Sem brala o odstavljanju spodaj, pa nisem nič našla zase.

Moj sin je sicer star le 6 mesecev, vendar poje že dva obroka hrane na dan, poleg tega se 3x doji.

problem nastane ponoči: stiskal bi se vsake tri ure, čeprav se mi zdi da ni pretirano lačen. Razmišljam, da bi mu dala še tretji obrok hrane (kašica) zvečer in zadnji podoj okrog 22h potem pa do jutra okrog 7h ne potrebuje več.

kako naj ga pa ponoči odvadim dojenja? Ali samo z očkovo pomočjo?

Mislim, da gre točno samo zato, da pride k mamici v posteljo. Pa pri njej ne zdrži vso noč, ker je prevroče pod odejo.

Se mi zdi, da je sedaj ravno pravi čas za prekinitev nočnega dojenja in da bo z vsakim mesecem težje, ker se bo bolj zavedal samega sebe in svoje volje.

Hvala za nasvete.

Pri nas se je dojil na 3 ure do 9. meseca. In do takrat tudi niti približno ni hotel piti po steklenički – zvijal se je, tulil…. Poskusili smo vse mogoče (razen dolgotrajnega joka – no, tudi to, a obupali po 15 min. z vmesnimi oglašanji mame).
Nato sem jaz morala za 5 dni v bolnico. Od prve do zadnje noči je spal od 20h do 4h, brez težav popil stekleničko umetnega mleka in zaspal nazaj do 7h.
Zdaj se ponoči doji le enkrat (okoli 4h).

Mogoče se je zgodil prevrat zaradi odsotnosti, malce tudi zaradi njegove starosti… Tako da v tolažbo – ni nujno, da bo kasneje težje.

Moja je stara 7,5 meseca in se vsako noč obvezno zbudi vsake 3 ure, sledi kratek podoj – 2minutki in spi naprej..vse to v spanju…jo je probal potolažiti očka, vendar se mu je v naročju dobesedno zvijala!
Osebno mislim, da bo prišel čas, ko se bo ponoči sama odstavila..če rabi mojo bližino ponoči, ok, mi ni problem vstat…šeprehitro bo odrasla in teag ne bo več.
Spi od prvega dne v svoji posteljici in jo niti pod razno ne prinesem v zakonsko posteljo-zjutraj se pride pocrljat
spi pa od pol 9 zvečer do 6 zjutraj, s prekinitvami…

pomagala ti nisem nič, samo podala svoje mnenje! oz kako je to pri nas.

Če si odločena, da ga ponoči ne boš več dojila, je po mojem mnenju edini način, da ga pač pustiš jokati in mu ne daš. Po dveh dneh naj bi se navadil, se ti pa res smili, ko joka in je bogi….
Meni se je od 6 do 13 meseca zbujal vsako uro in vem, da ni bil lačen, ampak se je le crkljal in tako sva preživljala noči 7 mesecev… Potem sem imela zadosti in prejokali smo 2 noči, 3 pa je že spal celo noč in tako je še danes…
In kolikor sem govorila z drugimi mamicami, so vse rekle, da brez joka ne gre. Lahko ponudiš čaj po lončku ali flaški, le popustiti ne smeš.
Čimmanj joka in čimveč mirnih noči ti želim.

Mi smo sicer nekoliko kasneje (pri kakšnem letu) pričeli z odvajanjem od dojenja ponoči, tako, da smo malemu namesto mamičinih toplih prsi ponudili vodo po flaški. Pa se je na začetku pritoževal, samo nismo popuščali (jaz sem si tiščala povšter na ušesa, da se mi ne bi preveč zasmilil, oči pa ga je vzel v naročje ter mu vztrajno ponujal flaško :), ki jo je mali na koncu le sprejel. Po kakih treh dneh se sploh ni več pritoževal, ampak le popil par požirkov ter se ulegel nazaj. Kmalu ga sploh nismo več jemali iz postelje, le podali flaško.

Zdaj (ima 1,5 let) se večinoma niti ne zbuja več ponoči, če pa se, pa reče ODO (očitno je žejen), mu dam par požirkov ter spet zaspi nazaj.

lp, JaNjam

Jaz sem sicer mislila, da bo tudi potreben kak tak ukrep, pa je nočno dojenje izvenelo nekako samo po sebi in to tisti hip, ko sem njegovo posteljico dala k nama, tako ga ponoči pobožam, če se in ko se zbudi. Nočnega dojenja ne prakticiram nekje od njegovega 13m in pol, po zadnji bolezni torej.

Ko se je zbudil in želel mleko sem ga pobožala, seveda mu ni bilo všeč, ni pa jokal, temveč je pihal kot en star razkurjen maček…meni je šlo prav na smeh. No sedaj se ponoči že nekaj časa ne zbuja več… proti jutru, pa se zvali iz svoje v mojo posteljo in se stiska ob mojo roko…to je nekako vse.

