Naj še jaz na kratko podelim porodno izkušnjo z vami in čeprav ni bilo z zdravstvenega vidika nič narobe, sta oba poroda, ki sta za mano, potekala po meri zdravstvenega osebja, jaz pa, kot da sem tam za to, da oni oddelajo svoj »šiht«. Že pred prvim porodom sem bila precej dobro informirana o porodu, poteku in možnostih, ki jih imam in sem šla pripravljena rodit.

Prvi porod (pred dvema letoma in pol) se je začel z rahlim odtekanjem vode in v ljubljanski porodnišnici so najprej potekali postopki sprejema, CTGja, klistiranja in britja čisto rutinsko, ne da bi me kdor koli kaj vprašal. V porodni sobi sem najrej dobila v dlan »kanal«, nato pa sem morala ves čas ležati, poleg teg sem bila dobesedno privezana na CTG ves čas, tako da je bilo tudi sproščanje med popadki precej oteženo. Ker se nisem dovolj hitro odpirala, 3 cm v treh urah, sem dobila umetne popadke, kmalu zatem so mi ponudili še masko. Popadki so se mi zdeli zelo huda bolečina, a nekako sem prenašala in se po treh nadaljnjih urah že lahko veselila rojstva zdrave hčerke. Sledila je splošna anestezija zaradi iztipanja maternice. Osebje je bilo sicer ves čas zelo prijazno, in sem lahko kmalu po zbujanju iz anestezije že dojila svojo hčerko. Tudi na oddelku sem imela prijazno izkušnjo, kar se odnosa osebja tiče. Porod mi je ostal v spominu kot nekaj, kar sem pač morala dati skozi, še vedno pa sem bila razočarana, ker sem morala ves čas poroda preležati. Ostal je občutek, da sem bil izključena iz dogajanja pri porodu.

Tudi v drugo (marca letos) se je porod začel z razpokom mehurja, tokrat je teklo v curkih, in najbližja porodnišnica je bila postojnska, žal. Tudi tukaj sprejem, klistir in britje povsem rutinsko, brez posvetovanja z mano. Povrh vsega pa še tako zelo pokroviteljsko, ko sem spraševala in želela biti soudeležena pri odločitvah glede poroda. Babica me je hitro podučila »ja, gospa, mi želimo samo vse dobro za vašega dojenčka«. Bila sem pripravljena, a kljub temu je pogajanje z babico v času poroda zelo naporna zadeva, ko te mučijo popadki in njihova bolečina, ko si v posebnem čustvenem stanju mešanice strahu, pričakovanja, negotovosti in olajšanja, zdaj pa bo. Vedela sem, da je lahko, tudi če odteče voda, ženska vsaj delno pokonci, če se je glavica že spustila v porodni kanal. A tega tu nihče ni preveril, ne, v porodni sobi takoj v horizontalo, kanalček in tudi že takoj prva doza umetnih popadkov, čeprav sem rekla, da še ne želim in čeprav sem se kar dobro odpirala. Po uri in pol popadkov (potem so bili samo še moji) sem že potiskala. Žal je vse potekalo tako zelo hitro, da takrat niti nisem več sledila ritma lastnih popadkov in pač pritiskala, ko sta babici panično kričali, pritisnite, pritisnite. Moj prvi odziv je bil, a je že? To je prehitro. Na srečo je bilo tokrat vse v redu in sem lahko takoj po porodu tudi dojila. Ostal pa je splošen občutek, da spet nisem rodila v svojem ritmu. Imam občutek, da bi mirno lahko podaljšala porod za kakšno uro dve, bila sem še pri močeh, tudi dojenček je bil zdrav, pa bi potekal v mojem ritmu in v spominu bi ostala lepa porodna izkušnja. Tako pa ostaja grenak priokus, ko se spomnim poroda.

Da ne govorim o vrsti razočaranj, ki sem jih doživela na oddelku. Tri ure po porodu so mi vzeli otročka, da bi ga uredili, umili, previli (čeprav so ga uredile že v porodni), in potem sem bila brez njega cele tri ure, ker je pač čakal v otroški sobi na vizito. Najprej sem samo jokala, ker nisem vedela, kaj se dogaja, potem sem začela spraševati, kje je otrok in naj mi ga že enkrat pripeljejo. Pa je bil odogovor vedno enako pokroviteljski, »ja gospa, boste že počakali, odpočijte si zdaj.« Jaz, ki sem rodila in se tako neskončno veselila novega življenja, naj počivam, brez njega? Še zdaj ko to pišem, čutim strašno jezo. In potem, vsak večer pogajanja, naj mi ga po umivanju vendar pripeljejo nazaj v sobo, da bova ponoči tudi skupaj. Razumem, da so ženske, ki želijo ponoči počivati, in smo tudi take, ki si najbolje spočijemo ob otroku. Ne razumem pa, zakaj nam je odvzeta možnost presojanja in odločanja.

