Ko otrok noče sadja in zelenjave
kOLIKO JE STAR?
Hja, najbrž čuti, da ima možnost izbire, čeprav tako ne bi smelo bit. JE SE VSE!
Ko bo dete lačno bo jedlo VSE.
Premisli kaj vse poje tekom dneva? Koliko keksov, bonbonov, čokolade…predvsem koliko sladkorja poje?
Skuhaj mu enolončnico, rižoto z ogromno zelenjave in seveda nič drugega na izbiro. Po dveh dneh lakote bo jedel VSE. Pa nikar se ne zgrozi, nič hudega ni, če je danes človek kak dan lačen!
Veliko sreče
Ne se sekirat, tudi naš je imel obdobje, ko je zavračal sadje in zelenjavo. star je bil že leto dni. Pa sem ga na vse pretege silila in ni nič pomagalo. Jaz sem mu kakšnih 14 dni prenehala dajati vso zelenjavo in sadje, potem pa je počasi sam prosil za korenje, banano, jabolko….. Mislim da pride takšno obdobje, vedar kmalu mine. Potrpežljivost
Predvsem ga ne sili s hrano in ne sprašuj ga “A BOŠ JEDEL???”
Daj mu na krožnik in ko bo lačen bo z veseljem pojedel vse.
Tako sem jaz naredila pri mojem in sedaj je vse od A do Ž. Še preveč.
Če pa je otrok manjši ima sigurno le tako obdobje, ko zavrača sadje in zelenjavo. Pije naj sadno – zelenjavni sok in bo. Se bo že navadil.
lp
Če pa zelenjava dejasnko ni dobra – valda da ne je! 🙂
Silit z nečim kar ni dobro je brez veze – mene so straši silili jest VSEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE pa sedaj zaradi tega ne jem tri četrt hrane.. pa poleg vsega majonzo, ker mi skoraj nič nima vrdeu okusa.
Draga Haa!
S teboj se ravno ne strinjam. Tudi moja hči skoraj ne poje sadja in zelenjave. Pa to še ne pomeni, da so njeni glavni obroki keksi, čokolade in podobno. In to ne pomeni, da se ne trudimo v obroke vključevati tudi sadje in zelenjavo.
Me pa tukaj zanima samo to – ali ti poješ prav VSE, kar ti dajo na krožnik? Mislim, da imamo vsi svoje jedi, ki jih izključujemo. In tako tudi otroci. Ali ne?
Lep dan!
Moja 2,5-letnica tudi ne mara zelenjave. Vedno jo sicer dobi na krožnik, a jo tudi pusti. Ima redke prebliske, ko poje malo graha ali stročjega fižola, vse ostalo je pa bljak.
Od sadja je samo jabolka in hruške. Ostalo sicer poskusi (ko vidi mene jesti), a ji je okus zanič. Ima pa rada Hipp breskovo in marelično kašico.
Jaz je ne silim. Ponudim vedno, potem pa se sama odloči. Meni je glavno, da je vsaj nekaj od sadja vsak dan.
Pa sicer jemo doma zelo malo sladkarij, vmesnih obrokov (z izjemo sadja) praktično nimamo.
In resnici na ljubo – jaz tudi ne maram zelenjave.
Da ne je sadja, ki jezrelo prav sladko, pa še ogromno ga je na voljo, me malo čudi…
Zelenjavo pa se da tudi nekako prikriti v drugo hrano. Npr. zelenjavna mineštrca zmiksana, pa ne bo niti vedela, kaj vse je notri. Ali pa zelenjava zmiksana v krompirjev pire, ali pa zelenjavni zrezki….
Mislim, da se otroku da podtaknit ogromno zelenjave.
