Pozdravljeni!
IMAM VELIK PROBLEM Z BIVIŠIM PARTNERJEM!!! Najprej vam bom opisala razmere v katerih sva živela.
Z bivšim partnerjem sem bila v 9-letni izvenzakonski zvezi. Ko sem zanosila, stara sem bila 21 let, sva se odločila za skupno bivanje, ki naj bi bilo začasno pri njegovih starših. Vedela sem, da tašči nisem všeč, a nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto kar delam narobe. Potem sem sčasoma ugotovila, da jo moti vse kar je v zvezi z mano; od načina mojega mišljenja, moje družine, izobrazbe kasneje še službe. Po poklicu sem diplomirana medicinska sestra. Velikokrat sem se z njo poskušala pogovoriti na razumen način, a nikoli ni bila direktna, ko sem želela razčistiti njeno zamero do mene, se je brez odgovora zaprla v sobo. Zato sem že takoj po skupnem bivanju z bivšim partnejem, želela da bi si ustvarila svoje gospodinjstvo. Na to je težko pristal, ker je vedel kakšna bo reakcija tašče. A sem vztrajala ker nisem hotela živeti v taki napetosti. Potem pa je bilo vedno slabše. Začela sva živeti v stanovanju, ki je bil del njihove hiše (25m2). Tašča se je obnašala kot da ne obstajam. Do nje sem bila vedno spoštljiva in upoštevala njeno težko življenje. Nisem pa dovolila, da poskuša vplivati na moje. Deloma so se tudi zaradi tega začela nesoglasja med nama s bivšim. Po naravi je zelo ljubosumen, to se kaže v obliki obsodb, da mi pomeni šola več kot on – v času srednje šole, v času službe pa mi očita nezvestobo. Pomembno se mi zdi tudi, da omenim njegovo izobrazbo – srednja izobr., mizar.
Sprva sem mislila, da je to res ogromna ljubezen, ki mi jo izkazuje. Nikamor nisem šla sama, vedno je šel zraven. Ko sem pozdravila kakšnega znanca, sem mu vedno morala razložiti na kakšnen način ga poznam. Nekaj časa sem vse to prenašala normalno. V času študija sem mu jasno povedala, da bi bilo bolje da prekineva z zvezo. Začel me je izzsiljevati s samomorom, češ da ga bom imela na vesti. Skušala sem se prilagoditi njegovemu značaju, vendar sem ob tem grozno trpela.
Nikakor ni razumel, da imam natrpan urnik s predavanji in prakso. Obtoževal me je da imam drugega in nenapovedano prihajal na obisk. Čudi me njegovo nezaupanje vame, saj je vedel za vsak moj korak. To je moj prvi in edini fant.
Po koncu študija sem zanosila in šla živet k njemu. Zopet je imel občasne izpade, da otrok ni njegov. Nosečnost je potekala normalo in rodil se nama je zdrav sin. Motilo me je ker ga tašča ni prišla obiskat, videla ga je šele, ko sem ga jaz odnesla k njej.
Še vedno sem si želela, da greva živet drugam in zase. Ko sem dobila stalno zaposlitev, sem prosila bivšega da bi začela varčevati za stanovanje ali hišo. To neskladje najinih želj je bila pika na i. Počasi sem imela vsega dovolj in mu dala ultimat; ali bova šla živet zase ali pa se odselim s sinom.
Moram povedati, da sem za vse finančne stroške skrbela sama, kjub njegovi redni zaposlitvi (stanovanjska oprema, gospodinjski stroški…) Vedela sem, da bom lažje shajala brez njega, tako finančno kot psihično. Po petih letih sem brez slabe vesti odšla od njega, skupaj z otrokom. Otrok je zdaj star 5 in pol let. Skupaj pa ne živimo več skoraj eno leto.
Živim pri svojih starših. Zdaj so se začele težave. Na sodišču sem vložila predlog za dodelitev skrbništa nad otrokom, ki dodeljen meni. Oče preživnine ne plačuje, kjub temu pa je zahteval skrbništvo. Navidez deluje kot zelo skrben oče, vendar vem da uporablja otroka kot orožje proti meni. Takoj po odselitvi je želel videti otroka večkrat na teden, tega mu nisem omejevala, ker vem da ga otrok ima rad ter ima pravico do tega. kasnje je bilo obdobje ko je enkrat na 14 dni želel biti z njim. Pred kratkim
sva uredila skrbništvo in zdaj mi ne da miru ker se še vedno ne more sprijazniti s tem da je konec. Kliče me v službo ves čas, na mobilni telefon kjerkoli sem, vedno me nadzoruje, kliče tudi domov k staršim večkrat na dan (20x).
Zdaj se počutim mnogo bolje brez njega, z njim se želim pogovarjati samo še o otroku.
Problem, ki se pri nama pojavlja je nadaljevanje njegovih obtožb, da sem kriva za razpad družine, tudi ob prisotnosti otroka. Skrbi me da to negativno vpliva na otoka in njegov razvoj. Nikakor ga ne morem obdržati na distanci; ob otroku pazim na besede, ki mu jih izrečem. Ne drži se dogovorov, ki jih skleneva. Ko pripelje otroka, ga ne odda takoj vendar me začne znova obtoževati na zelo vsliljiv način ( ne pusti, da zaprem vhodna vrata, se še vedno potika okoli hiše). To me spravlja ob živce in imam občutek, da me zasleduje, kar dokazuje to, da ga vidim na krajih kjer se sama nahajam.
Mislim, da hoče otroka potegniti na svojo stran – vplivati na njegovo mišljenje, glede vzroka na najin razpad zveze. Naj omenim,da sinu hočem očeta prikazati v pozitivni luči.
Na sodišče s tem nočem iti, saj menim da bi vse to negativno vplivalo na otroka. To hočem rešiti na miren način. Vendar se z njim ne morem dogovarjati, ker mislim da v to preveč vpleta svoje osebne stvari, ki so nerazrešene (ne more preboleti razpada zveze). Je zelo nepredvidljiva osebnost, enkrat je možen sporazum z njim, drugič pa isti sporazum ovrže. Brala sem tudi o razih vrstah stisk in mu skušala tudi pomagati (skrbelo me je ker je večkrat omenil samomor in se obnašal samouničujoče). Prosila sem ga tudi, da se obrneva na strokovno pomoč, katero je zavrnil. Nisem videla druge poti, kot da ga zapustim.