Sprašujem se, kako dolgo bodo morale porodnice pri nas porod doživljati kot težko medicinsko zadevo, v kateri nimajo same nobene besede. To, kar sem doživela v drugo, je bilo res hudo brezosebno dogajanje in jemanje dostojanstva. Zelo sem vesela, da obstajajo ženske, kot ste vi, Zalka, in da se zavzemate za »porod po meri žensk«. Problem pa vidim v tem, da je porod vendarle precej redka izkušnja (največ dvakrat, trikrat, redke se opogumijo in rodijo še večkrat), in potem se ti ob vsej skrbi, ki jo imaš za novega člana družine, enostavno ne ljubi ukvarjati s tem, kar je pač že minilo. Premišljujem o tem, kako bi lahko tudi sama prispevala k humanizaciji poroda. Imate kaj idej?

Z lepimi pozdravi, Marjeta

S podobnimi problemi sem se spopadala sama med prvim porodom. Vse rutinsko in čeprav mi je voda odtekala počasi, so me klistirali na postelji, s kahlico pod rito, ne da bi mi kaj podložili pod križ. Kar predstavljajte si, da dobro uro, kolikor je trajalo čiščenje ležite na postelji v tako nemogočem položaju. Sem mislila, da mi bo hrbtenica počila, edina sreča, da so bili moji popadki takrat še skoraj neboleči.
Ob prihodu v porodno so mi takoj dali umetne popadke in to tako močne, da jim nisem mogla niti slediti. Potem je vsake deset minut prišla sestra ali babica(ne vem, ker se mi ni niti predstavila) in me morila na koliko časa imam popadke. Bolj ko sem ji dopovedovala, da je vse skupaj en sam nepretrgan popadek, bolj mi je težila naj jih štejem. K sreči so ravno še ujeli anestezista, da mi je dal epiduralno(takrat je bila še v poizkusni fazi), da sem vsaj lahko sodelovala.
Ko se je otrok rodil, sem vsa srečna pričakovala, da mi ga bodo položili v naročje, da si ga ogledam, ga otipam, spoznam,…Pa NIČ!!! Najprej sem mislila, da ga morajo pač malo obrisati, pa mene zašiti, ker sem imela prerezan presredek, pa vodo so mi morali s katetrom odvzeti, in sem nesrečno čakala, da mi ga dajo, pa še zmeraj NIČ!!! Enostavno so ga dali pod lučko kot kakšnega piščanca, jaz pa sem ga gledala od daleč in se ga nisem mogla dotakniti.Razmišljala sem, kaj je narobe z mano, ali mi že na čelu piše, da sem slaba mati, kaj …Ni za povedat, kakšni občutki so to.Vsake toliko časa je potem privihrala kakšna od sester in preverila. če je vse v redu in odpeketala ven. Med enim od teh mimohodov sem se le opogumila in prosila, če mi dajo malo otroka, pa mi je zabrusila, da ga bom imela še dovolj pri sebi in je že ni bilo več. Otroka sem tako dobila šele po treh urah, ko so me preselili v sobo. Kakšno leto sem potrebovala, da sem otroka začutila kot svojega, čeprav je bil načrtovan in zaželen, sem dolgo časa čutila neko pregrado med nama. Edino, kar mi je ostalo lepega v spominu, je bil prihod v negovalni oddelek, ko so me obstopile ostale porodnice in mi čestitale, pohvalile mojega otroka, tako malo, pa vendar tako prijazno.
porodnišnica Lj.,1994
Sedaj se bliža moj drugi porod in srčno upam, da se bo izšlo kaj bolje. Minilo je tudi že 12 let tako, da lahko upam na drugo ekipo, sicer bodo imeli eno tako zoprno porodnico, da si me bodo oni zapomnili. Poizkušam odmisliti prvo izkušnjo, ker vem, da je lahko vse drugače, ampak malo me pa vseeno gloda,…

Draga Marjeta!

