še to ob pomoči Helex tablet,ki mi jih je dala tašča, ker enostavno nisem uspela priti do svoje zdravnice. Apetita nimam nobenega, kar pojem, pojem na silo, ker se zavedam, da moram. Od nervoze mi gre včasih že ob misli na hrano kar na bruhanje. V službi se težko zberem, niti za trenutek ne morem prenehati misliti na vse hudo, kar se dogaja. Mož se trudi z mano, kuha, me skuša zamotiti s pogovorom, sprehodom…
Počasi sem začela razmišljati, da potrebujem strokovno pomoč, da bi se izkopala iz vsega tega. Sploh, ker se zna tole stanje še kar nadaljevati. Malce se že bojim za svoje zdravje. In tudi, še par takih stresov, pa bom čez nekaj let živčna razvalina. Imam pa dobrih 40 let.
Mi lahko vi kaj svetujete, kako naj se spravim v red? Naj grem k svoji zdravnici, da mi da napotnico za psihiatra? Mi sploh lahko on kaj pomaga? Prijateljica pravi, da mi ne more pomagat nihče drug, da moram sama s sabo kaj narediti. Jaz pa kar ne najdem poti iz vsega tega.

Pozdravljeni,

absolutno se obrnite na zdravnico ali pa kar direktno na psihiatra. Kar bo hitreje. Včasih je kar prehudo breme, ko nam bližnji naložijo naj sami vendarle že kaj storimo! Včasih samo od sebe, volja gor ali dol ne gre.

Če si boste poiskali pomoč, vam bo tudi odleglo.

lp

Spoštovana NNN
Tudi pri meni so bili identični problemi oz. težave kot pri tebi. To se mi je dogajalo pred nekaj leti. Tudi jaz imam dobrih 40 let. Jaz sem samo hujšala, nisem bila zbrana nikjer ne doma ne v službi. Lebdela sem v zraku. Karkoli sem jedla sem imela občutek, da se bom zadavila z hrano, strah me je bilo voziti avtomobil v predorih, ali v avtopralnici, takoj sem dobila paničen napad. Ko se mi je to dogajalo sem sama sebi govorila, ne, ne ne bo hudo, eh saj to je kar tako. Eh kaj me bo strah itd. Tudi jaz nisem mogla brez psihiatra. Šla sem k psihiatrinji, ki mi je pomagala se dvigniti z čepečih nog. Dolgo časa je trajalo, da sem prišla k sebi, ker mi je psihiatrinja povedala, da sem predolgo čakala na psihiatra, da bi naj morala priti že prej, ko sem to opazila. Moj zdravnik me je dal na vsemogočne preiskave in vse je bilo bp. Sedaj me sploh več ni strah jesti, lepo sem se zredila za cca. 25kg, ampak z tem, da sem imela prej komaj 41kg, ko sem šla k psihiatrinji. Sedaj imam idealno postavco in sem srečna. Ne bojim se več predora, ne avtopralnice ne, da bi se zadavila itd. Ko se včasih spomnim kako sem trpela za žive in za mrtve.
Tako draga NNN kot ti je svetovala dr. pojdi k psihiatru in ne čakaj kot sem čakala jaz, ker potem je možen dolgotrajni postopek zdravljenja.

Vse lepo ti želim in lep večer!

šport manjka. Npr tek je fenomenalen razbremenilec in čistilec stresa in vsega kar se nam nabira odznotraj (tako fizično kot psihično)… prav tako boš tudi lažje spala.
Prav tako joga in meditacija, ti bosta pomagali umirit notranje doživljanje, saj si očitno konstantno izven sebe.
Dejstvo pa je, da moraš biti dosledna in prakticirati tole redno.