Ojla!

Sedaj se pa še jaz oglašam s starševskim vprašanjem, pa še sploh mama nisem 🙂

Mož ima iz prejšnjega razmerja desetletnega sina, ki sedaj prihaja k nama na počitnice. Ko je pri nama, vsak dan posvetimo uro ponavljanju šolske snovi. To počnemo čisto namensko, ker malemu v šoli ne gre. Sicer je letos izdelal z dobrim (lani zadostnim), vendar s tem nismo zadovoljni. To pa zato, ker je brihten dečko in ima veliko rezerve, interesa za šolo in učenje pa nobenega. Enako je povedal možu tudi razrednik. Otrokova mama pravi, da se z njim nima ne časa ne volje vsak dan bockati glede učenja in šolskih nalog. Sem kar malo jezna nanjo, ker je tako brezbrižna. Otrok je resnično glavca, samo len in brez volje.

Tudi, ko je pri nama, se na začetku vedno bodemo in je jok ter kuhanje mule, ko pride ura učenja. Ko bi videli ta odpor, bi ne mogli verjeti. Tudi mož včasih obupa, jaz pa vztrajam. Kako naj malčka motivirava za šolo? Saj vem, da ne moreva storiti veliko, ker ne živi pri nama, pa vendar. Kako mu naj dopoveva, da je to za njegovo dobro, da se je potrebno učiti? Niti nobena obljubljena nagrada ga ne motivira, četudi si tistega zelo želi. Sicer sem jaz proti takšnim podkupovanjem, ker se mu vendar ja mora na drugačen način približati smisel učenja. Mož pravi, saj bo, mene je pa upravičeno strah, da bo imel v višjih razredih še večje probleme, ker zaostaja z določenimi osnovami pri osnovnih predmetih, ki se nadgrajujejo z vsakim višjim razredom (ma, slo,…). Morda sem pa preveč zaskrbljena in vidim strahove, kjer jih ni? Bojim se samo, da ko bo za vsak predmet drug učitelj in ko se bodo pokazale luknje za nazaj, bo otrok imel še večji odpor, ker bo to pomenilo tudi več časa za šolo in knjige.

Mi lahko pomagate osmisliti šolo deset let staremu otroku?

Hvala!

Mislim, da učna ura v času počitnic nikomur ne koristi. Čas za učno snov je bil med letom, med počitnicami pa otrok nabira znanje drugače, nezavedno, na izletu, skozi pogovor…

Eno uro na dan računanja in glasnega branja je svetoval tudi razrednik. Največ pa “utrjujemo” med raznimi otroškimi igrami, kjer so potrebne te veščine. Nimam v mislih utrjevanja učne snovi kot take, ampak samo osnove (branje, računanje, pisanje), ki mu delajo preglavice in potrebujejo trening. Na žalost tudi med počitnicami, ker se je “počivalo” med letom. Zakaj sem pa zgoraj opisala.

Največji problem je motivacija! Po tej sprašujem.

LOLA, ne vem, če ti bom kaj pomagala. Jaz imam med moževimi znanci fanta, ki je letos z muko zaključil 2. razred. Učenje živa muka, fant pa firbčen, radoveden, zvedav, da glava boli. Ampak je tako, da gredo starši, predvsem oče, po liniji najmanjšega odpora. Če fantu za praznikih kupiš knjigo, je to “ful brez veze, kdo pa dons še bere” V tem duhu je zrastel in v tem duhu raste še danes. Še vedno sesšteva in odšteva na prste, poštevanko se je nadriblal dobesedno na pamet, kot pesmico. Grozno! Nikoli mu niso brali, nikoli peli pesmic in fantovi možgani so -hm!- namesto da bi bili kot elastika ali dobro napihnjena žoga, se pravi prožni, so kot kepa ilovice. Kamor pade, tam obstane.