Ne morem si kaj, da ne bi nekaj napisala… Ko sem prebirala tvoji porodni izkušnji, sem pri drugi popolnoma podoživela svojo. Kar verjetno ni naključje, saj sem v postojnski porodnišnici rodila dobro leto pred tabo. Pravzaparav ne vem točno, kaj naj rečem?! Da sem žalostna,da se stvari niso premaknile na bolje? Ali da me (nesramno) malo tolaži misel, da le nisem edina, ki jo moti, da otroka kar odpeljejo?!? In to najprej, ko gre mamica na oddelek, nato pa še vsak dan. Da ne pozabim, da je bilo prav čudenja in prepričevanja vredno, ker ga zvečer nisem želela “oddati” v sobo. In koliko ogorčenja, ko je sestra ob 5ih zjutraj videla, da otročiček spi na mojih prsih – menda ja ne že celo noč?!? seveda sem zanikala, a spala sva prav sladko 😉

Ne morem si kaj, da tu pa tam ne zaidem na spletno stran postojnske porodnišnice. Če bi pisala o občutkih, ki se mi porajajo, ko berem stavke:
“Mamicam in otrokom prijazna porodnišnica.”
“Verjamemo v to, da mora porodnišnica biti prijazna do malčkov in do mamic.”
“Kot na vse vas, smo ponosni tudi na podatek, da je postojnska porodnišnica ena redkih porodnišnic v Sloveniji, kjer kljub upadanju števila rojstev nasploh v Sloveniji, število porodov narašča. Upamo, ali morda celo verjamemo, da je razlog v našem odnosu do ‘naših’ mamic. Ker so one tiste, ki svoje telo najbolje poznajo, smo prepričani, da je najbolje, da odločitve glede vrste poroda in dojenja v večini primerov prepustimo njim samim.”
…bi bil tale prispevek še bistveno daljši 😉

Sama sem imela na podlagi prebranega (predvsem na forumih) povsem napačno predstavo o postojnski porodnišnici. Verjamem, da so tam s “postrežbo” zares zadovoljne mamice, ki se odločijo, da ne mislijo dojiti oz. se z dojenjem ne mislijo nič pomatrati; ter tiste, ki si ne želijo 24 urne prisotnosti otroka.

S “prijaznostjo” v postojnski porodnišnici pa je mišljeno ravno to dvoje: izbira nedojenja ter nočno varovanje otrok. In NIČ! drugega. (No, razen izbira EA – proti plačilu.)

Naj naštejem nekaj neprijaznih postopkov v porodnišnici Postojna:
1. skoraj vsi postopki v zvezi s porodom se izvajajo rutinsko, brez pojasnila, kaj šele dogovarjanja; ;
2. po 3 urnem ležanju po porodu otroka ODPELJEJO na pregled k pediatru (prijazna verzija: pediater bi otroka pregledal v porodni ali pa bi z otrokom šel vsaj eden od staršev)
3. vsakodnevno odpeljejo otroke v otroški dispanzer (prijazna verzija: pediater bi otroke pregledal po sobah, v navzočnosti mamic)
4.promovirajo izbiro glede dojenja oz. dodajanja, vendar je podpora dojenju porazna (prijazna verzija: o tem bi se dalo na dolgo in široko pisati; in marsikdo bolj kompetentno. A vendar, za začetek bi moralo biti tako osebje, kot vodstvo seznanjeno z aktualnimi dognanji v zvezi z dojenjem. Moj občutek je, da je direktorica s svojim znanjem glede dojenja ostala v času, ko je sama dojila (predpostavljam, da ni prav dosti), saj ne ve niti tega, da sme izključno dojen otrok po porodu izgubiti 10% teže.)
5.če mora otrok pod uv luč, ga odpeljejo v sobo, namesto, da bi luč pripeljali v sobo k mamici in dojenčku. (je komentar sploh potreben?!?)
6. in zadnje, pa nikakor ne po pomembnosti, obiski 1,5 ure na dan – tudi za partnerja (prijazna verzija: za partnerja ne bi smelo biti omejitve čez dan. tako bi marsikaj olajšal novi mamici, ki bi bila potem tudi zvečer bolj spočita in ji tudi noč z novorojenčkom ne bi predstavljala takšnega bremena).

