Bom danes anonimna, da ne bo kakšne nepotrebne zmede.
Pred dnevi sem bila na razgovoru za službo, idealna zame, uresničitev želja. V bistvu sploh še ne vem, če me bodo vzeli, bo pa jasno čez tedne.
Ampak; vem, da je to delo naporno, da je potrebno v sezoni potegniti, da osem ur ni standard, da… vse to mi je bilo že prej kristalno jasno in sem bila na to pripravljena.

In potem mi na razgovoru to še posebno poudarijo in rečejo, da se cca 8 mesecev dela v takem tempu, plus še sobote. No, te sem mislila, da odpadejo oz. da se maximalno dela ene štiri-pet sobot na leto, ne pa osem mesecev skupaj!!! In še posebno poudarijo, da dajo kolegice z otroki družino v tem času na stranski tir!
AJA, zaposlitev za štiri ure odpade (vsaj sedaj na začetku).

In sedaj bistvo problema: to pomeni, da bom odhajala v službo ob 7 zjutraj in če bom pred 6 zvečer doma bo praznik, no še pred 7 zvečer bo praznik.
Mož ima podobne napore, le da on zvečer lahko (in dejansko dela) od doma, ko otrok spi. Z otrokom bom v najslabšem skupaj uro do dve na dan (če štejem še vožnjo), v najboljšem morda tri, štiri ure.

Zanima me, koliko vas je takih, ki dejansko delate s takim tempom skoraj celo leto??? Kako to prenašajo otroci?

Tolažim se s tem, da znanka dela v isti branži, in je večinoma doma do 17.30 ure, enih 15krat pa res pride okoli 19 ure in te sobote ji gredo ene štiri pet, ne pa takooo veliko. Ali so morda pretiravali in so me želeli dati na realna tla???

rahlo zaskrbljena mamica

Kaj so hoteli, vedo samo oni (meni smrdi na to, da mame pač nočejo v TO službo, če jo bodo pa vzeli, ne bodo imeli zanjo nobenega posluha), vem pa, da jaz na tako službo z otrokom ne bi pristala. Kje bo otrok v tem času? Kaj bo počel? In še sobote! Pa mož z istim tempom. V redu, recimo, da bo zdaj v vrtcu do 17h. Kaj pa, ko bo šolarček? Prvček? 6 let in od 14 iz varstva? Pa še kaj za pomagat pri šoli? Kdaj?! Ne, jaz tega ne bi zmogla.

Verjetno je zdaj tisti trenutek, ko boš postavljena pred najtežjo dilemo: otrok/družina ali služba. Kaj je za tebe pomembnejše, veš edino ti sama.

V kaksni stroki pa bi delala?
Meni osebno je to too much, sploh ce nimajo posluha za mamice. Jaz sem ze sedaj mislila na to, ko se nimam otrok in zavestno iskala taksno sluzbo, da bom vsaj jaz veliko z otrokom, ce ze fant (cez nekaj let moj mozek 😉 ) ne bo mogel. In sem imela ogromno sreco, upam, da jo bom obdrzala. Pa srecno, kakorkoli se ti bo odvilo!
Nejka

Tudi sama sem že bila pred takšno odločitvijo.
Dobra služba, veliko denarja…skratka super. Ko pa so mi povedali,
da bom po cele dneve delala sem se malo zamislila in dala
družino in “idealno” službo na tehtnico.
Odločila sem se za družino.
Otroci potrebujejo starše kaj več kot eno uro pred spanjem na dan.
Zdaj delam v slabši službi, z veliko manjšo plačo
vendar imam dovolj časa za družino. In ni mi žal.

ti se boš morala sama odločit … jaz vem da se tega nebi šla … ga ni denarja ki bi me prepričal da bi cele dneve ‘visela’ v službi … imam raje manj … pa sem več doma s svojimi 🙂

B.

Še sama ne vem, če imajo res tak tempo, ker sem dobila druge informacije, da prav v tej firmi naj bi imeli edini bolj humani delovni čas in očitno tudi imajo mamice zaposlene.