Ker se z dečkom super razumeva, so me prišli nekje decembra prosit, če jim lahko pomagam, ker je fantu resno grozilo, da ne bo zvozil. Na neznanje seštevanja ne moreš “obesit” poštevanke. Piše zelo lepo, ampak obupno počasi, pri branju še vedno črkuje, oz. “vleče” črke v besedo. Po prvi uri me je bilo naravnost groza fantove “teme” in odpora do šole. Vsako domače učenje se je zaključilo z “takega tumpka pa še ne”, “kako moreš biti tako zabit” in podobno, tako da je fant izgubil totalno vso voljo do učenja, da ne govorim o samozavesti. Če je kaj znal, se mu je “usralo”. Na žalost sem bila sama takrat v veliki časovni stiski, zato sva se dobila samo enih 5x. Šla sva čist stran od šole. Poslala sem ga v trgovino po liziko, mu dala 100 SIT in mu naročila, naj si zračuna, koliko lizik si lahko kupi za ta denar. Gledal me je kot 10. čudo, saj mu še nikoli niso dali v roke denarja. Drugič je moral it pogledat, po koliko so jajca pri kmetu, ki nam vsake toliko pripelje domače produkte. Potem je moral seštet, koliko denarja mu moram dat, če hoče kupit 5 jajc. Ker je prvič seštel narobe, jo moral nazaj v 2. nadstropje po dodaten denar. In podobne “fore” sva si izmišljevala z možem. Tako je dečko dobil občutek, ZAKAJ je treba znat računat in da to niso eni butasti okvirčki v učbeniku, ampak vsakdanje življenje.

Ker je čist ubrisan na avte, mu je mož posodil svoj tehnični leksikon in sta iz njega brala. Strašno ga zanimajo tudi vojne in orožje, pa smo nabavili nekaj knjig na to temo. Na ta način je spoznal, da se da s poznavanjem črk odkrivat dobesedno nove svetove. SND oz. kasneje družbo in naravo pa smo se šli spomladi na Pokljuki, ko smo opazovali žabji mrest, kjer je bilo še nekaj jajc, nekaj pa že paglavcev. Imel je kvadratne oči! :))

Edino, kar ti lahko svetujem je, da najdite eno področje, ki ga zanima. 10-letnik je lahko najbolj zdolgočaseno bitje pod soncem, krivi za to so pa starši. Ne vem, če ga zanimajo motorji, seštevajte, koliko denarja je treba zbrat, koliko svečk ima za vžig, koliko prevozi, če na uro voz xx itd itd. Branje: najdite temo, ki mu gre. Naj bere pol ure sam, pol ure mu beri ti ali očka. Predvsem dajte na stran tisto “ker si med letom zabušaval, moraš zdaj not nosit”. Naredite ta dril zanimiv. Veliko domišljije bosta rabila, pa tudi potrpljenja, poskusita pa, da to ne bo “učenje” za mizo! Naj bere table na poti, naj bere jedilni list v gostilni, naj zračuna, kaj lahko naročite za 5 jurjev, da ne bo preveč ostalo in ne bo zmanjkalo….samo ne ga sekirat, ker bo prisila rodila samo še več odpora! Srečno!

Ojla, Skr bna!

Ja, tako se trudimo tudi mi. Sicer bolj z igro (mora prebrati navodila, on prebira kazni za napačno polje, on nam šteje polja, beremo navodila za uporabo določene zadeve, spored za TV program,vsebino filma…….., babici kak članek iz revije, ker jo oči bolijo , itd). Saj gre, dokler ne začuti, da ga s tem preverjamo, ga popravljamo in opozarjamo na napake. Takrat je konec.

Prisile nikakor ni in je ne bo, jasno. Takšen dogovor imamo še preden pride k nama. On eno uro na dan posveti branju, pisanju (ponavadi meni prepiše kakšen recept za kuhanje) in malce računanju, midva ga potem pustiva pri miru glede teh stvari. Kdaj bo to počel je njegova izbira.
Žal mi je, ker ima takšen nezaslišan odpor do vsega kar je povezano z učenjem nasploh. Tudi pri igri nima interesa se naučiti pravilno igrati. Želi svoja pravila. Kot da čuti nenehno potrebo po kljubovanju.

Saj ga z nobenimi ostalimi šolskimi predmeti ne moriva, ampak samo, da bi tekoče bral, pisal brez zamenjevanja črk in malce bolje računal.