Skratka, pod besedo prijazno, so si v postojnski porodnišnici zamislili nek model in ga za prijaznega samooklicali. Verjetno bi jim moral nekdo razložiti, da bi bilo do uporabnic storitev prijazno, če bi v postopkih upoštevali njihovo mnenje in želje. Tako prijazni, torej ZARES prijazni pa v porodnišnici v Postojni zagotovo niso.

lp
brbljasta brbljavka

ps. ja, Marjeta,strinjam se – postati bomo morale aktivnejše! Prav veselim se kakšnega Zalkinega predloga,čeprav je že deljenje izkušnje dragoceno!

Draga Marjeta,draga Pupa100, draga Brbljavka,

hvala za vaša pisma. Tako lepo ste prikazale, kaj za žensko pomeni porod, kjer ne osebje ne upošteva osnovnih načel sodobne obporode skrbi. Ta so med drugim:

– Ženska so/odloča o tem, kakšne postopke, zdravila in posege vključiti v posamezen porod. Je subjekt, ni reducirana na objekt – ima besedo pri tem, kaj in kako se počne z njenim telesom. Žal v slovenski obporodni praksi srečamo primere, ki nakazujejo precej ustaljen in ne ravno redek vzorec: ženske naj bodo poslušne, kajti strokovnjaki vedo, kaj je dobro zanje in za njihove otroke. Problematična je praksa, kjer ženske občutijo, da nimajo več nadzora nad tem, kar se z njihovimi telesi dogaja. Tudi navidezno nedolžne geste lahko pomenijo nasilje nad telesom. Za določene ženske so lahko posamezni postopki med porodom še posebej problematično. Nekatere ženske lahko kot nasilje doživljajo na primer prisilno lego v postelji v prvi ali drugi porodni dobi.

– »evidence based medicine«, ki bi jih morali zdravstveni strokovnjaki veliko bolj poznati in po njej oblikovati svojo prakso in jo nato ustrezno spreminjati, da je »up to date«; mimogrede, pregled zdravega novorojenčka bi mirno lahko opravili tako, da bi še čisto nagcen dojenček ležal na materinem trebuhu, niti za hipec od nje, če bi le mati to želela, in poznamo prakse v tujini, kjer se to izvaja;

– zagotavljanje navzočnosti ene strokovnjakinje (babice) ob posamezni ženski ves čas poroda, ki daje individualno obarvano informacijsko, čustveno, fizično podporo, pomaga z nasveti in priporočili o gibanju, aktivnostih, položajih; o različnih načinih soočanja z bolečino, po potrebi in želji ženske o sredstvih za lajšanje bolečin; porodničar ali porodničarka ter drugi strokovnjaki so tu ob morebitnih zapletih pri materi ali otroku
– spoštovanje zasebnosti;
– in še bi lahko naštevala.

Ženske želimo, da se rodi živ in zdrav otrok, in da smo me žive in zdrave, seveda, a pri tem je enakovrednega pomena tudi naš položaj pri porodnem dogodku, naše mesto. Problem je, če se žensko željo po kvalitetni porodni izkušnji obravnava kot žensko kaprico, izmišljevanje razvajenih žensk ali kaj podobnega. Obstajajo dokazi, da je način skrbi med nosečnostjo in porodom povezan z doživljanjem materinstva. Neustrezna porodna pomoč (ki ženske ne postavlja v središče) poveča tveganje za psihične težave po porodu.
O tem je že mnogo raziskanega in povedanega, predvsem v tujini.

Kaj lahko storite? Predvsem govorite z ženskami, ki se odločajo za materinstvo, spodbudite jih, da iščejo informacije in delite z njimi svoje poglede in izkušnje. Opogumite jih, da se bodo znale postaviti zase. To počnite tudi s svojimi otroki in če ste v poklicu, kjer se srečujete z otroki v vrtcu ali šoli, premislite, kakšna sporočila posredujete o nosečnosti, rojevanju, o ženskem telesu, o pravici odločanja o samem sebi. Če ste novinarka ali delate z javnimi mediji, uporabite svojo moč, da spregovorite o temah, ki so za vas pomembne.

In še bolj konkretno: če imate kdaj kaj časa, bomo pri Združenju Naravni začetki vesele vsake pobude, pomoči, podpore, akcije. Najdete nas na spletni strani http://www.mamazofa.org , kjer je več informacij o naših izhodiščih in naših ciljih. Pot je še dolga. Potrebujemo take z idejami, take z mišicami, take z ene ali druge vrste energijo, skratka, vsak/a je dobrodošel/dobrodošla.