Moji so jedli pohane bučke, ker so mislili, da jedo pohane ribe. Ali pa ohrovt v pire krompirju, ker se ga sploh ni opazilo itd itd
Malo znanstvene fantastike, pa bo šlo
No, jaz sem eden od “teroristov”, ki zahteva, da se je (skoraj!) vse. Sin ne mara koruze v zrnju, ga z njo ne silim, ker se mu res že ob pogledu nanjo dviguje, to pa je tudi vse. Jaz ne jem brstičnega ohrovta, mož pa piščanca in kuretine ne – še najbolj izbirčen je mož, ki bi, če bi bilo po njegovem, živel od govejih zrezkov in praženega krompirja. Pri nas je k vsakem obroku zelenjava in solata, Ne zahtevam, da jo poje eno zajemalko, pričakujem pa, da ob npr. zrezku in pečenem krompirju, pojedel tudi eno jušno žlico mlade zelenjave in nekaj solate. Poleg tega se pri nas je in kuha ogromno zelenjavnih jedi in to od nekdaj, v kombinaciji s kašami, kosmiči, rižem, testeninami…. Povsem lahko shajam s tem, da ima vsak v družini eno ali dve jedi, ki jih ne mara, ne morem pa shajati s tem, da mi nekdo je samo 2 ali 3 stvari. Če nekomu od nas neka jed ni tako zelo ljuba, jo poje toliko manj in česa drugega več, princip, da nekdo niti poskusiti noče, pri nas ne preživi. Moj mož, ko sva se spoznala, ni jedel ne korenja, ne cvetače, ne bučk – od zelenjave je jedel paradižnik in od sadja jabolka, vse drugo je zavračal. Od govedine je jedel samo zrezke, isto od svinjine, krompir je moral biti pečen ali ocvrt – meni je po parih dneh skupne kuhinje pregorelo. Danes je, razen piščanca, vse, pa še piščanca se pomatra, če je sila. Pa tudi ob prvem pokušanja je bilo en kup jamranja in stokanja, šele ko je jed poskuil 3. ali 4. jo je dokončno sprejel ali zavrnil. Tudi okus se mora navaiti! Ne pričakujem, da bo pojedel 5 korenov h kosilu, pričakujem pa, da poje 1/2 naribanega na solati. In ga, pa še všeč mu je. Ne pričakujem, da bo pojedel 3 bućke, poje pa 3 koščke bučk k pireju, Isto velja za sina.
Sadje je, kot zelenjava, najboljše sveže in sin s sadjem nikoli ni imel težav. Od nekdaj je vse po vrsti, res pa, da mu sadje tudi od nekdaj dajem – nepasirano, nezmiksano, brez dodanega sladkorja, dobro zrelo. Za pocrkljat pa včasih naredim bodisi frapeje, bodisi zmešam več vrst sadja in ga zmiksan, pa okrasim s sladoledom, smetano in “tičjimi kakci ” (čokalodani preliv), naredim kak banana-split ipd, da je prijetnejše za oko.
Ja, poskušaj zelenjavo kako zamaskirati v drugo hrano, pa čeprav je to kremna juha.Glede sadja pa:pri nas smo dolgo časa pili le sadne sokove-sveže stisnjene, no sedaj pa tudi poje npr.češnje, jabolka, banano, …za malico ima trenutno rad npr.nektarino v jogurtu, pogoj: da ni nobenih koščkov vidnih.ne kompliciram, ker tudi sama ne maram sadja in jogurtov s koščki sadja noter…pa tudi ni treba, da je prav VSE, saj tudi me ne? Se pa ne strinjam s tistimi, da ko bo lačen, bo jedel nekaj kar ne mara, pri nas se to ni izšlo, pa tudi zakaj bi nujno moral, saj je prav da ima svoj okus-seveda v okvirih normale.
LP, D
tudi jaz sem, kot skrbna, pri hranjenju od nekdaj nedemokratična mama. nimam problemov, če otrok ne je treh jedi, imam pa problem, če bi samo tri jedi jedel.
da se ne ponavlja – moj princip je skoraj do pike isti kot pri skrbni. moj štiriletnik ima obdobja, ko bo za vsako hrano, ki jo dobi na mizo, rekel “to je bljak” ali “jaz tega ne maram” ali “tega pa že ne bom jedel”. samo enkrat sem mu nasedla, ko je takole nekaj označil za “ne maram”, ampak potem pregovarjanju, kaj bi, kaj bo ipd ni bilo konca. naučila sem se lekcije:)
še vedno poskuša s takimi…jasno da… zdaj mu rečem, da drugega pač ne bo dobil. in potem poje vse (za kar je pred 2 min trdil, da ne mara). če bi njega spraševala, kaj bo jedel, bi cele dneve natepaval makarone in poli salamo. tko da, pri nas se je, kar je na mizi. pač pa razumem, da enkrat poje manj, enkrat več, nikoli ne zahtevam, da pospravi vse iz krožnika zgolj zaradi principa, nikoli ne neham ponujat različnih jedi (vms tudi njegove naj priljubljene),…
No, ravno to temo iščem. Vidim, da imate nekateri podobne probleme, a nihče tako hudih, kot pri nas.
Dve-in-pol-letnica ne je ničesar, razen mleka, čokolina in čokolade.
Mleka dobi v neomejenih količinah (popije kak liter dnevno). Jasno da sem poskusila z metodo (ki v teoriji tako dobro zveni) nič, dokler ne je vsega. Dosegla sem to, da je nehala jesti še čokolino. Štiri dni je živela samo od mleka. V enem tednu je shujšala skoraj dve kili. Po petkrat na dan kuham juhico (in vržem stran), čokolino (in vržem stran), krompir (in vržem stran) itd. Zvečer zdaj obupam in ji dam dva koščka čokolade.