Hvala ti za nasvet in vzpodbudo!

No, jaz se bom podala v vode iz mojega otroštva – moja sestra je krasna žverca, je pa bila lena za branje, jaz nikoli. Delali sva tako – izposodili sva si kakšno ful hudo knjigo – danes bi to verjetno bi harry potter ali kaj podobnega, moje čase pa so bile to bajsa debelajsa ali beli kamen ali junaška enajsterica ali kaj podobnega 🙂 – in sva brali na kopališču, eno poglavje jaz njej, eno ona meni. To je bilo eno poletje, mislim, da je bila stara okoli 10, jaz pa 14. No, to poletje je začelo gladko brati.
Za številke pa sem bila jaz bolj tupa, pa se spomnim, da so mene začeli dnevno pošiljati v trgovino s spiskom, kaj kupiti, in to vsakič z drugačnim zneskom, doma pa sem morala po računu pokazati, koliko sem zapravila in sem lahko obdržala ostanek, če sem zračunala prav 🙂

Če pa pri 10 letniku še vedno opažate osnovne težave – zamenjevanje črk itd. pa bi morda le razmislili o pregledu za disleksijo. Otroci, ki imajo težave s tem, so velikokrat nemotivirani za učenje.

glej:
T.

Ja, tudi na to sva že pomislila. Bomo videli kako bo, ko bo prišel na počitnice. Morebiti bo letos manj hudo in več priptavljenosti sodelovati.
Njegova mama vali krivdo na učitelja, jaz pa pravim, da je potrebno delati z otrokom tudi doma, še posebno, če so prisotne težave.
Kriza je, ker mož ne more tako sodelovati zavoljo razdalje in vsakodnevno spremljanje ne pride v poštev. Telefonski pogovori pa seveda ne prinesejo enakih rezultatov in možnosti za neposredno pomoč in motiviranje ter kontrolo otrokovega napredovanja. Nama vedno reče, da je dva bolje kot ena 🙁

Hvala tudi tebi za odgovor!

Saj je res veliko odvisno od učitelja, vendar pa tudi od staršev. Predvsem je narobe, če mu govorijo, kako je nesposoben zabit, da se mu je usralo… Otrok tako čisto izgubi samospoštovanje in kakršno koli motivacijo.

Rahlo bolj strokovno ti bom odgovorila… bolj na kratko. Priporočam literaturo:
Elley, Gradišar, Lapajne: Kako berejo učenci po svetu in pri nas?, Educa, Nova Gorica, 1995
Glasser, W., Kontrolna teorija
———————————
Malo razmisli, kako tole teorijo spraviti v prakso, gotovo boš našla unikatne in dobre rešitve:

-> Ključna področja pri motivaciji so: pozornost, pomembnost, zaupanje, zadovoljstvo.
-> Kako se motiviramo za učenje? Vnaprejšnja časovna omejitev učenja, samonagrajevanje, zadovoljstvo z lastno vztrajnostjo…

-> Uspeh in neuspeh – vpliv na motivacijo?
Uspeh bolj vpliva na motivacijo. Pričakovanje uspeha motivira!

-> Kako motivirati?
Raznolikost in pestrost pri izbiri načina učenja, vključevanje humorja.

Vsi ljudje smo motivirani za zadovoljevanje naših osnovnih potreb:
– obstanek (hrana, obleka, varnost, gotovost)
– svoboda (svobodno razmišljanje, delovanje brez prisile, izbira in neodvisnost, avtonomnost)
– zabava (užitek, zadovoljstvo, smeh, igra, rekreacija)
– moč (kompetentnost in vpliv, veščine in dosežki, samopotrditev in priznanje drugih, stalno napredovanje)
– ljubezen in pripadnost ( dajanje in prejemanje ljubezni, prijateljstvo in zaupanje, vključenost in povezanost, sprejetost in cenjenost)

Skušaj čim bolj upoštevati teh pet osnovnih potreb. Ne le pri fantu. Tudi sama sebi skušaj to pomoč pri učenju oblikovati tako, da bo tvoje “delo” zadovoljevalo tudi tvoje potrebe.