Lahko, da res mamic nočejo, ampak kaj za vraga so me potem sploh poklicali na razgovor ??? (marsikje sem že prej dobila pošto, da pač “ne ustrezam”).

Moti me le to, da so mi v konkurenčnem podjetju povedali, da je tak tempo max šest mesecev na leto, prej manj, tam štiri… meni so pa rekli kar osem mesecev. TO mi res ne gre skupaj.

Otrok je na srečo v dobrem družinskem varstvu, to ni problem, in kot sem že rekla, mož gre komot lahko ob 15h iz službe (nadoknadi zvečer).

Ampak vseeno, sigurno ste kje mamice, ki delate podobno. Branže pa raje ne bi razkrila, je le Slovenija premjhna.

“Otrok je na srečo v dobrem družinskem varstvu, to ni problem…”

…a res ni to problem, da otroka varujejo drugi in da ga utrujena mamica po naporni službi vidi “samo” eno uro. Kaj, če bo tvoj otrok večer za večerom v joku zasapal čakajoči na mamico? Kaj, če boš prišla slabe volje a se boš znala umirit in z otrokom igrat? Kaj, če…ah ne bi več..
…ti veš kaj delaš…saj upam, da veš…?

Lep pozdrav tebi in tvoji družinici,
Eva

Vprašam kako se organizirajo druge mamice, namesto odgovorov dobim pridigo.
Ja normalno, da vem kaj delam, delam najboljše za svojo družino.

Kar naenkrat oče ni dovolj dober, da bi čuval svojega otroka in se z njim igral, ali kaj? In ga dal spat? (kar sicer ne bo potreba, ker gre moj otrok tako spat ob 21h) In da bo moj otrok, če bo imela mama službol! Kako si upaš predpostavljati, da moj otrok zaspi v solzah?? Ni potrebno druge soditi po sebi!!
In to, da bom štiri mesece doma, na voljo svojemu otroku, to ste pa vse spregledale! Kaj pa zdravniki in zdravnice? In vsi ostali poklici, ko mame hodijo zvečer delat?

Anonimna,
mislim, da je zadovoljna mama, četudi je malo manj z otrokom, veliko boljša za otroka, kot tista, ki ima službo, v katero ne hodi rada. Bojim pa se, da je tako težko imeti vse, pa sem mislila, da mi bo uspelo, sedaj, tik pred drugim porodom, pa sem strašno zaskrbljena, kako bo potem. Ampak po drugi strani pa imam rada službo in mi da veliko energije in če bi to pomenilo nekaj let malo bolj napornih, se mi to ne zdi prevelika žrtev. Samo ne prepusti se lastni slabi vesti, ta ti lahko še najbolj škodi.

Seveda pa bi se jaz na tvojem mestu še poskusila pozanimati znotraj podjetja, kako je res s temi sobotami, gotovo bi ti kdo lahko povedal. Ali pa komu drugemu, če ga prosiš, kaj praviš? Če pa so druge mamice v tej službi, ti bodo gotovo lahko povedale iz izkušenj, kako in kaj.

Podpiram te, vem, da ni lahko, ampak človek mora zasledovati tudi svoje ambicije, nekatere pač ne moremo biti samo mame, ne?

jaz bi ti samo povedala da tako kot je bilo vprašanje .. takšni so odgovori 🙂

sigurno da samo ti veš koliko ti pomeni ta služba in koliko si sposobna po naporni službi biti doma skoncentrirana in kako z možem funkcionirata in te zadeve … ne vem … po moji logiki moraš imeti hudičevo dobro voljo in ti in mož … da se čez dan bol malo vidita (predvidevam) .. in si čez mesece še vedno ostaneta blizu …

to da pa mož poskrbi za otroka ko tebe ni je pa itak OK … če že ne samoumevno 🙂

B.

Meni se zdi, da je pri vsem tem najbolj pomembno, kako se znate v družini organizirati. Če ti bo mož stal ob strani in bo pripravljen pomagati in če zaradi službe ne boš zvečer preveč utrujena ter slabe volje, potem jaz ne vidim tu kakšnega problema.
Dandanes težko najdeš dobro službo in da si ob treh, štirih že doma. Pomembno je le to, da otrok ne bo prepuščen samemu sebi in da bo imel nek red.

Moj mož ima tudi precej naporno službo in večkrat hodi pozno domov, vendar imam na srečo jaz takšno, da bom lahko šla po otroka v vrtec, mu pripravila kosilo…. Pa tudi obe babici sta na voljo, če bo kdaj kriza.

Svetujem ti, da se o tem pogovoriš z možem. Premislita, če se vama bo izšlo tako, da ne bo otrok v čem prikrajšan. Pomislita tudi na kasneje, ko bo otrok že v šoli.

Srečno!

Živijo,
rada bi ti dala kakšen nasvet, samo ga še ne morem…Tudi sama delam na napornem in odgovornem delovnem mestu in me je včasih hudo strah, kako bo, bom zmogla službo, se bom malčku, ki pride jeseni lahko posvečala tako kot si želim… pomislim na to, da imamo v SLO najdaljšo porodniško, da mamice v tujini precej bolj nasrkajo…pa so vendar uspešne tudi v poklicu in ni nujno, da otroci zato nastradajo. Če se ti ponuja uresničitev poklicnih sanj, jo sprejmi! Mislim, da ima otrok več od zadovoljne mamice kot pa od zagrenjene in zlovoljne. Če imaš partnerja, ki je voljan sodelovati in podporo pri ostalih članih družine, sprejmi. Moja zamenjava bo tudi mamica z majhnim otročkom, za katero upam, da bo tudi po moji vrnitvi na delo ostala v podjetju. Dobre delavce se pač trudimo obdržati. Je pa tako, da je že bolje, da ti predstavijo bolj črn scenarij kot da bi sadili rožice .
Moja kolegica ima tri otroke, je uspešna v poklicu, z otroki se super razume, podiplomca je vpisala enega od težjih in tudi tu ji gre ok. Jo moram vprašat za recept, če sploh obstaja. Kjer je volja, je tudi pot!

kako se že reče …. še nihče ni na smrtni postelji dejal: le zakaj nisem več delal?

Moja izkušnja:
delam v službi z deljenim delovnim časom, dopoldne do dveh in zvečer od približno šestih do desetih, enajstih, delovne so tudi sobote. Svoj poklic imam zelo rada in mi niti slučajno ne pride na misel, da bi počela kaj drugega. S sinom (4 leta) se tako na dan vidiva zjutraj pred vrtcem kakšno uro in popoldan za tri ure. Običajno mu lahko povem pravljico za lahko noč in mu dam lupčka samo ob nedeljah. Pa je kljub temu en sončen otrok in ljubljen toliko, kot vsi otroci tega foruma.
Kot pravi Poletna 1, vprašaj se, če boš ti zadovoljna s situacijo. Jaz s svojo sem in sem zaradi tega boljša mama. Bolj sproščena, vesela, šaljiva, v resnici se tiste tri ure tudi bolj intenzivno ukvarjam z njim, kot bi se, če bi bila skupaj ves dan.
V moji odsotnosti ima pa itak najboljše varstvo: očeta in babico.

Kaj naj ti recem, tezko je vse tole usklajevati. Najbolj vazno je to, da upostevas svoje obcutke in zelje. Ce mislis, da se bos vedno borila z obcutki krivde glede otroka, potem raje ne vzami te sluzbe. Ce mislis, da zaradi dobrega varstva teh slabih obcutkov ne bos imela, potem poskusi, se vedno lahko to sluzbo pustis in si najdes drugo.

Pri nas imam tudi jaz ambiciozno sluzbo (kakor tudi moz). Vendar sem se po rojstvu hcerke odlocila za polovicni delovno cas: dva in pol dni na teden. S tem v sluzbi nisem imela problema. Ampak mi zivimo v Angliji, kjer je zakon tako urejen, da ti morajo omogociti “part-time” delo, pa se to je nekaj vsakdanjega, in zato je to sprejeto kot normalno. Ampak to je bila moja osebna odlocitev, ker sem zelela preziveti vec casa s hcerko. Tudi tako je tezko, ker nimas nikoli dovolj casa za delo, vendar se obrestuje pri materinstvu. Nam tako ustreza.