Ne, res nisi imela drugega izhoda. Ga osebno podpiram. Pomemben podatek, ki si ga dala, je tudi da je v preteklosti grozil s samomorom, kar kaže na njegovo splošno osebnost, karakter.

Ločitve same, končanje zveze, prenaša slabo, to pa z razlogom ker se je nate navezal ne po čustveni, temveč socialni plati. Nekako si mu nadomestila mamo, sam je verjetno z delom popkovine še nedno povezan z njo. Lahko pričakuješ seveda zaplete, bodo pa ti tudi pogojeni z tvojimi reakcijami. Pokazati se boš morala pred njim kot trdna osebnost, odločena da sebi in otroku zagotoviš normalno življenje. Naj spozna globje razloge te tvoje odločitve, naj sprejme življenje kot je. Nagajanje z neplačevanjem preživnine je tudi samo še en odraz njegove nemoči, naj ve da ni vreden obravnave če se ne zaveda da plačuje za svojega otroka. Do sedaj si tudi zanj skrbela kot mama, čas je da se osamosvoji.

Le pogumno naprej in srečno !

Zelo dobro, da si se odlocila in odsla. Ko bi le bilo vec tako pogumnih zensk. Tisockrat bolje ti je sami kot z njim. Strinjam se s cec-om, da ni vreden obravnave, ce prezivnine za otroka ne placuje. to je prvo, s cimer pokazes pravo vrednost kot eden izmed locenih roditeljev.verjemi, da na sodiscu ne bo deloval kot skrben oce, ce niti prezivnine noce placevati. Po mojem mu bodo na sodiscu nasedali mnogo manj kot ti mislis, ce bodo od tebe slisali omenjeno in se druga relevantna dejstva, ki govorijo sama po sebi. Med drugim tudi to, da je psihično nestabilen, da te izsiljuje s samomorom in zavraca tudi vsakrsno strokovno pomoc.
Mislim, da sama njegovih stisk ne mores resevati. Po moje potrebuje vec let strokovne pomoci (psihiatra). Sama mu ne mores pomagati, ker mu nihce ne more, ce si noce sam. Pa tudi – ti si odgovorna sama zase, on pa zase, a ne? Saj je odrasel.
Mislim, da ga bo tudi otrok prej ali slej prebral. otroci rastejo in otrok bo videl, da vcasih hoce biti veliko z njim, vcasih pa samo na 14 dni. Tudi otrok bo spregledal njegov spremenljiv znacaj.
Ne glede na to, kaksen odnos imata z otrokom pa mu moras glede raznih zasledovanj itd. postaviti ostre meje. povej mu, da se z njim pogovarjas samo se o otroku in o nobeni stvari vec in se tega tudi drzi. Ce mu mej ne bos postavila, jih bo stalno krsil in bil vedno bolj nadlezen. Ce te zacne pred otrokom zmerjati in te obtozevati, poklici policijo in mu zagrozi s CSD. Ce bo s tem nadaljeval, CSD tudi obvesti, pa bomo potem videli, kako bo z njegovim skrbnistvom in videzom super oceta. Ce te zasleduje in ce noce oditi izpred tvoje hise, prav tako poklici policijo, vsakokrat. Vse to mora biti evidentirano. Povej jim tudi o klicih.
Jasno je, da se spravlja nate. Toda ti se moras postaviti nazaj. Ce se ne bos, bo samo se slabse. Verjemi. Postavi se zase. Nihce ti v lastni hisi ne sme prepovedovati, da zapres vhodna vrata! Tudi ce bos morala zahtevati prepoved priblizevanja. Ne daj se, postavi se zase.