Čas je, da ženske povemo, kaj mislimo, želimo in si skupaj oblikujemo tako obporodno skrb, kot nam pripada.

In še nekaj: tule na Združenju je v valilnici nekaj konkretnih idej. Zdajle čez dopustniški čas bomo ta jajčka lepo obračale in grele, potem pa vam sporočim, kaj kljuva notri. Vsekakor jaz ne bom imela ravno umirjenih počitniških dni, ker bom nekje v naravi (če bi povedala kje, bi se vam gotovo milo storilo) tuhtala in si skicirala na papir možne poti in vire.

Zagotovo pa vam bo igralo srce, kot zdaj meni.

Hoj. Sončna, vroča nedelja, kajneda?

Vesela sem vaše MamaZofa strani in vašega foruma. Hvaležno še jaz dodajam svojo stisko.

Kmalu bom rodila, predvidoma 4. avgusta. V tretje. Za sebj imam dva uspešna poroda, prvega pred 16,5 leti, drugega pred 11 leti. In nato dolga pavza.
Zakaj pristavljam svoj lonček v forumovo temo “Porodna izkušnja in humanizacija poroda” ?

Lepo po vrsti. Mamo Zofo je navedla psihologinja na predavanju ljubljanske šole za starše. In ker imam domačo nalogo napisati porodni načrt, sem na Mami Zofi iskala vzorec, formular ali kaj podobnega 🙂 . Zato da ne bi napisala le razvajenega seznama želja. Pa še naivno sem verovala, da takle formularček res obstaja, kjer samo odkljukam kar želim, prečrtam, česar ne želim in imam v dnu formularja prostih nekaj vrstic za dodatke….. Ha ha ha, kakšna naivnost.
Ker: ob prebiranju www strani Mame Zofe ugotavljam, da se pravzaprav šele (še vedno!) le bojujemo za humanizacijo poroda. In je potemtakem porodni načrt farsa. Saj sploh ni pomembno, kaj v njem stoji, pač pa le to, ali, če sploh in kdo ga bo prebral. Ter ali, če sploh in kdo ga bo upošteval.
Zakaj sem si dala za domačo nalogo spisati porodni načrt?
Ker sem naivo verjela, da bom z njegovo pomočjo lahko preprečila ponovitev te presnete iskušnje drugega poroda, ki mi sedaj, ko odštevam zadnje dni do tretjega poroda, tako nesramno jemlje pogum.

Naj najprej opišem svoj prvi porod, ki mi služi kot komplementarna primerjalna izkušnja drugemu.
Takole je šlo:
V porodnišnico sem pripela okoli šeste ure zjutraj. Z normalnimi rednimi popadki, le malo slabo mi je bilo. Ugotovljen je bil slaboten CTG in ker je bil otrok že 10 dni žez rok, jaz pa 20kg težja od predporodne teže, je ekipa zdravnikov, ki me je kmalu obkrožila, predvidevala težaven porod, če ne celo poškodovanega, motenega, mrtvega otroka. Predvidevam, da iz pitete zato nisem bila deležna klistiranja in britja, pač pa smo se nemudoma odpeljali v porodno sobo.Tam me je sprejela babica (nepozabna!) Stekovič Slava. Sklonila se je k meni, počakala na eye touch in mi zaželela dobro jutro. Iz ust ji je čudovito dišalo po kavi. To sem ji tudi povedala in nasmejali sva se. Čudovit topel človeški kontakt. Priklopljena na CTG sem dočakala dr. Novakovo. Ta je temeljito stresla moj trebuh, prebudila otročka, ki je ves čas globoko spal in je zato izkazoval na CTG meritvi tako strašansko slaboten signal. Prebujeno dete se je razživelo, doktorica mi je predrla mehur in druga porodna doba se je začela. Lepo. Z vsem mirom, ki ga je premogla babica Stekovič Slava. Ni me pregledovala med popadki. Neskončno sem ji še danes hvaležna za to. Ves čas se je motala nekje v moji bljižini….ni me zapuščala. In ko je v mojo porodno sobo vstopil profesor s študenti (brez pozdrava, ne da bi me informiral o tem, kaj namerava z menoj in ne da bi me vprašal ali to sploh dovolim, se sploh strinjam?) ter pritiskal na moje otečene moge, da bi študentje videli, kako se obašajo otečene noge na dotik prstov…., jih je babica Slava ročno napotila ven, za steklena vrata, naj od tam opazujejo porod. Kljub vidno poparjenemu g. profesorju! Neskončno sem ji še danes hvaležna za to. In kljub temu, da sem les čas poroda preležala, zdaj na levem zdaj na desnem boku, se mi dve uri popadkov, olikor jih je bilo potrebnih do konca poroda nista zdeli katastrofa. Mislim, da je tega kriva prav babica slava. Ko se je njeno čustveno inteligentno obličje znova prikazalo sklonjeno nad moj obraz, poskrbelo za eye touch in reklo: Zdaj bova pa rodili, nisem mogla verjeti, da je to to. Le še drobna injekcija nekam v bližino gornjega predela trtice, nato sva v miru, brez vpitja počakali tista dva popadka, ki pomagata poroditi prvi glavico, drugi ostalo telesce in moj prvorojenec je zadovoljno vdihnil prvo sapo svojega življenja. Nič raztrganja, rezanja, šivanja presredka. Otrok razmeroma velik vendar zdrav, že ob rojstvu zvedav, skuša dvigniti glavico… Babici Slavi sem še danes hvaležna za njen mir. Za vse. Za porod. Za to, da sem evforično navdušena pripovedovala o lepotah porajanja. Da sem celo v prvih dneh po porodu mislila, da je babištvo najplemenitejši poklic na svetu in obžalovala, da sama nisem babica.
Da sem se z veseljem odločila za vnovično nosečnost in s hrepenenjem pričakovala drugi porod.