Ne vem več, kaj naj naredim. Otrok enostavno ne čuti lakote.
Razmišljam, da bi jo peljala k zdravniku, a ne vem, kaj lahko naredi on.
lpa
Upam, da ne boš zamerila, ker bom navedla primer enega kužka. Povedal pa mi je to pasji psiholog (pravi, šolan v Angliji, ukvarja se z vzgojo in prevzgojo psov).
Skratka je imel primer enega kužka, ki od malega nič ni hotel jesti . Nič! Tako da so ga dobesedno pitali kot malega dojenčka, in samo z nekaj jedmi, ki jih je maral. Ta pasji psiholog je najprej rekel – nehajte ga pitati, čez najkasneje en teden bo že jedel, ker bo lačen. In tako so naredili, a pes še vedno ni jedel. Je pa seveda hiral.
Potem so naredili kup zdravstvenih preiskav in na koncu ugotovili, da pes nima razvitega tistega centra v možganih, ki telesu sporoča, da je lačno. Preprosto ni sposoben čutiti lakote. In če bi ga pustili na miru, bi od lakote umrl, čeprav bi imel pred sabo skledo hrane.
To sem navedla samo zato, ker se mi zdi, da je pri tvoji hčerki primer res ekstremen. Jaz bi jo vsekakor peljala k pediatru in zahtevala, naj opravijo vse potrebne preiskave.
Seveda ne pravim, da nima razvitega centra za lakoto (za človeka kaj takega še nisem slišala), a težko verjamem, da ni kaj zdravstveno narobe s hčero.
1. Na mizo še vedno postavljam hrano, ki jo je v preteklosti odklonil
2. Z mano kupuje sadje in zelenjavo in tudi sam izbira jedilnik za kakšen dan (tudi na tržnici se sam odloča, kje in kaj bi kupila tisti dan)
3. Namesto ponujenega ni nadomestkov v obliki čokolad in podobnega
4. Želim, da ponujeno vsaj povoha in potipa
5. kuha z nama
Dokler je zdrav, ga z ničemer ne silim, le spodbujam ga. Počasi se privaja in zčenja uživati tudi v hrani, ki jo je prej odklanjal. Kar sam se opogumi in poskusi. Je že velikokrat ugotovil, da jed sploh ni tako slaba. Sicer je pa tak kot jaz. Potrebuje analizo. Zakaj so jagode rdeče in imajo pike, zakaj so marelice rumene, zakaj brokoli izgleda kot drevo, ko mu je vse jasno, tudi jed gre prej po grlu. Do uspeha nismo prišli čez noč.
Aja1, otroka naj temeljito pregleda pediater!! Temeljito in to čimprej! Pri nejščeih otrokih se mnogokrat vzpostavi začaran krog, ker je neješč otrok anemičen (premalo železa), anemija pa povzroča, da je otrok še bolj neješč. Če bodo našli kak razlog, ga bodo ustrezno zdravili. Če nekega zdravstvenega razloga ni, pospravi mleko, čokolado in čokolino, na mizo daj en liter vode in vztrajaj. Mi smo šli skozi izredno hudo obdobje, ki se je vleklo od sinovega 5. do nekje 19. meseca, najhujše pa je bilo med 5. in 8. mesecem. Sin je zavrnil mleko, zato smo šli na gosto hrano, ki pa jo je zavračal in zavračal. V 2 mes in pol je izgubil malo manj kot 3 kg, s 7.700 gr pri 4 mes je prišel na 5.100 g pri 7 mes, imeli smo že napotnico za hranjenje po sondi, opravili vse možne preglede – nič. Kljub vsemu ni bil slabokrven in je gibalno in umsko napredoval, izgledal pa je obupno. Vsa rebra so mu ven štrlela. DOma so me vsi tolažili, da je važno samo, da pije, naj mu dajem sokove, sokove, sokove in še enkrat sokove, v njih so vitamini, je tekočina, sladkor bla bla bla. Seveda sem poslušala, v sveti veri, kakšo uslugo delam otroku. Ko smo šli na prvo terapijo zaradi krive hrbtenice, sem naletela na eno starejšo med. sestro, s katero sva se zapletli v pogovor in mi ja 2 dni kasneje plaho predlagala, naj vendar ne počenm tega. Lepo mi je razložila nekaj osnovnih podatkov o otrokovem želodćku, o praznjenju in polnjenju le-tega, in mi toplo svetovala, naj ukinem vse sokove, otroku nalijem v flašo vodo in čakam. Ker smo bili itak na robu roba in nas je po vrnitvi s terapije čakala napotnica za gastro, sva se z možem v obupu odločila za poskus. 