Počasi bova očitno ukinila tudi dojenje pred spanjem, že nekaj časa mu uspe zaspati brez dojenja oz. se doji, nato malo pogleda okrog sebe, mi še veliko pove in nato zaspi medtem ko se tišči v mojo roko.

Čeprav so meni tudi rekli, da bo nekaj dni/noči prejokal, na srečo ni!

Mi tudi rešujemo problem nočnega dojenja. Sin je od tretjega do petega meseca spal po celo noč. Na enem potovanju pa se je zgodila sprememba. Zbujal se je na 2 uri ali manj, kar nismo doživeli nikoli prej.

Seveda, moja prva reakcija je bila dojenje. In v začetku mi sploh ni bilo težko. Po enem mesecu nočnega dojenja, je postalo nekaj drugega … nervozno sesanje, razpokane in boleče bradavice. Po 45 minut dojenja še ne bi zaspal, amapk le jokal, zvijal in zbujal vse okrog in, seveda, še naprej vlekel pri meni.

Dokler nisem rekla ne bom več. Enostavno sem ugotovila ali bo nehalo tako nočno dojenje, ali pa bom čist prenehala dojiti – tako zelo mi se je začelo upirati dojenje. Nekaj noči zaporedoma ga je samo očka umirjal … večinoma zibal v naročju in sprehajal po stanovanju. Ob tem smo uvedli tudi sadno-riževo kašico za večerjo.

Hitro smo bili dosegli eno ali dva zbujanja na noč. Včasih je bilo dovolj samo bolj ga pokriti, včasih mal ali pa veliko vode v flaški. Brez dvigovanja iz posteljce.

Žal ‘metoda’ ni 100%. Po dveh mesecih doživimo noči brez zbujanja ampak tudi take, ko ne zaleže nič drugega kot dojenje. Zanimljivo je, da ne glede na nočno dojenje, prvi obrok ima približno ob isti uri in traje približno isto časa.

Upam, da vam bo uspelo.

Pozdravljena!

Tudi moj Matija je bil ponoči vedno lačen in sva se pri njegovih devetih mesecih dojila še po trikrat na noč (lahko tudi več). Potem je bilo tudi meni počasi dovolj, saj sem si želela spanca. In tako sem mu začela namesto obrokov maminega mleka ponujati vodo v steklenički. Povem vam, da mi je dokaj hitro uspelo priti na samo en nočni obrok. Vem, da ne deluje vedno, a nama je uspelo.

V upanju, da bop kaj pomagalo, vas lepo pozdravljam.

Draga naja 12,
jaz nisem za to, da bi se otročke učilo spati, še posebej ne tako, da ga pustiš jokati. Otroci imajo potrebe ne le po hranjenju – mimogrede, kako lahko nekdo ugotovi, da dojeneček pri 6. ali 7. mesecih ponoči ni več lačen? To je samo neko mnenje zdravnikov. Jaz vem, da me otrok ponoči potrebuje, tako kot podnevi. Imajo potrebo po varnosti. Po bližini, toploti našega telesa, po ljubezni? Ali so te potrebe kaj manjše, zato ker so manj oprijemljive kot potreba po hranjenju? Pri nas ne verjamemo v to.

Oba otroka sta se zbujala celo prvo leto. Prvi je pričel spati okoli leta in pol, do tretjega leta in pol sva z možem vstajala in mu pomagala iti lulat. Tako da prekinjeno spanje, če imava otroke, jemljeva kot normalno. Pri dveh letih je otrok brez težav, upiranja ali jokanja vzljubil svojo posteljico in še danes gre rad v posteljo (4 leta).

Dojenčka dajeva spat v posteljico, ko se prvič zbudi ga vzameva k sebi. In smo pač trije. Tudi prvič sem tako počela, le da sem več komplicirala, ga dajala nazaj v posteljico in zjutraj sem se zbudjala grozno zmatrana. Nekaj časa rabiš, da se navadiš skupnega spanja. Ko se uigraš, vidiš, da je to nekaj najbolj naravnega, kar starši v veliko kulturah počnejo že tisočletja. Otrok prej ali slej te potrebe nima več. Pri nas z veseljem spimo skupaj. ZDaj sem veliko mirnejša, ker to sprejemam in ne delam iz tega spanja več nobenega problema. Taki so dojenčki. Večina jih tako ali drugače ponoči rabi starše.

Vem pa, da je treba za tako razmišljanje preseči nekatera razmišljanja, predosdke, stereotipe, nasvete o vzgoji, ki smo jih povsod deležni… Imeti določene informacije. Tudi jaz sem šla čez to fazo, veliko sem prebrala, če se mi je nekaj zdelo nenaravno – npr. pusti otroka jokati – sem to mirno preskočila. Bilo je vredno. Priporočam kako dobro knjigo. Poglej malce po iskalniku, je bilo že večkrat napisano.

M