Ampak, vendar, toda…izkušnja drugega poroda me v teh dneh preganja do solza besa in nemoči:
Britje in rutinsko klistiranje, ki ga nisem pričakovala, za strinjanje pa me tudi ni nihče vpračal. Neka mlada, zelena babica, za katero še danes ne vem, ali ni bila nemara le praktikantka, pravi, da me bo obrila na irokeza. Nato mi zaradi popadka izteče klistir še medtem, ko me polni z njim. Pravi, da bom za kazen dobila še eno mero. Zelo ponižujoče, kajneda… Malo kasneje me na hodniku kar dobro boli, saj so popadki skupaj s trebušnimi krči, ki jih povzroča klistir, močnejši, boleči na drug, trgajoč način..
V porodni sobi predrtje mehurja, CTG, nobenega vstajanja iz postelje. Postelja stara, v hrbtu in medenici čutim njeno železje. Poskušam vzpostaviti stik z babico, kateri ne vem imena. Povem ji, da sem v prvo rodila razmeroma hitro. Za hec jo vprašam, ali ima močno roko, da bom lahko ponovno rodila brez epizotomije. A ji ni do šale. Nobenega eye toucha. Besede prihajajo nekje z visokega, ne skloni se k meni. Raje odide. Čez dest minut mi je že zelo hudo. Moža prosim, naj jo poišče, ker mislim, da sem že na koncu in kolikor pomnim od prvega poroda, je to to. Otrok je tik pred vrati. Mož stopi ponjo. Vsa nejevoljna pride, me nakuri češ da nima časa biti ves čas ob meni, da še nikakor ne morem biti dovolj odprta, ko pa sem bila še pred deset minutami odprta šele (ne vem več koliko) cm,da pa okej, naj se pokažem če že mislim. Ravno takrat pride nov močan popadek. Prosim jo, naj počaka, da bo mimo in me šele nato pogleda. Ona me kljub temu pretipa. Zato zelo boli. In že kliče: “Pridite hitro, tukaj bo ena rodila!” Dva popadka kasneje je hči na mojem trebuhu. Zelo krvaim, ker nisem dobila injekcije za hitrejše strjevanje krvi. To vem danes. takrat tega nisem vedela in sem prestajala pregled porodničarja….če se posteljica nemara ni raztrgala. Čisto po nepotrebnem. In seveda tiste drobne pikice proti bolečinam tik pred samim porajanjem tudi ni bilo. Dvajset minut po predrtju mehurja moja krepka komaj rojena deklica sesa svojo ročico, ker je to počela že v mojem trebuhu. Zelo sem utrujena, ker sem predihala za deset minut več hudih popadkov kakor je bilo potrebno. In strahotno žejna. Tudi požirka nisem smela storiti.
Celoten vtis: Niso me spoštovali, upoštevali, celo poniževali so me. Ker niso bili ob meni, me čuvali in mi verjeli, sem prestala bistveno več hude bolečine, kot bi je bilo potrebno. Nikdar več ne grem rodit. Zaključila sem. 🙂