2 dni je 7-mesečnik tankal vodo, zavračal žlico, midva sva tulila z njim, dokler ni 3. dan pojedel prvo žličko čiste juhe. To je bila prelomnica. Napredovali smo po žličkah, iz obroka v obrok, pri 7 mes skoraj ponono uvajali vso hrano, imeli še ogromno problemov tja do 19. mes, ko je to grozno obdobje minilo, kot bi obrnil stikalo. Hujšanje se je ustavilo, da je otrok pridobil 50 g, je trajalo skoraj 4 tedne, čeprav je jedel bistveno več kot prej!! Pri enem letu je končno imel 8 kg, 1 kg mu je manjka, da bi podvojil porodno težo. Sokov, sploh gostih, pri nas ni bilo zelo zelo dolgo časa. Vem, da se kruto sliši, vendar so primeri, ko je otroku res treba vzet tisto najljubše in ga dobesedno prisilit, da spremeni navade. Prijateljičin sin je bil podoben kaliber, s to razliko, da je jedel za zajtrk (dan na dan!) suho salamo in kumare, brez kruha, brez česarkoli, čez dan ni vanj spravila drugega, kot čokolešnik na flašo, tudi še pri 4 letih. Je rekla, da se ne bo sekiralal, da se bo že naveličal. Stvar je šla tako daleč, da so na sistematskem pred 5. RD ugotovili resen zaostanek v rasti(pri skoraj 5 letih velik 98 cm), bistveno prelahkost (pod 13 kg), telesno nerazvitost otroka, začuda pa je imel železa zadosti. Šele ko je pediater zagrozil z zdravljenjem z rastnim hormonom, je doma oče udaril po mizi in ukinil tako suho salamo, kot kumare in čokolešnik, otrok je sicer en teden vztrajal na vodi in zavračal vse obroke, nato je le počasi začel normalno jest.
Eno je bolezensko stanje in najprej je treba tega izključit, ali pa potrdit. Če bolezen ni vzrok, če ni vzrok alergija lai netoleranca, potem je treba ta krog presekat, pa četudi s kako kruto potezo. Veliko potrpljenja ti želim!
Mi smo imeli tak problem z mesom, nikoli z zelenjavo ali s sadjem, tako, da so me že v vrtcu grdo gledale in mi tudi rekle,da kaj se gremo mi moderni starši neko vegetarjanstvo, pa nismo nič od takega počeli, enostavno ni jedel mesa in ker so ga v vrtu silili ga tudi tam ni jedel. Mi je rekla vzgojiteljica enkrat: ” A mislite , da se od cvetačke pa brokolija da živet?” Sem ji rekla: ” Ja, očitno mu to paše.”
Potem smo pa bili na pikniku, kjer so bili otroci stari isto kot naš in je videl kako oni jejo čevapčiče , pa pleskavice in je sam šel vzet in probal, tako, da sedaj poje meso ( ne veliko) ampak ga poje.
Še vedno je tako pravi sam : pasta z dajzem in sirckom zakon.
Ima ne še 25 mesecev.
Skrbna, hvala za odgovor. Vidim, da ste imeli kar težko situacijo. Mi smo z dopustom zaključili (opisano se je dogajalo na dopustu) in predali punco nazaj v babičino oskrbo. Tudi prehrana se je uredila nazaj na prejšnje stanje – to je skoraj nič, ampak kako reč pa vseeno. Gremo pa septembra v vrtec, in pošteno me skrbi, kako bodo stvari izpadle takrat. Pred odhodom v vrtec pa moramo itak k pediatru na splošni pregled, tako da bom takrat še kako besedo o prehrani.
Vesela sem, da se je pri vas uredilo; pa saj se mora tudi pri nas.
Lep dan,
a.
predvsem se mi zdi, da starši delamo napake pri ponudbi hrane:
– otroku ponudimo izbiro
– otrok se obotavlja a kljub temu nekaj izbere, poskusi, nato pa zavrne, saj ve, da ima še drugo opcijo
– ko tudi druga opcija odpade (ali tretja, četrta, itd…), mu pač ponudimo Kinder mlečno rezino oblito s čokolado
jaz pravim tako: če nekdo vozi mercedeza, se bo težko spravil nazaj v fičkota!
najgrše kar sem do sedaj videla sta dva fanta, stara 8 in 7 let, ki so ju starši v gostilni pitali! stali zraven in pitali
in to ne z zelenjavo, pač pa s pomfrijem! do tega roba so jih otroci privedli, samo da je bilo po njihovo