Hej,

še vedno vam dolgujem en velik hvala – 17. avgusta (že, moj bog) sem vas vprašala o vašem odnosu do igrač, ker sem se lotevala članka na to temo. Bile ste krasne, napisale ste velik kup nadvse zanimivih opažanj, razmišljanj, utrinkov. Žal sem omejena s prostorom lahko citirala nekatere.

Hotela sem narediti link do članka, ki je izšel v Dnevnikovi Zeleni piki v soboto, a ga žal ni (več) na spletni strani.

Še enkrat hvala in upam, da, če se bom še kdaj obrnila na vas, da boste še kaj napisale!

Mirjam F. Lapanja, Dnevnik

Kakorkoli, za pokušino odlomek, kjer sem nekatere od vas citirala:

Obiskovalke največje-
ga spletnega starševskega foruma pri nas,
Med.Over.neta, skupaj sestavijo tako sliko:
nakupov igrač je relativno malo, povprečni
letni izdatki zanje dosegajo na primer izdatke
za maminega frizerja, redki so nakupi, ki se-
gajo čez sedem, osem tisočakov, ni predsod-
kov pred rabljenimi igračami. Mama z vzdev-
kom Skrbna piše: Še danes sem hvaležna si-
novi botri, ki nas je že pred njegovim roj-
stvom povabila, naj sodelujemo v krogu treh
družin, ki si med seboj izmenjavamo igrače
in otroška oblačila. Ali dodaja: Hči ima ‘no
name’ dojenčka, ki ji ga je rabljenega poda-
rila hči moje znanke. Sicer si je zaradi ogla-
ševanja babyborna zaželela, a je kasneje ugo-
tovila, da je njen Lovro boljši kot vsi babybor-
ni. V okviru stereotipnih pričakovanj pa se je
obnašala Klementina: Imam še čisto majh-
nega dojenčka, doma pa že dve polni škatli
igrač. In kdo jih najbolj potrebuje? Midva z
možem. Igra in igrača pač nista vedno naj-
boljši prijateljici. Ne hodita vedno vštric…
Včasih je igrača bolj potreba staršev, materi-
alno nadomestilo v zameno za za ljubi mir,
povzame anonymuss s foruma.