Otroci so največji sodniki; verjemi – znajo “prebrati” človeka. In s takim obnašanjem bo odpadel kot knof… Bodi močna, a vseeno ne šuntaj otroka proti njemu, bo veljalo kar sem prej napisal.

Okoli preživnine pa – želodec se mi obrne ko slišim da nekdo ne plačuje in to argumentira z najbolj bednimi izgovori.

Kar se tiče plačevanja preživnine, lahko zadevo urediš s tožbo. Preživnina otroku pripada po zakonu. Če nočeš s tožbo in on noče zlepa, potem pač preživnine ne boš dobila.

Glede skrbništva nad otrokom in vsega drugega pa predlagam, da se obrneš na CZSD in si pošiščeš pravno pomoč. Slednja je zelo vredu, ker si ljudje razlagajo zakone po svoje ali pa še slabše, jih sploh ne poznajo in delujejo po neki svoji logiki(velikega ega).

Kar pa se tiče vsiljivosti si upam trditi, da si naletela na najslabše možno. Nasilnežem in tistim, ki bivšim ženam grozijo, se da stopiti na prste, takšnim, ki pa ničesar ne naredijo, pa ne. Žal.

Hvala
vam za vaše mnenje, ki mi veliko pomeni-za mojo notranjo moč.Glede tega
sem se obrnila že na pravno pomoč,pač ne gre brez tega.
Zadnjič sem v času, ko je bil sin pri očetu, šla po opravkih, kjer sem
se nepričakovano zadržala.Zato sem poklicala domov, da naj otroka
sprejmejo moji domači.Ko ga je bivši pripeljal, ga ni hotel oddati, češ
da ima čas in da se bo malo še igral z njim- pred mojo(oz.hišo
staršev). Zamudila sem samo pol ure in ko sem prišla domov, me je
obsojal da ne skrbim za otroka in da se samo potepam…verjetno bi me
čakal do polnoči, samo da bi videl od kje prihajam, kako sem
oblečena…skuša imeti nadzor nad mano…skrbi ga če že imam drugega
moškega…itd.
Da sem se končno obrnila na pravno pomoč je povzročil bivši, ki je pred
kratkim vzel otroka iz vrtca brez moje privolitve.
Če vam povem po pravici si nikoli ne bi mislila, da se bom s temi
težavami srečala tudi jaz.Zelo vesela sem da sem odšla od njega, saj ga
šele zdaj vidim v taki luči, kot bi ga morala že prej.Zdaj se najbolj
bojim ljudi, ki niso uravnovešeni in ti zaradi tega lahko povzročijo
cel kup težav.
Bila sem zelo na tleh, odšla sem brez vsega živet nazaj domov- a ne
sama, zdaj sem odgovorna še za življenje svojega otroka…Vem da se bo
vse uredilo…zdaj sem na pravi poti.Hvala vsem.

Verjamem da tebi, z jasnimi pojmi in razčiščenimi pogledi na življenje, bo uspelo. Pogumno naprej in srečno, vse se bo zredilo !

..uredilo – sem v zadnjem stavku napak zapisal (zredilo), sorči.

Pozdravljeni!

Znašli ste se resnično v težki situaciji. Dajete občutek, kod da ste stisnjeni v kot in obnašanje tega gospoda vas že kar duši. Upali ste, da se bo mora, ki ste jo ob njem doživljali z vašim odhodom končala, pa je stanje ostalo nespremenjeno, saj imate njegovega sina, s katerim sedaj on manipulira.

Če vi veste, kaj želite in so vaše odločitve dokončne in jasne, boste morali jasno postaviti meje. Glede na moč, ki jo izražate v pismu, verjamem, da boste našli način in stvari postavili na svoje mesto. Zaupajte vase. Morda brez odvetnika ne bo šlo. Bilo bi zelo veliko, če bi dosegli, da gre k terapevtu ali morda k psihiatru. Saj je na koncu koncev pomembno tudi to, kakšen odnos gradi do vas. Ta odnos se direktno prenaša na otroka kot model moškega do ženske. Vaš fant bo to doto odnesel v svet in iskal zelo podobne modele. Zelo pomemben pa je tudi vaš, zrel odnos do očeta, morda bo otrok nekoč razumel, da ima oče psihične težave, ki z njim nimajo nobene zveze in lahko v življenju ubere drugačna pota.
Upam na vse najboljše za vas.Ste močna ženska, ki se je v življenju veliko borila. Odločite se za zrel in kvaliteten odnos, na nezavednem nivoju ga boste pritegnili k sebi.

Želim vam vse dobro v bodoče.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije