Otroci kradejo
Včeraj sem pisala o nasilju (ki ga še vedno nismo rešili in smo postopek osamozaveščanja in postavljanja zase začeli od začetka, z nule – mulo je včeraj izjavil, da ne more sošolca udariti, ker to boli!!!).
Ampak, pridem včeraj po sina v šolo in izvem, da otrokom kradejo malice.
Dobro, pač nekaterim ni všeč šolska prehrana in nosijo malice od doma. In to, da nekaterim otrokom izginejo (beri so odtujeni) čevlji, jopice, hlače, jakne, da o igračah niti ne govorimo; ne da taka dejanja razumem, ampak mi je jasno, da se dogajajo. Da pa nekomu izgine malica in to ne enkrat, mi pa ni jasno.
Vglavnem, pri nas na šoli v razredu mojega sina izginjajo malice, ki si jih otroci prinesejo v šolo. In to iz zaklenjenega razreda iz omarice! Enemu fantu že 3 x, punčki 2x, drugim po 1x. Je to normalno?
Naš je naročen na malico v šoli in v tem primeru ni bil oškodovan, ampak sem prekleto jezna, da se kaj takega dogaja! Da danes otroci kradejo že hrano! A je to normalno?! Kaj pa, ko bodo namesto malice začeli nositi denar in si malico kupovati sami?! KAj bo šele takrat, če se to dogaja že v prvem razredu?!
Ali imate mogoče podobne izkušnje, ali pa je naša šola osamljen primer?
Kaj bi sploh lahko naredili? Učiteljica je že ob nekaj prejšnjih krajah (jopice, hlače, čevlji…) rekla, da ima zvezane roke. Sem razmišljla že o kaki pasti za tatove (tisto o kaki barvi, ki pobarva prste in ne gre vsaj en mesec dol – ja, ja, preveč gledam detektivke).
sej ne da bi kogarkoli zagovarjala .. ampak otroci si na tak način tudi nagajajo … pa zbujajo pozornost in te zadeve …
… kam tvoj otrok hodi v šolo?
to … da ima učiteljica glede kraj takih in drugačnih zvezane roke pa … je vseeno malo bosa … jaz bi zahtevala … nimam pojma kaj .. samo nekaj da se zadeve vsaj približno rešijo… sploh še v povezavi s tistim tvojim včerajšnjim problemom, verjetno niste edini na šoli ki opažate te zadeve.
pa srečno ..
B.
Tole z barvo je zelo dobra resitev, ceprav ne tako, kot ti mislis.
Ko sem bila v gimnaziji, se je razpasla kraja iz omaric.
Pa so lepega dne v razred prikorakali trije fantje (rekli so, da so iz
policije, pa se sedaj ne vem, ali so res bili) in da so nastavili tatovom pasti,
da so potresli poseben ‘nevidni prasek’, po katerem se naslednji dan
na prstih pokazejo madezi, ki ne grejo stran ;)))
Spomnim se, da smo jim vse verjele ;))) in tudi kraje so cudezno ponehale.
Poskusite, v dogovoru z uciteljico…
Stopite do ravnatelja. Če je kraj na šoli več, naj razmislijo o varnostniku. Čeprav ta pri ukradeni malici ne bo imel učinka, pri drugih pa ga ima lahko. Z otroki pa naj se pogovori učiteljica in naj najde način, da bi se to prenehalo. Ja, ta z barvo je dobra varianta. Čeprav verjetno presurova za prvošolčke.
Srečno!
nika
Menim, da učiteljica ne more imeti zgolj zavezanih rok, ker se kraje – pa čeprav malic – dogajajo v njenem razredu in posledično nekaj otrok ne more malicati bi morala ukrepati.
Jaz se tukaj navezujem na včerajšnjo temo o psihičnem – in fizičnem – nasilju v šoli.
Ker je čenča – s katero se kar precej pogovarjava – včeraj potožila, da jo sošolka (tista mala “zdraharica”) kar naprej nadleguje, žali, zasmehuje in šikanira ter se je na normalen način more rešiti – in to traja in traja in traja.(“Pa jo butni, da bo že enkrat mir”, je rekel mož, a….. )
Ker poznam mamo te deklice, sem (pa čeravno res nisem pristaš vmešavanja med otroške spore) jo včeraj poklicala.
Nisem kolerik, a pred pogovorom sem še posebej globoko zadihala :)).
Prijazno sem povedala, da ima očitno njena deklica težavo v komunikaciji z našo čenčo, da ne želim razglabljati na dolgo in široko, ker pa gre za ponavljajoča dejanja želim, da se pogovori s svojo deklico in jo povpraša, kaj si misli o čenči in svojem obnašanju do nje.
Dekličina mama je bila ogorčena nad mojim klicem. Da se nimam kaj vtikati v odnose med otroci, da je njena hči milo in prijazno, nenasilno dete, ki ne laže, ne izziva…
Deklico poznam še iz vrtca; vem, da je grdo soditi o drugih otrocih, a opazila sem, da očitno igra dvojno vlogo : v vrtcu in šoli je nastopaška, ukazovalna, verbalno in fizično nasilna, doma pa očitno (ali pa mi je bilo to zgolj predstavljeno) igra vlogo angelčka. In zato mama noče ali ne more verjeti, da drži, da je ravno prejšnji teden deklica pretepla sošolko, da ustrahuje dva “šibkejša sošolca”, da izziva in je predrzna.
OK, njen otrok je njen problem, jasno. Naj ga (ne) vzgaja, kot želi.
In jasno mi je tudi, da po tem ponesrečenem poskusu normalne komunikacije čenči ostane le še, da si mir izbori s pestmi. Torej smo jo ustrezno nahujskali in zdaj čakamo, da bo padlo :)).
Zanima pa me, kaj pravite o fantastični preobrazbi istega otroka iz hudička v angelčka? Je ta deklica osamljen primer ali poznate še kakšnega takega kameleončka?
Je to res mogoče ali gre le za slepo zaščitništvo s strani staršev?
(Ker težko verjamem, da o dekličinem vedenju v šoli mame ni že obvestila učiteljica – saj je o tem potožila tudi meni).
Lp, Ali
.. moje mnenje je da vsak otrok pač nekje mora ‘spustiti ven iz sebe’ tisto slabo .. negativno energijo in kar je še teh temnih občutkov in dejanj …
največkrat se to pač dogaja doma … vendar očitno vsi starši tega ne razumejo in otrokom ne dovolijo da bi se doma obnašali ‘grdo’ … zato otrok ubere drugo taktiko … ker otroci so itak najbolši psihologi … sploh pa v odnosu do svojih staršev … če starši zahtevajo lepo obnašanje otroka .. in ga recimo za to še nagradijo .. ali pa vsaj imajo ‘raje’ … potem jasno da bo otrok igral vlogo angelčka doma … ker pa ima v sebi še vedno cel kup te negativne energije … jo pač mora nekje sprostiti … in … kje je najlažje kot nad šibkimi vrstniki … s tem si pridobi ‘status’ med sovrstniki … pa še znebi se te odvečne neg. energije.
jaz čist verjamem v te dvoličnosti otrok … verjamem pa da za to pač niso krivi otroci sami … in verjamem da je nekaj te dvoličnosti prav v vsakem otroku … in s tem jasno tudi v vsakem odraslem človeku.
zase vem .. če bi me poklicala takole ena mama in mi povedala zadeve kot si jih ti … bi globoko razmislila o vsem skupaj … niti pod razno svojega otroka nebi branila z vsemi štirimi … prevečkrat sem videla dvoličnost otrok .. in če pomislim na svojo mladost .. tudi sama glede tega nisem bila noben angelček .. tako da …
B.
Ali, jaz poznam eno tako. Zdaj ni več deklica, ampak ima 27 let. In sem z njo živela od malega, ker je bila to moja sestra. Marsikakšno je ušpičila, me tudi nabutala, pa zgrizla, pojedla vse piškote in škatle, vzela mamino verižico in jo, ko je ona opazila, podtaknila v mojo torbo,… In še in še. Zakuhala mi je marsikaj. In, ko sem potožila, da jaz res nisem naredila tega in tega, sem jih fasala še dodatno, češ, da lažem – da ona pa res ni taka (moja sestra). bila je mirno, nežno dete. Jaz pa gobec in sem vedno povedala nazaj kar sem si mislila. Moja sestra pa je taktizirala…
Šele kasneje se je ob eni priložnosti pokazala v pravi luči, ko je izgubila živce in popenila. celotna žlahtna (bilo je ravno eno praznovanje) je obstala z izbuljenimi očmi in čeljustmi do tal. Nihče ni dojel, da je to možno. seveda – prej je bila vedno mirna deklica, ki se je vsem sladko nasmihala… Še enih par takih izpadov je imela, pa jo zdaj tudi drugi poznajo z druge plati. tudi mami se je že maščevalo njeno zaslepljeno mišlenja – ne, ona pa ne…
Ne rečem, moja sestra je dobra ženska – pripravljena pomagati in rada jo imam (bolj kot kdajkoli, saj sem si v otroštvu večkrat želela, da bi bila edinka – zaradi nje oz. njenih dejanj sem bila vse prevečkrat tepena). Ampak zna biti tako zelo hinavska. Navidezni angel, v notranjosti pa pravi hudič…
Je pa seveda tudi opcija, da starši ne vidijo dlje od konca svojega nosu in so do konca zaplankani in zaverovani v svoje dete. takemu še težje kaj dopeveš…
Srečno!
nika
Razumem, da si otroci ponagajajo. Ampak eno je nagajanje in eno objestnost. Če kdo komu ponagaja, mu skrije čevlje, malico, igračo. Če pa neka lastnina izgine (naj jo odnese domov ali vrže v smeti ali karkoli stori z njo in je ne vrne lastniku) je to za mene objestnost.