Tako je mimo 11 let. Stara sem 41 let, rada bi sestavila porodni načrt, s katerim bi si zagotovila, da bodo z menoj človeško ravnali, ko sama ne bom mogla skrbeti zase v porajanju tretjega deteta, novega zemljana. Rada bi si omogočila, da se poroda veselim, namesto da sem jezna in užaljena, ker moram it rodit, ker me bo bolelo, ker se bojim in tako naprej. Napisala bi: Prosim, želim si veliko miru. Ne klistiranja. Ne radia. Ne pregledovanja med popadkom. Prosim, poslušajte me. verjetno bom hitro rodila. Dete je viliko. Prosim, čuvajte me. Dajte mi piti. Naj malo posedim na postelji. S podprtim hrbtom, lažje mi bo. Dovolite mi roditi pol sede, da vidim svoje detece tudi jaz med prvimi..
A kdo bo to bral, kako bo bral…me bo imel za razvajenko?

Mož mi svetuje, naj poskušam stopiti v stik z babico Stekovič Slavo. Jaz pa nisem prepričana, če to sploh smem. To ne sodi v opis njenih delovnih nalog. Ne smem je obremenjevati s seboj. Nimam pravice pričakovati, da bo v službi takrat, ko se bo mojemu tretjerojecu hotelo pokukati v beli svet.
In ja, priznam, moja vsakdanja stiska se z dnevi bližajočega poroda stopnjuje. Molim za srečo. Kajti to porod v porodnišnici je…srečelov. Odvisen od kvalitete osbe, babice, ki ga vodi. Porodni načrt…se šalimo?

Hvala, da sem vse to lahko nekam napisala. Zelo zelodobro dene.

Draga Aleksandrina,

Hvala za vaša opisa poroda – ko ju preberemo, je takoj jasno, kaj pomeni biti prava babica in kakšna je razlika med žensko osrediščenim porodom (kot radi rečemo) in porodom, kjer mora posamezna ženska slediti uveljavljeni rutini.

Še malo, pa boste rodili.
Mislim, da je vseeno dobro poskusiti in stopiti v stik z babico, s katero imate dobre izkušnje. To ji tudi povejte, vsak človek potrebuje informacijo o svojem delu in trudu in taka babica bo vesela, da ste si jo zapomnili in da je njen odnos neki materi razsvetlil delček življenja. Morda vam bo lahko pomagala pri iskanju take babice, ki vam bo ustrezala. Vredno je poskusiti – ne pustite se kar odpraviti, če boste imeli težave pri iskanju pravih oseb.

Mislim tudi, da je dobro, da napišete porodni načrt. Tisti, ki mislijo, da je porodni načrt znak razvajenosti, se krepko motijo. Porodni načrt (natančneje bi bilo poimenovanje načrt porodne skrbi, ker poroda samega nihče ne more zares načrtovati, a to je zgolj podrobnost) je način sporočanja, kako vi vidite svoj porod. Vsak dober porodničar in dobra babica bi bila tega le vesela, ker vas od prej ne pozna in ji tako sporočilo olajša komunikacijo z vami. Če bi imeli svojo babico cel čas nosečnosti in bi ona skrbela za vas med porodom, pa bi bil najbrž tak načrt manj pomemben. Takole bi rekla: naj vas ne zanima, kaj si o vas mislijo drugi. To bo vaš porod in pričakovanja, ki jih imate v zvezi z njim, so popolnoma upravičena. Tudi znanstveno podprta, če to kaj pomaga. Vso pravico imate do takega poroda. Dajte, privoščite si ga. Bodite odločni, saj to ne pomeni, da ste tečni ali preveč zahtevni. Naj vam partner pri tem stoji ob strani in se vam postavi v bran, če vaša pričakovanja ne bodo izpolnjena. Opravičljivi razlogi, da bi ne mogli uresničiti vaši pričakovanj, so lahko na primer zdravstveni zaplet pri otroku ali pri vas, v veliki večini pa bi morali pri porodu upoštevati želje, ki ste jih našteli.

Draga Aleksandrina, vem, da je problem v naših porodnišnicah ta, da je to, kakšno zdravstveno osebje bo skrbelo za vas, odvisno bolj od naključja. Zato ste tudi negotovi, pa še na lastni koži ste doživeli, kakšna je lahko razlika.