Torej, prisluhni sebi in svojim potrebam, to pa zahteva, da moras tudi pri sebi urediti, kaj so tvoje prioritete. Vsaka odlocitev prinese tako pozitivne in negativne strani, sprijazniti se moras, da idealnega sveta ni.

Srecno in LP,
Meli

točno tako kot si napisala, tudi druge ženske imajo otroke pa delajo nemogoč delovni čas. Vse je stvar organizacije in dobre volje tvojih najbližjih. Naša pediatrinja ima 3 majhne otroke in je non-stop dežurna, popoldan in čez vikend. Pa je dobra mama in vsi skupaj so super družina (pa je tudi mož zdravnik in piči dežurstva).

vso srečo ti želim, kakor koli se boš odločila. Saj boš videla, če res ne gre tak tempo, pa pač menjaš službo.

Veš, jaz mnogokrat prav občudujem takšne mame, ki si upajo, ker jaz si enostavno ne upam, non-stop visim z otroki, vse moram imet pod kontrolo, bog ne daj, da bi jih pustila komu kdaj čez noč, ipd
Saj je vprašanje, kako postaviti tisto zdravo mejo, ki je koristna za starše in za otroke… no, pa to je že druga zgodba, da ne bom preveč zabluzila.

LP 🙂

Nisem prebrala vseh postov, lahko ti pa povem, da imam službo (zaenkrat še!) od 7-15 (plus vožnja), enega otroka, vse vikende in praznike prosto, pa se mi vedno znova zdi, da imam premalo časa za ‘družino’. Res je, da živimo na svojem, nimam hišne pomočnice, zato vse postorimo sami.

Premisli. Od-ločitev je tvoja.

Jaz mislim, da te malo strašijo z namenom, da se znebijo neodločnih in negotovih.

Vzemi pol z rezervo.

Verjami, pretiravajo. Ali pa se poskusi povezati z kom, ki že dela v podjetju. Ta ve, kam pes taco moli.

lp, SIR

Malce se poskusi pogovoriti z zaposlenimi. Urnik, kot so ti ga napovedali je res pasji in … dobra si, če to zmoreš. A ker predvidevaš, da ni tako hudo – vprašati ni greh, zato preveri pri zaposlenih.
Sicer pa … taka vprašanja na forumih požanjejo malo morje pripomb … ne poznamo tvojih razmer, želja, možnosti za drugačno službo…
Tudi meni so zadnjič namignili, da ko pridem spet v službo, naj kategorično zavrnem kakršnokoli naduro. Ja, lahko bi, saj se najde delo, kjer nadure nikoli niso nujne. Ampak… vem tudi, kakšno pri nas tako delo je. In nikakor ne bi bila zadovoljna z življenjem, če bi morala npr. 8ur/dan le vnašati podatke v računalnik. Kot tudi ne, če bi morala viseti vsak dan 10 ur v službi ali 3/4 sobot. Nekje vmes se iščem pač.

Mislim, da malo pretiravajo tudi meni so v neki službi rekli, da ni govora o osmih urah, da se dela dokler ni gotovo. Potem sem ščasoma ugotovila, da je tako dolg delovni čas potreben, ker se skoraj nič ne dela ampak se samo kadi in pije kavo. Delalo se je v resnici dve uri in to od treh do petih. Je pa res, da se moraš tudi takemu kolektivu prilagoditi, če ne si čuden. Jaz take službe ne bi vzela tudi, če bi bila samska brez otrok.Zelo me namreč moti, če mi pri delu dihajo za ovratnik, mi določajo tempo in razporeditev dela med delovnim časom. To se dogaja v firmah, kjer šefi ne zaupajo niti sebi kaj šele podrejenim. Hvala bogu sem zaposlena v normalni in uspešni firmi.