In ne razumem, da to otroci počnejo. Sprašujem se, od kje prvošolčkom ideja, da nekaj ukrade?
Na šoli je varnostnik, ki pa je v delu šole z višjimi razredi, na naši strani do tretjega razreda ni varnostnika. Bilo je nekaj govora o kamerah, za katere pa ne vem ali so jih že namestili. Učiteljica pravi, da ona nič ne more, razen če pregleda vsakega otroka posebej ko pride in ko gre.
Naj vam povem še, da so otroci iz “normalnih” slovenskih družin. Starši so po poklicu od šoferjev, elektrikarjev, tajnic, računalničarjev, policajev do privatnikov.
Tukaj bi rada pripomnila samo nekaj, pa nočem biti nesramna:
Otroci naj imajo malico v šoli, ker je polnovredna in za njih primerna. Nisem za to, da otrici nosijo malico od doma.
Sama delam v šoli, kjer imajo vsi otroci malico v šoli in jo pojejo, če so lačni, dobijo še več!
Vem, da so nekateri otroci izbirčni, a ne vem zakaj moramo to podpirati.
Pa ne mislim nikogar obtoževati,
Lp, Katja
Res je, da so nekateri otroci dvolični. Včasih so celo v šoli boljši kot doma, pa se starši čudijo, ko ga pohvališ in nikakor ne morejo verjet. Je pa tudi obratno. Ponavadi se obnese, da učitelj posreduje svoja opažanja, oz. se o tem pogovori s starši, kakšno je vedenje otroka v šoli. Do sedaj se je še vedno našla rešitev (vsaj tistih staršev, ki so mi zaupali probleme).
Probleme je potrebno rešit, ker drugače se kopičijo. Otrok ne sme trpeti.
Vso srečo!!!
lp
Eno je težava, ki jo imam jaz s sinom in nasiljem nad njim.
Druga je težava, da se pojavljajo kraje in to množično, v urbanem mestnem okolju, v šoli v katero hodijo otroci iz “urejenih” družin in se mi je do zdaj zdelo, da so pač kraje posledica nevzgoje otrok, da si otroci mogoče želijo kaj, kar jim starši ne kupijo, pa ukradejo, da pa otroci – današnji, ki imajo polno rit vsega – ukradejo sendvič, mi pa ni jasno. In vas sprašujem:
Ali se to dogaja tudi drugje?
Kako to rešiti, glede na to, da učiteljica pravi, da nič ne more?
Moj otrok res ni bil oškodovan in mu ni bilo še nič ukradeno, ampak mu je že jutri lahko! In zakaj bi mu bilo? Mogoče bo pa moj ali tvoj otrok taka dejanja, ki so nekaznovana, saj storilcev ne odkrijejo, smatral za pravilna in bo jutri kradel, ker to pač vsi počnejo in se jih ne odkrije. Tega si pa sploh ne želim za svojega otroka!
Imamo pa v šoli veliko lepih stvari, npr. vsak teden kak izlet v kino, gledališče, muzej…
ne bi rekla, da so otroci dvolični… prej bi se pridružila mnenju barbare, da pač paleto svojega obnašanja nekako razdelijo. moj mulo je v šoli izredno miren in tih, doma pa je sposoben tako burne (skoraj že histerične) reakcije, če mu samo nekdo kriv prst pokaže.
kar pa se kraj tiče… menim, da se učitelji ne bi smeli distancirati od tega.
Mene zelo moti kraja na šoli! Ne razumem zakaj ni kamer v garderobi? Saj se nihče ne sleče do nagega! Mojemu sinu je izginila kapa…imel jo je zel rad! Nisva jo več našla! Potem so mu skrili čevelj! Sva ga našla po 15 minutah. Ne vem, zakaj mu nagajajo! Nisem ukrepala glede ukradene kape, ker je brez veze! Tudi glede skritega čevlja ne! Vem samo to, ko mu naslednjič kaj “zgine” bo desetim v garderobi tudi nekaj “zginilo”! Če se ne da zmenit glede kamer, pa naj bo tako!!!