Storite to, o čemer ste govorili, ne odlašajte, saj veste, kakšnim otrokom se mudi na svet. Pri tem pa skušajte ohranjati pozitivno razmišljanje, tudi molitev je dober način usmerjanja občutkov. Če želite, pa lahko pokličete na mamoZOFO, da rečemo kakšno besedo ali da se srečamo.

Mislim na vas in vam želim lep porod

Evo za mano sta dva poroda in moram reči, da je šlo vse lepo. Res je da se na porod nisem pripravljala, da sem si rekla da bo že šlo. Brez porodnega načrta, ker sem si mislila, da ga itak nihče ne bo bral.

Prvi porod je že 3.5 let nazaj. V LJ. Popadke sem imela celo noč in proti jutru so bili zelo pogosti, da sva šla proti porodnišnici. V avtu so šibali na 2 minuti. V porodnišnici se je vse umirilo. Babca pri klistirju se mi je predstavila, povedala kaj bo naredila in kam naj po klistirju grem. Moža so napotili v sobo za gospode, da je tam počakal. Ko so videli, da se po pol ure že sprehajam do une sobe sem šla v porodno. Še celo spraševali so v kateri porodni želim roditi. Vprašali so me, če se strinjam, da so pri porodu prisotne tudi študentke, kar sem privolila, saj se morajo nekako tudi one naučiti. Vse so se lepo predstavile in bile prijazne še pa še. Ena me je cel čas masirala, druga opozarjala na popadke. Dobila sem kar sem želela (vodo, proti bolečinam), za vse so vprašali. Ko me je lulat, so se celo umaknile iz sobe (no prvič so bili problemi). Zadnji del poroda se je vlekel in zato so poklicali babco, da se mi vrže na trebuh, spomnim se ogromne ženske, ki je prišla v sobo in rekla, sad ču te rešiti. Bila sem precej razstrgana, a v 3 urah je bilo vsega konec. Za šivanje so me vprašali če želim splošno anestezijo, ki sem jo zavrnila, pa res ni bilo nič hudega. Otroka so seveda dali na trebuh, vprašali če bo mož prerezal popkovino, ga spomnili naj že slika dojenčka. Lepo punco zrihtali in jo dali v roke ko je bila zrihtana. Sestre na oddelku B lahko le pohvalim so bile ful prijazne.

Drugi porod je bil še hitrejši. Otrok je bil velik in počutila sem se slabo. Ginekologinja mi je naročila naj naslednji dan pridem v porodnišnico. bilo je 10 dni pred rokom. Lepo vse po vrsti, podobno kot prvič. Ful prijazna sestra, ki me je brila in dala klistir. Vprašala me je če me lahko še enkrat pregleda, da vidi koliko sem odprta. Potem sem ugotovila, da je babica praktikantka, ker je bila z mano cel porod in pomagala. Babca je prišla in se mi predstavla, vprašala po željah, pa sem rekla le da bi rada da je čimprej konec in da nič ne boli. Malo sva se posmejali, potem sem ji rekla da bova videli sproti. Prišla je zdravnica (ista kot prejšni dan), mi prerezala mehur in začeli so se popadki (moji). Čez 20 min pravi babca če mi je ok, da rodim do 12, pa pravim seveda, ura pa 11.20. No pride čez 10 min pravi mal potisnite, jaz gruntam kaj gleda, pa pravi ja tako otrok ne bo prišel ven. No čez 7min je bil že zunaj velik fant. Nisem bila niti strgana ne nič, še zmatrala se nisem. Sestre na oddelku so bile spet super, sam na sprehod me pa niso pustile drugi dan (ha ha ha, je bil tako lep decembrski dan, pa dolgčas mi je bilo, ker je otrok 2 dni neprestano spal).

Veliko prijateljic je rodilo in mislim, da so tiste z nekimi plani in načrti z velikimi pričakovanji bile razočarane. Jaz sem bila prepričana da bom rodila polsede, da bom cel čas hodila okoli, ma kje je bil pa čas it okoli, še ko sem se prestavila iz enega na drug bok sem se komaj zaradi popadkov. Res sem bila pred prvim porodom do zadnjega doma in sem tam lahko počela kar sem želela, pa po pravici mi hoja ni pasala, tako sem le sedela po turško v postelji in brala knjigo.